[V nadaljevanju prejšnjega bloga najprej predstavimo akterje preobrazbe zavoda, potem pa še izzive v življenjskem svetu stanovalcev, ki se selijo][1]
Akterji – udeleženci procesa preobrazbe
Preden se lotimo orisa specifičnih izzivov na povsem življenjski ravni, moramo vsaj na kratko našteti in orisati udeležence procesa preobrazbe oz. njegove akterje. Teh je več vrst in vsaka skupina udeležencev ima svoja pričakovanja, svoj smoter, svoje izkušnje, pa tudi svojstven položaj, vlogo in naloge v procesu preobrazbe. V fokus je treba postaviti uporabnike, za njih gre. Potem gre za osebje in vodstvo. V proces se vključujejo tudi zunanji sodelavci projekta preobrazbe, vključuje pa se tudi okolje zavoda.
Slika 3: Udeleženci oz. akterji preobrazbe
Uporabniki
Uporabnike bi lahko ločili po kategorijah na več načinov, po diagnozah, uradnih kategorijah oskrbe, po tem, koliko so zainteresirani za spremembe ali pa sicer aktivni oz. pasivni. Za potrebe načrtovanja procesov se zdi uporabnike najprimerneje razdeliti glede na mesto oskrbe v tri skupine – 1) na tiste, ki živijo v zavodu, 2) tiste, ki stanujejo v stanovanjskih skupinah in 3) tiste, ki živijo ali bodo živeli samostojno (v oskrbovanih stanovanjih ali doma).
Osebje
Osebje lahko razdelimo na strokovno, laično in tehnično. Osebje, ki dela z ljudmi oz. katerih naloga je zagotavljati oskrbo, ločimo na strokovno in laično. Prvi so tisti, ki imajo strokovno izobrazbo in v organizaciji dela bolj vodilni položaj, drugi so tisti, ki nimajo ustrezne izobrazbe oz. imajo nižjo in zasedajo temu primerno tudi nižje položaje v hierarhiji organizacije. Posebna skupina so delavci, poimenovali smo jih tehnični. Njihova primarna naloga ni delo z ljudmi – tu gre predvsem za administrativne, vzdrževalne delavce in delavce v kuhinji.
Vodstvo
V vodstvo sodijo gotovo direktorica, strokovna vodja in vodja projekta. V širši krog vodstva pa sodijo tudi vodje raznih služb, kakor tudi, zdaj v procesu preobrazbe, območij.
Zunanji sodelavci
V procesu preobrazbe sodelujejo tudi zunanji sodelavci. Kot ustanova je v Dutovljah najbolj vključen inštitut (IRSSV), intenzivno pa je bila tudi fakulteta (FSD). Neposredno se v proces vključuje usmerjevalna skupina, občasno pa tudi drugi, ki jih akterji k sodelovanju pri posameznih nalogah povabijo ali pa se priključijo po naključju. Pomembna skupina, ki sodeluje v procesu preobrazbe, so tudi študenti in drugi prostovoljci, ki se udeležijo posameznih akcij (taborov, projektov), nekateri pa razvijejo trajnejše sodelovanje.
Okolje
Okolje zavoda je raznovrstno. Imamo tri skupine akterjev, ki jih preobrazba zadeva bolj kot splošno okolje. Prvi so bližnji ljudje uporabnikov, praviloma sorodniki. Potem so razni akterji v skupnosti, ki imajo z zavodom in njegovo preobrazbo opraviti tako ali drugače. Mednje lahko štejemo podobne organizacije s področja oskrbe (VDC, CSD, NVO), lahko predstavnike lokalnih oblasti, pa tudi skupine občanov, kot je »civilna iniciativa« ali pa, na drugi strani, prostovoljci, ki se aktivneje udeležujejo procesa preobrazbe. Posebna in pomembna kategorija akterjev v okolju so tisti, ki imajo zavodu nadrejen položaj in jih na tem mestu imenujemo »oblast«. Najbolj izrazit tak akter je pristojno ministrstvo, a lahko to skupino akterjev pojmujemo širše, vanjo vključimo tudi druge instance, ki odločajo oz. pomembno vplivajo na proces preobrazbe. V okolje postavimo tudi amorfno skupino, ki bolj pasivno opazuje oz. se v proces preobrazbe vključuje sporadično (npr. ob javnih dogodkih) oz. se bo v javnosti čedalje bolj srečevala z uporabniki v povsem vsakdanjih situacijah. To skupino poimenujemo »občinstvo«.
