Že tako je odgovornost pomembna beseda (pogosto vroča tema) v vsakršni formalni organizaciji, v zavodih, ki se ukvarjajo z oskrbo – kar navadno pomeni tudi vsaj neko mero skrbništva nad stanovalci, pa je odgovornost k(o)ronski pojem.[1] V Črni še toliko bolj, je ključna beseda, ki nas pričaka na koncu vsakršne razprave, je pa najbrž tudi ključ, ki lahko odpre vrata za marsikoga.
Skrb o odgovornosti je v CUDV-jih primerjavi s posebnimi zavodi, kakor sta Dutovlje in Hrastovec, še bolj izražena. K temu prispevajo trije snopi momentov – nalepka in kariera, skrbnost pedagoške stroke in zavzetost staršev. Stanovalci Črne imajo namreč takšno nalepko, ki postavlja odklon od »normale« v zgodnja leta. V nasprotju z »duševnimi bolniki«, ki se jim življenje zaplete v starostni dobi, ki je vsaj nekoliko odmaknjena od otroštva, se začne kariera uporabnika, pogosto tudi stanovalca, že v otroštvu. Vstop v »kariero« je torej posledica spoznanja odklona, ne pa življenjske prelomnice, krize.[2] V njihovi karieri se formalno skrbništvo posledično večkrat ne vzpostavi z odvzemom poslovne sposobnosti, temveč s podaljševanjem statusa otroka in starševskih pravic.
Gre tudi za ustanovo, ki je bila sprva namenjena izključno otrokom. To je pomenilo, da so v začetkih svoje varovance ob polnoletnosti odpustili – navadno premestili v zavod za odrasle (npr. iz Dornave v Hrastovec).[3] Sčasoma pa so jih obdržali kar pri sebi – najprej kot ljudi s podaljšanim otroštvom (do 26. leta), potem pa kot stanovalce, ki niso več predmet vzgoje in izobraževanja, temveč predvsem oskrbe (oz. natančneje namestitve). A čeprav gre zdaj za ustanove, v katerih so nameščeni predvsem odrasli ljudje in je v njih ostala le peščica takih stanovalcev, ki so otroci v ozkem pomenu besede, je pomen pedagoške stroke v tovrstnih zavodih ostal prevladujoč. V njih je nastajala defektologija (zdaj specialna pedagogika). Pedagoški model, še bolj pa defektološki, je soroden medicinskemu v tem, da predpostavlja, da stroka ve bolje, kaj morajo »učenci« doseči, znati, kako se vesti; kaj je prav in kaj narobe.[4] Za našo razpravo pa je pomembna tudi podobnost v pokroviteljski vlogi strokovnjakov in osebja, ki je v pedagoški inačici »medicinskega modela« v nekaterih potezah še bolj izražena (saj gre za otroke!).
Umetno podaljšano otroštvo in z njim skladna pedagoška usmeritev ojačata navzočnost staršev oz. sorodstva. V primerjavi z vzgojnimi, pa tudi posebnimi zavodi, v katerih stanovalce njihovi sorodnik pogosto odpišejo (če ne prej, ob namestitvi v zavod), so tu starši v povprečju bolj zavzeti za dobrobit svojih potomcev.[5] Delitev odgovornosti je bolj podobna delitvi v šoli, kjer so učitelji odgovorni za tisti del otrokovega življenja, ki ga preživi v ustanovi, starši pa za tisti, ki ga preživi zunaj (in za splošne zadeve). Več je možnosti za prelaganje odgovornosti (»prepucavanje«), a tudi za skupno delo ali vsaj sodelovanje. Ne glede na to, ali gre za povezovanje ali ločevanje, takšna dinamika postavlja vprašanje odgovornosti na bistveno bolj poudarjen način.
Viri:
ZUDV Dornava (b. d.) »Zgodovina zavoda«. ZUDV Dornava, Zavod za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marjana Borštnarja (spletna stran: O zavodu/ Zgodovina zavoda), dostopno na: http://www.zavod-dornava.si/index.php/zgodovina-zavoda.html 20. 9. 2021.
Kostnapfel J. (1996) Marjan Borštnar. V: J. Kostnapfel (ur.) Slovenski psihiatri. Radovljica: Didakta, str. 157–163.
[1] Pojavi pa se pogosto tudi v vsakdanjih izmenjavah. Navadno kot očitek, opozorilo. Več o tem v naslednjih blogih.
[2] Je pa začetek kariere življenjska prelomnica, kriza, ki jo spoznanje, diagnoza odklona sproži – večkrat prav za starše.
[3] Prvi tovrstni zavod je nastal tako, da so v Dornavo leta 1953 preselili 67 otrok iz Hrastovca (ustanovljen 1947). Glej spletno stran zavoda Dornava.
[4] Sorodstvo modelov potrjuje konkretna genealogija defektologije v Sloveniji. Med glavnimi ustanovitelji te stroke je bila psihiatrija. Marjan Borštnar je bil med ustanovitelji zavoda v Dornavi, prav tako tudi med pobudniki in ustanovitelji defektologije na takratni Pedagoški akademiji. Bil je sicer tudi med ustanovitelji šole za socialne delavce (tudi predavatelj) (Kostnapfel, 1996), socialno delo pa je tudi v zgodnjem obdobju v znanstveno teoretični zasnovi temeljilo na medicinskemu modelu (t. i. terapevtska usmeritev v socialnem delu značilna za tisto obdobje).
Bolj kot zgodovinska genealogija je merodajna podobnost, vzporednost modeliranja. Tako v medicinskem kakor v splošnem pedagoškem modelu se obravnava ravna po vnaprej postavljenih vrednostih in odklonu od njih. Če jih »učenec« oz. »bolnik« ne dosega, je napaka v njem. Povezava med že tako podobnima modeloma, je v defektologiji prav ta napaka, defekt. Medtem ko pedagogika definira, kaj bo človek moral znati, pa medicina definira v čem je človekova (biološka, psihosocialna) nezmožnost, da bi to znal. Socialni model, na drugi strani, ne pomeni prevlado socialne stroke, temveč postavitev težišča na družbene ovire, ki onemogočajo doseganje želenih ciljev. Pa morda še bolj to, da si cilje v svojem življenju postavi človek sam, ne pa neka njemu nadrejena instanca.
V zavodski stvarnosti razlike med zdravstvenim in vzgojno-izobraževalnim modelom skorajda ni opaziti. Tako posebni zavodi kot CUDV-ji delujejo kot totalne ustanove. Razlika je, da v enih oddelke – torej konkretno organizacijo življenja v zavodu – vodijo medicinske sestre, v drugih pa pedagoški delavci. Medtem ko je specialno pedagoška služba v Hrastovcu služba, ki zagotavlja svoje storitve vsem oddelkom, ima tako vlogo oz. funkcijo v Črni zdravstvena služba. Z drugimi besedami: pedagoška stroka je z nastankom CUDV-jev vzpostavila do neke mere avtonomijo nasproti medicini, a je v smislu modeliranja življenja v ustanovi ostala na istem. Šolski model je prav tako institucionalen, kot je bolnišnični. Razlike so v niansah. Med pomembnejšimi in konkretnimi je ta, da imajo CUDV-ji en vir financiranja več (poleg zdravstva in sociale še izobraževalni) in s tem omogočajo več različnih dejavnosti in tudi sicer bolj bogato oskrbo.
[5] Glede na nalepko, ki jo dobijo, gre tako pri otrocih z raznimi nalepkami kakor pri ljudeh s psihiatrično nalepko za predpostavko (predsodek) »disfunkcionalnih družin«. Ne glede na veljavnost takšnega predsodka oz. na to, da to ne drži za mnoge stanovalce, pa to vpliva na vzorce povezovanja, ki jih s sorodniki vzpostavi osebje. Kakor velja tudi v nasprotno smer, da je osebje ustanove, kakršna je Črna, bolj dojemljivo za sporočila, predloge, celo sodelovanje s sorodniki. Bi pa lahko postavili hipotezo, da obstaja nekolikanj »razredne« razlike med tipi zavodov. Morda so posebni zavodi poleg tega, da vanje stopajo odrasli ljudje, ki jih v povprečju laže odpisati, tudi bolj zavodi za revne, neuke ljudi, ki so že tako brez moči, preprosto zgolj odlagališča, na katera parkirajo ljudi, ki nimajo prostora pod soncem. Medtem ko so zavodi, kot je Črna, morda v uporabi bolj za tisti del prebivalstva, ki ima več družbene moči, več ugleda (ki ga nočejo zapraviti s tem, da ne skrbijo več za svoje otroke).
