[V tem blogu objavljam zaključek knjige, ki jo pravkar z Andrejo oddajava v tisk. Se mi je zdelo, da je pravi trenutek za to.][1]
Transverzala, ki smo jo v obeh knjigah (Rafaelič in Flaker, 2021; Flaker in Rafaelič, 2023) prehodili, je pokazala, da so gibanja ključni pogon dezinstitucionalizacije. Prehod v skupnost in preobrazba ustanov sta toliko uspešnejša in celovitejša, kolikor sta povezana z družbenimi gibanji. Ta jima dajejo resnično moč za resnične spremembe. Še tako dobro zamišljena reforma, podprta s celovito strategijo in celo z dovolj »politične volje« (ki jo navadno pogrešamo), bo ostala slepa za tisto, kar vidijo gibanja, jalova na ozemljih, ki jih lahko vzpostavijo prav gibanja. Videla bo le tisto, kar ji dovoljujejo aksiomi, ki oblast, ki naj bi spremenila samo sebe, vzpostavljajo, naredila bo le tisto, kar postulati kot temeljni obrazci (navadno birokratski) delovanja dovoljujejo. Za resnično reformo, tako, ki bo vsaj v svojih delcih vsebovala upor in beg od oblastnih aksiomov, rušenje pregrad med ljudmi, nove prostore svobode, uvajala možnosti samoodločanja in samoupravljanja, se postavila za pravice in bojevala proti krivicam, mora oblast vsaj toliko prestopiti mejo aksiomov, ki jo vzpostavljajo, da se poveže z gibanji v skupni akciji pri ključnih vprašanjih preobrazbe.
Pa težava ni zgolj v nekompatibilnosti gibanj in upravljavskih struktur, v nespravljivosti ustaljevanja in spreobračanja, v nezdružljivosti oblastne oz. institucionalne pretenzije po večnosti in končnosti gibanj[2], temveč preprosto v tem, da gibanja nimajo svojega mesta v strukturi, ki jo tvori oblastna aksiomatika. So nepredstavljiva – ni jih mogoče predstavljati in tudi nočejo, da bi jih kdo predstavljal: NIHČE NAS NE SME PREDSTAVLJATI. Ni politično strukturiranega (torej hibridnega) prostora, v katerem bi se lahko srečali oblast in gibanja. Srečajo se lahko le na odprtem prostoru, polju – na cesti kot ljudje, na poti kot obiski.
V našem delu smo obravnavali številna strokovna, uporabniška, širša družbena gibanja, ki so ustvarjala podlago za dezinstitucionalizacijo – preobrazbo ustanov in prehod v skupnost. Kot post scriptum velja poudariti, da so ta gibanja vedno ustvarjala družbeno polje, ki je bilo hkrati tematsko in polje delovanja. Ta polja lahko opišemo s tem, da jih porajajo mreže ljudi, ki se med seboj povezujejo z določenim namenom, ne interesom, pač pa željo. Od drugih mrež, ki jim je smoter le preživetje ali preživljanje (časa), se razlikujejo po tem, da imajo svojo, pa čeprav splošno smer delovanja. Ustvarjajo odprto polje, v katerem je članstvo nezamejeno, lahko sodelujejo vsi, ki hočejo. Pri tem se jim ni treba prilagajati kakšnim pravilom, pogoj njihovega članstva je le privlačnost teme, dogajanja, ljudi, ki v polju delujejo. Čeprav gre za enotno polje, ne gre za poenotenje pogledov, dejanj, stališč. Prav koncept polja omogoča in zahteva raznovrstnost – položajev, udeležbe, delovanja. Polje je vektorska tvorba, ne le enotnost, temveč tudi usmerjenost polja, je rezultat sil, ki se v polju sprožijo. Prav to – enotnost polja, ki združuje na eni strani raznorodne sile, ki v njem delujejo, na drugi pa človeška srečanja, izmenjave, možnost delovanja, vključevanja, ustvarja napetost polja, njegovo moč, s katero inducira premike, sile v drugih družbenih poljih.
Koncept polja, ki si ga po Lewinovem (1951) zgledu s pomočjo analogije sposojamo iz naravoslovnega polja (ali pa uporabimo kot poljedelsko, celo vojaško metaforo), ima tudi večjo moč načrtovanja, spodbujanja, spremljanja in vrednotenja dezinstitucionalizacije, kot ga imata pojma »strukture« in »sistema«, ki ju za ta namen navadno uporabimo. Ne le zato, ker ta pojma ožita možnost priključka gibanj, temveč tudi zato, ker z njim laže opisujemo procese, ki niso povezani s strukturo, ki ne le potekajo zgolj med točkami sistema, temveč prosto prehajajo po družbenem prostoru, ki niso nujno »kanalizirani« (ali celo »kloakazirani«) ali pa razčlenjeni, spodsekani, da se priležejo strukturi. Poleg tega dezinstitucionalizacija zahteva ne le reformo sistema, prilagoditev strukture (z dodajanjem ali odvzemanjem aksiomov ali pa delov strukture), temveč njegovo reformatiranje. Ker (slabo delujočih) starih sistemov socialnega varstva, zdravstva in drugih ne moremo preprosto izbrisati in naložiti novih, jih lahko le popravljamo, morda nadgradimo. Kot je pokazal naš oris v tem delu – je tako delo pogosto zaman – vedno znova se ujamemo v dvotirnost ali pa resnično dobre rešitve za uporabnike postanejo, kot v primeru osebne asistence, nočna mora za upravljavce sistema.[3] Še več, reformizem nas prav zaradi postopnosti spreminjanja tehnologije vodi v diktat aksiomatike, ki nima potrpljenja počakati na učinke reforme:
»Univerzum je nekaj pomenil dosti prej, preden smo začeli spoznavati, kaj pomeni … Od vsega začetka ima človek na voljo označevalno celoto, ki mu dela nemalo težav, ko jo hoče umestiti v nek označenec, saj je dana kot taka, ne da bi bila tudi poznana. Med njima je vselej neko neujemanje.«[4]
Ta paradoks bi lahko imenovali Robinzonov paradoks. Kajti očitno je, da je lahko Robinzon na svojem zapuščenem otoku zgradil nekaj družbi analognega le tako, da si je vsa pravila in zakone, ki se medsebojno implicirajo, dal naenkrat, četudi ta še niso imela svojega predmeta. Narobe pa je osvajanje narave postopno, delno, po kosih. Neka poljubna družba ima vsa pravila hkrati, pravna, verska, politična, ekonomska, pravila ljubezni in dela, starševstva in poročanja, suženjstva in svobode, življenja in smrti, medtem ko lahko naravo, ne da bi zato prenehala biti družba, osvaja samo postopoma, od enega vira energije k drugemu, od enega predmeta k drugemu. Tu tiči razlog, zakaj zakon teži z vso svojo težo, še preden vemo, kaj je njegov predmet, in ne da bi to lahko kdajkoli točno zvedeli. Prav to neravnovesje omogoča revolucije; ne gre za to, da bi bile revolucije določene s tehnološkim napredkom, ampak jih omogoča prav ta razmik med obema serijama, ki terja neprestano usklajevanje ekonomske in politične totalnosti v funkciji delnega tehničnega napredka. Tu naletimo na dve zmoti, ki sta v jedru enaki: reformistično ali tehnokratsko, ki stremi k uveljavitvi oziroma hoče vsiliti delne prilagoditve družbenih razmerij ritmu tehničnih pridobitev; in totalitarno, ki stremi k totalizaciji označevalnega in poznanega v skladu z obstoječo družbeno totalnostjo. Zato je tehnokrat pravzaprav naravni zaveznik diktatorjev, računalnikov in diktature, medtem ko je revolucionar nastanjen v razmiku, ki ločuje tehnični napredek in družbeno totalnost, in tam snuje svojo permanentno revolucijo. Toda ta sen je sam na sebi že dejavnost, dejanskost in resnična grožnja ustaljenemu redu, saj to, o čemer sanja, že omogoča. (Deleuze, 1998, str. 55–56)
Koncept polja nam torej omogoča boljše snovanje tako reforme kakor akcije, delovanja, ki naj bi porodilo spremembe. Dobra analiza sil v polju kakor tudi zgolj dodajanje sile v smeri, v katero je polje usmerjeno, spreminja ravnovesje sil v njem, ga preoblikuje, predvsem pa poraja moč za spremembe. To velja tako za primer posamičnega zavoda in polja dezinstitucionalizacije, ki se v njem in okoli njega vzpostavi, kakor za celotno družbeno polje, v katerem se to dogaja.
Sklici
Deleuze, G. (1998). Logika smisla. Ljubljana: Krtina.
Lewin, K. (1951). Field Theory in Social Science. New York: Harper.
Rafaelič, A. & Flaker, V. (2021). Dezinstitucionalizacija I: neskončna. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.
[2] Se pa končnost gibanj sklada z neskončnostjo dezinstitucionalizacije. Gibanja vzniknejo in poniknejo na družbenem prizorišču, taka je njihova neskončna usoda, sledijo neskončni liniji nasprotovanja in uhajanja oblastnim aksiomom podrejanja. Nasprotje med končnostjo gibanj, končnostjo pravzaprav teles, in neskončnostjo poti, ki jo imajo opraviti, je delujoče, produktivno na komplementaren način. Nasprotje med slo po večnosti oblasti in končnostjo gibanj pa je antiproduktivno oz. nedelujoče – dokler se ne spoprimeta.
[3] Še ena prednost koncepta polja je torej v tem, da ga ne upravljamo. Lahko ga obdelujemo, lahko v njem delujemo.
[4] Deleuze citira Lévi-Straussa Introduction à Socialogie et Anthropologie de Marcel Mauss. Pariz: PUF, 1950,. str. 48–49.
Ni komentarjev:
Objavite komentar