Operacija A: Potrebe, zahtevki in upravičenost (operacije 3, življenjski svet 2)

 

Potrebe

Tovrstno ustvarjanje zemljevidov v kontekstu dostopa do sredstev pogosto imenujemo ocena potreb.

Potrebe so en od najbolj razširjenih in pomembnih pojmov v socialnem delu in socialni politiki, kakor tudi v splošnem govoru. Je pa to pojem, ki ni le nejasen ampak tudi problematičen zaradi svoje normativne narave. Ker izhaja iz biološke podmene o homeostazi, vpeljuje predpostavko primanjkljaja, deficita, ki ga zlahka pripišemo človeku, skupini ali skupnosti ne pa situaciji, družbenim razmerjem ali sistemu. S tem postane mehanizem razvrednotenja in zavajajoče delovno orodje. Poleg tega je normativen v tem, da predpisuje tako naravo tega, kar naj bi ljudje potrebovali kakor tudi količino, do katere so upravičeni. Hkrati pa tudi izražajo pravico do neke socialne dajatve. Pravzaprav termin »potreb« zamaskira pravice v socio-biološko danost oz. dejstvo.

Ilič (1992) potrebe zgodovinsko dekonstruira v želje na eni strani in nuje na drugi. Ko govorimo o željah, gre za to, kar nekdo hoče ali si želi storiti oz. da bi se zgodilo, medtem ko nam nuje govorijo o družbenih ali stvarnih okoliščinah tega, kar bi morali storiti oz. kar bi se moralo zgoditi. Raje kot, da uporabimo pojem »potreb«, da združimo tako dialektično dvojico, lahko kot tak integrativen izraz uporabimo »cilje« v alternaciji z »željami« in s tem poudarimo voljo in obilje namesto določenost in primanjkljaj. »Potrebe« bodo sicer, vsaj za zdaj, ostale v rabi, a jih moramo imeti za zgolj tehnični termin.

Cilje in želje lahko uvrstimo na zemljevid neposredno ali pa jih izvedemo prav iz spleta značilnosti nekega zemljevida – iz protislovij, napetosti itn. vsakdanjega življenja. Ko jih zaznamo in jih artikuliramo, jih preoblikujemo v zahtevke (prošnje, zaprosila), ki naj bi jih potem vložili v sistem in ki naj bi se sčasoma vrnile k prosilcu kot upravičenost do nečesa. Zahtevke oziroma prošnje pa morajo oceniti oz. presoditi – navadno izvedenci po vnaprej določenih pravilih. Ko zahtevek oz. prošnjo odobrijo, prosilec postane upravičenec oz. prejemnik. Sredstvo pa se lahko integrira v njegov ali njen življenjski svet.

Ko gre pri tej operaciji za mobilizacijo (spečih) virov v lastnem življenjskem svetu, gre še vedno lahko za zahteve do drugih, ki so del tega istega življenjskega sveta, gre pa tudi za sodelovanje, članstvo in prispevek skupini, mreži ali skupnosti. Gre tudi za zavzemanje svojega mesta in spodbujanje ustvarjanja nečesa za skupno dobro.

Na zahteve ne smemo gledati kot na sebično, egoistično dejanje le za svoje lastno korist. Ko gre za zahtevo po javnih sredstvih, gre za dejanje »redistribucije« in »ponovnega prilaščanja« javnih virov in njihovo preoblikovanje v skupno dobro, ki temelji na pravicah ne pa na potrebah. Ko gre za zahteve do drugih v skupnosti, pa jih moramo pojmovati kot ustvarjanje nečesa, kar bo prispevalo oz. delovalo za skupno dobro.

Ko zahtevek odobrijo, včasih formalno včasih neformalno, je treba zahtevano izročiti, izvesti. Ko gre za preproste zadeve, kot so preproste denarne dajatve, je izročanje tudi preprosto. Ko pa gre za kompleksne dajatve storitev in prejemkov, izročanje vključuje poleg neposrednih dajatev tudi usklajevanje (koordinacijo), skrb za kontinuiranost in za spremljanje učinkov. Ko gre za neformalne dajatve, pa je treba biti pozoren na stabilnost in vzdržnost na novo mobiliziranih sredstev, npr. z zagotavljanjem podpore udeležencem, pa tudi s koordinacijo in podporo skupnim interesom. Pozornost je treba nameniti tudi vmesnim povezavam med življenjskim svetom in »drugimi svetovi«, in sicer tako, da slednji ne prevladajo nad prvimi in da »kolonializacijske« učinke abstraktnih shem zmanjšamo na karseda majhno mero.

Najboljši primer te osnovne operacije je oskrba po osebni meri (osebno načrtovanje in izvajanje storitev oz. osebna koordinacija storitev). Ta temelji na osebnem načrtu, ki predstavi in analizira človekovo življenjsko situacijo, postavi osebne cilje in jih operacionalizira tako, da določi izvajalce, potrebna sredstva in dostopne vire in, ko gre za neposredno financiranje, izračuna stroške izvajanja paketa. Začne se s posameznikom, ustvari povezave z vsem udeleženci pri izvajanju, potrdi pa ga timska konferenca sodelujočih. Potem se načrt začne izvajati s podporo koordinatorja oskrbe. (Za več: Brandon 1994; Flaker in sodelavke 2013). 

Reference:

Brandon D. (1994), Jin in Jang načrtovanja psihosocialne skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

Flaker, V., Mali, J., Rafaelič, A., Ratajc, S. (2013) Osebno načrtovanje in izvajanje storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Illich, I. (1992), Needs. V: Sachs W., (ed.) The Development Dictionary. London: Zed Books: 88-101.

Trije vzvodi kritike normalnosti

Nekaj uvodnih opomb ob začetku ciklusa predavanj Teorije družbene deviantnosti[1]

Delitev na normalno in odklonsko je seveda družbeni konstrukt. Vendar kot tak, ni nedolžen in neaktiven. Ima aktivno vlogo v »urejanju prometa« pa naj bo ta ekonomski ali pa socialni, vsakdanji, med ljudmi. Je tudi en od glavnih virov zatiranja, razvrednotenja in izključevanja ljudi.

Nenazadnje je velika večina ljudi deviantnih – deviantna večina – saj definicijam normalnega ustreza le peščica belih moških, srednjih let, zaposlenih, poročenih z otroki, razumnih, treznih, zvestih in poštenih – pa še ti gotovo kaj prikrivajo, se česa sramujejo in občasno naredijo kaj napačnega. Še več, odklon od pričakovanih ravnanj je bistven za to, kot pravi Goffman, da občutimo sami sebe.

Če smo torej vsi deviantni, potem je precej nesmiselno deviantnosti naštevati, katalogizirati deviantne pojave, ali celo skupine ljudi, ki jim pritičejo, iskati biološke, psihološke, morda celo družbene vzroke za njihov nastanek.[2] Četudi je to morda kdajpakdaj produktivno, pa gotovo utrjuje razumevanje človeškega vedenja, lastnosti v razlikovanju med normalnim, pravilnim in odklonskim, napačnim. V tem je kontraproduktivno.[3]

Morda se ne bomo mogli izogniti rekreiranju etiketiranja, vzpostavljanja dvojiškosti normalnega in odklonskega, je pa proučevanje deviantnosti treba zastaviti drugače. Najprej je treba biti kritičen, polemičen in razgaliti mehanizme ustvarjanja deviantnosti, predvsem pa izključevanja, razvrednotenja in opredmetenja ljudi. A to ni dovolj.

Ena od vrlin naše fakultete, da med študijem študentke in študenti vsaj omehčajo, če že ne razbijejo, vsaj nekatere predsodke, ki so jih prinesli s seboj in ki prevladujejo sicer v družbenih izmenjavah. A kaj ko so stališča, in z njimi predsodki, precej lahko pokvarljiva roba, nekaj kar se lahko mimo grede spremeni. Predvsem pa niso neke prosto lebdeče misli in občutja, pač pa so usidrani v konkretne, materialne (npr. prostorske) ali pa nematerialne ureditve (npr. postopke). Tam zares živijo in čakajo na nas v zasedi. Zato ni dovolj razgaljati le ideologije, pogleda na odklone, temveč tudi prav te ureditve, ki jih porajajo. In, seveda, te ureditve spreminjati (oz. pri takem »teoretičnem« predmetu nakazati načine, kako jih lahko spremenimo).

Tri glavne teme (tarče)

Na ravni vsakdanjega življenja, konkretnih ljudi, se ureditve, o katerih govorimo, zgostijo v družbene vloge (vključno s stigmo, nalepko, kariero itn.), delujejo pa skozi sistem institucij, pravil, postopkov, ki presegajo obzorja konkretnih vlog in izmenjav. Preobraziti je treba oboje.

Jasno je, da je deviantna vloga produkt sistema, malo manj pa je očitno, da vloga služi tudi vsaj ohranjanju, vzdrževanju, če ne ustvarjanju in porajanju njega samega. To, da nekoga porinemo oz. da pristane v deviantni vlogi, ima zanj konkretne posledice, ki mu zmanjšajo družbeno moč in ga zrinejo na družbeni rob. Hkrati pa prav to ustvarja pogoje za ustvarjanje profita (npr. zdravila za duševne stiske), kapitalistično in industrijsko delitev dela (namestitev staršev v dom, da lahko v miru opravljamo svoj poklic, ustvarjanje poklicev in delovnih mest oskrbe in nadzora), red in mir, ki sta nujna za delovanje javnih in drugih družbenih prostorov, pa tudi za ubogljivo, disciplinirano delovno silo in nadzor nad gibanjem prebivalstva in še druge okoliščine delovanja sistema.

Transformacija, ali celo preobrazba (metamorfoza) mora torej zajemati tako raven vloge kakor tudi »sistema«, ali bolje rečeno družbenih ureditev. S spremembo ureditev se sicer samodejno spreminjajo tudi vloge, ki jih v takih ureditvah imamo, a sistem spreminjamo ljudje. Med drugim tudi zato, da uidemo tovrstnim vlogam, da nam jih ni treba igrati, in, nenazadnje, so prav vloge, ki jih igramo merilo delovanja sistema. Družbena moč, ki jo v neki vlogi imamo ali nimamo, je tisto, kar je res pomembno. In če ne preobrazimo tega, je vsaka sprememba, novost, reforma le lepotni popravek »več-istega«.

Ko bomo obravnavali odklonsko vlogo, se bomo ukvarjali s kariero, stigmo, nalepko, raziskovali bomo procese etiketiranja in opredmetenja, vstopa v vlogo (tudi izstopa), stigmatizacije in razvrednotenja, izključevanja, potiskanja na rob in izobčenja. Zanimalo nas bo kako delujejo družbene odklonske vloge v vsakdanjem življenju, medosebnih izmenjavah, pa tudi politična ekonomija stigme in družbena delitev dela. Pri tem nam bo v pomoč razumevanje subkultur in tega kako ljudje doživljajo odklone, kaj jim pomenijo in prinašajo, kako se v njih vživijo in jih igrajo. Videli bomo, da je sodobno pojmovanje potreb in posameznika problematično, relativno in zgodovinsko pogojeno. Da človeške potrebe na eni strani normiramo, na drugi pa kriminaliziramo.

V razpravi o družbeni produkciji odklonskosti (sistemu oz. ureditvah) se moramo najprej posvetiti institucijam, predvsem tistim totalnim (zavodi ipd.), pa tudi bolj prikritim. Ena izmed nujnih tarč emancipativnega delovanja so postopki, ki so jih uporabniki socialnega dela (in drugih strok) oz. ljudje z nalepkami (ali tisti, ki jih bodo še dobili) deležni in ki jih kot deviantne ustvarjajo. Organizacija življenja je tudi organizacija izkušnje. V konkretnih dejanjih in ureditvah bomo skušali najti splošnejše obrazce, nekateri imenujejo dispozitivi ali pa sheme. Poskušati je treba razbrati, kako se postopki, sheme in organizacija združujejo v modele (in ideologije).

Transformacija oz. preobrazba se navadno začne s kritiko in polemiko – kar hočemo spremeniti, moramo najprej razgaliti. Na takih spoznanjih temelji transformativna akcija. Ta lahko pomeni reforme sistema (dezinstitucionalizacija), skoraj nujno pa tudi družbena gibanja, pa naj bodo ta uporabniška, manjšinska ali strokovna. Izumiti in uveljaviti je treba alternativne modele in postopke. Skupna značilnost in merilo pa mora biti krepitev moči (tistih, ki je nimajo oz. je imajo premalo). Transformacija ureditev je preoblikovanje »sebe (samega)« - tako v dobesednem pomenu, kakor tudi pojmovanja tega kaj je človek in človeško.

Če ideologija odklonskosti vzpostavlja neko človeško delovanje kot »tuje«, nam po njeni kritiki in preobrazbi nič človeškega ne sme ostati tuje.

---

[1] Nekoč je predmet nosil ime »Socialna patologija«, kar jasno izraža ne le intenco po medikalizaciji družbenih pomenov in organicističnega pojmovanja družbe (Comte), temveč tudi po katalogiziranju skupin »odklonskih« pojavov in ljudi in po teoriji, ki naj bi opravičevala obstoječe ali v najboljšem primeru tako stanje popravljala, reformirala. Pri tem pa ni bilo jasno, ali gre za »bolezni družbe« - torej okvare nje kot »organizma« ali pa za »družbene bolezni« posameznikov – torej za okvare posameznikov, ki so družbenega pomena (npr. alkoholizem, samomori itn.). Ta dediščina je še precej živa tudi v novejših razpravah o deviantnosti.

[2] Res je sicer, da sta biti zapornik ali biti obsojen družbeni dejstvi. Na drugi strani pa je to, da si prisvojim nekaj tujega, ne da bi kdo (ali celo jaz sam) vedel, (med)osebno dejstvo. Razlika je v tem, da slednje v množici dogodkov spregledamo, medtem ko prvo pomeni prestavitev stvarnega dogodka na raven, ki presega naš življenjski svet. Pomeni torej premestitev, odtujitev in ustvarjanje virtualnega predmeta, s katerim lahko družbeni (u)stroj nekaj počne.

[3] Nekdo bi lahko zatrjeval, da ima tako katalogiziranje smisel, tudi če smo vsi deviantni, saj smo deviantni na različne načine, pri različnih stvareh. V tem smislu deviantnost proslavlja človeško raznolikost. Misel, da je odklon normalen, sicer ni tuja klasikom proučevanja odklonskosti (Dürkheim), a to pomeni pristajanje na »danost« normalnosti in odklonskosti – celo ustoličevanje. Etično bolj sprejemljivo je torej ugotoviti, da ni normalnega in ne odklonskega, da je vse človeško, in da moramo odstopanja od pričakovanj sprejeti kot možnost ustvarjalnosti oz. priložnost, tako kakor to storimo pri interakcijskih prekrških, da skupaj nekaj popravimo.

Osnovni sklopi spremenljivk pri hitri oceni potreb in storitev

Če poenostavimo lahko rečemo, da ima določen del ljudi dolgotrajne stiske oz. potrebe po dolgotrajni oskrbi, odgovori nanje pa so bolj ali manj institucionalne narave. Pri hitri oceni nas zanima, kaj je treba storiti in spremeniti, če naj bi se ljudje preselili iz ustanov oz. zaživeli neodvisno in samostojno življenje, v danih družbeno ekonomskih okoliščinah in glede na službe in politike, ki jih zdaj imamo.

Raziskovalne dimenzije, ki smo jih našteli zgoraj smo torej strnili v šest sklopov spremenljivk, saj moramo za vizijo sprememb in akcijski načrt njihove izvedbe (AN) najprej ugotoviti resnične potrebe na terenu (OPDO), potem pogledati institucije, jih opisati, kritično ovrednotiti in videti, kakšne vire premorejo, ki jih lahko uporabimo za razvoj odgovorov v skupnosti (OSTI). Poizvedeti moramo kakšne so bile izkušnje s prehodom v skupnost (dezinstitucionalizacijo) v preteklosti; kaj delovalo, kaj ne, kje so potenciali (OMPSŽ). Preveriti moramo kakšna je nacionalna in lokalna politika, zakonodaja, kako se uresničuje in kakšne skupnostni odgovori obstajajo, kaj in kako deluje ali ne, in kaj manjka, kaj bi bilo treba izboljšati, spremeniti (OSIP). Vse to moramo storiti z občutljivostjo za kulturni, zgodovinski, gospodarski in politični kontekst na državni, pokrajinski in lokalni ravni (OK). 

