Prazniki[1]
– prazni dnevi? 'Niti pod razno!' sem si mislil kot otrok, saj so prav prazniki
bili polni nečesa – polni obiskov, daril, praznovanj in zabave. Zdaj, ko sem
star deloholik, se mi zdijo prazniki bistveno bolj prazni. Nekateri izpeljujejo
besedo 'praznik' prav iz dejstva, da so to dnevi, ko naj ne bi delali, dela
prosti oz. prazni dnevi, dnevi 'brez' dela.[2]
Ko sem raziskoval izvor besede 'praznik' sem bil presenečen tudi nad tem, da v
prekmurščini praznik pomeni 'prešuštnika' (in lenuha), v črnogorščini 'siromaka'
(tudi lenuha), pred odpravo tlačanstva pa tudi 'na pol svobodnega kmeta'.
Prazniki so
torej najprej namenjeni lenarjenju, nedelu. Hkrati so namenjeni zabavi,
veselju, včasih celo razuzdanosti, norčevanju (pust), včasih pa temu, da smo
doma in se posvetimo družini. Večinoma se pa družinski, skupnostni in javni
vidiki praznovanja dopolnjujejo – v enem samem prazniku (gremo na polnočnico in
potem domov), le da nam za nekatere praznike bolj govorijo, da so družinski,
drugi nas pa bolj vržejo v skupne zabave in celo javna praznovanja. Prazniki
vržejo vsakdanjo dialektiko med Hestio in Hermesom, med domačim ognjiščem in
potepanjem na višjo raven, na kateri apolinični princip zamenja dionizični –
smeh in užitek.
Če praznike
razumemo kot dneve brez dela, potem jih tisti, ki sicer ne delajo, nimajo. Na
tragičen način je njihovo življenje nenehen praznik. Če se večina otrok veseli
praznikov in počitnic, se jih nekateri, še zlasti revnejši, ne veselijo,
pravzaprav jih je groza praznikov. »Vsi bodo nekam šli, nekaj dobili – jaz pa
nič; starši bodo imeli več časa, da nam težijo, oče, da me pretepe itd.«
Nekatere upokojence je strah, ali jih bo kdo sploh obiskal, v domovih za stare
je med praznikih slabša hrana in postrežba, saj je manj osebja (praznujejo jih
pred prazniki – v nekem zavodu so »silvestrovali« 22. decembra ob dvanajstih
opoldne, saj je bilo na Silvestra, med prazniki nasploh, osebje večinoma doma).
Pogost literaren motiv je, kako brezdomni otrok, z mrzle ceste opazuje skozi
okna srečne družinske prizore ob jelki in darilih. Morda je zdaj, ko se je
praznovanje v veliki meri preselilo na javne prostore, brezdomcem laže doživeti
vsaj del praznovanja in od tega nekaj imeti. Še vedno pa so pogostitve, ki jih
dobrodelneži prirejajo za brezdomce in druge reveže večinoma karikatura
siceršnjih bakanalij – dobijo sendvič in sok.
Med
pomembnejšimi nalogami praznikov je, da nam razdelijo leto na pregledne in
smiselne enote. Glavni prazniki in praznovanja zaznamujejo bodisi solsticije
(Božič, Novo leto zimskega; kresovanje poletnega) ali pa enakonočje (Velika
noč)[3]
– označujejo torej letne čase. Ker je to malo zblojeno – zima se, na primer,
kot meteorološki fenomen začne prej, vremenoslovci pravijo, da prvega decembra.
Da je najkrajši dan ali noč, ali pa enakonočje, začetek nekega letnega časa, je
tudi malo mimo, saj je neumno, da poletje zaznamuje čas, ko se dnevi prično
krajšati. Zares so to mejniki, ko se dolžina dni in noči prevesi v svoje
nasprotje, ob solsticijih se začno dnevi ali noči krajšati oziroma daljšati, ob
enakonočjih pa postane dan krajši od noči, ali pa obratno.
Za tiste, ki
nam je dolžina dneva pomembna, bi lahko veljala delitev leta na štiri letne
čase, glede na dolžino dneva ali noči oziroma glede na količino svetlobe. V
taki delitvi bi solsticiji ali ekvinokciji bili središče letnega, svetlobnega
časa. Začetek letnega časa oz. konec prejšnjega pa bi bil približno 45 dni pred
ali po centralnem astronomskem dogodku, torej enakonočju ali solsticiju. Tako
bi zimski solsticij zaznamoval najbolj temni
del oziroma četrtino leta, poletni najbolj svetlo,
enakonočji pa prehodna obdobja svetlitve
oz. stemnitve. Taka delitev leta, ki
je sicer logična, v današnjem času ne špila, je ni. Če pa pogledamo glavne
praznike, ki ne sovpadajo s solsticiji in enakonočji, pa vidimo, da so ta
obdobja bila pomembna za naše prednike (ker so bili bolj odvisni od količine
luči).
Prehod v
najtemnejši del leta zaznamujejo Dan mrtvih in martinovanje, po nekem
zgodovinskem naključju pa tudi nekateri pomniki revolucij – dan reformacije,
oktobrske revolucije, v Veliki Britaniji pa tudi Guy Fawkes Night – kot da bi
si želeli razsvetliti temo (grmade za noč Guya Fawkesa, pa tudi svečke za dan
mrtvih) ali pa v plašču noči spremeniti svet – zares pa je bolj verjetno, da
prihajajoča zima, zaradi napovedi pomanjkanja, prebudi revolucionarno silo,
željo po prerazdelitvi bogastva, ali pa odvratnost preživeti še eno zimo v
strelskih jarkih (kar je bilo pomembno pri oktobrski revoluciji, pa tudi pri
koncu prve svetovne vojne (premirje je bilo podpisano na Martinovo).
Na drugi
strani pa prehod v najsvetlejšo četrtino leta napoveduje tudi revolucionaren,
delavski praznik Prvi maj. Ta se je združil z Evropsko nočjo čarovnic,
Valpurgino nočjo.[4] Imeti
revolucionarne praznike, ko se začne svetloba je bolj naravno-logično – svetla
prihodnost, pa tudi bolj toplo je za revolucionarne dejavnosti (torej je
revolucionarnost na nasprotnem koncu teme in svetlobe bolj posledica obupa,
morda pa tudi spoštovanje do prednikov, naša dolžnost, da zaradi njih
izboljšamo svet J).
Prvomajsko rajanje druži z Valpurgino nočjo zažiganje kresov (spet, da bi
odgnali čarovnice in duhove, ampak tokrat ne zato, da posvetimo v prihajajočo
temo, temveč da prikličemo svetlobo (temo pa preženemo). Na obeh prehodih – v
svetlobo ali temo – so torej revolucija in čarovnice povezane.
Prehod iz
teme v svetlitev oznanjajo pust, Valentinovo, pri nas pa tudi Prešernov dan. V
tem času ni čarovnic in duhov, pač pa je ljubezen in norost. Karneval je
preobrat, inverzija družbenih vlog. Pust je kakor kralj praznikov, saj je
njihova skupna značilnost, da subvertirajo, invertirajo ali celo pervertirajo
tisto, kar je sicer navadno, običajno, pravilno in redno. Je tudi kulminacija
žuriranja čez celo zimo in tudi čas za zresnitev – zaroko in potem poroko.
Začetek stemnitve,
prehoda od svetlega k temnemu, označi Veliki Šmaren (Marijino vnebovzetje), kakšnih
drugih praznikov pa takrat niti ni. Sploh je ta del leta reven, kar se
praznikov tiče. Verjetno je pomanjkanje velikih praznikov čez poletje in
začetek jeseni, med drugim, posledica tega, da je takrat bilo veliko dela, v
modernih časih pa so itak poleti počitnice in dopusti (med počitnicami so
prazniki čisto brez veze, za dopust pa prav pridejo, saj ga za kakšen dan
podaljšajo) in prazniki takrat ne pridejo do izraza – tudi kresne noči prav
zares ne praznujemo več.
Glavni
prazniki so pozimi, v temi. Za to je najbrž več razlogov. En je gotovo ta, da
je pozimi več časa (manj dela na polju, manj luči za delo podnevi), da so dolge
noči, ki jih je treba nekako pregnati – z zabavo. Pri zimskih praznikih je od
Martinovega do Velike noči tudi velik poudarek na hrani. S tem prazniki
regulirajo porabo zalog, ki so jih ljudje ustvarili jeseni – npr. post od
Martinovega, zdaj skrčen na advent, ali pa post do Velike noči. Zimski prazniki
so tudi prazniki, ko dobivamo darila. V tradicionalnih, poljedelskih družbah,
je bilo obdarovanje tudi zimska pomoč revnim, porazdeljevanje dobrin (hrane)
tistim, ki so jo imeli manj. Cilj je bil, da (zimo) preživi cela skupnost, vas.
Tudi tu gre za inverzijo – dobijo tisti, ki sicer ne dobijo, dajo tisti, ki
sicer dobijo. Vendar taka prerazdelitev (v nasprotju z intenco revolucije) ne
spreminja odnosov, temveč jih utrjuje. Jasno da vedeti, kam na družbeni
lestvici kdo sodi in ta položaj – pa naj bo dober ali slab – le utrdi. V
prehodu v razviti kapitalizem se je obdarovanje komercializiralo. Sproducirana
histerija novoletnih, božičnih nakupov, miklavževanje, Valentinovo in celo
pust, jasno pokaže, da dobijo več tisti, ki že imajo veliko. Če so bila darila
v tradicionalnih družbi predvsem preživitvenega, in skupnosti zavezujočega,
značaja, so zdaj luksuz in potrata (nedolgo nazaj sem prebral, da večino daril
nikoli ne uporabimo in jih zavržemo, kakšenkrat pa tudi shranimo kot povsem
brezkoristne spominke).
Pa vseeno
lahko med prazniki kaj dobimo. Priložnost je ta, da prazniki spremenijo
pravila, kako se ljudje vedemo en do drugega. Imamo več časa, stopamo v
drugačne vloge, pravila vedenja se spremenijo. Lahko dobimo poljub, ki ga sicer
ne bi, priložnost, da govorimo z nekom, ki se sicer ne suče v naših krogih, da
stopimo do neznanca, da povemo nekaj, česar drugače ne bi. Prazniki so prazni
vsakdanje navlake in lahko rodijo nekaj novega. Ne prav pogosto, včasih pa le.
[1] To je
razširjena varianta kolumne, ki sem jo objavil v decembrski, 151. številki Kraljev ulice. Za nekaj besedila in
slikico ni bilo prostora.
[2]
Jezikoslovci izpeljujejo besedo praznik tudi iz plemenske produktivnosti
živali. V starocerkveni slovanščini je neprazda (neprazna) žival pomenila
brejo, ' porzda̋'
pa tako, ki že ima mladiča, 'pȏrz' je torej mladič, pleme večje živali in tudi
'prȃz' pa v slovenščini ‛plemenski kozel, oven’. Gre za zanimivo dialektiko med
praznim in polnim. Prazna žival je potencialno polna, v tej je njen plemenski,
razploditveni potencial. J
[3] Jesensko
enakonočje se zdi sirota, saj nima svojega praznika. Morda ga med cerkvenimi
zaznamuje Mali Šmaren, ki sicer pade na 8. septembra, a po julijanskem
koledarju na 21. (kar je verjetno bilo takrat enakonočje). Podobno verjetno
velja za Miklavža, ki po julijanskem koledarju pade tudi na 21. december, torej
solsticij.
[4] Se pa ni
združil z Binskoštmi, ki so prav tako praznik začetka svetlega letnega časa,
saj pomeni da je minilo 50 dni od Velike noči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar