V vseh teh letih smo izumili, uvozili in prilagodili, uvajali in preskusili številne metode in oblike dela oz. oskrbe (glej spisek zgoraj). Znamo delati v skupnosti, poznamo osnovne oblike oskrbe – tako vmesne strukture kakor osebne storitve, a imamo vedno znova težave, kako jih uveljaviti v praksi. Srečujemo se z vrsto ovir zakonskega značaja, v zvezi s pretokom sredstev, financiranjem sprememb, kulturnega značaja (skrbniška kultura, aksiomi izključevanja, …), fragmentacije sistema in pa tudi povsem managerskega, organizacijskega registra (uvajanje demokratičnega vodenja, uporabniško soupravljanje). Za vsako od teh ovir posebej vemo, kako jo premagati, a se vse (povezane v medsebojnem delovanju) pogosto postavijo kot zid, ki ga je težko prebiti.
Dezinstitucionalizacija je pogoj demokratičnega občestva
Na tem registru je dezinstitucionalizacija upor zoper tako logiko obvladovanja življenja. Ne izhaja iz postulatov obvladovanja prebivalstva, temveč iz etičnega imperativa osvobajanja.
Dezinstitucionalizacija kot praksa osvobajanja na praktični ravni pomeni več stvari. V prvi vrsti je cilj tega emancipatornega projekta rekonstrukcija pogodbene moči uporabnikov oz. stanovalcev – da znova postanejo državljani, občani. To hkrati pomeni prehod od pretežno skrbniškega razmerja med pomočniki in uporabniki v pretežno zagovorniškega; na ravni metod pa uporabo takih, ki postavijo uporabnika na prestol in upoštevajo njegovo oz. njeno perspektivo. Naravo postopkov je treba preoblikovati iz ceremonij ponižanja v proslavljanje napredka. Materialna podlaga za metodični in postopkovni premik te sorte financiranje storitev na način, da denar spremlja uporabnika (ne ustanove) – npr. neposredno financiranje. Na organizacijski ravni mora takšne spremembe podpirati demokratizacija odnosov v organizacijah, demokratično vodenje in soupravljanje (uporabnikov in zaposlenih). Demokratizacija razmerij se mora poznati tudi v povezovanje med (inter) službami, ustanovami, sektorji in strokami tako, da bodo v službi uporabnika, določene skupine uporabnikov in skupnosti. Zdaj se namreč postavlja vprašanje: »Čigav je uporabnik?«, kar je odraz skrbniškega lastninjenja uporabnikov. V resnici pa smo mi uporabnikovi izvajalci in bi se vprašanje moralo glasiti: »Kako bomo stopili skupaj, da bomo potegnili voz, na katerem sedi uporabnik«, kar je bistveno počelo timskega dela (»team« → »vprega«), resnično timsko delo pa je gonilo sprememb in garant zveznosti in kakovosti storitev. Za resnično demokracijo in okrepitev uporabnikov (kakor tudi izvajalcev storitev in služb, ki jih izvajajo) je treba uvajati – ne le svetov uporabnikov, temveč skupščin, zborov, kot organa odločanja v organizacijah oskrbe. Da bi vse našteto dosegli je nujno ustvarjanje širokih koalicij v prid emancipacije uporabnikov in za spremembe v sistemih oskrbe.[i]
Gre torej na eni strani za spreminjanje pogleda, pristopa, načina delovanja – torej usmerjenosti, naravnanosti, na drugi pa za spreminjanje naravnav – ureditev, organizacijskih obrazcev in strukture. Zato je potreben domišljen, dialoški in dinamičen management sprememb (ki ga moramo šele razviti). Zagate pri uveljavljanju dezinstitucionalizacije na terenu, kažejo na splošni problem v sociali (ki smo ga naslovili tudi v zvezi s centri za socialno delo).
Management, upravljanje, vodenje v sociali mora biti socialno. Vzpostaviti je treba management, ki izhaja iz stroke (ne pa stroko podrejati managementu) in uporabnikov. Zaradi etičnih in praktičnih razlogov (razpršenost, avtonomija odločanja, boljši učinki …) mora biti vodenje demokratično in dialoško. Izhajati mora iz potreb na terenu (HOPS) ne pa iz političnih, stroškovnih, kvazi-strorilnostnih postulatov.
V tem trenutku na strokovni-politični ravni potrebujemo predvsem strategijo prehoda, ki bo rezultat široke konzultacije – kako uresničiti pravno in moralno obvezujoča 12. in 19. člen konvencije (2006).[ii] Strategiji mora slediti akcijski načrt z določnimi cilji in roki, te pa morajo spremljati lokalni in drugi parcialni akcijski načrti.
Za oblikovanje in uveljavljanje strategije in akcijskih načrtov potrebujemo na nacionalni ravni telesi (posvetovalno in operativno), ki bosta s polnimi pooblastili in konstantno spremljali, podpirali, korigirali in usmerjali dogajanje na terenu.
Za spremembe je potreben kadrovski vložek. Nujno je dobro izbrati in izobraziti kader, ki bo vodil spremembe (odločevalci, uradniki, direktorji itn.). Preobrazbo morajo voditi izpričani borci za pravice uporabnikov (Evropske smernice, str. 27).
[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][iii]
Sklici
Evropska skupina strokovnjakov in strokovnjakinj za prehod iz institucionalne v skupnostno oskrbo (2021), Skupne evropske smernice za prehod iz institucionalne v skupnostno oskrbo. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo. Pridobljeno 18. 8. 2022 s https://di.irssv.si/skupne-evropske-smernice
Flaker, V., Rafaelič, A., Bezjak, S., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Ošlaj, A., Ramovš, J., Ratajc, S., Suhadolnik, I., Urek, M., & Žitek, N. v sodelovanju z Dimovskim, V., Kastelicem, A., & Pfeifferjem, J. (2015). Izhodišča dezinstitucionalizacije v Republiki Sloveniji (Končno poročilo, verzija 3.2). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Konvencija o pravicah invalidov (2006). Generalna skupščina Združenih narodov, 13. december 2006. Ur. L. RS 37/2008.
Rafaelič, A. & Flaker, V. (2021). Dezinstitucionalizacija I: neskončna. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
[i] Dezinstitucionalizacija ne more biti omejena le na sektor socialnega varstva. Potrebne so analogne spremembe v ustanovah, ki so v sektorjih zdravstva, šolstva in pravosodja.
[ii] Poleg neupoštevanja konvencije zoper družbeno onemogočanje, z nameščanjem v takšne strukture kršimo še
konvencijo o pravicah otrok, CEDAW, Ženevsko konvencijo in mnoge druge listine, ki jih je Slovenija podpisala (Flaker idr., 2015; Rafaelič in Flaker, 2021).
[iii] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.
Ni komentarjev:
Objavite komentar