Operaciji C+D: Stopnjevanje intenzivnosti posega je tudi stopnjevanje moči ali nemoči (operacije 18, krepitev moči 4, odnos 7)

Tale blog sem napisal ob razpravah s študenti. En namen je ponazoritev stopnjevanja posegov v življenjski svet uporabnikov. Predvsem pa sem hotel s primerom nazorno pokazati, da krepitev moči ni le upoštevanje perspektive moči, ali kot raje rečem, da se izognemo tej zmedi – vrlin, opogumljanje v pogovoru, skratka, da to ni le pogovorna praksa, temveč tudi praksa delovanja, ukrepov in povsem stvarnih, pa tudi nestvarnih, preureditev.

Vzemimo primer, kakor ste ga navajali v razpravi, in ga z malo domišljije dopolnimo. Prijateljica ima težave v šoli. Ima slabe ocene, učiteljica jo je vzela na piko, grozi ji, da bo razred ponavljala, ali celo, da jo bodo vrgli iz šole.

Raven pogovora. Kot prijateljici, se o njenih težavah pogovarjata. Tolažita se, šimfata učiteljico, ki jo je vzela na piko, iščeta rešitve, razmišljata o tem, kako bi se lahko bolje naučila, kako bi se lahko postavila zase pred učiteljico, snujeta taktike, kako povedati za težave staršem itn.

Podpora. Skupaj poizvesta, kaj se je treba naučiti. Posodite ji zvezke, knjige. Skupaj se učita. Gresta skupaj na pogovor k učiteljici.

Pomoč. Inštruirate jo v predmetih, ki jih obvladate. Stopite do učiteljice in ji pojasnite situacijo in se dogovorite za dodatna izpraševanja. Napotite oz. usmerite jo k šolski svetovalni delavki, s katero se poznate, saj ste sodelovali pri nekem skupnem projektu.

Koordinacija (oskrbe). Zagotovite inštrukcije od sošolk oz. sošolcev, ki dobro obvladajo gradivo. V razredu naredite majhno zbiralno akcijo, da si kupi knjige, ki ji manjkajo. Dogovorite se s predsednico razreda, da opozori razredničarko, da jo imajo nekateri učitelji na piki. S starši se dogovorite, da jo ne bodo izpisali iz šole in v času, ko bo popravljala ocene, ne bodo preveč obremenjevali z delom doma. Zraven pa poskrbita za rekreacijo in sprostitev, določita čas in aktivnosti, ki jo bodo razbremenjevale.

Premestitev. Ker so razmere doma neznosne, se za čas intenzivnega učenja prijateljica preseli k vam. Skupaj gresta med prvomajskimi počitnicami se učit na vaš vikend. (Varianta B – se preseli v internat ali v stanovanjsko skupino; varianta C (lahko tudi v kombinaciji z B) – ker ima na šoli tako zelo slab sloves, se »prešola«).

Ali pa primer iz doma za stare (z malo domišljije dopolnjen). Stanovalka se ne razume s svojo cimro. Imata drugačen življenjski slog, ena gre zgodaj spat, druga gleda televizijo; ena ima rada pospravljeno, druga razmetava. Pogosto se sporečeta itn.

Pogovor. Stanovalka se s svojo stisko in pritožbami oglasi pri socialni delavki. Pogovarjata se tako o stiskah, ki jih doživlja, kakor tudi skupaj iščeta možne rešitve – bodisi v tem, kako se bosta s sostanovalko dogovorili o boljšem sožitju, bodisi o tem, kako se lahko situaciji bolje prilagodi. Raziskujeta tudi možnost formalne pritožbe, o možnostih preselitve v drugo sobo.

Podpora. Socialna delavka informira stanovalko o možnostih pritožbe, ki stanovalka pri njej v pisarni spiše in se pri tem posvetuje s socialno delavko. Skupaj se pozanimata pri glavni sestri o prostih mestih in sobah. Socialna delavka večkrat obišče sostanovalki, da bolje spozna situacijo in tudi da se lahko mimogrede kaj pogovorijo in morda kaj uredijo.