Slika 4: Akterji preobrazbe - členitev
Ko se lotevamo preobrazbe, je treba vse naštete (in še spregledane) akterje v proces vključiti, jim dati možnost sodelovanja in prispevanja k uspešni preobrazbi. Izdelati je treba analizo njihovih interesov, moči, možnih prispevkov. Za začetek se bomo v nadaljevanju lotili na podlagi izkušenj in literature predvidenih sprememb v življenjskem svetu naštetih akterjev, njihovih pričakovanj, bojazni in izzivov.
Stanovalci oz. uporabniki – prehod v novo življenje
Ko govorimo o organizacijskih spremembah, pogosto pozabimo, da naj bi te bile predvsem v funkciji izboljšanja življenja uporabnikov, pa tudi to, da se bo, sicer v manjši meri, spremenilo življenje tudi drugim udeležencem.
S preobrazbo zavoda se bo najbolj življenje spremenilo stanovalcem zavoda. Po preselitvi bodo živeli v povsem drugačnem okolju, ki bo bolj civilno in domače. Živeli bodo v precej manjši skupini, v njej bodo imeli več možnosti za zasebnost, laže se bodo dogovarjali o poteku dneva, vključevali v gospodinjske dejavnosti. Imeli bodo več priložnosti za uresničevanje svojih življenjskih ciljev, za razne dejavnosti tako doma kakor zunaj, več priložnosti za stike in ustvarjanje povezav z drugimi ljudmi. Lahko se bodo vključili v razne organizacije, društva in dejavnosti v njihovem okolju. Imeli bodo več priložnosti za učenje, obnavljanje in ohranjanje svojih spretnosti, znanja ipd. Imeli bodo sicer manj »pomočnikov«, ki bodo neposredno navzoči in na voljo (kar pa pomeni tudi manj »komandiranja«), zato pa bodo stiki z osebjem bolj kontinuirani, predvidoma tesnejši in bolj usmerjeni v konkretno pomoč, in uresničevanje osebnih ciljev. Imeli pa bodo možnost, da prejmejo storitve ali kakšno drugo vrsto pomoči še od drugih ljudi – drugih služb, sosedov, sorodnikov, prostovoljcev ipd. Imeli bodo možnosti, da postanejo bolj samostojni, v večji meri odločajo o svojem življenju.[2]
Še posebej se bo življenje spremenilo tistim, ki bodo zaživeli samostojno, v svojem stanovanju. Podobno tudi tistim, ki se bodo vrnili domov. Če bodo živeli sami, ne bodo imeli samo možnosti za večjo samostojnost, temveč bo to nuja. Če se bodo preselili k sorodnikom ali prijateljem pa se bodo morali več posvetiti odnosom, dogovorom – tudi obnavljanju stikov, ki so jih ob namestitvi v zavod izgubili.
