Najbolj očitna rdeča nit ali celo skupni imenovalec ovir, pomanjkljivosti sistema in polja, ki ga opisujemo, je, da imajo udeleženci oz. akterji – od uporabnikov pa čisto do vrha piramide – manj moči.[1] So tudi čedalje manj ustvarjalni pa tudi, paradoksno glede na proklamirano storilnostno usmeritev sistema, čedalje manj produktivni. Med njimi je tudi čedalje manj sodelovanja.
Ustvarila se je nepregledna in nekonsistentna struktura. Prav poudarek na strukturi onemogoča tisto, kar je v socialnem delu še posebej pomembno – procese. Človeško življenje pa je bolj proces kot struktura.
Ostali smo fiksirani v svojih (predpisanih) vlogah. Obvladuje nas strah pred napakami, pred avtoriteto, ki pa je kafkovskega značaja.
Pristajamo na obstoječe stanje. A to ni varen pristan, temveč pokopališče ladij.
a veš, da smo bili leta dolgo v neke čudnem stanju, ko se mi je zdelo dobro, da se borim, da lahko delam socialno delo in sem se počutila OK, samo da mi še tega niso vzeli in bila vesela, da imam pri svojem delu mir, dejansko pa se nisem zavedala, kako zelo globo smo zabredli...zdaj počasi vidim, ko se začenja zbujati pravi duh, da smo še nižje, kot se mi je od daleč dozdevalo...
[2]
Odgovor je torej mobilizacija, osebno, skupinsko, strokovno in človeško angažiranje v forumih, akcijah, aktivih, projektih itn. → GIBLJIVO GIBANJE
Tri osi – en proces, eno polje
Nevarna past, ki preži na nas, ko se lotevamo sprememb na teh treh oseh, je, da bi jih obravnavali le vsako zase, ločeno ene od druge – da bi izvedli mehanično dezinstitucionalizacijo, ne da bi hkrati in v povezavi z njo prenovili socialno delo na centrih za socialno delo; da bi se lotili prenove in oplemenitenja socialnega dela, ne da bi pri tem upoštevali njegovo vlogo pri prehodu v skupnost in uresničevanju ideje dolgotrajne oskrbe. Ali pa da bi vzpostavljali sistem dolgotrajne oskrbe, kot posebni tir socialne politike, ki bi bil ločen od socialnega varstva in drugih sektorjev, ne pa da bi jih integriral in preoblikoval.
Gre namreč za en proces, ki poteka na treh oseh in ustvarja enotno polje delovanja. Poudariti je treba, da pri tej spremembi ne gre toliko za nov sistem, novo strukturo, temveč gre za proces, ki poteka v konkretnem družbenem polju, v katerem delujejo raznolike in številne sile.[3]
Pri tem ima vsaka od osi svojo naravo in v proces prispeva na svojstven način. Vsaka na svoj način prispeva k uresničevanju ciljev, ki so skupni vsem trem osem – uresničevanju solidarnosti in svobode.
Slika 3: Polje, ki ga ustvarjajo prenova centrov, dezinstitucionalizacija in dolgotrajna oskrba
Dolgotrajna oskrba je za zdaj ideja, virtualna paradigma, ki naj bi jo šele VZPOSTAVILI in ki naj bi poenotila, združila polje. Na eni strani uvaja nove obrazce oskrbe, nove pristope in novo pojmovanje upravičenosti. Na drugi pa nove načine zbiranja, pretoka in razporejanja (distribucije) sredstev.
Dolgotrajna oskrba, ki obstaja virtualno, naslavlja drugi dve osi, ki sta zasidrani v skupnosti in v njej stvarno obstajata. Pri tem obstoječi zavodi s PREOBRAZBO prispevajo k skupnim ciljem svoje človeške in materialne vire. Centri pa s PRENOVO socialnega dela pokrivanje terena in lokalno povezovanje akterjev. Ne gre torej za tri ločene procese, še manj za tri ločene segmente sistema. Ne gre niti za sistem, ampak za polje delovanja. Dolgotrajna oskrba ne sme postati še en tir delovanja sistema, ne sme podvajati, ampak združevati.
N. B. Resnični začetniki dolgotrajne oskrbe v skupnosti, so bili zavodi za oskrbo na domu, ki so jih ustanovili centri za socialno delo. Pa tudi gibanja, ki so vzpostavljala nove, skupnostne oblike (pogosto tudi s podporo CSD).
Točke in ravni delovanja za spremembe
Glavna usmeritev pri uvajanju spremembe, za katere se tu zavzemamo je ne pristajati na aksiome oblasti in vsakdanjosti – »tako mora biti«. Izhajati moramo iz etičnih imperativov – svobode, solidarnosti – postajati čedalje bolj človek. Pri tem pa uporabljati abstraktne sheme tako, da bodo izhajale iz življenjskega sveta (uporabnikov, skupnosti), ne pa da ga bodo urejale po svoje.
Pri tem pa stopamo v polje delovanja na povsem različnih točkah, delujemo na ravneh (platojih), ki imajo svojo lastno, med seboj različno, konsistentnost in logiko delovanja.
Slika 4: Ravni in točke delovanja za spremembe
Temelj in izhodišče sprememb mora biti svet v katerem živimo – predvsem uporabniki, a tudi izvajalci storitev – naš življenjski svet. Kriterij in merilo pa je pri tem moč, ki jo pridobimo, koliko smo se z nekim posegom okrepili (oz. nasprotno izgubili moči). Metode dela so način, kako ta cilj doseči, kako uresničiti avtonomijo → tako uporabnikov v razmerju do strokovnjakov, kot slednjih v razmerju do upravljavcev in financerjev. Oblike dela, v tem momentu predvsem oskrba po osebni meri in krepitev skupnosti so formalni produkt, ki oblikuje in povezuje dejanja v, za udeležence, smiselno in pregledno celoto in omogoča vpisovanje v sheme financiranja, povezovanja v sistem, strukturo, v proces in polje.
Polje prenavljamo in ustvarjamo lahko le deloma od spodaj, za zrelo delovanje polja je potrebna reforma sistema. Ta mora biti hkrati njegova demokratizacija. Konkretno mora biti utemeljena v življenjskem svetu (pravicah in »potrebah« – HOPS), oblikovana kot skupna vizija in strategija, njeni nosilci morajo biti kadri zavzeti za spremembe, udeležence se povezati v koalicijo za spremembe, ustvariti moramo ozračje, da so spremembe možne. Spremembe moramo ustvarjati v nenehnem dialogu, ki mora postati tudi glavno orodje in značilnost delovanja na vseh ravneh.
[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.]
Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.
[1] Tudi pri tistih, ki imajo nominalno največ moči in od katerih (po kafkovsko) pogosto največ pričakujemo, se pogosto, ko se nanje obrnemo, izgovarjajo, da jih, čeprav soglašajo s spremembami, ne morejo (v tem trenutku) uveljaviti. Razloge najdejo bodisi v tem, da »zdaj ni pravi trenutek«, izgovarjajo se na druga ministrstva, ki pri projektu niso pripravljena sodelovati (navadno na finančno ministrstvo), trenutno pomanjkanje sredstev, nedorečenost zakonodaje, včasih celo na mednarodne dejavnike ipd.
[2] Iz odziva socialne delavke na diskusijo na FB.
[3] Koncept polja lahko razumemo v pomenu Lewinove teorije polja, lahko pa tudi kot bukolično prispodobo našega delovanja (tudi v skladu s konservacijskim imperativom zgoraj).
Ni komentarjev:
Objavite komentar