Nuja socialnega
Septembra 2019 se je v Dubrovniku zbralo čez sto ljudi, dejavnih v socialnem delu, da bi raziskali nekatere od aktualnih izzivov in da bi utrdili in ponovno umestili socialno delo. Manifest, ki smo ga oblikovali pred, med in po dogodku, je skupna izjava o pomembnosti socialnega dela dandanes.
Ko se soočamo z naraščajočo brutalizacijo družbe,
ki gre z roko v roko z uničevanjem sistema blaginje, ko se srečujemo s starimi
in novimi oblikami strukturnega nasilja, kot tudi s konkretnimi nasilnimi
dejanji, je treba iskati načine, kako ponovno poudariti in oživeti kritično
izročilo socialnega dela in okrepiti solidarnost s tistimi, ki so izpostavljeni
tveganjem, zatirani in ranljivi.
Po desetletjih zmanjšane socialnosti med neoliberalno konjunkturo, ki je postavila v
ospredje ekonomsko in spregledala,
zapostavila in docela izničila socialno razsežnost naše eksistence, mora priti,
podobno kot pri preseganju klasičnega liberalizma ob koncu devetnajstega
stoletja, do preboja povsem novega socialnega.
Socialno delo ni le nujni del takega preboja, se lahko
ob njem krepi in ostane bistveni člen družbe – mora pa tudi igrati aktivno
vlogo pri tem, da se preboj uresniči in dozori.
Da bi to storili, se moramo odreči uroku
»strokovne nevtralnosti« in si ponovno prisvojiti socialno delo kot dejavnost,
ki je usmerjena v skupnost, utemeljena v odnosih in ki daleč presega zgolj akademska
obzorja, moramo pa tudi vzpostaviti močne koalicije delavk, znanstvenic,
uporabnic, aktivistk, sindikalistk in vseh drugih, ki si prizadevajo za
družbeno pravičnost.
Korenite družbene preobrazbe
Doživljamo še eno veliko veliko preobrazbo. Preobrazba prihodnosti bo korenita – ne glede na to, ali obupamo in zgolj opazujemo propad civilizacije ali če si prizadevamo ustvariti družbeno bolj pravičen svet: takega, ki bo temeljil na skupnem dobrem in vrednotah skrbi za drugega; na skupnem življenju, z globokim zavedanjem tako lastne ranljivosti kakor tudi vrlin posameznikov in družbe. Dejavno moramo ohranjati tisto, kar je dobro, vključno z naravo in okoljem, in korenito spreminjati tisto, kar ne deluje.
Globalizacija, digitalizacija, prisilne migracije,
demografske spremembe, spreminjajoča se delitev dela itd., so nas izpostavile
na več načinov do zdaj ne videnim tveganjem, ki najbolj prizadevajo tiste, ki
so nimajo dostopa do privilegijev, izkušajo izkoriščanje, zapostavljanje in
revščino. Je pa korenita sprememba prinesla tudi številne nove priložnosti v
komunikaciji, mobilnosti, raznolikosti, proizvodnih zmožnostih in kulturi. Vendar
pa hrepenimo po varnosti (tako
stvarni kot socialni) in se bojimo nasilja,
ki se vedno znova pojavlja v novih oblikah in s čedalje večjo silo.
Naravne in politične
razsežnosti te katastrofe se
združujejo v eno samo – z globalnim segrevanjem, ki ga povzročata fosilni kapitalizem
in sla po spreminjanju naravnih virov v profit. Označujejo jih migracije, vključno s tistimi, ki jih
povzročajo vojne, klimatske spremembe in ekonomska beda; strah, ki ga izkorišča avtoritarizem (ki ga poganjajo fundamentalizmi
zelo različnih vrst); naraščajoča neenakost,
ki jo ustvarjajo neo-liberalni režimi; odvzem
mnogih državljanski svoboščin in svobode
(gentrifikacija za bogate – negibnost za revne); spodbujanje sovraštva in diskriminacije do vseh, ki se ne prilagajajo moškim, belim in
heteroseksualnim normam; naraščajoče izkoriščanje
s pomočjo novih oblik dela v tako imenovani priložnosti ekonomiji; razširjen prekariat z globokim psihološkimi in
socialnimi posledicami, ki človeško eksistenco prav zares naredi prekarno in
krhko.
Hkrati pa se pomikamo v smeri vključujoče družbe. Globalne
konvencije jasno izrekajo in ustoličujejo otroške pravice in pravice ljudi, ki
jih družba onemogoča in ovira, pa čeprav kolcajoče in nikoli do konca uresničene.
Dezinstitucionalizacija in dolgotrajna oskrba se uveljavljata,
čeprav ne brez ovir, in prispevata k prevrednotenju starosti (dobro je biti
star), otroštva, norosti in oviranosti.
Nova družena gibanja vznikajo vedno znova v želji
za boljšim, dostojnejšim življenje in povezujejo samorasle in globalne ravni.
Razvijajo se novi in alternativni ekonomski odnosi, nova vrsta urbane
revolucije se zdi neizbežna, kot denimo v gibanju »neustrašnih mest«. Vzpostaviti
je treba sindikate, vključno s sindikati socialnih delavcev, tam, kjer jih ni
in jih okrepiti tam, kjer obstajajo, vsekakor pa jih prilagoditi novim oblikam
dela in zagovarjati spremembe, ki bodo v dobrobit družbe v celoti. Pojavljajo
se nove oblike boja proti rasizmu, seksizmu in drugim oblikam diskriminacije
kakor tudi boja proti globalnim, življenje ogrožajočim klimatskim silam in pozivajo
k nič več kot korenitim spremembam sistema.
Čeprav se obdobje zategovanja pasu, kot kaže, izteka,
pa naslednjega šele gradimo.
Modrost na vmesnikih socialnega dela
Da bi usmerjali preobrazbo k človeškim rešitvam, potrebujemo praktično modrost. Naloga socialnega dela je, da stori prav to in da hkrati ohranja in promovira obrobno, prezrto lokalno oz. avtohtono in staroselsko znanje tako, da táko znanje vzdrži in lahko vpliva na svetovni red abstraktnih shem. Navadno vsakdanje življenje – življenjski svet – mora postati osnovni in pragmatični kriterij sprememb in prilagoditev politike – ki tako torej zagotovi suverenost ljudi.
Ob neodtujljivem poslanstvu socialnega dela, da
zagotovi vsakdanjo, uporabničino perspektivo na življenje in svet, je moč in
odlika socialnega dela, da lahko združi sicer nezdružljiva znanja in logiko
delovanja. Najbolj pomembni viri socialnodelovnih dejavnih sintez so etika, organizacija in politika. Treba je vedeti, kaj je prav
storiti, kako organizirati prehod in od kod črpati moč za to.
Socialnodelovna Etika Vključevanja in imperativ
ne-izključevanja zagotavljata humanistično sintezo razdrte dialektike Razuma in
Norosti. Da bi upoštevali svoje etične imperative, si je treba prizadevati za
samoupravljanje (raje kot upravljanje oz. menedžment socialnih služb).
Ukvarjanje socialnega dela s politiko mora izvirati iz človeškega aktivizma in intersekcijskega razumevanja
in načina delovanja, mobilizacije in skupnega boja, upoštevanja in truda
razumeti obstoječe razlike in jih konstruktivno uporabljati kot kolektivno moč
za spremembo.
Praktična moč socialnega dela izhaja iz njegovega
prečnega, interdisciplinarnega pristopa in medsektorskega položaja. Socialno
državo in družbo je treba ponovno izumiti na podlagi kritičnega ovrednotenja
postsocialističnih (in se ozreti na po-varčevalnih) sintezah (jugovzhodna Evropa,
svetovni vzhod in jug), in pri tem zagotoviti vlogo socialnega dela pri ustvarjanju
progresivne socialne politike od spodaj navzgor.
Socialno delo mora ustvariti produktivne povezave
z drugimi disciplinami in področji, ki se ukvarjajo z ljudmi. V izobraževanju
lahko socialno delo prispeva z učenjem z dejanji in zagotavljanjem rešitev
problemov v šoli (nasilje, varnost in vzpostavljanje solidarnosti). Razmerje s
socialnim delom v zdravstvu vpeljuje uporabniško perspektivo, vključevanje in
sodelovanje uporabnikov, ki vodi k celostnem pristopu k zdravju in blagostanju,
ki pa obenem upošteva povsem specifične potrebe. V hkratnem preskušanju in
jačanju zakonskih okvirjev in
vključevanju socialnih procesov (v zakonodajo in upravo) lahko socialno
delo odvrne ponižujoča ravnanja in birokratizacijo in jih nadomesti z
okrepitvenim pristopom in zagovorništvom.
Praktične utopije (izzivi za socialno delo)
Socialno delo je praktična, vsakdanja utopija; v njem gre vedno za nastajanje, iskanje boljšega življenja, bolj človeškega in socialnega. Imeti mora (utopični) pridih želje – pa naj bo to glede sprememb na bolje ali pa ohranjanja, kar je dobro; hkrati pa izpolniti svojo maksimo, da »so dejanja edini medij etičnega izraza«. V svoji zgodovini je socialno delo razvilo mnogo produktivnih orodij, ki jih je treba ojačati in ponovno kalibrirati, hkrati pa mora izdelati tudi nove alternative. Klasična orodja in zgodbe socialnega dela je treba združiti z novimi, usmerjati jih morajo ideje emancipacije uporabnikov kot tudi družbe same po sebi.