Končni rezultat hitre ocene je vizija sprememb, delovanja v prihodnosti in pa operacionalizirani akcijski načrt (AN). Tega ustvarimo na podlagi ključnih ugotovitev posamičnih modulov, interakcije med spoznanji več modulov oz. z upoštevanjem konteksta. Tudi če izhodiščni namen ni preobrazba nekega zavoda, gre pravzaprav za dezinstitucionalizacijo – torej preoblikovanje služb, da bodo bliže uporabnikom, da bodo zagotavljale storitve po njihovi meri in omogočale čim bolj samostojno življenje (oz. preselitve iz zavodov ali pa da uporabniki ostanejo doma). Dezinstitucionalizacija[1] je torej splošno izhodišče hitre ocene, pa tudi njen konkretni, operativni cilj.

 

Ključna raziskovalna vprašanja

Za vsak od naštetih modulov hitra ocena odgovarja na naslednja ključna vprašanja (vprašanja bomo bolj podrobno razdelali v priročniku v posameznih raziskovalnih modulih):

• Kakšna je narava in obseg potreb po dolgotrajni oskrbi? Kakšne potrebe nastanejo ob preselitvah in uveljavljanju principa samostojnega življenja (potencialne potrebe)? Kakšni so trendi potreb? Kakšna je socialna in geografska distribucija potreb po dolgotrajni oskrbi? (ocena potreb po dolgotrajni oskrbi – OPDO)
• Kateri dejavniki na različnih ravneh bivanja in delovanja (politika, ideologija, socialna politika, zakonodaja, organizacija, poslovanje, postopki, metode, moč, življenjski svet) vplivajo na institucionalizacijo in možnosti preselitev? (ocena konteksta – OK)
• Kakšna je stopnja (prevalenca) institucionalizacije, kakšne so njene značilnosti in kakšne so njene posledice? (ocena stopnje institucionalizacije – OSTI)
• Kako pogoste so preselitve in kako navadno potekajo? Koliko družbene moči pridobijo uporabniki in kakšne so možnosti za samostojno življenje? Kaj jih spodbuja in kaj ovira? (ocena možnosti preselitev in samostojnega življenja – OMPSŽ)
• Kakšni so odgovori obstoječe politike in služb na potrebe po dolgotrajni oskrbi? Kateri odgovori že obstajajo in kateri manjkajo? (ocena politik in služb – OSIP)
• Kateri dejavniki vplivajo na zmožnosti in voljo posameznikov in organizacij, da začno razvijati službe v skupnosti, ki bodo omogočile preselitve in čim bolj samostojno življenje? (ocena konteksta – OK)
• Kakšni odgovori, ki bodo zagotavljali čimbolj samostojno življenje v skupnosti (preselitve in dezinstitucionalizacijo), so potrebni in izvedljivi? (akcijski načrt – AN)

S temi ključnimi vprašanji bomo zaznali zgoraj naštete raziskovalne dimenzije.  Raziskovalne dimenzije, ki jih predpostavljamo so prečnega, transverzalnega značaja, torej niso vezane zgolj na eno dimenzijo in jih kot (kontekstualni) dejavnik moramo upoštevati vedno. So pa vseeno vezane v večji meri na posamezne sklope spremenljivk. V spodnji preglednici torej predstavljamo, kako so raziskovalne dimenzije zastopane v posameznih sklopih spremenljivk oz. raziskovalnih modulih, ki jih bomo uporabili.

Preglednica 1: Uvrstitev raziskovalnih dimenzij po posamičnih sklopih spremenljivk

sklop spremenljivk	dimenzija	pomožni podatki	vsebina/ rezultat
OPDPO Ocena potreb	indeks potreb	epidemiološki podatki o razprostranjenosti potreb	ocena intenzivnosti, razprostranjenosti in vrste potreb in njihovih trendov
OSTI Ocena stopnje institucionaliziranosti	načelo normalizacije, stopnja institucionaliziranosti delovanja medicinski model	stopnja institucionaliziranosti, podatki o zavodu	stopnja institucionaliziranosti nekega območja, zavoda, profil ustanove
OMPSŽ Ocena možnosti za preselitev in samostojno življenje	socialni model, taksonomija preselitev, paradigma dolgotrajne oskrbe	zgodovina inovacij in prehoda v skupnost	pregled sprememb in potencialov za spremembe
OSIP Ocena služb in politike	katalog odgovorov, taksonomija storitev	epidemiološki podatki o uporabnikih skupnostnih služb	kritični opis stanja skupnostnih služb, ugotovitve o potrebnih izboljšavah in manjkajočih odgovorih
OK Ocena konteksta	ravni bivanja in delovanja, matrica prilaščanja (?)	podatki o okolju (PDS)	umestitev v okolje, vpliv dejavnikov okolja
AN Akcijski načrt	program dezinstitucionalizacije	ključne ugotovitve ocenjevalnih modulov	akcijski načrt: vizija, cilji, načini uresničevanja ciljev, potrebna sredstva, roki in reorganizacija

Raziskovalni moduli pa so tudi usmerjeni v zbiranje in obdelavo drugih podatkov, ki nam bodo pomagali bolje razumeti in operacionalizirati osnovne dimenzije in priti do bolj utemeljenih podatkov, da bomo prišli do želenih rezultatov (predstavljenih v zadnjem stolpcu).

 

Opomba: Razlike v perspektivi

Izhodišče hitre ocene potreb in storitev je seveda lahko različno. Lahko izhajamo iz preobrazbe nekega konkretnega zavoda ali procesa dezinstitucionalizacije na sploh (npr. Izhodišča dezinstitucionalizacije), lahko izhajamo iz želje po boljšem delovanju neke konkretne, vmesne strukture, ki sicer deluje v skupnosti (denimo VDC ali kakšna nevladna organizacija), lahko pa iz hotenja, da se na področju neke skupnosti (regije, občine) ustvarijo boljši odgovori za prebivalce tega geografskega območja. V prvem primeru bo poudarek na preselitvah stanovalcev zavodov v skupnost, seveda s perspektivo, da naj bi zaživeli samostojno, in v skladu s tem tudi preobrazba ustanove v skupnostne službe. V drugem primeru bo poudarek na preobrazbi organizacije tako, da bo bolj upoštevala potrebe uporabnikov in v skladu s tem bolj vključena v skupnost, odgovarjala na več in bolj raznolike potrebe, torej postala bolj propulzivna. V tretjem primeru bo poudarek na spoznavanju potreb (in virov) v skupnosti, ob hkratnem spoznavanju in načrtovanju tako neposrednih odgovorov, se pravi storitev, kakor tudi posrednih ukrepov, ki bodo zmanjševali potrebo po formalno organizirani oskrbi.

Seveda pa poudarki, ki izhajajo iz neke posebne perspektive oz. izhodišč za hitro oceno, ne smejo zamegliti drugih, za določeno perspektivo izhodiščno ne toliko pomembnih vidikov ocene in načrtovanja odgovorov. Tako, ob preobrazbi zavoda ne smemo zanemariti tudi potreb ljudi, ki doživljajo dolgotrajno stisko, pa niso v zavodu (t. i. prevencija institucionalizacije), kakor tudi potrebnih ukrepov, ki bodo omogočili prehod v samostojno življenje in ne le v vmesne strukture. Prav tako pri oceni potreb v neki skupnosti, ne smemo zanemariti števila in potreb prebivalcev te skupnosti, ki so trenutno v nekem zavodu. Podobno velja tudi za preobrazbo neke skupnostne službe, ki mora svoje poslanstvo na novo utemeljiti tako na potrebah prebivalcev skupnosti, ki zdaj niso uporabniki te službe, kakor tudi na potrebah ljudi, ki so v tem trenutku v zavodu in predvideti svojo vlogo pri njihovi preselitvi.

---

[1] Da je dezinstitucionalizacija, tudi če preobrazba nekega zavoda ni izhodišče neke hitre ocene, v žarišču našega zanimanja obstajata dva razloga. Prvi je, da so institucije zelo neustrezen, ne-etičen in škodljiv odziv na potrebe ljudi in jih je treba odpraviti. Drugi je, da institucije ustvarjajo institucionalne odgovore tudi v skupnosti oz. da tudi storitve, ki jih izvajamo v skupnosti, lahko (sčasoma) dobijo značilnosti totalnih ustanov. Dezinstitucionalizacijo moramo torej pojmovati širše kot način kako odpraviti take odgovore in kako najti najbolj ustrezne odgovore človeške stiske.