V
nadaljevanju bomo opisali bistvene postopkovne elemente, ki jih pri
zagotavljanju dolgotrajne oskrbe potrebujemo. Potem pa pogledali, kako ti
elementi učinkujejo v predvidenem novem nemškem sistemu dolgotrajne oskrbe in
kako bi deloval v pilotskem preskušanju dolgotrajne oskrbe pri nas. Opisali
bomo dva načina, ki ju lahko uporabimo.
Postopek
vstopanja v sistem dolgotrajne oskrbe bi moral zajemati oceno upravičenosti,
oceno potreb in načrt potrebnih storitev. Na podlagi slednjega oblikujemo
osebni paket storitev in drugih dajatev, ki ga potem po načrtu izvajamo, s periodičnimi
revizijami, ki jih uporabimo za spreminjanje, izboljševanje in dopolnjevanje
načrta.
Splošni ugotovitveni elementi postopka, ki jih
moramo opraviti so torej: oceniti upravičenost, ugotoviti potrebe, narediti
načrt, oblikovati osebni paket (storitev) in nato (po izvajanju) revidirati
načrt.
Upravičenost
lahko ugotavljamo na dveh točkah – upravičenost vstopa v sistem in pa
upravičenosti do vrste dajatev. Prva je točka preverjanja, ali je nekdo sploh
upravičen do dajatev dolgotrajne oskrbe. Načeloma so vsi zavarovanci do nje
upravičeni, ugotoviti moramo ali so tudi »dejansko«. Navadno za vstop v sistem
obstaja prag. Ta prag je izrazito količinski[1]
(količina potrebne pomoči pri izvajanju dejavnosti – navadno izražena u urah
ali pa z rezultatom ocene ocenjevalnih lestvic). Je pa tudi skorajda arbitrarno
postavljen nekje vmes med absolutnim pragom subsidiarnosti[2]
in minimalnimi potrebami po oskrbi.
Druga točka
preverjanja upravičenosti v dolgotrajni oskrbi pa je vrsta dajatev, ki naj bi
jih upravičenec prejel. Že uvodoma smo nastavili primer brezdomca, ki sicer v
osebnem paketu potrebuje tudi stanovanje in zdravljenje svojih bolezni, a te
dajatve niso dajatev dolgotrajne oskrbe oz. je do njih upravičen v drugih vejah
socialne varnosti (stanovanjski oskrbi in zdravstvu). Za ugotavljanje
upravičenosti do vrste dajatev ni nujno postaviti praga vstopa pri količini
potreb (lahko pa ga), saj upravičenost preverjamo glede na potrebne dajatve,
torej po izdelanem osebnem načrtu. Ta prag torej ni količinski, se ne ozira na
intenziteto potreb, temveč na značilnosti dajatev. Vrsto dajatev, do katerih je
uporabnik dolgotrajne oskrbe upravičen, lahko določimo vnaprej s posebnim
katalogom odgovorov na dolgotrajne stiske. Lahko določanje upravičenosti (v
večji ali manjši meri) prepustimo organu, ki bo osebne načrte potrjeval. V obeh
primerih pa se bo treba odločati po kriterijih skladnosti dajatev s temeljnimi
značilnostmi dolgotrajne oskrbe (torej ali neka dajatev po svojih značilnosti
sodi v razred dajatev DO) in po kriterij individualne, osebne ustreznosti in
pomembnosti te dajatve (glede na njegove ali njene osebne okoliščine in
postavljene življenjske cilje).
Drug nujni
element postopkov DO je ugotoviti oz. oceniti potrebe, ki jih zavarovanec,
potencialni upravičenec ima. Zgoraj smo predpostavili, da 'potrebe' izvedemo
deloma iz stanja, opisa življenjskih okoliščin deloma pa iz osebnih ciljev
upravičenca. Stanje je lahko kvantitativna ocena, ki jo ponazarja rezultat na
ocenjevalnih lestvicah, lahko pa je povsem kvalitativen opis pomembnih
življenjskih situacij. Prvi način nam odgovori na vprašanje, v kolikšni meri
nekdo potrebuje oskrbo, drugi pa na katerih področjih obstajajo neravnovesja
med njegovimi ali njenimi željami in med obstoječimi možnosti, ki zahtevajo
podporo ali pomoč drugega. Osebni ciljev ne moremo ugotavljati z ocenjevalnimi
lestvicami, saj so te standardizirane, cilji pa so vedno idiosinkratični,
značilni ravno za posameznega upravičenca ali uporabnika.[3]
Med potrebe,
ob tistih, ki izhajajo iz življenjske situacije in ciljev, sodijo tudi potrebe,
ki se tičejo načina in oblike oskrbe. Te potrebe so nekakšen most med začetnim
opisom stanja in ugotovitvijo potreb in med osebnim načrtom. Preden upravičenec
našteje, katere odgovore na svoje potrebe ali stiske potrebuje, pa moramo
ugotoviti splošno strategijo, način, ki si ga človek želi. Ali se bo odločil za
dajatve v denarju ali v naravi? Ali daje prednost formalnim ali neformalnim
storitvam? Ali si želi podpore pri koordiniranju svojega paketa storitev ali pa
bi to raje preložil na strokovnjaka? In še druga.
Na podlagi
ciljev in ugotovljenih potreb operacionaliziramo dajatve (storitve, sredstva in
ukrepe), ki so potrebne za uresničitev upravičenčevih življenjskih ciljev
(operativni oz. izvedbeni del osebnega načrta). Poleg samih dajatev moramo
predvideti tudi njihovo količino, izvajalce in določiti časovni okvir njihovega
izvajanja. Ločiti pa moramo tudi med dajatvami, do katerih je upravičen v
sistemu DO in med tistimi, do katerih je upravičen v drugih sistemih.
Ko postavimo
vse dajatve v celoto, oblikujemo osebni paket storitev.[4]
Postopkovni del je potrditev paketa, medtem ko izvajanje, čeprav je bistveno,
je cilj celega postopka, ni del postopka, temveč njegova posledica.[5]
Je pa pomemben za postopek prav zaradi tega, ker je njegov cilj in moramo
postopek tako zastaviti in izvesti, da bomo prišli do karseda ustreznega
načrta, ki ga bomo uresničevali. Torej je izvajanje načrta merilo in vodilo
postopka, kar pomeni, da v postopku ni treba opravljati opravil, ki tega ne
zagotovijo, mora pa v njem biti vse, da lahko načrt izvedemo. Izvajanje načrta
je tudi podlaga za spremembe, dopolnitve načrta, skratka – za njegovo revizijo.
Revizija je refleksivno
popravljanje načrta glede na njegovo izvajanje. Postopkovno gledano je njegova
validacija, ovrednotenje, hkrati pa tudi nastavek za nov ciklus načrtovanja, pa
tudi ugotavljanja upravičenosti: tako do količine dajatev kakor tudi do vrste
storitev, ugotavljanja novih in zadovoljenih potreb. Razlika od začetnega
ugotavljanja in ocene potreb in upravičenosti je v tem, da imamo pri reviziji
že postavljene izhodiščne vrednosti, ki so lahko večje ali manjše od novih,
lahko pa zgolj drugačne kot so bile pri prvi oceni.
Revizija in
izvajanje osebnega paketa niso elementi postopka, ki ga potrebujemo za vstop v
sistem DO, so del celotnega procesa. Vseeno pa jih je treba upoštevati tudi v
postopku ob vstopu v sistem. Kot rečeno, mora biti postopek usmerjen prav v
izvajanje, revizija pa je pomembna v tem, da omogoči postopku večjo mero
refleksivnosti in eksperimentalnosti. Postopek vstopa v dolgotrajno oskrbo in
njegov rezultat ne ustvarja statične, nespremenljive vrednosti (kot na primer
ugotavljanje invalidnosti oz. oviranosti) temveč je dinamična, spremenljiva
vrednost, ki jo je treba spremljati in glede na nove okoliščine prilagajati. Krožnost
ugotavljanja omogoča tudi napake, ki jih potem popravimo ali celo
eksperimentalno zastavitev načrtovanja. Osebni načrt, pa tudi oceno potreb,
imamo lahko za hipotezo, ki jo bomo z uresničevanjem načrta preverili in jo glede
na učinke popravili, spremenili in dopolnili.
[1]
Kvalitativen je le toliko, kolikor neko kategorijo upravičencev izloči ali vključi
med prejemnike dolgotrajne oskrbe.
[2] Prag
vstopa v sistem dolgotrajne oskrbe imamo lahko za normativni ali formalni prag subsidiarnosti. Pokazali smo (Flaker,
2016), da je pod absolutnim pragom subsidiarnosti prag individualen, je
razmerje med osebnimi in socialnimi potenciali človeka in potrebno podporo ali
pomočjo. Normativni prag postavi mejo upravičenosti za vse upravičence nekje med
minimalnimi vrednostmi potreb in med absolutnim pragom subsidiarnosti (naša
ocena je, da je ta prag malo na 100 urami potrebne pomoči na mesec). Če bi
torej postavili prag vstopa v sistem pri, denimo, 30 urah potrebne pomoči na mesec
(povprečno eno uro na dan), bi tisti, ki jim je ta količina nad pragom
subsidiarnosti, torej nimajo svojih lastnih virov podpore in pomoči, ki bi jih
lahko angažirali, bili v stiski, ne bi dobili potrebne pomoči ali pa jim bi jo
morala zagotoviti država na kakšen drugačen način (preko, denimo socialnega
varstva kot subsidiarne veje socialne varnosti). Tisti, ki bi imeli višji prag
subsidiarnosti, pa bi bili deležni javnih (skupnih) virov, ki jih ne
potrebujejo nujno, torej kot nekakšen bonus in injekcijo zoper pregorevanje
mreže oz. izčrpavanje lastnih virov.
Če bi postavili normativni prag na raven absolutnega
praga subsidiarnosti, potem bi bila dolgotrajna oskrba izrazito subsidiarna
dejavnost, dobili bi jo samo za tisti del potrebne oskrbe, ki je nihče ne more
zagotoviti. Če praga ne bi bilo oz. bi že ena ura potrebne oskrbe na mesec bila
dovolj za vstop v sistem, bi bil sistem univerzalno dostopen (kar seveda ne
pomeni, da bi vsi, ki imajo majhne potrebe zaprosili za oskrbo, nasprotno, teh
bi bilo zelo malo, saj je do absolutnega praga razmerje med upravičenci in
dejanskimi prosilci oz. uporabniki obratno sorazmerno – manjše so potrebe –
manj je uporabnikov.
Logika, ki jo vsebuje normativni prag subsidiarnosti,
je, da ljudem, ki imajo nizko intenzivne potrebe, nima smisla organizirati
oskrbe, saj se bodo za tako maloštevilne dajatve že sami znašli. Kar je v
povprečju sicer res, a višji kot je tak normativni prag, več bo tudi takih, ki
bi jim majhno število ur oskrbe pomenilo bistveno oporo in tudi način kako
ohraniti relativno visoko stopnjo samostojnosti.
Lahko bi se tudi odločili za individualno merjenje
praga subsidiarnosti, kar bi pomenilo, da bi morali razviti orodje, ki bi
zaznalo upravičenčeve osebne in socialne potenciale in jih upoštevalo pri
ugotavljanju upravičenosti. Individualno zastavljen način ocenjevanja upravičenosti
oz. praga vstopa v sistem, bi pa vanj seveda vpeljal logiko subsidiarnosti, saj
bi z njim preverjali vire, ki jih človek že ima na voljo in zagotavljali vire,
ki so mu ali ji še potrebni (vstop bi bil 'means tested').
[3] Nekateri
uporabniki imajo zelo definirane cilje in bi jih lahko po njih vprašali že ob
prvem stiku in jih, tako zapisane, dodali izhodiščni oceni potreb, pri
nekaterih pa je oblikovanje ciljev šele rezultat, posledica načrtovanja, saj se
jih v procesu zave in svoje nuje, želje, interes ali hotenja oblikuje kot cilje.
[4] Oblikovanje
osebnega paketa bi lahko sodilo v prej opisani element torej v oblikovanje
spiska dajatev oz. operacionalizacije osebnega načrta. Da smo ga postavili kot
poseben element, obstajata dva razloga. Prvi je, da smo s tem hoteli poudariti
njegovo celoto, s tem tudi celotno ceno paketa, ki je njegov finančni izraz.
Drugi pa je, da smo s tem ločili oblikovanje načrta od njegove potrditve, ki je
nujna postopkovna razlika.
[5] Del
postopka je lahko predvideno spremljanje ali poročanje o izvajanju, predčasno
vnašanje sprememb v načrt, in periodična revizija, s katero prilagajamo načrt
novim okoliščinam in spoznanjem, do katerih pridemo med uresničevanjem načrta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar