Občinstvo naj postane igralec (Izzivi 6 – okolje zavoda)

[V tem blogu analiziram pričakovanja in bojazni oz. izzive za okolje zavoda v preobrazbi][1]

Bližnji - približevanje

Nekaterim bližnjim se s preobrazbo življenje ne bo zares spremenilo. Nekateri bližnji, ki so ob namestitvi v zavod svoje ljudi odpisali, jih pozabili, bodo pri tem vztrajali. Tudi nekateri stanovalci v takih primerih ne bodo hoteli z njimi obnoviti stikov. Nekatere bo navzočnost v skupnosti, večja geografska bližina, prevrednoten status in bolj vsakdanji način življenja spodbudil k pogostejšim stikom, pri nekateri celo za njihovo celostno obnovo.[2] V tem primeru, kakor tudi v primerih, ko so vzdrževali tesne stike tudi med bivanjem v zavodu, se jim bo življenje zelo spremenilo. V dobrem in v slabem.

V vsakem primeru so pričakovanja bližnjih, da ne bodo ostali sami z uporabnikom, da se ne bodo ponovile obremenilne, negotove in nesmiselne situacije, ki so pripeljale do namestitve v zavod.[3] Da bodo imeli oskrbo, podporo tudi v primeru, da jih sprejmejo nazaj, a tudi sicer, da bodo preskrbljeni. Nekateri tudi pričakujejo, da bodo v novih razmerah sodelovali pri »oskrbi«, da se bodo po svojih močeh in volji vključevali v procese podpore in razvijali stike tako ali drugače. Pričakujejo tudi, da bodo imeli v delavcih naklonjene sogovornike, sodelavce, da bodo ti stiki bolj osebni in manj uradni.

Bojazni bližnjih gredo torej vsaj v dve smeri. Da jih novonastala situacija ne bo preobremenila, na drugi strani pa, da bo za njihove bližnje poskrbljeno. Nekateri se bodo tudi ustrašili, ko jih bomo povabili k sodelovanju, saj se nimajo za strokovnjake na tem področju in imajo pred strokovnjaki in zaposlenimi strahospoštovanje, tremo.

Izziv za bližnje je torej, kako se vključiti v oskrbo in se pri tem znosno obremeniti, biti koristen in prispevati k temu, da bodo njihovi bližnji živeli bolje. Ta izziv je še toliko večji in pomembnejši za tiste, ki bodo povabili bližnje k sebi.

Akterji v neposrednem okolju – vključujoča skupnost

Tem se tudi ne bo življenje (bolje rečeno delo) radikalno spremenilo, bodo pa imeli postopoma več in več dela tako z uporabniki kakor z zaposlenimi oz. z zavodom kot organizacijo. Tudi narava sodelovanja naj bi se predvidoma spremenila. Službe na terenu naj bi se bolj neposredno vključevale v samo izvajanje oskrbe (ne le dajale mnenja, urejale virtualne zadeve ipd.).[4] Podobno velja tudi za akterje, katerih poslanstvo ni oskrba in ki so denimo že ceremonialno sodelovali ob posebnih priložnosti. Ti bodo ponekod vključevali v svoje kulturne, proizvodne, izobraževalne in druge dejavnosti tudi uporabnike preobraženega zavoda.

Pričakovanja akterjev v skupnosti so na eni strani »altruistična«, imeli bodo priložnost pokazati se v ugodni luči, kot humana skupnost, ki sprejema povratnike[5], bodo pa imeli tudi bolj »sebične« interese, pričakovali bodo, da povratniki v skupnost sabo prinesejo tudi »doto«. Ta se lahko izkaže v tem, da skupnost pridobi nekaj novih virov, infrastrukture, dostopnosti strokovnjakov za širši krog ljudi. Lahko se kaže v tem, da bodo videli priložnost za razvoj novih dejavnosti, storitvene organizacije za razvoj novih storitev, proizvodne pa za krepitev njihove proizvodnje s koristnim zaposlovanjem, pa tudi s promocijo, ki jo lahko pomeni takšno sodelovanje.

Bojazni, ki smo jih srečali v Divači, in se bodo verjetno še kje ponovile, niso toliko bojazni pred stanovalci per se. So izraz protislovij v neki skupnosti, ki jih prihod novincev razkrije in ki jih skupnost hoče razrešiti na njihovih plečih.

Tudi ko se bojazen ne izrazi tako silovito, v večini stikov lahko pride do nelagodja, saj ljudje in predstavniki akterjev ne vedo dobro, kako stopiti v povezave z zavodom, ki sicer bil nekaj ločenega, na robu skupnosti, pa tudi s stanovalci, ki še vedno nosijo na sebi stigmo.

Preseči to nelagodje ali celo bojazen, je verjetno eden od glavnih izzivov akterjev v skupnosti. Konkretneje – poleg občega človeškega smisla morajo najti tudi bolj priročen smisel. Vklopiti se mora v njihovo siceršnje delovanje, hkrati pa ga tudi delno spreminjati.

Za zavod pa to predstavlja veliko izzivov. Najprej mora zavod skupnost »spoznati« na drugačen način, kot jo je spoznaval poprej. Spoznati mora zaveznike (in nasprotnike), dinamiko v skupnosti, vrednote in kulturo bivanja v njej. Detektirati mora vire, ki so v skupnosti na razpolago za vključevanje uporabnikov, pa tudi za skupno delo zavoda in skupnosti onkraj oskrbe povratnikov. Izumiti mora načine, kako vključiti skupnost v življenje, odločanje, načrtovanje pa tudi izvajanje oskrbe.[6]

Oblast – nov obraz

Težko je govoriti o življenjskem svetu oblasti, saj ne gre za organizem, ki bi zares in dejansko živel. Lahko pa pričakujemo, da se bo v neki manjši meri spremenilo življenje nekaterih uradnikov na ministrstvu ali kakšni drugi zavodu nadrejeni instanci. Od potrjevanja zahtevkov, posredovanja navodil in smernic so se morali že zdaj premakniti v skupno izumljanje načinov, kako nekaj izpeljati, kako spremeniti regulacijo ali jo primerno obiti oz. uporabiti za nove načine dela in dejavnosti.

V tako amorfnih strukturah je tudi teže govoriti o dejanskih pričakovanjih ljudi. Po uradni plati naj bi si želeli, da projekt uspe, da ima Slovenija kaj pokazati, pa tudi s tem ministrstvo. (Nekateri si želijo tudi nasprotno, saj bi uspeh projekta spodbujal celovitejšo reformo, to pa bi v veliki meri spremenilo utečena razmerja in način delovanja nadrejenih instanc). Bolj izražena in oblikovana pričakovanja imajo do preobrazbe tisti uradniki, ki so se v proces bolj vključevali (verjetno so se vključevali tudi tisti, ki jih to tudi sicer bolj zanima). Ti od preobrazbe pričakujejo, da bo imela demonstracijsko vrednost, da bo pokazala, da se da delati drugače. Pričakujejo tudi razvoj novih storitev in služb, ki bodo prispevala k bogatejši pokrajini socialnega varstva in sorodnih panog. Pričakujejo, verjetno, tudi nove obrazce upravljanja in nove metode dela. Manj so njihova pričakovanja vezana na konkretne ljudi, ki so v zavodu.

Bojazen nekaterih uradnikov je torej, da se bo ustvaril nov red ali celo »nered«, ki ga ne bodo več tako obvladovali kot prej. Bojijo se tudi, da ne bi šlo kaj narobe, za kar bi bili »objektivno« oni odgovorni. Ta bojazen je bila v preteklosti morda bolj lastna političnemu delu oblasti kakor administrativnemu. Slednjega bolj ogroža dinamičnost procesa, nova vprašanja in razmerja, ki načenjajo inertnost aparata. V nekem momentu namreč preobrazba zavoda tudi začetek preobrazbe temeljnih predpostavk (birokratske oblasti).

Preobrazba zavoda je torej za oblast izziv sama po sebi. Izziv sprejmejo bodisi tisti, ki hočejo tudi sicer nekaj spremeniti, bodisi tisti, ki se jih to dotakne povsem po človeški plati – najbolje oboje.[7] A obeh je malo oz. jih je težko v oblastnih in upravljavskih strukturah najti. To pa je izziv za zavod, kakor tudi sicer vključevanje odločevalcev v dejanski proces, v resnično življenje.

Občinstvo – kako postati igralec

Za splošno javnost (verjetno tudi za širšo strokovno?) velja, da se v njenem življenju ne bo veliko spremenilo, ostala bo občinstvo, ki kdaj pa kdaj opazi ali pa spremlja početje zgoraj naštetih akterjev. Imeli bodo sicer več stikov z ljudmi, ki so zdaj spravljeni v zavodih, zgubili bodo nekaj predsodkov, morda jim bo tudi pomagalo v njihovem življenju pri ravnanju v situacijah, ki so mejne namestitvi v zavod.

Pričakovanja javnosti lahko skonstruiramo na dveh polih. En je, da s tem, kljub prehodu v skupnost ne bodo imeli veliko odpraviti, da je to zadeva strokovnjakov in tistih, ki jih nekaj takega neposredno zadeva. Drug, nasproten pol pa je izraženo zanimanje za nekaj izjemnega (kot se kaže, denimo, v umetniški produkciji). To je za javnost tudi izziv. Za zavod oz. udeležence preobrazbe pa je velik izziv obveščati javnost o poteku, a tudi o zastavkih in učinkih preobrazbe.

Velik del občinstva bo ostal občinstvo, manjši del bo stopil na sceno in se prelevil v igralce. A preobrazba ni igra, da igralcem mine čas, temveč je namenjena tudi občinstvu, in sicer na tak način kot je to pri eksperimentalnih in uličnih gledališčih, da jih povabimo v igro.[8]

Sklici

Flaker, V. & Rafaelič, A. (2023). Dezinstitucionalizacija II: nedokončana. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2008). Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Goffman, E. (2019). Azili: eseji o socialni situaciji duševnih bolnikov in drugih zaprtih varovancev. Ljubljana: Založba /*cf.

Rafaelič, A. & Flaker, V. (2021). Dezinstitucionalizacija I: neskončna. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

 

---

[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Za primer takšnega obnovitvenega procesa ob preselitvah v Hrastovcu gl. Flaker in Rafaelič (2023, str. 192).

[3] »Dramo institucionalizacije« in njene posledice za tkivo odnosov med udeleženimi smo opisali v Dolgotrajni oskrbi (Flaker idr., 2008, str. 36–66). Tam smo dopolnili Goffmanova (2019, str. 135–144) opažanja o odtujitvi med bližnjimi, ki se zgodi ob hospitalizaciji.

[4] Lokalni psihiater je, denimo, med najbolj vključenimi akterji iz okolja. Vendar je njegovo oz. njeno delo omejeno na predpisovanje zdravil, podajanje mnenj ipd.

[5] O »tekmovanju v humanosti« med vasmi v Slovenskih goricah gl. Flaker in Rafaelič (str. 254).

[6] Konceptualno oz. shematsko je to skoraj nemogoča naloga, saj gre za nepregledno mrežo raznorodnih akterjev. Predstavnik skupnosti v telesih upravljanja ni dovolj za to, kar bi radi, da bi se zgodilo. Tudi če bi bilo dovolj, pa ostane vprašanje njegove baze – koga predstavlja, kako dobi svoj mandat od skupnosti ipd. Zato se je treba izziva lotiti bolj pragmatično. Obstajata dve možnosti – ena je sprotno vključevanje akterjev v skupnosti v dejavnosti zavoda tam, kjer jih potrebujemo, druga pa je vključevanje zavoda v dejavnosti in telesa v skupnosti.

[7] Za pomen osebne angažiranosti ljudi iz političnega ali administrativnega spektra gl. Rafaelič in Flaker (2021, str. 240–245).

[8] V klasični delitvi vlog uporabnike večkrat obravnavamo kot občinstvo igre strokovnjakov. Tudi to »občinstvo«, ki naj postane del občestva, mora v procesu preobrazbe stopiti na sceno, postati glavni akter preobrazbe. Izziv št. 1.

Izumljanje novega sistema za dostojanstvo človeka (dolgotrajna oskrba) (tri osi razvoja socialnega varstva 7)

Ideja sistema in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo ni nastala zgolj zaradi demografskih sprememb (in razvoj dolgotrajne oskrbe je tudi prispeval k demografskim spremembam). K temu, da smo uvideli, da potrebujemo poseben sistem, s svojim zavarovanjem in novo paradigmatsko zasnovo, so prispevali še spremembe v kulturi vsakdanjega življenja, uporabniška gibanja in spremembe v pokrajini oskrbe (dezinstitucionalizacija). V nasprotju z ne tako zelo oddaljeno preteklostjo, zdaj živimo bistveno bolj individualistično, tradicionalne skupnosti, kot smo jih poznali, so se razkrojile. Hkrati pa so se krepila uporabniška gibanja, s tem pa tudi zavest o pravicah, ki jih imamo kljub bolezni, starosti, revščini in drugih osebnih značilnosti, ki nas potisnejo v razvrednotene družbene vloge. Dezinstitucionalizacija in druge spremembe v sistemu oskrbe, ki ukinjajo potrebo po institucijah kot prevladujočega socialnega korektiva, vpeljujejo razpršenost odgovorov in predvidevajo večjo stopnjo avtonomije – tako uporabnikov kakor izvajalcev storitev.[1]

Te (in druge) družbene spremembe so namreč znižale to, kar smo poimenovali prag subsidiarnosti. Še pred pol stoletja je dolgotrajna oskrba bila zasebna zadeva ljudi, ki so doživljali dolgotrajne stiske. Večina ljudi je s pomočjo lastnih virov (premoženja, iznajdljivosti, predvsem pa podpornih socialnih omrežij) poskrbela zase, ko so doživljali dolgotrajno stisko oz. potrebovali kontinuirano oskrbo. Formalne oskrbe (tipično namestitve v ustanovo) je bil deležen le tisti del, prebivalstva, ki teh virov niso premogli.[2] Z družbenimi spremembami se je dolgotrajna oskrba prelevila iz zasebne v javno zadevo. S tem pa tudi sama narava formalnih dajatev – iz subsidiarnih korektivov k univerzalnim pravicam.

Kako univerzalizirati pravico do nečesa, kar je za vsakega človeka nekaj posebnega, je med glavnimi konceptualnimi izzivi ustvarjanja novega sistema dolgotrajne oskrbe.[3] 

Izzivi dolgotrajne oskrbe

Poleg univerzalnosti dostopa do dajatev, in v povezavi z njo, uvajanje dolgotrajne oskrbe prinaša vrsto izzivov, ki so v marsičem nasprotni značilnostim delovanja obstoječega sistema. Oskrba naj bi postala zvezna (kontinuirana).  Bila naj bi tudi integrirana – utemeljena na transdisciplinarnem pristopu, ki naj bi socialne in zdravstvena, pa tudi druge storitve celostno povezoval. Dajatve v sistemu naj bi izhajale iz pravic in ne iz potreb oz. primanjkljajev posameznika. Med drugim in predvsem iz pravice do aktivnega in vključujočega življenja v skupnosti. Temeljila naj bi na oskrbi po osebni meri. Hkrati pa ohranjala tradicionalne in razvijala nove oblike neformalne oskrbe (hkrati pa prekinila familialistični slog oskrbe).

Oskrba po osebni meri

V mnogočem je oskrba po osebni meri srž uvajanja dolgotrajne oskrbe in dobro ponazarja njene temeljne storitvene usmeritve. 

 

Slika 2: Tri dimenzije in tri drže pri zagotavljanju oskrbe po osebni meri

Utemeljena je na treh perspektivah in treh držah naravnanosti. Za njeno uveljavljanje je ključno prevzemanje perspektive uporabnikov (torej ne delovati iz perspektive strokovnjaka, institucije ali občestva). Izhajati mora iz perspektive vrlin (moči) in ne iz pomanjkljivosti, napak, defektov uporabnikov. Videti mora človeka na celostni način, upoštevati njegovo ali njeno življenje v celoti in ga ne drobiti na kose. Prizadevati si mora za okrepitev uporabnikov, za krepitev moči tako v njihovem življenju kakor tudi v vseh postopkih, ki jih je deležen. Namesto reaktivnega odzivanje na stiske uporabnikov (»gašenje požara«) mora biti proaktivna, ustvarjati vizijo boljšega življenja in vnaprej ustvarjati pogoje zanj (s tem pa tudi preprečevati stopnjevanje stiske). Mora omogočati bistveno večjo možnost izbire, a se pri tem ne sme zadovoljiti le s pasivnim izbiranjem, temveč mora, skupaj z uporabniki, nove storitve ustvarjati tako, da bodo ustrezale prav njej ali njemu. Dolgotrajna oskrba je proizvodnja, še več – ustvarjanje oskrbe, ne zgolj potrošnja obstoječe ponudbe.

Skupnost kot ključni element dolgotrajne oskrbe

Neformalna – sorodstvena, sosedska, stanovska in prijateljska oskrba – je bila v tradicionalnih skupnostih izključni način zagotavljanja »dolgotrajne oskrbe). Kljub družbenim spremembam in tudi imperializmu formalne oskrbe je še vedno – tako v pomenu kvantitete kakor kvalitete – ključni element oskrbe. Kljub temu in zaradi, lahko bi rekli, obsedenosti s formalno platjo uvajanja sistema in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, temu ključnemu fenomenu posvečalo le malo dejanske pozornosti, pa še ta je navadno zgolj konceptualna. 

Pomembno je odgovoriti na izzive in vprašanja:

-          Kako vključiti neformalne oskrbovalce v formalne oblike oskrbe in še bolj, kako naj se formalni oskrbovalci vključujejo v neformalne podporne mreže?

-          Kako zagotoviti sistematično in tudi sprotno podporo neformalnim oskrbovalcem, preprečiti preobremenjenost in izgorevanje?

-          Kako na pameten način in z občutkom integrirati, združiti dva načina oskrbe, ki imata sicer dve povsem različni logiki delovanja?

-          Kako nadomestiti (formalno in neformalno) skrbništvo kot osnovni obrazec oskrbe?

-          Kako doseči, da bo skupnostna oskrba več kot zgolj oskrba v skupnosti?

Skupnostna oskrba je v izhodišču pomenila, da namesto ustanov skupnost postane glavni akter oskrbe. Sčasoma je predikatni prislov postal lokativ. Zdaj skupnostna oskrba pomeni oskrbo v skupnosti – torej predvsem kraj izvajanja oskrbe, manj način izvajanja, skoraj nič pa o tem, da bi bila skupnost izvajalec dolgotrajne oskrbe. To si je v individualistični paradigmi pomoči skorajda nemogoče zamisliti. Pa vendar stvar je precej preprosta in izvedljiva.

Gre namreč za krepitev skupnosti, za vložek v skupnost in s tem posredno v njene kapacitete za oskrbo njenih članov. To lahko storimo na dva načina.

Prvi je klasičen in posreden – na ravni nacionalnih socialnih politik – večja dostopnost do stanovanj, pokojnine, ki omogočajo več kot preživetje, višji dohodki in prejemki, univerzalni temeljni dohodek, dostop do dela ali vsaj koristne brezposelnosti, vključujoče prostočasne in skupnostne organizacije. Vse to in še drugi takšni ukrepi bodo prispevale gradnike in gradiente k višanju praga subsidiarnosti (ki je tudi prag stigmatizacije), večji odpornosti prebivalstva in potencialom konkretnih skupnosti.

Drugi način je neposreden vložek v skupnost in v dolgotrajno oskrbo. Ponekod so, denimo, uveljavili periodične razpise skupnostnih mikro-projektov oz. vložke v skupnostno »infrastrukturo«. Organizacija skupnostnih prevozov, denimo, nadoknadi izpad javnega prevoza in pri potencialnih uporabnikih izostanek zasebnega prevoza (in prispeva k trajnostnem razvoju). Podobno lahko skupnostni socialni centri (medgeneracijski, intersekcijski, lahko se tudi razvijejo iz specialnih dnevnih centrov) lahko nadoknadijo propadanje družbene infrastrukture (zelo opazne na podeželju) in deloma nadomestijo osiromašenje neformalnih omrežij. Pri tem gre tudi za to, da takšni projekti nadgradijo enodimenzionalnost formalne, državne ponudbe. Ob prevozih si potniki izmenjajo informacije, pomagajo en drugemu, navežejo pomembne vezi, če nič drugega pokramljajo (kar ne bi mogli če bi se peljali sami). Torej ne gre samo za prevoz ali v primeru socialnih centrov za »preživljanje časa« temveč za večdimenzionalno srečevanje ljudi, kar lahko ustvari skupno dobro.[4]   

[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][5]

 

Sklic

Lebar, L., Dremelj, P., Flaker, V., Rode, N., Mali, J., Peternelj, A., Smolej Jež, S., Rajer, C., Zadnikar, M., Krajnc, A., Galof, K., Milavec Kapun, M., Topolovec, N., & Kobal Tomc, B. (2017).  Priprava podlag za izvedbo pilotnih projektov, ki bodo podpirali prehod v izvajanje sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi. Ljubljana: IRSSV.

 

---

[1] Dolgotrajna oskrbe je v mnogočem le drugi obraz dezinstitucionalizacije in nasprotno – dezinstitucionalizacija je le ključni mehanizem uveljavljanja dolgotrajne oskrbe. Paradoks, ki se je pojavil v koronskem diskurzu, je, da so prav domovi za stare postali metonimija dolgotrajne oskrbe – pa čeprav sta v resnično antinomičnem razmerju.

[2] Med vire, ki jih za organizacijo lastne oskrbe, brez sodelovanja formalnih oskrbovalcev, sodijo tudi ustrezni kulturni vzorci, ki to omogočajo. V tem smislu institucionalna kultura, aksiom, da nekdo, ki potrebuje pomoč, sodi v ustanovo, kljub zadostnim človeškim virom v mreži in zadostnim materialnim sredstvom onemogoča, da bi si človek zagotovil ustrezno neformalno osebno asistenco oz. oskrbo.

[3] Na prvi pogled se to zdi nemogoča naloga. V pripravah na pilotiranje (Lebar idr., 2017), smo prišli do obetavnih rešitev, ki so bile sprejemljive za več strok in akterjev. Žal pa v pripravi zakona teh rešitev niso upoštevali tako, da bi se to poznalo.

[4] Bolj neposredno lahko kot akter v načrtovanju in izvajanju lokalnih načrtov dolgotrajne oskrbe delujejo lokalne akcijske skupine (LAS) za dolgotrajno oskrbo. Izkušnje s področja drog so tako dobre kot slabe.

