Raziskovalne dimenzije hitre ocene potreb in storitev

Ocenjevanje potreb po dolgotrajni oskrbi pa tudi načrtovanje dezinstitucionalizacije in novih služb mora hkrati slediti več dimenzijam stvarnosti, ki jo raziskujemo. Ko začenjamo raziskovanje, jih moramo razviti, saj tvorijo pojmovno mrežo, s katero bomo zajemali gradivo, ki ga bomo z raziskovanjem pridobili. Na njihovi podlagi bomo postavili ključna raziskovalna vprašanja in oblikovali module za zapisovanje, kodiranje in obdelavo podatkov. Dimenzije, ki jih bomo tukaj našteli, se lahko zdijo precej abstraktne, a jih bomo v nadaljevanju konkretizirali do te mere, da jih bo možno uporabiti.

 

Osnovne dimenzije

Ko raziskujemo institucionalizacijo potreb, ki izhajajo iz dolgotrajnih stisk in možnosti za dezinstitucionalizacijo oziroma ustvarjanje nadomestnih skupnostnih služb, bomo upoštevali naslednje dimenzije:

A.  dimenzijo vsakdanjega (življenjskega) sveta uporabnikov oz. stanovalcev,

B.  dimenzijo odgovorov na potrebe, stiske ljudi,

C.  slojevitost ravni bivanja in odgovorov na stiske,

D.  dimenzija premen – dezinstitucionalizacije.

A.  Je dimenzija, ki jo opisuje indeks potreb (Flaker et al., 2008). Opisuje potrebe vsakdanjega življenja ljudi z dolgotrajnimi stiskami, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo.

B.  Je dimenzija, ki jo opisujeta katalog odgovorov na potrebe po dolgotrajni oskrbi (Flaker et al., 2008: 399–444) in taksonomija socialnega dela in socialnega varstva (Flaker, 2015: 29–144). Zares gre za dve podobni matrici. Razlika je, da prva upošteva tudi hierarhijo odgovorov, torej tudi tiste, odgovore, ki niso domena samih socialnih služb – torej odgovore na ravni politik, strategij in paradigem kakor tudi načine njihovega operativnega uveljavljanja, druga pa je bolj občutljiva na različne momente odgovorov oziroma samih storitev (intenzivnost, kraj, izvajalci, enostavnost, sredstva, viri itn.).

C.  Opisuje različne sloje, ki jih odgovori prečijo (življenjski svet, moč, vključevanje, metode, postopki, organizacija, poslovanje (pretok sredstev), zakonodaja, (socialna) politika, ekonomija, ideologije in kultura). To dimenzijo smo uporabili za razumevanje interakcije med različnimi ravnmi strukturiranja storitev pri pilotiranju neposrednega financiranja (Flaker et al., 2011).

D.  Je diahronična in strukturna dimenzija (pa tudi prostorska–geografska), ki govori o strukturnih spremembah v času in prostoru. Vsebuje jo članek o stroju dezinstitucionalizacije (Flaker, 2017) in pa uvodne sheme v Dolgotrajni oskrbi (Flaker et al., 2008: 19–27). Opisuje pot, tok sprememb, ki se morajo zgoditi. Z življenjskim svetom jo povezujejo načela normalizacije oz. vrednotenja družbenih vlog (Brandon in Brandon, 1991, 1993).

 

Dodatni dimenziji: matica prilaščanja virov in razlagalni, obravnavni in organizacijski modeli

Ob teh štirih osnovnih dimenzijah moramo umestiti raziskovanje potreb, institucionalizacije in dezinstitucionalizacije tudi v matrico prilaščanja in odtujevanja (prisvajanja) virov v socialnem varstvu (Flaker, 2015: 212–244). Z njo bomo poskušali raziskati možnosti generiranja storitev iz med seboj zelo različnih virov: države, trga, neformalnih mrež in gibanj in upoštevali dinamiko med javnim in zasebnim dobrim, na eni strani, na drugi pa med lastnim (skupnim) in odtujenim dobrim in umestiti v to matrico dezinstitucionalizacijo kot dejavnik dinamizacije družbenega prostora in večje gibljivosti in sredstev in virov.

Slika: Matrica blaginje

V folklori sprememb v socialnem varstvu obstaja še ena matrica, ki je pomemben del govora, pa tudi delovanja, akterjev na tem področju, in sicer, razlikovanje med medicinskim in socialnim modelom (Mali, 2008). Ta matrica je večidel ideološkega značaja. Namreč nihče ne ve točno, kaj vsebuje en ali drug model. V Direktnem socialnem delu (Flaker, 2012) smo to razstavili na razlagalne, obravnavne in organizacijske modele; prve lahko shematsko ločimo na reduktivne (medicinski, kazensko pravni, psihološki, pedagoški itn.) in transverzalne oz. prečne (socialni, vsakdanji, antropološki, etnološki, itn.), druge na popravljalne in okrepitvene ali osposabljalne (enabling), tretje pa na institucionalne in skupnostne. Prav zadnje navadno imenujemo medicinski in socialni. Res je, da totalne ustanove (če so v domeni medicinske oblasti še zlasti) združujejo redukcionizem, popravljanje in institucijo, skupnostna oskrba (v najbolj žlahtni varianti) pa prečne, okrepitvene in skupnostne odgovore, a so možne tudi variante mešanih režimov (npr. skupnostni, ki razlaga stisko kot bolezen, in jo zdravi).

Slika: Členitev ‘medicinskega’ in ‘socialnega’ modela

Viri:

Brandon, D. (1991), Increasing Value: The Implications of the Principle of Normalisation for Mental Illness Services. Salford University College.

Brandon, D. (1993), Veselje in žalost pri normalizaciji. Socialno delo 32,(1-2): 19-25.

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., Urek, M. (2008), Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., Udovič, N. (2011), Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V. @Boj za (2012), Direktno socialno delo. Ljubljana: Založba /*cf.

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V. (2017). Stroj dezinstitucionalizacije. V: G. Meško,D. Zorc-Maver (ur.) Za človeka gre!: zbornik posvečen Vinku Skalarju. Ljubljana: Pedagoška fakulteta: Fakulteta za varnostne vede, str. 145–169.