Pomoč. Socialna delavka pokliče glavno sestro in se dogovori za preselitev k drugi sostanovalki. Varianta B: zagotovi ji dodatek za tujo postrežbo in pomoč – tako da si lahko privošči nadstandard enoposteljne sobe. Varianta C: ker preselitev trenutno ni možna (ali pa ker socialna delavka presodi, da bo v drugi sobi spet ista situacija – kar je lahko le opravičilo za nezmožnost prve J) se pogovarja skupaj z obema, kako se bolje razumeti in skupaj živeti.

Koordinacija oskrbe. Ker se v pogovorih izkaže, da je neznosnost življenja v istem prostoru, le ena izmed težav, ki jih stanovalka doživlja, se odločita s socialno delavko, da bosta naredili osebni načrt. Ta poleg cilja preselitve v drugo sobo, zajema tudi več izhodov iz doma (v spremstvu), udeležbo v več dejavnosti v domu in bolj intenzivno družabno življenje, več stikov z vnuki in pa, v času do preselitve, nekoga, ki bo posredoval v sporih dveh sostanovalk.

Premestitev. Preselitev v drugo sobo. Lahko tudi v drug dom ali pa nazaj domov. V slednjem primeru z osebnim paketom storitev, ki bo stanovalki zagotavljal oskrbo, ki jo  potrebuje in zaradi katere je sploh prišla v dom.

***

Kljub temu, da bi morda kdo drug postavil kakšno od naštetih dejavnosti v sosednjo kategorijo, naj bi ta primera dobro ponazarjala tako prehod iz ene stopnje intenzivnosti posega v drugo, kakor tudi logiko, ki velja na eni ravni, na drugi pa ne.

Iz teh dveh ponazoritev je tudi razvidno, da, ko »prestavimo« v intenzivnejšo stopnjo posega, lahko prenesemo oz. nadaljujemo z dejavnostmi nižje stopnje, le da zdaj dobijo drugačen predznak oz. so drugače umeščene v celoten sklop dejavnosti. Prijateljici se namreč še vedno pogovarjata, posvetujeta in svetujeta, vendar zdaj tudi o tem, kaj bosta zares skupaj naredili, kako bosta v svoje akcije vključili še druge, ali celo na kakšnem drugem kraju. Vsaka povečana stopnja intenzivnosti vključuje torej dejavnosti manj intenzivnega posega.

Seveda pa velja tudi obratno, da vsaka manjša stopnja, po definiciji, ne more vsebovati bolj intenzivnih posegov, oz. jih lahko vsebuje le kot posredno posledico svoje lastne intenzivnosti – npr. prijateljici v pogovoru uvidita, da je »prešolanje« najboljša rešitev in potem prijateljica v težavah zamenja šolo, vendar to stori sama, brez podpore, pomoči ali koordinacije svoje prijateljice. A to lahko stori le, če ima za kaj takega dovolj moči (če je pa nima, jo pa bodo drugi vrgli iz šole – brez večjega upora).

Razlika v moči je torej ključ prehoda z ene stopnje na drugo. Gre za razlike v moči med močjo, ki jo človek dejansko ima in ki jo potrebuje, da bi uresničil svoje želje oz. cilje, hkrati gre za razliko v moči med tistim, ki mu pomagajo in agentom pomoči, pa tudi razliko v tipu moči, ki jo generira neka stopnja intenzivnosti posega.

Izhajamo iz tega, da torej prehod z ene intenzivnosti na drugo označujejo primanjkljaj moči, nuja dodatne moči in iskanje novih virov moči in njihova uporaba.

Vir moči v pogovoru je srečanje – z enim ali več sogovorniki, ki odpre prostor za razmislek in za širjenje zavesti o možnostih delovanja. Gre za zgolj osebno okrepitev, ki izhaja iz medsebojnega spoštovanja, perspektive vrlin (moči).

V podpori je vir moči moč drugega, torej gre za dodajanje moči z navzočnostjo v realnem življenjskem svetu človeka, ki je podpore deležen.[1]

Pri pomoči je vir moči tudi moč drugega, a je ta investirana. Bodisi tako, da pomočnik deluje kot pooblaščenec človeka, ki mu pomaga – na primer, prijateljica se gre pogovarjat z učiteljico; bodisi tako, da je investicija v moč pomočnika družbena ali celo institucionalna. Pri uporabi tega vira pomoči gre za nadomeščanje (primanjkljaja) moči oz. za prenos moči na drugega, uporabo moči pomočnika v interesu pomaganega.