[5] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

Avtonomija – povezanost s skupnostjo, ne z državnim aparatom (Kako prenoviti socialno delo na centrih?) (tri osi razvoja socialnega varstva 4)

Za prenovo socialnega dela na centrih in za njihovo debirokratizacijo, zato da bodo iz državnih zavodov postali spet javni,  jih je treba korenito repozicionirati – jih ponovno odpreti, povezati s skupnostjo, za katero delajo, omogočiti strokovno avtonomijo delavcev  in jih kontinuirano usposabljati – med drugim tudi za to, da bodo kot socialno delo ugledali pogosto spregledana področja etničnosti, rasizma ipd.[1]

Strokovna avtonomija na centrih mora biti etični (kategorični) imperativ. Delavcem je treba omogočiti, da so strokovno proaktivni, da lahko poskrbijo za pogoje svojega dela, da bodo res lahko uresničevali svoje poslanstvo in izvajali temeljne operacije socialnega dela na socialnemu delu svojstven način. Katalog (Skupnost CSD, 2007), ki smo ga pred skoraj dvajsetimi leti postavili, ne pa povsem vzpostavili, je takrat pomenil velik preboj – tako za prakso kakor za teorijo pa tudi za dialog med njima. Zato da bo še bolj zaživel in obsegel področja, ki jih je do zdaj obravnaval pomanjkljivo, ga je treba prenoviti, dopolniti in mestoma popraviti, predvsem pa omogočiti njegovo uveljavljanje. Na dva načina: s kontinuiranim in vseobsežnim izobraževanjem za izvajanje njegovih nalog in z zagotavljanjem virov, da ga bo mogoče upoštevati. Katalog ni le minimalni standard socialnega dela na centrih, moral bi postati tudi normativ, saj zaradi podzaposlenosti na centrih, pa tudi v sociali nasploh, nalog kataloga, kot so zastavljene, ni mogoče izvajati – navadno pa odpade prav socialnodelovni del na račun upravnega – torej skupno delo z ljudmi – spoznavanje ljudi in njihovega življenjskega sveta, okrepitev, omogočanje spoprijemanja z življenjskimi tveganji in ustvarjanje zavezništva z njimi.

Za debirokratizacijo centrov in dela na njih je treba povsem birokratska opravila (otroški dodatek, štipendije) preseliti s centrov v takšne ali drugačne urade, na centrih pa obdržati tiste »transferje«, ki bodisi pri njihovem dodeljevanju bodisi pri izvedbi terjajo socialno delo oziroma so del njegovega procesa (denarne pomoči). Socialnim delavcem je treba omogočiti tudi boljši dostop do drugih dajatev sociale države, ki tako ali drugače podprejo socialno delo kot omogočanje dostopa do virov in sredstev – do stanovanj, do zaposlitve, vključevanja v skupnostne organizacije, pripomočkov, dolgotrajne oskrbe itn. Če naj bi koordinatorji obravnave v skupnosti, pa tudi drugi delavci na centrih, res izvajali svoje delo, t. j. koordinirano oskrbo več izvajalcev storitev, bi morali imeti svojo listnico, svoj budžet oz. moč naročanja in ustvarjanja novih storitev – zaradi neizpolnjene obljube[2], je mnoge od njih pomanjkanje tega ključnega elementa njihovega dela prisililo v to, da so opustili koordinacijo (care ali case management) in se sprijaznili s tem, da počnejo klasično delo s posameznikom (casework).

Socialno delo pogosto definiramo kot stroko, ki je potrebna v nepredvidljivih situacijah – tam, kjer ni predvidenih postopkov in procedur oziroma tam, kjer pri nekaterih odpovejo, tam, kjer jih je treba postavljati skupaj z ljudmi, v njihovi enkratni in edinstveni situaciji. Zato je treba socialnim delavcev vrniti diskrecijsko pravico. Ne nasedati demoniziranju upravičencev (kot goljufov in prevarantov) in zaupati strokovnosti socialnega dela. Diskrecija je glavna ost strokovnosti, sicer je stroka obsojena na izpolnjevanje formularjev.

Ni dovolj, da pride socialno delo »bliže ljudem«, kot so postavili PR krilatico med kampanjo v prid reorganizaciji oz. centralizaciji centrov – socialno delo mora med ljudi. Center za socialno delo mora dobro poznati skupnost, mora »poznati svoj teren«, velja pa tudi nasprotno skupnost mora poznati center za socialno delo, biti z njim povezana, delovati z njim v skupnostnih projektih, razvijati z ljudmi vzajemnost, solidarnost, mehanizme vključevanja in povezovanja. Nenazadnje socialno delo se ni rodilo kot pisarniško temveč kot terensko delo, v enem svojem kraku (Jane Addams ) pa tudi kot skupnostno delo. Včasih je imel vsak center predvidenega skupnostnega delavca, obstajal je poskus, regijskih »koordinatorjev pluralnih storitev v skupnosti«, a jih je, tako ene kakor druge,  kaj kmalu požrl naraščajoči pritisk birokratizacije.

Socialni delavci morajo biti navzoči v skupnosti, centri za socialno delo pa biti odprti za skupnost in uporabnike. Do ZPUJS-a je tudi večina centrov imela odprta vrata, uporabniki so bili vedno dobrodošli – kar je pomembno, ko se nekdo odloči, da bo prosil za pomoč. Zaradi gneva uporabnikov, ki je bil upravičen, so jih zaprli, postavili na vrata varnostnike. Nekatere ustanove imajo zaklenjena vrata zato, da jih njihovi uporabniki v njih ostanejo, centri pač da vanje ne stopijo. Tako kot pri dezinstitucionalizaciji, ima načelo odprtih vrat tudi v centrih simbolični kot tudi stvaren pomen. Prostor socialnega dela mora biti profan, posveten, ne sme biti monokromatsko posvečen le eni in posvečeni dejavnosti, v njem mora biti tudi kuhinja, dostopna uporabnikom, da si tudi oni kaj skuhajo in poklepetajo o jedi in ob jedi. V skupnostnem angažiranju morajo centri vzpostavljati skupne prostore, socialne centre za srečevanje ljudi, večglasne in večpomenske prostore, delovanja in druženja. Pri tem pa mora biti tudi sam zgled takšnega prostora. Vedno, ko so posamični centri vzpostavili dislocirane podružnice ali pisarne, so bile izkušnje dobre in socialno delo bolj učinkovito. 

Sklic

Skupnost centrov za socialno delo Slovenije (2007). Katalog javnih pooblastil in nalog po zakonu in storitev, ki jih izvajajo centri za socialno delo. Ljubljana: Skupnost centrov za socialno delo Slovenije.

[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][3]

 

---

[1] Pomeni jih dodatno izobraževati, spremljati, uvesti etične korektive vključno z neodvisno inšpekcijo, ki ne bo v službi ministrstva temveč uporabnikov.

[2] Da bo sredstva za izvajanje osebnih načrtov zagotovilo pristojno ministrstvo, je zapisano v zakonu (ZDZdr, 92. člen). Na prvem izobraževanju koordinatorjev je predstavnica ministrstva tudi obljubila, da bodo ta sredstva na voljo »v nekaj mesecih«. Za poskus, kako bi to delovalo, so zagotovili tudi sredstva (vsaj nekaj tisoč evrov po koordinatorju), naredili smo tudi že osnutek pravilnika, po katerem naj bi raba teh sredstev potekala. Pa se je zataknilo, na ministrstvu pa so namesto sredstev postregli z razlago, da ministrstvo zagotavlja sredstva s tem, da financira programe na tem področju.

[3] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.