Pričakovanja, ki jih stanovalci ob preselitvi imajo so za vsakega stanovalca nekaj posebnega, vsakdo ima svoje prioritete, cilje in želje. A na splošno gre za zelo navadna, vsakdanja pričakovanja – npr. da bi imel svojo sobo, se udeleževal nekaterih dejavnosti, imel prijatelje, živel družinsko (ali pa njemu podobno) življenje. Nekateri bi radi delali, nekateri živeli kot upokojenci, a pri tem počeli tisto, kar jih zanima, morda celo raziskovali nove možnosti udejstvovanja. Nekateri pričakujejo od preselitve več miru, drugi bolj vznemirljivo in zanimivo življenje. Večinoma bi v življenju radi še kaj naredili. V preselitvi vidijo priložnosti za boljše družabno življenje – nekateri si obetajo ustalitev partnerske zveze, prijateljstva, drugi upajo na nove, tretji pa se veselijo tega, da ne bodo živeli v množici. Večinoma pričakujejo, da jim bo preselitev odprla nove možnosti, vidijo v njej priložnost, da se jim življenje odločilno izboljša.
Hkrati pa imajo glede preselitev tudi bojazni – nekateri manj, nekateri več. Pri nekaterih stopijo bojazni v ospredje, pri drugih so v senci pozitivnih pričakovanj. Nekateri se bojijo, da se jim bo ponovno zgodilo nekaj neprijetnega, nekaj, kar se jim je zgodilo pred namestitvijo v zavod – da jih bo kdo šikaniral, da jih bodo gledali postrani, da bodo deležni izključevanja. Veliko tistih, ki so bili v materialno nehvaležnem položaju in ki so se komaj preživljali, se bojijo, da bi spet bili nepreskrbljeni in da bi morali živeti v revščini ali celo na cesti. Nekateri se bojijo, da bi ostali brez pomoči in podpore, ki so je zdaj deležni. Tisti, ki jim je uspelo v zavodu ustvariti varno in zadovoljno življenje, se bojijo, da bodo izgubili svoje privilegije (ne vedo pa, česa bodo deležni zunaj), da se bodo poslovili od posebej ljubih prijateljev – sostanovalcev, ali pa izgubili stik s člani osebja, s katerimi so se dobro povezali. Kot tudi sicer je prehod v novo življenjsko situacijo mešanica obeta boljšega življenja, strahu pred izgubo tega, kar imamo, pa tudi obeta nečesa povsem novega, morda presenetljivega.
Ob preselitvi je torej glavni izziv postaviti svoje življenje na novo (posloviti se od starega življenja pa niti ni izziv). Kot pri vsaki preselitvi, je treba urediti stanovanje, se umestiti v okolje (najti npr. zdravnika), okolje spoznati (sosede, trgovine itn.), se mu predstaviti in ga začeti obvladovati. S sostanovalci se je treba dogovoriti o ritmu življenja, o vodenju gospodinjstva, o načinu skupnega življenja. Izziv bo tudi poiskati ustrezne dejavnosti, take v katerih se bodo uresničevali, ne zgolj za preživljanje časa. Če pa se kdo seli v samostojno stanovanje, pa se bo moral dogovarjati o tem, kako bo sodeloval z raznimi pomočniki. Izziv je tudi, kako si organizirati družabno življenje in kaj v življenju početi. Za nekatere je izziv tudi to, kako preživljati in preživeti morebitne krize, stiske.[3]
Sklici
Flaker, V. & Rafaelič, A. (2023). Dezinstitucionalizacija II: nedokončana. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2008). Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
McCourt-Perring, C. (1993). The Experience of Psychiatric Hospital Closure. Aldershot: Avebury.
[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.
[2] Za povzetek sprememb ob preselitvi v Hrastovcu glej Flaker in Rafaelič (2023, str. 189–194). Dober etnološki opis življenja po preselitvi najdemo tudi v McCourt-Perring (1993). Sicer pa je za orientacijo v življenjskem svetu uporabnikov še vedno najbolj uporaben zemljevid, indeks potreb, ki smo ga razvili za področje dolgotrajne oskrbe (Flaker idr., 2008).
[3] Ravnanje z izzivi, pričakovanji in bojaznimi bodo usmerjali posamični osebni načrti, tudi analize tveganja. Vendar je to le podlaga. V stanovanjskih skupinah, denimo, bo potrebnega veliko usklajevanja, dogovarjanja in iskanja skupnih rešitev. Več o tem pozneje.
