Za centre za socialno delo pogosto rečemo, da so »hrbtenica socialnega dela oz. varstva«.[1] V resnici bi jih bolje opisali kot »živčni sistem« tega sistema. Njihova vloga je, da »usmerja promet«, povezuje akterje, ustvarja razmerja in poskrbi, da uporabniki prejmejo tisto, kar potrebujejo. V statičnem sistemu, je ta funkcija statična, skorajda atrofirana, v novem, dinamičnem sistemu, ki si ga želimo, pa naj bi bila, nasprotno, izražena in izrazita.
Reorganizacija centrov je le okrepila trende birokratizacije in odtujevanja socialnega dela, ki so obstajali že prej in na katere smo tudi že takrat opozarjali (Rape, Cafuta, Žnidar in Flaker, 2020). Postajajo, če že niso postali, vse bolj socialni uradi, državne službe za dodeljevanje pomoči in regulacijo deviantnega vedenja. Socialne delavce uporabniki čedalje manj vidijo kot svoje zaveznike, ljudi, ki se bodo skupaj z njimi potrudili, da bodo spremenili življenje na bolje ali pa vsaj olajšali stisko in čedalje bolj kot odtujeno instanco odločanja o tem, kako bodo živeli. Socialna delavka kot zagovornica postaja tuj koncept.[2]
Socialni in drugi delavci na centrih nimajo ne moralne spodbude ne stvarnih orodij, da bi opravljali socialno delo.[3] Tudi če poznajo nove metode in tehnike socialnega dela, jih na eni strani usmerjajo v formalistično ali psihološko reševanje problemov, na drugi strani pa jim manjkajo materialna sredstva, ki bi omogočila ustvarjanje storitev po uporabnikovi meri oz. stvarnih rešitev stisk. Ker neki družini, denimo, v kateri zasledijo nasilje, ne morejo zagotoviti stanovanja, v katerega bi se lahko nasilnik ali žrtev umaknila, se morajo zateči v svetovanje, formalne rešitve in poučevanje socialnih spretnosti (»nenasilne komunikacije«). Materialna dajatev, ki jo zdaj premorejo, je namestitev v varno hišo, kar pa je lahko le krizna in prehodna intervencija. Čeprav naj bi socialno delo bilo matična stroka v socialnem varstvu, kaže, da so zaradi nemoči in napačne usmerjenosti, na našem področju prevladale pravo, psihologija, v manjši meri še pedagogika. Centri za socialno delo pa postajajo le servis, pomožna stroka državni upravi, sodiščem, psihiatriji in šolstvu.
Socialno delo se v polju »dela z ljudmi«, kot teorija in praksa, nenehno srečuje z drugimi »pomagajočimi« poklici. To ujame socialno delo v dve silnici, ki ga napneta: na eni strani se poskuša uveljavljati nasproti močnejšim, bolj uveljavljenim, bolj prestižnim znanostim (najbolj v razmerju z medicino, pravom, pedagogiko, psihologijo) in z njimi tekmuje za svojo identiteto, hkrati pa mora (ker je kot disciplina najbolj vseobsežno vpeta v vsakdanje življenje človeka) z vsemi hkrati in ne le z vsako od teh disciplin posebej topiti meje in ustvarjati med-disciplinarne prostore sodelovanja (transdisciplinarnost).
Hkrati pa poteka identitetni boj tudi v socialnem delu samem. Ta temelji na konceptualnih temeljih (ideološko-vrednostnih, teoretično-metodičnih), ki se med seboj razlikujejo in ustvarjajo med seboj ločene poglede na vlogo, pomen, naloge socialnega dela (konformistično »klinično« – na videz ločeno od družbenih silnic, umik v individualno delo in terapijo; reformistično – zagovorništvo, družbene spremembe, akcija in aktivizem; pragmatično – posredovalno, povezovalno delo; zatiralsko – nadzorovalna funkcija, nosilec družbenega nadzora.
Poteka pa tudi še boj v družbi globalno (za vire in prestiž). Planet, ki je postal premajhen in preizrabljen. Ljudje se tako kot vsi sesalci odzivajo na grožnjo s strategijami prilagajanja, bega in boja. Enaki so tudi načini, kako se institucije, skupine in organizacije (in v njih vodstva) odzovejo na »strategije globalnega šoka«, ki jih uporabljajo današnje oblastne skupine (finančniki, gospodarstvo in politika).
Moralna dilema socialnega dela leži med umikom v »kliniko« (ali pisarno) socialnega dela, ki ga spremlja prilagajanje s konformističnimi in navideznimi korekturami (PR »dajanje videza), in med bojem za socialno delo in pravičnost – napad na vire grožnje (s pravnimi sredstvi, protestnimi in gverilskimi akcijami v sistemu in javnosti) in ustvarjanjem alternativ v skupnosti.[4] Ker je socialno delo slabo stanovsko organizirano, je boj prepuščeno posamezniku, ki mora biti dovolj artikuliran v zahtevah (in čustveno odporen) – npr. primer žvižgača na centru za socialno delo, ki se je boril z vsemi sredstvi, pravnimi, mediji, osebno. Večini socialnih delavk to ne bi zneslo, tega ne moremo zahtevati od ljudi.
Tendenca prevladovanja drugih strok v polju, kjer bi moralo biti socialno delo matična stroka, ni posledica konceptualne ali teoretične šibkosti socialnega dela. Nasprotno socialno delo navkljub sebi lastni prečnosti, ki naslavlja več ravni človeške eksistence, navkljub več dimenzionalnosti in interdisciplinarni naravnanosti, gradi svojo notranjo konsistentnost in ustvarja prodoren miselni aparat. Med ustvarjanjem kataloga smo, denimo, induktivno izluščili štiri temeljne operacije (prikaz na razpredelnici spodaj) in štiri načine delovanja socialnega dela (pogovor, zapisovanje, organizacija in terensko delo), jih dobro opisali in predstavili v seriji priročnikov (Flaker, 2003; Čačinovič Vogrinčič, Kobal, Mešl in , 2005; Dragoš, Leskošek, Petrovič Erlah, Škerjanc, Urh in Žnidarec Demšar, 2005; Šugman Bohinc, Rapoša Tanjšek, in Škerjanc, 2007; Čačinovič Vogrinčič, Miloševič Arnold, Poštrak, Stefanoski in Urek, 2008; Miloševič Arnold in Urh, 2009).
Z upoštevanjem vseh operacij[5] socialno delo lahko deluje polivalentno in v prid uporabnika. Izhaja iz življenjskega sveta, ga postavlja za merilo in preči k dostopu do virov, ki jih ljudem priskrbi socialna država. Omogoči varne spremembe in skupne podvige, popravlja nemoč, ki izhaja iz uporabničinega položaja in odvisnosti od pomoči drugih – v delovnem odnosu, zavezništvu, ki omogoča razumevanje lastne situacije in skupno akcijo, da jo spremenimo.
Sklici
Čačinovič Vogrinčič, G., Kobal, L., Mešl, N., & Možina, M. (2005). Vzpostavljanje delovnega odnosa in osebnega stika. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Čačinovič Vogrinčič, G., Miloševič Arnold, V., Poštrak, M.,
Stefanoski, P., & Urek, M. (2008).
Zapisovati socialno delo.
Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Dragoš, S., Leskošek, V., Petrovič Erlah, P., Škerjanc, J., Urh, Š., & Žnidarec Demšar, S. (2005). Krepitev moči. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Evidenčni in analitski informacijski sistem visokega šolstva v Republiki Sloveniji (2021). Spremljanje zaposljivosti visokošolskih diplomantov po posameznem visokošolskem zavodu, pregled statusa diplomantov na slovenskem trgu dela za obdobje od 2016 do 2020. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, EU ESS. Vir podatkov: eVŠ Modul Izpisi, Porocilo 7: Pregled statusa diplomantov posameznega visokošolskega zavoda na trgu dela Datum izpisa poročila, 03. 12. 2021.
Flaker, V. (2003). Oris metod socialnega dela: Uvod v katalog nalog centrov za socialno delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo in Skupnost CSD Slovenije.
Flaker, V. (2019) Štiri osnovne operacije socialnega dela (1 - uvod). Vito Flaker agenda [blog], sreda, 22. januar 2020. Pridobljeno 22. 8. 2022 s http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2020/01/stiri-osnovne-operacije-socialnega-dela.html
Miloševič Arnold, V. & Urh, Š. (ur.). (2009). Terensko delo: Institucionalni, javni in zasebni prostori socialnega dela. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Šugman Bohinc, L., Rapoša Tanjšek, P., & Škerjanc, J. (2007). Življenjski svet uporabnika. Ljubljana: Fakulteta za socilano delo.
[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][1]
[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.
[1] Glede na sredstva in vire, bi lahko trdili, da so socialnovarstveni zavodi »hrbtenica« sistema. Tako naj bi bilo v veliki meri tudi v bodoče. Vendar bi ta okamenela struktura s prehodom v skupnost morala pridobiti veliko mero prožnosti in odzivnosti na potrebe ljudi in skupnosti.
[2] Evidenčni in analitski informacijski sistem (2021) jasno kaže, da več kot 40 odstotkov diplomantov socialnega dela ne dela v stroki. Osebni pogovori dokazujejo, da mnogi tudi nimajo namena delati v socialnem delu oz. varstvu, Fakulteta za socialno delo je le prostor, ki omogoča, da človek hitro pride do diplome, ki mu omogoča boljše izhodišče na splošnem trgu delovne sile. Po podatkih Skupnosti centrov več kot 40 odstotkov zaposlenih na CSD niso več socialne delavke!
[3] Izobraževanju so namenjena pičla sredstva, superrevizija je pogosto bolj ritual, ni (etične) instance, ki bi izločila tiste, ki zlorabljajo; malo je posvetov o ključnih temah socialnega dela, ne slišimo zgodb socialnih delavk, društvo socialnih delavk in delavcev ne deluje oz. ima zelo maloštevilno članstvo (50?!).
[4] Glavno vprašanje pri tem, kako (in če sploh) delujejo legalne poti, ki omogočajo spremembe, in kadar ne, katera nenasilna sredstva boja lahko še uporabimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar