Osnovni sklopi spremenljivk pri hitri oceni potreb in storitev

Če poenostavimo lahko rečemo, da ima določen del ljudi dolgotrajne stiske oz. potrebe po dolgotrajni oskrbi, odgovori nanje pa so bolj ali manj institucionalne narave. Pri hitri oceni nas zanima, kaj je treba storiti in spremeniti, če naj bi se ljudje preselili iz ustanov oz. zaživeli neodvisno in samostojno življenje, v danih družbeno ekonomskih okoliščinah in glede na službe in politike, ki jih zdaj imamo.

Raziskovalne dimenzije, ki smo jih našteli zgoraj smo torej strnili v šest sklopov spremenljivk, saj moramo za vizijo sprememb in akcijski načrt njihove izvedbe (AN) najprej ugotoviti resnične potrebe na terenu (OPDO), potem pogledati institucije, jih opisati, kritično ovrednotiti in videti, kakšne vire premorejo, ki jih lahko uporabimo za razvoj odgovorov v skupnosti (OSTI). Poizvedeti moramo kakšne so bile izkušnje s prehodom v skupnost (dezinstitucionalizacijo) v preteklosti; kaj delovalo, kaj ne, kje so potenciali (OMPSŽ). Preveriti moramo kakšna je nacionalna in lokalna politika, zakonodaja, kako se uresničuje in kakšne skupnostni odgovori obstajajo, kaj in kako deluje ali ne, in kaj manjka, kaj bi bilo treba izboljšati, spremeniti (OSIP). Vse to moramo storiti z občutljivostjo za kulturni, zgodovinski, gospodarski in politični kontekst na državni, pokrajinski in lokalni ravni (OK). 

Končni rezultat hitre ocene je vizija sprememb, delovanja v prihodnosti in pa operacionalizirani akcijski načrt (AN). Tega ustvarimo na podlagi ključnih ugotovitev posamičnih modulov, interakcije med spoznanji več modulov oz. z upoštevanjem konteksta. Tudi če izhodiščni namen ni preobrazba nekega zavoda, gre pravzaprav za dezinstitucionalizacijo – torej preoblikovanje služb, da bodo bliže uporabnikom, da bodo zagotavljale storitve po njihovi meri in omogočale čim bolj samostojno življenje (oz. preselitve iz zavodov ali pa da uporabniki ostanejo doma). Dezinstitucionalizacija[1] je torej splošno izhodišče hitre ocene, pa tudi njen konkretni, operativni cilj.

 

Ključna raziskovalna vprašanja

Za vsak od naštetih modulov hitra ocena odgovarja na naslednja ključna vprašanja (vprašanja bomo bolj podrobno razdelali v priročniku v posameznih raziskovalnih modulih):

• Kakšna je narava in obseg potreb po dolgotrajni oskrbi? Kakšne potrebe nastanejo ob preselitvah in uveljavljanju principa samostojnega življenja (potencialne potrebe)? Kakšni so trendi potreb? Kakšna je socialna in geografska distribucija potreb po dolgotrajni oskrbi? (ocena potreb po dolgotrajni oskrbi – OPDO)
• Kateri dejavniki na različnih ravneh bivanja in delovanja (politika, ideologija, socialna politika, zakonodaja, organizacija, poslovanje, postopki, metode, moč, življenjski svet) vplivajo na institucionalizacijo in možnosti preselitev? (ocena konteksta – OK)
• Kakšna je stopnja (prevalenca) institucionalizacije, kakšne so njene značilnosti in kakšne so njene posledice? (ocena stopnje institucionalizacije – OSTI)
• Kako pogoste so preselitve in kako navadno potekajo? Koliko družbene moči pridobijo uporabniki in kakšne so možnosti za samostojno življenje? Kaj jih spodbuja in kaj ovira? (ocena možnosti preselitev in samostojnega življenja – OMPSŽ)
• Kakšni so odgovori obstoječe politike in služb na potrebe po dolgotrajni oskrbi? Kateri odgovori že obstajajo in kateri manjkajo? (ocena politik in služb – OSIP)
• Kateri dejavniki vplivajo na zmožnosti in voljo posameznikov in organizacij, da začno razvijati službe v skupnosti, ki bodo omogočile preselitve in čim bolj samostojno življenje? (ocena konteksta – OK)
• Kakšni odgovori, ki bodo zagotavljali čimbolj samostojno življenje v skupnosti (preselitve in dezinstitucionalizacijo), so potrebni in izvedljivi? (akcijski načrt – AN)

S temi ključnimi vprašanji bomo zaznali zgoraj naštete raziskovalne dimenzije.  Raziskovalne dimenzije, ki jih predpostavljamo so prečnega, transverzalnega značaja, torej niso vezane zgolj na eno dimenzijo in jih kot (kontekstualni) dejavnik moramo upoštevati vedno. So pa vseeno vezane v večji meri na posamezne sklope spremenljivk. V spodnji preglednici torej predstavljamo, kako so raziskovalne dimenzije zastopane v posameznih sklopih spremenljivk oz. raziskovalnih modulih, ki jih bomo uporabili.

Preglednica 1: Uvrstitev raziskovalnih dimenzij po posamičnih sklopih spremenljivk

sklop spremenljivk	dimenzija	pomožni podatki	vsebina/ rezultat
OPDPO Ocena potreb	indeks potreb	epidemiološki podatki o razprostranjenosti potreb	ocena intenzivnosti, razprostranjenosti in vrste potreb in njihovih trendov
OSTI Ocena stopnje institucionaliziranosti	načelo normalizacije, stopnja institucionaliziranosti delovanja medicinski model	stopnja institucionaliziranosti, podatki o zavodu	stopnja institucionaliziranosti nekega območja, zavoda, profil ustanove
OMPSŽ Ocena možnosti za preselitev in samostojno življenje	socialni model, taksonomija preselitev, paradigma dolgotrajne oskrbe	zgodovina inovacij in prehoda v skupnost	pregled sprememb in potencialov za spremembe
OSIP Ocena služb in politike	katalog odgovorov, taksonomija storitev	epidemiološki podatki o uporabnikih skupnostnih služb	kritični opis stanja skupnostnih služb, ugotovitve o potrebnih izboljšavah in manjkajočih odgovorih
OK Ocena konteksta	ravni bivanja in delovanja, matrica prilaščanja (?)	podatki o okolju (PDS)	umestitev v okolje, vpliv dejavnikov okolja
AN Akcijski načrt	program dezinstitucionalizacije	ključne ugotovitve ocenjevalnih modulov	akcijski načrt: vizija, cilji, načini uresničevanja ciljev, potrebna sredstva, roki in reorganizacija

Raziskovalni moduli pa so tudi usmerjeni v zbiranje in obdelavo drugih podatkov, ki nam bodo pomagali bolje razumeti in operacionalizirati osnovne dimenzije in priti do bolj utemeljenih podatkov, da bomo prišli do želenih rezultatov (predstavljenih v zadnjem stolpcu).

 

Opomba: Razlike v perspektivi

Izhodišče hitre ocene potreb in storitev je seveda lahko različno. Lahko izhajamo iz preobrazbe nekega konkretnega zavoda ali procesa dezinstitucionalizacije na sploh (npr. Izhodišča dezinstitucionalizacije), lahko izhajamo iz želje po boljšem delovanju neke konkretne, vmesne strukture, ki sicer deluje v skupnosti (denimo VDC ali kakšna nevladna organizacija), lahko pa iz hotenja, da se na področju neke skupnosti (regije, občine) ustvarijo boljši odgovori za prebivalce tega geografskega območja. V prvem primeru bo poudarek na preselitvah stanovalcev zavodov v skupnost, seveda s perspektivo, da naj bi zaživeli samostojno, in v skladu s tem tudi preobrazba ustanove v skupnostne službe. V drugem primeru bo poudarek na preobrazbi organizacije tako, da bo bolj upoštevala potrebe uporabnikov in v skladu s tem bolj vključena v skupnost, odgovarjala na več in bolj raznolike potrebe, torej postala bolj propulzivna. V tretjem primeru bo poudarek na spoznavanju potreb (in virov) v skupnosti, ob hkratnem spoznavanju in načrtovanju tako neposrednih odgovorov, se pravi storitev, kakor tudi posrednih ukrepov, ki bodo zmanjševali potrebo po formalno organizirani oskrbi.

Seveda pa poudarki, ki izhajajo iz neke posebne perspektive oz. izhodišč za hitro oceno, ne smejo zamegliti drugih, za določeno perspektivo izhodiščno ne toliko pomembnih vidikov ocene in načrtovanja odgovorov. Tako, ob preobrazbi zavoda ne smemo zanemariti tudi potreb ljudi, ki doživljajo dolgotrajno stisko, pa niso v zavodu (t. i. prevencija institucionalizacije), kakor tudi potrebnih ukrepov, ki bodo omogočili prehod v samostojno življenje in ne le v vmesne strukture. Prav tako pri oceni potreb v neki skupnosti, ne smemo zanemariti števila in potreb prebivalcev te skupnosti, ki so trenutno v nekem zavodu. Podobno velja tudi za preobrazbo neke skupnostne službe, ki mora svoje poslanstvo na novo utemeljiti tako na potrebah prebivalcev skupnosti, ki zdaj niso uporabniki te službe, kakor tudi na potrebah ljudi, ki so v tem trenutku v zavodu in predvideti svojo vlogo pri njihovi preselitvi.

---

[1] Da je dezinstitucionalizacija, tudi če preobrazba nekega zavoda ni izhodišče neke hitre ocene, v žarišču našega zanimanja obstajata dva razloga. Prvi je, da so institucije zelo neustrezen, ne-etičen in škodljiv odziv na potrebe ljudi in jih je treba odpraviti. Drugi je, da institucije ustvarjajo institucionalne odgovore tudi v skupnosti oz. da tudi storitve, ki jih izvajamo v skupnosti, lahko (sčasoma) dobijo značilnosti totalnih ustanov. Dezinstitucionalizacijo moramo torej pojmovati širše kot način kako odpraviti take odgovore in kako najti najbolj ustrezne odgovore človeške stiske.