Pri koordinaciji oskrbe gre za vire zunaj življenjskega sveta človeka, ki je je deležen, pa tudi zunaj odnosa pomoči. To so navadno institucionalni viri (denarne ali storitvene dajatve), lahko pa tudi viri, ki so na razpolago v življenjskem svetu drugih ljudi. Gre za organizacijo moči, njen uvoz oz. posredovanje (brokerstvo) in redistribucijo.

Pri premestitvi gre tudi praviloma za institucionalne vire, ko gre za strokovno pomoč, pri neformalni pa večinoma za alternativne vire, torej druge vire, ki zamenjajo, tiste, ki jih je človek doslej uporabljal. Vendar v tem primeru ne gre za nadomeščanje moči, kot gre pri odnosu pomoči, temveč za priključitev na te alternativne vire, nadomeščanje »mesta« oziroma, še zlasti kot gre za institucionalno premestitev, prav tistih osnovnih virov za življenje (streha nad glavo, hrana). Ker gre za premestitev, lahko rečemo, da gre za »presaditev« - torej črpanje iz povsem drugih virov kot v prejšnjem življenjskem svetu. Če gre za premestitev emancipatornega značaja, za preselitev – torej zapuščanje nekega življenjskega prostora z namenom večje samostojnosti, neodvisnosti (npr. od staršev, šefa ipd.), gre za velik korak k totalni okrepitvi, medtem ko če gre le za premestitev oz. namestitev v institucijo, pa (sicer ob pridobitvi življenjskih virov) za totalno izgubo moči – redukcijo na predmet pomoči.

Zgornja primera sta se razlikovala v tem, da je v enem šlo za neformalno, v drugem pa za formalno pomoč. Videli smo, da je logika prestavljanja iz ene stopnje v drugo bolj podobna kot različna. Podobno tudi funkcionalne vloge, ki so jih pomočniki (prijateljica in socialna delavka), prevzemali. A smo videli, da so med njimi tudi razlike, ne le ceremonialne, temveč tudi razlike v moči.

Videli smo tudi, da so pogosto izidi lahko res okrepitveni, lahko pa so seveda tudi »razkrepitveni«. Dvojnost možnih izidov, ki je na prvi pogled zelo očitna pri premestitvi – razlika med premestitvijo kot emancipacijo in institucionalizacijo – zasledimo tudi na manj intenzivnih stopnja poseganja v življenjski prostor.

O tovrstnih dvojnih možnih izidih in premenah vlog formalnih in neformalnih pomočnikov v naslednjem blogu.

---

[1] Eventualno tudi za posojanje moči, ko gre za vzajemno, tovariško pomoč, pri kateri načelna simetrija odnosov zagotavlja »vračanje uslug«.

Operacija D: Na smešni strani stroke (operacije 17, odnos 6)

Komični element socialnega dela je podcenjena, kakor je komedija podcenjena v dramskih umetnostih. Ne prepoznamo ga kot uporabno orodje. Splošno mnenje je, da socialno delo nekaj »mrtvo resnega«, da se ukvarja s človeškimi tragedijami, oziroma da gre za nekaj uradnega. Na drugi strani pa ni nič nenavadnega, da si socialne delavke in delavci ob kavi pravijo smešne anekdote o svojih uporabnikih. Nekoč je pokojni Zoran Sedmak pripomnil: »Zakaj pa se ne smejimo skupaj?« Bi se nam kolcalo.

Na žalost se je tragedija v naši civilizaciji ustalila kot paradigma razumevanja človeške narave in usode. Komedija pa je le zato, da jo laže prenašamo. Velja za umetnost zabave, pozabe in pobega. Tragedija je prav zares naprava spominjanja (pa čeprav lažnih spominov), humor pa je način pozabljanja (etimološko so anekdote utrinki, ki se jih ne sme objaviti). S humorjem ujamemo situacijo na prefinjen način, se ji nasmejemo in gremo dalje. Si je zato težko zapomniti šale? Ali se jim zato najbolj smejijo tisti, ki jih pripovedujejo?

Smeh ne le preoblikuje situacijo v znosno, omogoča nam jo razbrati. Brati med vrsticami izjav in dejanj. Nerazrešljiva (tragična) protislovja se spremenijo v duhovite paradokse. Morda je treba biti neumen, da si pameten, ali pa pameten, da si neumen (težko bi rekli), vsekakor pa ni treba biti duhoven, da si duhovit.

Humor situacijo spodnese, a pri tem ostanemo pokonci in stopamo naprej. Preobrne miselni in situacijski okvir. Omogoča nam, da v situaciji ostanemo, ko iz nje izstopimo. Presenečenje je dobrodošlica.

To je dober model za socialno delo. Humor ni le ventil, s katerim laže prebrodimo težave. Je tudi dober način, kako priti in biti skupaj, kako stvari narediti na drugačen način, kako se imeti fajn, medtem ko resno delamo. Ni le talent, je tudi spretnost – ki jo je treba negovati. Ni le uporaben, da situacijo razrahljamo, »prebijemo led«, se premaknemo naprej in deblokiramo delo na in v situaciji; je tudi, sam po sebi, etična deklaracija.

Pomembno je biti Ernest

Klasična profesionalna (tudi znanstvena) drža je biti nevtralen. Ne le z vidika socialnega dela vemo, da temu ne more biti tako. Ne glede na to, koliko si strokovnjaki prizadevajo uprizoriti, ali celo uresničiti, kaj takega, bodo na koncu, v ključnih momentih, na strani močnejših.[1]  Nasprotno pa je socialno delo odkrito na strani najšibkejših. Tako jasna pozicija in vokacija (klic) sta v poklicnem svetu redkost in luksuz. Ni le nujna, da lahko prevzamemo perspektivo uporabnika, podpiramo okrepitev in zagovarjamo uporabnike – socialnemu delu omogoča, da svoje vrednote jasno in odločno razglasi, in da v skladu z njimi deluje. Vseeno pa, moramo kot strokovni delavci ohraniti nepristranskost in negovati poklicno disciplino, ki nam daje kredibilnost, zaupanje, da ne delujemo zaradi svojih zasebnih razlogov.[2]

Obstaja veliko orodij in načinov, kako delati socialno na pristranski način. Vendar pa zgolj empatija[3], perspektiva uporabnika in vrlin, pa tudi upoštevanje etičnega imperativa, da smo na strani najšibkejšega niso dovolj. Ne le v antropologiji^[4], ampak tudi v socialnem delu, poznamo celo vrsto prestopov na drugo stran, nenapisano zgodovino, kako so strokovnjaki postali »domorodci«, se odrekli podeljeni vlogi in mandatu oblasti in se pridružili uporabnicam in uporabnikom. Ne gre samo za prestop v mladinske subkulture, ki je pogost med socialnimi delavci, ki so delali z mladimi, ampak tudi za pristop k sindikatom, skupinam aktivistov in družbenim gibanjem. Pa pri tem ne gre le za bežne izlete, preskoke, temveč za vozovnico v eno smer, brez povratka (s porušenimi mostovi, zažganimi ladjami). Postati nekdo drug ni zgolj biti sposoben se vživeti, kako je v koži nekoga drugega, ni le začasni izstop iz vloge, je tudi opuščanje moči, ki je investirana vanjo. Princ mora zares postati berač, da pridemo do izvirne sinteze.

---

[1] Čeprav vemo, da to ni mogoče, pa od strokovnjakov nepristranskost vseeno pričakujemo. Če jo je nemogoče doseči do absolutne mere, pričakujemo, da bodo, denimo, sodniki nepristranski, kolikor je le mogoče, da se bodo asimptotično približevali temu idealu. Pa čeprav bodo njihove sodbe nasploh in v povprečju razredno, spolno, rasno in na več drugih načinov pristranske. Hkrati pa obstaja splošno pristranska usmeritev v presojanju, saj je aksiom, da je treba soditi posamezniku, presoditi njegovo krivdo, pa četudi je zločin strukturne narave. Ni le vprašanje, ali naj bo pravica retributivna ali restitutivna – lahko je tudi transformativna (kakor mi je prišepnila Asja, ko smo se o tem pogovarjali v Dubrovniku). Sodišče bi lahko nalagalo tudi družbene spremembe – ne le spremembe posameznikov.

[2] Klasična definicija profesije, poklica navadno enači osebno in zasebno. V socialnem delu je treba med njima vzpostaviti razliko. Mora biti docela jasno in povsem očitno, da iz situacije socialnega dela ne črpamo, razen plače, nobenega drugega zasebnega dobitka, oz. da se kaj takega zgodi le naključno in nenameravano. Socialna delavka ali delavec, ki pelje otroke na poletni tabor, sicer mora v tem tudi sam ali sama uživati, motivirati ga mora tudi njegova ali njena osebna izkušnja, hkrati pa ne sme biti nobenega dvoma glede glavnega namena tega »podjetja«, o tem, da je za skupno dobro udeležencev in da tabora nismo organizirali v korist socialnega delavca (npr. da ima hkrati počitnice in je zato plačan).  

[3] V socialnem delu sta pomembni dve vrsti empatije – medosebna, v pogovoru, zato, da ustvarimo čustveno mostišče med dvema, in pa socialna oz. situacijska, s katero se vživljamo v družbeno situacijo, v kateri se je nekdo znašel. Vendar pa se pojem in tehnike empatije pogosto uporabljajo kot trik, ki nam omogoča, da ostanemo neprizadeti, da se obranimo intenzivnega povezovanja z uporabniki, da dojamemo in razumemo njihova čustva in situacijo, ne da bi nas čustva preplavila in situacija prevzela. Empatija je na tak način lahko uporabna kot bližnjica v prepoznavanju situacije in istovetenju z ljudmi v njej, ko ni časa ali nuje, da bi v samo situacijo tudi docela stopili. Da pa iz tega ustvarimo načelo, ni niti nujno niti produktivno. Obstaja namreč mnogo načinov, kako ustvariti reflektivno distanco do neke situacije (npr. pisanje dnevnika, pesmi, blogov; skupni reflektivni pogovori skupine, ki doživlja situacijo, itn.), obstaja pa tudi mnogo situacij, v katerih ni dovolj situacijo le razumeti, ampak je treba v njej delovati, pogosto delovati osebno in gajstno. Pogosto je treba zavezništvo izkazati z dejanji, zaupanje ustvarjati z intenzivno angažiranostjo, osebnim tveganjem, ki potrjuje, da smo zares na strani uporabnikov.

[4] Lahko bi celo rekli, da antropologi postanejo socialni delavci, ko prestopijo na drugo stran.

Operacija D: Fetišizem odnosov, ne le besed (operacije 16, odnos 5)

Poleg nevarnosti, da se ujamemo v fetišizem besed, v socialnem delu obstaja tudi nevarnost, da se ujamemo v fetišizem odnosov. To je resna nevarnost, saj odnosi v socialnem delu pomenijo veliko. Na eni strani, kot tukaj zatrjujemo, je ustvarjanje delovnega odnosa predpogoj za skupno delo, torej za socialno delo sploh. Na drugi strani pa tem odnosom pripisujemo prevelik pomen. To izhaja iz situacijskega momenta in konkretnega dispozitiva – iz zornega kota socialne delavke oz. delavca, saj mora za to, da opravi svoje delo, ustvariti (delovni) odnos. Onkraj situacije pa izhaja iz dolge tradicije fetišiziranja odnosov, saj v psihodinamskem izročilu socialnega dela, ki je prevladovalo v še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, odnos bil glavno orodje socialnega dela. Psihodinamska, psihoanalitična predpostavka je namreč bila, da se v odnosu med uporabnikom in socialnim delavcem ponovno odraža odnos do matere ali očeta iz otroštva (transferenca – ki jo je treba predelati). Še bolj pa tak odnos do odnosa določa skrbniški obrazec socialnega dela kot skrbniškega poklica (ki zgodovinsko predhodi psihoanalitskemu in je zares njegova podlaga). V tem pokroviteljskem odnosu, ki izhaja iz fevdalizma, odnos ni naključen, je vnaprej določen z mestom, ki ga človek sicer in vedno ima v piramidni mreži odnosov. Odnos dveh svobodnih in enakopravnih ljudi, pa je vedno a priori naključen; usodnost nekega razmerja nastopi šele naknadno, s skupnim delom, pa tudi skupnim bojem ali ljubeznijo.

Past, v katero se v pogovorih lahko ujamemo, je, da to, kar nam uporabniki rečejo interpretiramo. S tem predvsem pokažemo, da jim ne verjamemo na besedo. S tem ne le, da se delamo pametnejši, temveč odvzamemo pomen besedam, dejansko uporabniku odvzamemo besedo, njeno moč, diskreditiramo. Njihove besede si prisvojimo.  Taka razlastitev ni pogubna le za uporabnika, saj ga naredi nemočnega v pogovarjanju, še zlasti pa v dogovarjanju, pogubna je tudi za strokovnjaka, ki tako ostane sam v svojem svetu. Tako sprevračanje besed je v funkciji moči in gotovosti v svojo moč, je odvod skrbniških razmerij.  V enakovrednih razmerjih prisega ni potrebna, vanje stopamo bona fide, z zaupanjem, da besede pomenijo to, kar pomenijo sicer, in ne nekaj drugega – dokler se ne izkaže drugače. Interpretacija je sredstvo stigmatizacije – vnaprej predpostavljamo, da nam nekdo govori nekaj drugega; in dominacije – da ima tisti, ki ima moč, zadnjo besedo.[1]

Da bi se izognili pastem fetišiziranja odnosov in besed, je treba vedno znova biti pozoren na to, da odnosi in besede niso namen socialnega dela, temveč le njihovo sredstvo. Ustvarjanje odnosa je predpogoj in orodje, da se lahko lotimo drugih treh operacij.[2] Besede pa so prav tako orodje, da nekaj naredimo, ustvarimo. Besede so v socialnem delu kot povabilo na ples. Ples pa je način kako delamo skupaj, se dopolnjujemo in izmenjujemo. Je bistveni del sintakse, skladnje dejanj (tudi besednih). Poleg pazljivosti, da ne pademo pod urok teh fetišev, pa moramo, da bi se tej pasti izognili, tudi pogovor in odnos pazljivo oblikovati, biti pozoren na diagram in delitev moči v odnosu, plesati ples skrbnika in zagovornika, dati besedo uporabniku in mu verjeti na besedo. Za to in za udejanjanje pa je treba imeti pogum.

Da se izognemo takim pastem je treba ohranjati pristranskost, biti konsistentno na strani uporabnika. Pomaga pa tudi, da se zadevam nasmejemo, da jih s tem, ko jih ne jemljemo preveč resno, jemljemo zares.

---

[1] Taka paranoična drža in operacija dešifriranja je upravičena ravno v nasprotno smer, nasproti tistim, ki imajo presežek moči, ki imajo skrite interese in hočejo odnos ali pogovor uporabiti predvsem v lastno korist, torej tistim, ki po definiciji lažejo – politiki, trgovci in drugi mešetarji z ljudskimi dušami.

[2] Kot že rečeno, bi lahko za to operacijo finalizem, ki gre onkraj konkretnega dela, bil ustvarjanje tovarištva. Če to lahko vidimo kot tvoren prispevek k obči družbeni solidarnosti, pa bi to, da bi bili socialni delavci in delavke oz. okolje socialnega dela osnovna referenčna skupina uporabnikov in njihov temeljnih, ali celo ekskluzivni priključek za vključevanje v družbo, skorajda kapitulacija, vsekakor pa revščina za uporabnike. Žal pa se to dogaja, razmeroma pogosto. Včasih tudi zaradi fetišizacije odnosov, predvsem pa, ker se ljudje znajdejo v takem osamljenemu položaju, da nimajo nikogar drugega – so jih vsi zapustili, celo umrli, so v zavodu ipd. V takih razmerah so odnosi, celo navezanost, ključnega pomena, včasih tudi edino orodje socialnega dela. A je tudi tu treba jemati tak intenziven odnos in navezavo, kot nekaj, kar je prehodnega značaja. Kot sredstvo, da človek sčasoma (spet) razširi svojo mrežo, se vključi v druge pomembne odnose in družbena dogajanja. Tako kakor pri dojenčku starši niso njegova končna destinacija.