Primerjalno
socialno delo mora omogočiti
prenos in prevod dobrih praks, ne le čez mnoge nacionalne in lokalne okvire,
temveč tudi po celem življenjskem krogu – pri delu z otroki, mladimi, starimi,
družinam in skupinami, ki doživljajo mnogotere izzive, z ljudmi z raznolikimi
nalepkami – revščine, prestopništva, oviranosti, duševnih stisk itd. Intersekcijski pristop naj bi se
osredotočal na medsebojna razmerja med spolom, starostjo, »raso«, razredom,
spolnostjo in oviranostjo. Mora se usmeriti na ustvarjanje solidarnosti in
zavezništev z mrežami in samo-organizacijami marginaliziranih skupin kot so
ljudje, ki se identificirajo kot LGBTQ, z begunci in migranti, ljudmi brez doma
in iniciativami in kampanjami kot so »Tudi jaz«, »jaz dva«,
»črnaživljenasopomembna« in številnimi drugimi.
Dezinstitucionalizacija, ki je v zadnjih desetletjih postala globalna
platforma, mora imeti lastno vizijo in biti utemeljena v določenem kontekstu,
ovrednotiti mora svoje dosežke, ovire in pasti in vedeti moramo, kako z njo
ravnati in kot s techné in kot z etičnim imperativom. Hkrati mora biti
občutljiva in polemična do ostankov zatiranja, zapiranja, prisile, kaznovanja
in celo mučenja v sistemu oskrbe in onkraj le-tega. Dolgotrajna oskrba, ki si prizadeva biti univerzalna dajatev, je
izziv sama po sebi in jo moramo konsistentno in korenito uveljavljati kot tako,
da bo skupaj z drugimi vrstami dajatev postala univerzalno dostopna. Posvetiti
je treba pozornost večji moči uporabnikov
storitev (npr. skupno odločanje, skupno vodenje, usposabljanje in raziskovanje)
in udejanjiti bolj sodelovalne načine dela, ki temeljijo na samo-odločanju in
samo-zagovorništvu.
Socialno delo vstopa na nova področja (kot denimo zeleno socialno delo) in začenja
uporabljati za svoje delovanje nova
sredstva (kot denimo družbena omrežja in nove tehnologije). Prihaja do
nenehnega spopada med socialnim delom in fragmentirajočim upravljanjem in
menedžmentom. V zadnjih desetletjih je bilo socialno delo pod udarom »proceduralizma« in »projectizacije«, četudi je socialno delo izumilo praktične
rešitve, ki razrešijo formalna protislovja med varstvom (skrbjo) in svobodo.
Naraščajoča atomizacija in individualizacija
ravnanj, ki temeljijo zgolj na socialnem delu s posameznikom, kliče po ponovnem
izumljanju skupnostnega socialnega dela in akcije (med drugim tudi da se upremo
verskemu fundamentalizmu in avtoritarnim neoliberalizmom).
Izziv socialnega dela je danes ustvariti vizijo,
ki nas bo vodila skozi nova področja, podpirala in ohranila svoboščine, ki
temeljijo na (socialni) varnosti, se hkrati in celostno ukvarjala z raznolikimi
stiskami in omogočala ljudem (tako strokovnjakom kot uporabnikom) naslavljati
življenjska vprašanja na prečen in intersekcijski način. Tako bo socialno delo
osposobilo ljudi, da živijo skupaj, z najmanjšo mero izključevanja in največjo mero
dostopnosti podpore za osebne in skupne projekte, ne da bi se bali posledic
zatiranja in ne da bi postali plen avtoritarne oblasti.
Nemogoče je ostati nevtralen. Delovati s strastjo
in brez strahu za pretvarjanje socialnih utopij v stvarnost dobrega življenja
za vse – je to kar rabimo dandanes!
[1] Manifest
temelji delu konference The Breakthrough of the Social: Practical Utopias,
Wisdom and Radical Transformations – Social Work @IUC: Lessons Learned and
Future Challenges; na Inter-univerzitetnem
centru v Dubrovniku, od 2. do 6. Septembra 2019, ki ga je organizirala Šola za
teorijo in prakso socialnega dela na tem centru. Pričujoče besedilo je prevod izvirne
angleške verzije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar