V prejšnjem
blogu smo razpravljali o splošnih elementih postopka za vstop in izvajanje
dolgotrajne oskrbe. Zdaj bomo pogledali tri možne izpeljave. Prvo smo povzeli
po nemškem zgledu (novi postopek), druga dva pa kot varianti, o katerih
razmišljamo, da bi jih preskusili v pilotiranju dolgotrajne oskrbe.
Novi nemški postopek
Nov
postopek, ki ga bodo naslednje leto začeli uporabljati, strogo loči med
postopkom ugotavljanja in ocenjevanja upravičenosti in osebnim načrtovanjem
storitev. Ločena sta tako postopkovno kakor tudi metodično.[1]
Najprej ocenijo z lestvico intenzivnosti potreb, ki omogoča vstop v sistem
dolgotrajne oskrbe, hkrati pa tudi določi, v kateri razred oskrbe upravičenec
sodi. Slednje, v kateri razred sodi, določa tudi višino sredstev oziroma
količino storitev, ki jih bo upravičenec prejel. Ocena upravičenosti zagotovi
tudi finančni okvir izvajanja oskrbe.
Ko ima
zagotovljena sredstva, se upravičenec lahko odloči, ali jih bo prejemal v
obliki dajatev v naravi ali pa bo prejemal denarna sredstva, lahko pa tudi
kombinacijo obojega. V tej točki se začne tudi izdelava osebnega načrta. Od
njega ni odvisna količina sredstev, saj je ta že določena z oceno
upravičenosti, ampak le kako jih bo uporabil. V tem delu postopka upravičenec,
ki postaja uporabnik, določi svoje prednostne cilje, katere in kakšne storitve
si želi prejemati. Skratka, s pomočjo strokovnjakov naredi svoj osebni načrt.
Ta pa določa osebni paket storitev, ki ga potem tako ali drugače izvajajo.
Postopek predvideva tudi letne revizije načrta.
Slika 1:
Nov postopek v nemškem sistemu dolgotrajne oskrbe
Ob
razdelitvi postopka na ocenjevanje upravičenosti in osebno načrtovanje, je
glavna značilnost novega nemškega postopka, da upravičenost ni omejena na vstop
in da upravičence kategorizira po razredih oskrbe. To pomeni, da je količina
dajatev od trenutka dalje, ko določijo kategorijo oskrbe, določena. To je sicer
prednost, saj za denarne prejemke ni nujno narediti posebnega načrta in lahko
to omogoči več svobode uporabnika pri uporabi teh sredstev. Pomanjkljivost pa
je, da v nekem razredu vsi dobivajo enako količino sredstev, kljub temu da
imajo nekateri več in nekateri manj potreb. To je na eni strani krivično do
tistih, ki dobijo premalo, na drugi strani pa potratno (velikodušno), saj je v neki
kategoriji predvidoma več tistih, ki imajo manj potreb, kot je določena višina
sredstev.
Postopek z začetno kvalifikacijo upravičenosti
Snovalci
slovenskega zakona za dolgotrajno oskrbo so se v marsičem ozirali po nemškem
zgledu. Zato mu je deloma podoben. Bistvena razlika utegne biti v tem, da, vsaj
v nekaterih variantah osnutka zakona, ta ne vsebuje standardnih kategorij
oskrbe.[2]
Zato ugotavljanje upravičenosti ne pomeni še razporejanje denarja, temveč se
ocena upravičenosti tiče le preseganja vstopnega praga. To bi lahko ocenili z
ocenjevalno lestvico.[3]
V nekaterih osnutkih zakona pa je bil pogoj za vstop ovire pri izvajanju vsaj
dveh od štirinajstih postavk dnevnih dejavnosti.
Slika 2:
Postopek vstopa v dolgotrajno oskrbo z začetno kvalifikacijo upravičenosti
Podobno kot
v nemškem sistemu, bi po začetni oceni upravičenosti, v takem postopku izdelali
osebni načrt, ki naj bi vseboval opis življenjske situacije, cilje upravičenca
in nabor storitev in sredstev izraženo v spisku izvajalcev, rokov, stroškov za
vsako postavko. Načrt, bi v primeru, da cena paketa ni vnaprej določena z
kategorijo oskrbe, finančno ovrednotili na podlagi seštevka storitev, ki jih
načrt vsebuje in do katerih je upravičen v sistemu dolgotrajne oskrbe. V tem
primeru organ potrjevanja načrta potrdi tako njegovo ceno kakor tudi način
izvajanja. Potrditvi sledi izvajanje in po določenem obdobju revizija načrta.
Postopek na podlagi načrta
Glede na to,
da je treba osebni načrt v vsakem primeru izdelati, se lahko načrt s
stroškovnikom bil tudi orodje za ugotavljanje upravičenosti, saj bi iz njega
izvedeli, koliko oskrbe nekdo potrebuje, pa tudi katere dajatve predvideva. S
tem bi lahko ocenili tako preseganje praga, kakor tudi upravičenosti do zvrsti
dajatev (čeprav v tem sistemu nepotrebno, bi lahko na podlagi takega načrta nekoga
tudi uvrstili v določeno kategorijo oskrbe).
Tak postopek
je še zlasti smiselno preskusiti, saj obstaja velika mera soglasja, da bi do
izdelave osebnega načrta bili upravičeni vsi zavarovanci. Če je to zagotovljena
dajatev, potem jo lahko uporabimo tudi za namen upravičenosti vstopa v sistem,
še posebej pa za ugotavljanje upravičenosti do storitev.
Če naj bi
bil osebni načrt univerzalna pravica, dostopna vsem zavarovancem, bi veljalo
to, da bi se lahko kdorkoli oglasil pri načrtovalcu in ga zaprosil za izdelavo
osebnega načrta. Postaviti to kot splošno dostopno pravico ima tudi druge
smotre. Smiselno je izdelati načrte tudi za tiste, ki so na robu subsidiarnega
praga. Izdelava načrta je namreč lahko tudi 'na zalogo' torej, da v njemu
sporočim in zapišem, kakšno oskrbo bi rad, ko bom oskrbe potreben – denimo, v
začetnem stadiju demence ali kakšne druge bolezni, za primere ponavljajočih se
duševnih kriz ali pa v začetnih obdobjih staranja. Tak, zdaj nepotreben načrt,
bi imel torej preventivno funkcijo, pa tudi funkcijo vnaprej izražene volje po
storitvah, ki bi jih nekdo v prihodnosti utegnil potrebovati (pa bi bil njegov
izraz volje okrnjen).
V vsakem
primeru je izdelan osebni načrt lahko način, kako preverimo, kakšne dajatve
bomo potrebovali, do katerih smo upravičeni po zakonu o dolgotrajni oskrbi, do
katerih pa iz drugih vrst dajatev.
Slika 3:
Postopek "Ocene potreb" na podlagi osebnega načrta
V takem primeru bi se postopek začel z izdelavo načrta. Zajemal bi opis življenjske situacije, osebne cilje in nabor storitev in sredstev, pa tudi izvajalcev, rokov, stroškov, potrebnih za uresničitev načrta. Prav na podlagi stroškovnika bi zajemal tudi določitev cene stroškov in storitev, lahko določimo sestavo in ceno osebnega paketa.
Potrjevanje
načrta je v tem primeru torej tudi potrjevanje vstopa v sistem dolgotrajne
oskrbe. Kot rečeno, z njim lahko ocenimo tako upravičenost glede na količino
dajatev (prag vstopa) in upravičenost do posameznih storitev dolgotrajne
oskrbe. Potrditev načrta pa je tudi potrjevanje cene osebnega paketa. Potrditvi
sledi izvajanje in čez čas njegova revizija, ki omogoči popravljanje načrta in
nadaljevanje procesa.
[1]
Izhodiščni, prejšnji, način ocenjevanja je tudi ločil med različnima fazama
postopka. Je pa pri ocenjevanju upravičenosti vseboval oceno potreb po storitvah, torej je oceno potreb
izrazil v količini ur oskrbe, ki jo pri izvajanju posameznih dejavnosti nekdo
potrebuje. Zdaj ocena poteka na podlagi številčnih ocen intenzivnosti potreb na
posameznih področij. Za našo diskusijo je pomembno tudi to, da so področja
dejavnosti razširili tako, da zdaj vsebujejo tudi dejavnosti socialnega
vključevanja, pa tudi bolj psihosocialne vidike potreb (denimo tistih, ki
nastopijo pri duševnih motnjah).
[2]
Delavnica je pokazala, da ta diskusija ni zaključena in da nekateri protagonisti
razprave še vedno vidijo prednosti sistema kategorij oskrbe. Bolj kot zgoraj
omenjeno prednost
bolj prostega razporejanja in razpolaganja s sredstvi pri denarnih dajatvah,
vidijo prednost v domnevni urejenosti in predvidljivosti takega sistema. Ali kupčkanje po kategorijah res prispeva k
lažjemu upravljanju s sredstvi dolgotrajne oskrbe ali pa je to samo vtis, je
treba preveriti. Za namen pilotiranja
dolgotrajne oskrbe, bi se morali odločiti, ali poskusiti enega ali pa oba. Če
bi se odločili za enega pa bi morali pilotiranje zastaviti tako, da bi lahko na
podlagi spremljanja ugotovili, kako bi deloval drugi.
[3] Nova
nemška ocenjevalna lestvica je v tak namen preobsežna in preveč zapletena.
Vseeno bi jo kazalo v pilotu preskusiti, saj je kompletna in omogoča
primerjavo. Potem pa bi jo, če bi se odločili za postopek, kot ga tu opisujemo,
lahko skrajšali in poenostavili, da bi ustrezala namenu meritve vstopnega
praga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar