(preliminarna
razprava)[1]
Razmislek o
vstopu v sistem dolgotrajne oskrbe in še posebej o tem, kako oblikovati upravičenost
do nje, smo začeli z ugotovitvijo, da dolgotrajna oskrba kot javna dejavnost
prehaja od subsidiarnosti k univerzalnosti. Kot v vseh univerzalnih sistemih
(zdravje, izobraževanje) je tudi pri dolgotrajni oskrbi univerzalnost omejena.
V univerzalnih sistemih je pravica univerzalna s tem, da ima vsakdo možnost
vsaj pristopa, če ne dostopa k storitvam – vsakdo ima pravico do zdravniškega
pregleda in vsakdo se sme vpisati v šolo. Niso pa vse dajatve univerzalnih
sistemov brezpogojno dostopne vsem. V nasprotju z res univerzalnimi dajatvami
(univerzalni otroški dodatek, univerzalni državljanski dohodek) so veliki univerzalni
sistemi dajatev (zdravstvo, izobraževanje) pogojni, ali morda bolje rečeno –
potencialni, zagotavljajo dajatve takrat, ko jih potrebujejo (in takšne kot jih
potrebujejo).[2]
Kaj bo nekdo
v sistemu dobil, določijo strokovnjaki (zdravniki, pedagogi). V točki, kdo
določa dajatve, je tudi paradigmatski premik, ki ga uvaja dolgotrajna oskrba,
saj uporabnik določa, katere storitve potrebuje (strokovnjaki mu pri tem le
pomagajo in ga pri tem podpirajo). Prav ta premik pa povzroča tudi težave pri
določanju, do česa je človek upravičen oz. za postavljanje kriterijev
upravičenosti.[3]
Da bi
omogočili univerzalno dojemanje dolgotrajne oskrbe, pa tudi določanje upravičenosti
do nje, navadno izhajamo pri ocenjevanju potreb iz samostojnosti pri izvajanju
dejavnosti. To je sicer korak naprej od ocenjevanja (ne)sposobnosti (ali drugih
osebnih značilnosti), saj so dejavnosti nekaj, za kar moramo biti družbeno
osposobljeni, za kar potrebujemo sredstva, sodelovanje drugih, spretnosti, ki
se jih naučimo od drugih itn. In vendar, ko ločimo dejavnosti od konteksta
njihovega izvajanja, jih pripišemo zgolj posamezniku, s tako abstrakcijo
predpostavljamo posameznika, ki zmore ali ne
zmore samostojno biti dejaven in ga torej vidimo bolj ali manj sposobnega. Z
redukcijo dejavnosti na abstraktnega posameznika, tudi na videz odpravimo druge
momente (dogodke, odnose, družbenih položaj), ki vplivajo na njegove ali njene
potrebe.
Redukcija na
dejavnosti, pa čeprav so dejavnosti ena od osrednih kategorij človeškosti, je
gotovo epistemološka napaka – tako za razumevanje človeških potreb kakor tudi
za metodiko dela z ljudmi. Morda pa so dejavnosti same zase za namen merskega
inštrumenta ustrezen pokazatelj, prediktor količine potreb po oskrbi, ki naj bi
jih nekdo imel. Da bi to ugotovili, je
treba analizirati literaturo o merskih značilnostih tovrstnih lestvic, še
posebej pripravljalne študije za NBA, pa tudi spremljati povezanost in soodnosnost
(korelacijo) med merili samostojnosti pri izvajanju dejavnosti in drugimi
momenti, ki lahko vplivajo na potrebe ljudi, ki doživljajo dolgotrajno stisko.
Kot dopolnilo NBA bi torej morali izdelati merski inštrument, ki bi meril
dimenzije potreb, ki jih osnovna lestvica ne meri (Slika
2: Poskus taksonomije potreb črno obarvane postavke).
Smiselno bi
dejavnosti kot izhodišče dolgotrajne oskrbe nadgraditi s konceptom pravic.
Namen dolgotrajne oskrbe ni zgolj omogočiti dejavnosti temveč odpraviti krivice,
ovire, ki ovirajo dejavnosti, svobodno odločanje in udeležbo v skupnosti.[4] V tem je
dolgotrajna oskrbe prvenstveno anti-diskriminacijski sistem, sistem, ki
odpravlja krivice in vzpostavlja izenačene možnosti za vse. Morda je prav v tem
iskati njegovo univerzalno poslanstvo. Treba je torej poudariti anti-diskriminacijsko
dimenzijo, ne le v uvodnih odstavkih zakona, temveč tudi tako, da bomo anti-diskriminacijsko
načelo vgradili v postopke, ki omogočajo vstop v sistem. Dolgotrajna oskrba bi
morala popravljati krivice, ovire, ki onemogočajo ljudem do enake mere
uresničevati svoje osebne cilje, kot jih lahko uresničujejo ljudje, ki
dolgotrajnih stisk ne doživljajo.
Toda, ali ni
tako formulirana dolgotrajna oskrba tudi (le) socialni korektiv? Je, a sta
njegova narava in namen drugačna od klasičnih socialnih korektivov. Vzemimo za
primer klasičnega korektiva subvencije šolskih malic. Z njo sicer dosežemo, da
učenec, ki je socialno prikrajšan, dobi tisto, kar dobijo učenci iz bolj
premožnih družin. Hkrati pa učenca stigmatiziramo kot revnega in ne odpravimo
njegove zapostavljenosti na drugih področjih – obšolskih dejavnostih, pri
dostopu do virov znanja, statusa med vrstniki itn. Z brezplačno malico za vse
učence, kar bi bila klasična in res univerzalna pravica, sicer odpravimo
diskriminacijo, stigmatizacijo, ki jo socialni korektiv prinaša,[5] ne
odpravimo pa prikrajšanosti na drugih področjih. Za to bi potrebovali še niz
ukrepov, kot so npr.: brezplačna letovanja, brezplačni treningi in druge
obšolske dejavnosti, brezplačne inštrukcije (pomoč pri učenju) itn.[6] Verjetno
pa bi tudi z najbolj široko zastavljenim izenačevanjem možnosti ostale luknje,
točke, v katerih bi bili nekateri otroci zaradi svojih socialnih in osebnih
značilnosti zapostavljeni. To pa je argument za osebni pristop k splošni,
univerzalni anti-diskriminaciji.
Kot kaže,
univerzalni ukrepi, taki, ki veljajo za celotno populacijo, imajo lahko le
parcialen, delen anti-diskriminacijski učinek – izenačijo njihove pravice le
omejenem področju človekovega delovanja. Zato mora anti-diskriminacijski
pristop, ob univerzalnih ukrepih, imeti tudi singularne, ki bodo konkretno
izenačevali možnosti ljudi v njihovem dejanskem življenju in odpravljali
dejanske mikro krivice.[7] S tem
uvajamo univerzalno anti-diskriminacijo za posameznika na vseh (za njega
pomembnih) področjih.
Imamo torej
vsaj tri vidike univerzalnosti. Minimalna univerzalnost je univerzalnost
dostopa, maksimalna je, da neko dajatev prejme celotno prebivalstvo (in ne samo
določene kategorije). Tretji vidik, komplementaren prvemu in suplementaren
drugemu, pa je univerzalnost uresničevanja pravic na vseh področjih.
Slika 1: Možnosti univerzalnosti
dolgotrajne oskrbe
Dolgotrajna
oskrba ne bo nikoli univerzalna dajatev države, saj to ni smiselno niti ni
izvedljivo.[8] Lahko pa
ustvarimo sistem, ki bo univerzalen po dostopu do njega in ki bo s celostno
obravnavo omogočal odpravljanje krivic na vseh življenjskih področjih. Pri tem
je treba dostop pojmovati širše kot le fizični dostop, ideja o osebnem
načrtovanju kot univerzalni pravici je, denimo ukrep, ki bistveno poveča dostop
do dolgotrajne oskrbe – tudi za tiste, za katere se po načrtovanju lahko
izkaže, da niso upravičeni do storitev ali sredstev dolgotrajne oskrbe. Osebni
načrt pa mora obravnavati res življenje v celoti in ne samo tista področja, ki
so ozko pojmovana snov dolgotrajne oskrbe. Osebni pristop anti-diskriminaciji
pa ne odvezuje države od sprejemanja univerzalnih ukrepov, ki smiselno
odpravljajo, diskriminacijo na nekem področju.[9]
[1] V tem
trenutku ni mogoče izpeljati dokončne razprave, ki bi primerno povzela zgornje
ugotovitve in prišla do sklepov, zato je razprava še v marsičem odprta,
nedodelana in jo bo treba dopolniti, glede na razpravo, ki jo zdaj pričakujem.
Na mnoga od vprašanj, ki si jih zdaj postavljamo, pa bomo lahko odgovorili šele
po pilotskem uvajanju dolgotrajne oskrbe.
[2]
Nesmiselno je namreč dajati nekaj, kar ljudje ne bi potrebovali. V zdravstvu so
lahko univerzalni le nekateri preventivni ukrepi (cepljenje, redni šolski
pregledi ipd.), kurativne storitve in druge dajatve pa imajo smisla, le če je
nekdo bolan. Ob vseh razlikah je
dolgotrajna oskrba v tem podobna zdravstvu. Zdravje naj bi bilo univerzalna
pravica in zdravljenje le način, kako to pravico uresničevati, v dolgotrajni
oskrbi je osnovna pravica živeti polno življenje – biti dejaven, se svobodno
odločati in živeti z drugimi v skupnosti, oskrba je le instrumentalna, orodna
pravica, ki nam to omogoča uresničevati.
[3] Zdravnik
je »vratar« (gate-keeper) z dvojnim mandatom. Je tisti, ki lahko prepozna
bolezen. S tem pa dobi tudi mandat uradnika za razdeljevanje javnih sredstev.
Načeloma je prvi mandat predpostavljen drugemu, naj bi imel večji pomen in
težo. Nenazadnje, če gre le za zdravljenje, ne pa za upravičenosti do drugih
dajatev, denimo, bolniškega staleža, si nihče, razen hipohondrov, ne želi biti
bolan in biti zdravljen.
Pri dolgotrajni oskrbi je potreba po strokovnjaku, ki
naj bi ugotovil potrebe po oskrbi, bistveno manjša in tudi povsem drugače
definirana. Zdravnik pritožbo potencialnega pacienta objektivira v njegovem
telesu, medtem ko načrtovalec le pomaga upravičencu bolje artikulirati svoje
potrebe. Potrebe nimajo svojega objektivnega substrata v telesu. Telo je le en
od momentov, ki porajajo potrebe. Če odmislimo željo, da bi bili podobni
zdravnikom in bili zmožni ugotavljati »objektivne potrebe« (nemogoča naloga –
lahko jih le objektiviziramo, kar pa je nasilje nad doživljanjem upravičenca),
potem je prav mandat razdeljevanja sredstev oz. preusmerjanja virov razlog za
težnjo po objektivnem ocenjevanju potreb. Ali
res pričakujemo naval socialnih ali oskrbnih simulantov in hipohondrov? In če,
v kolikem obsegu?
[4] Lahko
sicer govorimo o dejavnostih odločanja in vključevanja, kar je zelo pomembno. A
vendar vključenost v skupnost in svoboda odločanja niso zgolj dejavnosti.
Odločanje, bolje rečeno odločitev, se razlikuje od drugih dejavnosti, ne le v
tem, da je primarno za to, da smo sploh ljudje, temveč tudi ker gre za
virtualno dejavnost, ki ni zgolj miselna (v nasprotju s fizično dejavnostjo),
temveč je tudi zgolj trenutek, moment, ki nima svoje časovne dimenzije, ne
traja, kakor trajajo dejavnosti.
Vključenost v skupnost sicer tudi lahko povežemo z
dejavnostmi, ki jih v ta namen izvedemo in jih izvajamo kot člani skupnosti
skupaj z drugimi, je pa predvsem mesto, položaj, ki ga imamo, ki nam pripada.
Izključeni smo pogosto prav prostorsko (institucije izključevanja) ali pa
simbolično. Proces vključevanja je pogosto prav ponovno prilaščanja skupnega
ozemlja (reclaiming the common ground).
[5] Še vedno
pa bodo učenci iz bolj premožnih družin kupovali hot-doge in hamburgerje v
bližnjem »fast foodu« (slo.: obratu
hitre prehrane), ko bo malica zanič. Kar pogosto po okusu otrok je – navzkrižje
med strokovno dietično določenimi kalorijami in vitamini predpisane malice in
željami otrok – ki jih med drugim, resnici na ljubo, določajo splošni trendi
prehrane in živilsko predelovalna industrija.
[6] Skratka,
kot si Bill Gates želi (Phillips, 2015) povratek k socializmu.
[7] Podobna
univerzalna pravica, ki jo potrebovali ob dolgotrajni oskrbi, je univerzalna
pravica do zagovorništva.
[8]
Univerzalnost dolgotrajne oskrbe je možna le med ljudmi, tako da obstaja vedno
nekdo, ki bo poskrbel zame, ko bom v stiski.
[9]
Brezplačen javni prevoz, bi bil lahko ukrep te vrste. Podobno kot je zamisel
vključujoče šole, bi lahko pristopili tudi problemom vključevanja v šport,
rekreacijo, kulturo in zabavo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar