Zelo
shematično temo družine in duševnega zdravja lahko skiciramo takole.[1]
Na koncu devetnajstega in v prvi polovici dvajsetega stoletja, je družina bila
zelo pomembna v etiologiji »duševne bolezni«, ampak iz dveh precej nasprotnih
razlogov – kot vir genetskih vzrokov za tako stanje (»degeneriki«), in
nasprotno, kot vir okolijskih vzrokov – zgodnje otroštvo, travma,
socializacija. Če je družina bila pomembna za razumevanje vzrokov, pa je bila
iz obravnave izključena. Na eni strani, se je psihoterapija ukvarjala z
»pacientom« in njegovimi notranjimi konflikti (družinsko dramo iz otroštva), na
drugi, pa je evgenika sicer včasih kruto posegala v družino (sterilizacija),
predvsem pa je ustvarjala »skladišča« genetsko pokvarjene delovne sile. Ekstrem
slednjega je bila nacistična evtanazija »duševno bolnih in prizadetih«. V obeh
primerih pa je bila družina kriva za duševno »abnormalnost«.
Šele v šestdesetih
letih prejšnjega stoletja pride do korenitega obrata. Antipsihiatrija na novo
razdeli karte v tem špilu. Obrat je v tem, da zdaj ni več bolan posameznik ampak
družina (antipsihiatrija celo razglasi »norega« člana družine za njen najbolj
zdrav člen). To je sicer razbremenilo človeka, ki je sicer dobil nalepko –
razbremenilo bremena, da se mora s prtljago, ki so mu jo drugi natovorili,
ukvarjati sam in ga osvobodilo tako družinske kot psihiatrične oblasti.[2]
Njegove ali njene družinske člane pa je spravilo še večjo stisko, njihova
stiska ni v genetski krivdi niti v zavoženem starševstvu, temveč obstaja tudi
tukaj in zdaj. Gledano nazaj taka nestrpnost do družinskih članov seveda ni
produktivna, je pa utemeljena glede pretiranega pokroviteljstva, skrbništva in
nadmoči nad družinskim članom. Tudi praktično je bila uspešna v smislu
emancipacije ljudi od družine, staršev, partnerjev, včasih celo otrok. To idejo
in prakso je pograbila in nadalje razvila družinska terapija, ki vzame družino
kot sistem in se ukvarja s sistemom, ne pa s posamezniki – njihovo krivdo in
nalepko.
Organicistični
pogled, ki je vzporedno vztrajal (pogosto tudi prevladoval), je nasprotno omogočil
sorodnikom bolj tvorno sodelovanje, saj niso bili krivi za to, kar se je
zgodilo. Je pa v okrilju socialne psihiatrije prišlo do novega premika (ki ga
opisuje tudi Tanja, pa ga ti ne povzemaš, čeprav je zelo pomemben). Velika,
transnacionalna raziskava je namreč pokazala, da je čustveno vzdušje v družini
bolj pomembno v primerjavi z, denimo, rednim jemanjem zdravil. Pomemben premik
od prejšnjih pojmovanj, pa je bil v tem, da ni šlo toliko za vzrok, temveč za
okoliščino oz. okolje (setting) duševne stiske. Še bolj pa v tem, da so
pokazali, da ni pomembno izražanje čustev (kot je prevladujoč imperativ v
psihoterapiji), morda celo, da je manj izražanja čustev to, kar blagodejno
vpliva na počutje in ravnanje človeka, ki najbolj doživlja stisko (in je označen
kot »pacient«). Skratka gre za strpnost, kulskost, sprejemanje človeka in ne
obsojanje, kritiziranje, siljenje v to, da se »popravi«. Dedramatizacija. Na
podlagi tega so razvili dober (psiho)edukativni program, ki je bil precej
učinkovit pri preprečevanju ponavljanja kriz in hospitalizacij (Leff in Vaughn,
1985). Nekoč je pokojni Dick Warner pojasnil zakaj ga, kljub večji
učinkovitosti od zdravil, ne uporabljajo toliko, kot bi ga lahko, s tem, da ta
metoda »nima trgovskih potnikov, ki bi jo prodajali zdravnikom, kakor se to
odvija pri zdravilih«.[3]
V zadnjih
desetletjih pa sta se pojavila še dva pristopa, ki ta niz nadgrajujeta. Gre za
»Odprti dialog« (Open dialogue) in družinske konference (o tem več v Direktnem socialnem delu, Flaker@Boj za,
2012). Oba temeljita na tem, kar bi Tanja označila za »plemenski model«. V
resnici gre za skupnostni, mrežni pristop, ki presega okvir zgolj jedrne
družine in psihoterapije in svetovanja. Sestane se namreč celotna mreža,
razširjeno sorodstvo in drugi pomembni ljudje v človekovi mreži in se
pogovarjajo o tem, kaj v njihovem delovanju spremeniti (fokus s posameznika in
družine se premakne na širšo mrežo ljudi) in tudi, kako človeku, ki doživlja
stisko priti nasproti.
Gre torej za
niz premikov od posameznika na družinsko skupino in potem na družinsko mrežo in
skupnost. Z vsakim korakom je šlo za širitev epistemološkega pogleda, predvsem
pa tudi za večanje učinkovitosti intervencij.
Pri tem pa
je treba opozoriti, da sprega družine in duševne stiske ne poteka izolirano od
institucionalnega sistema. Ne gre le za vprašanje totalnih ustanov in
dezinstitucionalizacije, temveč tudi tega, kako vse službe sistema delujejo in
kako naslavljajo tako stisko kakor družino. Tudi sicer ima družina protislovno
vlogo – v veliki meri je oblastno orodje – ne le prenosa ideologije temveč tudi
dejanske kontrole in umeščanja človeka v družbeno hierarhijo. Na drugi strani
pa je prav družina zatočišče in včasih celo sredstvo emancipacije od družbenega
sistema (kot pogosto nakaže Gabi), celo upora. Torej je pomembno, kako stroka
naslavlja družino oz. sorodnike, in kako slednji vidijo strokovnjake in kako
jih uporabijo glede na svojo dinamiko. Tako so lahko sorodniki predvsem, ali
celo zgolj, podaljšek institucije, strokovne ideologije, komplementarni del
institucionalnega varstva – pomemben pri sprejemu in morebitnem odpustu, ko se
izmenjuje in zamenja skrbniška oblast. Lahko pa so tudi alternativa
institucijam (bolje rečeno del alternativ). Marsikateri svojci niso zadovoljni
z delovanjem institucij, vidijo procese razčlovečenja in vidijo škodo, ki jo
institucije naredijo. Tudi na svoji koži. V tem primeru se lahko zorganizirajo,
vključijo v krizne time, postanejo zagovorniki, omogočijo pozornost in podporo
in hkrati krepijo samostojnost človeka, ki doživlja stisko.
Ne le na
področju duševnega zdravja, je cilj, da družina omogoči večjo samostojnost in
da človeka pri tem podpira. Ne le pri odraslih, tudi pri otrocih. Pri njih gre
še bolj za proces emancipacije, ki ji je skrb in zaščita predvsem opora, ne pa
ovira.[4]
Še misel o
tem, kaj določa družino. Povzameš nekaj standardnih definicij, ki so zelo
splošne. Tudi ugotoviš, da se družine med seboj tako razlikujejo, da jih je
težko definirati enoznačno.
Mislim, da
je problem v tem, da družino hočemo definirati kot stvar, preko njenih članov
in njenega delovanja (funkcije). To pa se seveda zelo razlikuje od družine. Iz
vidika duševnega zdravja in dolgotrajne oskrbe pa se mi zdi, da družino
razumemo iz značilnosti vezi. Eden od klasičnih problemov norosti in družine,
je ta, da nekdo v vznesenem stanju zapravi premoženje, ki ni samo njegovo.
Torej ena od pomembnih značilnosti »družine« je tudi posebna zvrst lastnine. V
neki družini so stvari, ki so osebna last članov (npr. obleka), in stvari, ki
so skupna last (npr. hladilnik). Torej skupna lastnina je tudi eden od
atributov družinskih vezi (ta obstaja tudi, ko družinski člani ne živijo skupaj
preko mehanizmov dedovanja).
Druga
pomembna značilnost, ki jo odkrivamo na področju duševnega zdravja, je
imperativ, da je za sorodnika treba poskrbeti. Institucionalizacija, kot vemo,
krši prav ta imperativ in načenja »družinsko tkivo« - s tem vzbuja občutke
krivde in izdaje (Goffman 2019). Pri tem bi nas lahko zamikalo, da družinske
vezi definiramo s krvjo, krvnimi povezavami (tudi soprogov, ki nista neposredno
v sorodstvu, a njun zarod ustvarja krvno povezavo). Pa je to seveda le privid,
posledica družinske ideologije. Ne gre za krvne, genetske povezave, temveč za usodne povezave, za zavezo posebne
vrste, kakor se, denimo, kaže pri soprogih ali partnerjih brez otrok, pri
posvojenih otrocih, kjer se zavežemo in obvežemo za posebno vrsto tesne
solidarnosti in vzajemnosti, pogosto, v nasprotju s siceršnjimi pogodbenimi
odnosi, asimetrične in komplementarne vrste (nekdo skrbi za drugega). Tako
lahko imamo družinske vezi kot vezi, ki presegajo pogodbene odnose in druge
vezi naključne narave (npr. sosedi, sodelavci, znanci). Presegajo jih ravno z
zavezo usodnosti.[5]
Pri pravni
ureditvi duševnega zdravja so nekoč sorodniki, zaradi skrbniške vloge in
funkcije, imeli velik pomen pri namestitvi v norišnico in hkratnem odvzemu
poslovne sposobnosti. V nekaterih ureditvah so bili tudi formalno ena od
instanc, včasih tudi glavna, za namestitev v azil. Nekaj od tega še vztraja, a se
je vsaj formalno spremenilo in zdaj zakon ne podeljuje takšne pravice ali celo
oblasti sorodnikom. Pripiše jim vlogo v postopkih, ampak kot bližnjim. Tak je
tudi sociološki pogled na zadevo – že Goffman govori o bližnjih v odnosu. V
formalnih postopkih ima človek v postopku možnost določiti, kdo mu je »bližnji«
in to je lahko tudi nekdo, s katerim ni v sorodstvu. To nam govori več stvari.
Ena je praktična, ki je pomembna tudi za tvojo raziskavo, da je pomembna
operativna in subjektivna definicija razmerja in ne njegova
(sorodniška)substanca. To je lahko tudi dobro raziskovalno izhodišče –
uporabnik določi, koga naj v tak namen vključiš v raziskavo. Druga pa je
zagovorniški element take definicije. Pogosto za bližnjo osebo ljudje določijo
tistega, na katerega se lahko zanesejo, da bo zagovarjal njegove pravice. To pa
ni nujno človek, s katerim so sicer najusodneje povezani, ampak je taka
definicija pragmatična, glede na korist, ki jo lahko od človeka imamo v
postopku.
Reference:
Cooper, D.
(1980), Psihiatrija i antipsihiatrija.
Zagreb: Naprijed.
Flaker, V. @Boj za (2012), Direktno
socialno delo. Ljubljana: Založba /*cf.
Goffman, E.
(2019) Azili. Ljubljana: Založba
/*cf.
Leff, J.,
Vaughn, C. (1985), Expressed Emotion in
Families – Its Significance for Mental Illness. London: Guilford Press.
Warner, R. (2005) ‘Problems with early and very early
intervention in psychosis’. British
Journal of Psychiatry 2005, 187:104–107. DOI: 10.1192/bjp.187.48.s104
Družinske
konference nekaj virov:
Doolan, K (1999) ‘The Family Group Conference – 10
years’, International Institute for
Restorative Practices, Bethlehem, Pennsylvania. Available online at: www.iirp.org/library/vt/vt_doolan.html
de Jong, G.
& Schout, G. (2012) 'Researching the Applicability of Family Group
Conferencing in Public Mental Health Care', British
Journal of Social Work, vol. 42, no. 2. Available online at: http://bjsw.oxfordjournals.org/content/early/2012/02/17/bjsw.bcs006.abstract
Mirsky, L. (2003) ‘Family Group Conferencing
Worldwide: Part One in a Series’, International
Institute for Restorative Practices, Bethlehem, Pennsylvania. Available
online at: www.iirp.org/library/fgcseries01.html
Wright, T.
(2008) 'Using family group conference in mental health', Nursing Times, Available online at: http://www.nursingtimes.net/nursing-practice-clinical-research/using-family-group-conference-in-mental-health/564092.article
[1] Blog je
nastal kot mentorski komentar na diplomsko nalogo, kar se iz njega tudi da
opaziti.
[2] Antipsihiatrija
je videla povezavo med družinsko in družbeno avtoriteto kot neločljivo – Cooper
(1980) je šel celo tako daleč in, precej argumentirano, trdil, da je tarča
dezinstitucionalizacije tudi družina kot družbena institucija in kot vzvod
oblasti (dejanski in ideološki).
[3] Ta
pristop je deloma tudi v neskladju s tendenco »zgodnjega odkrivanja psihoz«,
čeprav je slednja tudi psiho-edukativnega značaja. Warner (2005) opozarja, da
tak pristop vodi tudi k prezgodnjem etiketiranju in stigmatizaciji, v smislu
ozračja v družini (pa tudi pri samemu človeku) pa vzbuja paranojo glede tega,
kar se utegne zgoditi – s tem pa stopnjuje ozračje nezaupanja, dvoma in
napetosti. Ustvarja dramo ne pa mirnega, vsakdanjega ozračja.
[4] Medtem
ko Konvencija o pravicah »invalidov«
na prvo mesto postavi samostojno ali neodvisno življenje kot ideal, ki ga je
treba uresničevati, pa Konvencija o
pravicah otrok, na to isto mesto postavi družino, kot zaželeno življenjsko
okolje. Če pa to ni mogoče pa »družinskemu podobno življenje« - rejništva za
manjše otroke, majhne stanovanjske skupine za starejše. Sicer pa pri otrocih
postavljamo v ospredje družino in šolo kot osnovni obliki socializacije. Taka
postavitev pa spregleda tretji pol – vrstnike. Podobno je zožen pogled na
področju duševnega zdravja, kjer se je izkazalo, da je mnogokrat vrstniška pomoč
ali vzajemna pomoč, bolj učinkovita od strokovnega dela ali družinske oskrbe.
Ta vidik je treba izpostaviti tudi, ko govorimo o družini in duševnem zdravju.
[5]
Prijateljske vezi bi lahko postavili nekje vmes glede na intenzivnost vezi in
zavez. Na ravni značaja vezi, pa bi lahko rekli, da gre za usodne vezi, ki pa
nimajo skrbniške dimenzije, so načeloma simetrične, predvsem pa nimajo vidika
skupnega premoženja oz. lastnine.
