(S tem
blogom začenjam serijo blogov na temo ocenjevanja potreb v sistemu dolgotrajne
oskrbe. Glavna teza ni le ta, da je Maslowljev model potreb zastarel, a kot tak
še vedno vztraja pri oblikovanju pojma potreb. Gre tudi za to, da v praktičnih
postopkih ocenjevanja potreb izhajamo iz njegovega aksioma, da so nekatere
potrebe osnovne, druge pa ne, so luksuz, ki si ga lahko privoščimo le, če smo
zadovoljili osnovne potrebe. Tak pogled močno oži perspektivo spoznavanja ljudi
in njihovih »potreb«, torej želja, ciljev in nuj. Esej, ki ga tukaj razdelim na
nekaj nadaljevanj, je nastal ob delu projekta »Priprava orodij za ugotavljanje potreb uporabnikov, metodika postopka
ter ugotavljanje upravičenosti do storitev dolgotrajne oskrbe«, ki sta ga
po naročilu MDDSZ s pomočjo sredstev EU strukturnih in investicijskih skladov
izvajala Inštitut RS za socialno varstvo in Fakulteta za socialno delo.)
Vprašanje
potreb je ključno vprašanje ob uvajanju dolgotrajne oskrbe, še posebej pa, ko
razmišljamo o postopku vstopa v sistem dolgotrajne oskrbe. Dolgotrajna oskrba
naj bi namreč odgovarjala na potrebe ljudi – zato jih je treba oceniti, pri tem
pa ugotoviti ali je količina oz. intenziteta potreb zadostna za vstop v sistem,
potem pa moramo ugotoviti, kakšne potrebe človek ima, in na koncu najti
ustrezne odgovore na te potrebe in jih organizirati.
Sprva smo se
odločili, da bomo 'potrebe' obravnavali kot tehnični termin, saj so 'potrebe'
»kompleksen in kontroverzen pojem, ki mu je težko določiti tako obseg kakor
tudi vsebino« (Flaker, 2016). Izkazalo pa se je, da to ni tako zelo preprost
manever in da je pojem potreb treba tudi kritično ovrednotiti. Še posebej je
treba kritično pristopiti pojmovanju potreb kot osebnega primanjkljaja, kar je značilnost klasičnega pojmovanja potreb,
vključno z Maslowljevim modelom hierarhije potreb, ki tako pojmovanje že deloma
presega, a ga v temelju še vedno vsebuje.
Na kratko
lahko genealogijo pojma potreb povzamemo takole. Potrebe se pojavijo kot
ključen pojem in vpeljejo primanjkljaj kot oprijemališče liberalnega
gospodarstva na prelomu z osemnajstega v devetnajsto stoletje. Z ločitvijo
ekonomskega od socialnega postane primanjkljaj gonilo liberalne ekonomije
(Polanyi, 1957). Na polovici dvajsetega stoletja, z uveljavitvijo socialne države,
postanejo potrebe tudi socialen pojem, pravzaprav ključni pojem socialne
politike (Ilič, 1992).
Ko se ustoličijo
kot ključni pojem socialne politike, 'potrebe' dobijo poudarjeno normativno lastnost. Na eni strani normirajo pričakovanja
do ljudi (njihovega vedenja in stanja), na drugi strani pa imajo lastnost pravic, saj v socialno-političnem
diskurzu vpeljujejo misel, da smo ljudje do zadovoljevanja (osnovnih!?) potreb
upravičeni in nam mora socialno urejena država omogočiti, da jih zadovoljimo. V
pojmu potreb se torej križajo tri normativne osi: norma odmere redistribucije, norma glede vedenja in načina življenja in norma pravic do dajatev države.
V zadnjih
desetletjih je pojem potreb dobil še dodatni pomen, in sicer dolžnost oblasti,
da v postfordistični maniri upošteva, kaj ljudje resnično potrebujejo, torej da
na ravni posameznika, kakor tudi skupnosti in države, poizve, kakšne potrebe
ljudje imajo, da bi na njih lahko najustrezneje odgovorili. To je vsaj miselni
oz. načelni premik k empiričnem spoznavanju potreb in okrepitvi prejemnikov
dajatev. Je pa tudi premik, ki je sprožil nove načine konkretnega, dejanskega
spoznavanja potreb, v nasprotju s klasičnim predpisovanjem standardov za
posamezne sklope potreb. Zdaj je treba torej oceniti, zvedeti oz. ugotoviti,
kakšne so 'potrebe', kar narekuje drugačno spoznavno strategijo in vpeljuje
avto-nomijo – samo-normiranje potreb, kot možen temelj socialnopolitičnih
odgovorov.
Slika 1: Sloji pojmovanja potreb
Pojmovanje
potreb je torej v svoji dvestoletni zgodovini naredilo lok od potreb kot
primanjkljaja, norme in pravice do želje
oz. prioritet in ciljev. Potrebe so torej slojevit, kompleksen in tudi
protisloven pojem. Vsebuje več slojev razumevanja 'potrebe' in tudi protislovja
med potrebami kot 'objektivnim dejstvom' in subjektivno realnostjo posameznika,
med motivom, pravico in željo. So oprijemališče tako ekonomije, kot socialne
politike kakor tudi uresničevanja pravic in človeškosti.
Citirani
viri
Flaker, V. (2016), Entitlement
and process : how to reach universality, empowerment and person centred
provision. Mednarodna delavnica o ocenjevanju potreb, načrtovanju storitev
in določanju upravičenosti v dolgotrajni oskrbi, Inštitut RS za socialno
varstvo, Ljubljana, 25. 10. 2016.
Illich, I. (1992),
Needs. V: Sachs W., (ed.) The Development
Dictionary. London:
Zed Books: 88-101.
Polanyi, K.
(1957), Great Transformation. Boston: Beacon Press.
Ni komentarjev:
Objavite komentar