Edwin M. Lemert: Paranoja in dinamika izključevanja – metodologija in definicija paranoičnega vedenja (2)

V drugem delu članka Lemert na kratko opiše vzorec in način raziskovanja, potem pa se loti izhodiščnega definiranja vedenja, ki ga raziskuje – torej paranoičnega.

Podatki in postopki

Prve preliminarne sklepe, ki jih tukaj predstavljamo, smo naredili na podlagi študije dejavnikov, ki vplivajo na odločitve o hospitalizaciji[*] duševno motenih ljudi, ki smo jo izvedli v sodelovanju z Oddelkom za zdravje Okrožja Los Angeles leta 1952. Ta je vključevala strukturirane intervjuje s člani 44 družin iz okrožja Los Angeles, ki so bili dejavni predlagatelji v postopkih hospitalizacije in proučevanje 35 spisov za hospitalizacijo uradnika za javno zdravje. V 16 primerih prve vrste in sedmih druge so bili očitno navzoči paranoidni simptomi. V teh primerih so družinski člani in drugi odkrito sprejemali ali »normalizirali« paranoično vedenje, včasih daljša obdobja, dokler druge vrste vedenja ali pritiskov niso pripeljali do kritične presoje, da »je nekaj narobe« s tem človekom in, pozneje, da je potrebna hospitalizacija. Še več, take kritične presoje so, kot kaže, signalizirale spremembe v stališčih družine in vedenja do ljudi, ki jih je to zadevalo, in ki bi jih lahko razlagali, kakor da prispevajo na razne načine k obliki in intenzivnosti paranoidnih simptomov.

Leta 1958 smo naredili bolj dodelano in s hipotezami usmerjeno študijo osmih primerov z izrazitimi paranoidnimi značilnostmi. Štiri od njih so sprejeli v državno bolnišnico v Napi, Kaliforniji, kjer so jim postavili diagnoze paranoidnih shizofrenikov. Druga dva primera sta bila locirana in preučevana v sodelovanju z okrožnim tožilcem v Martinezu, Kalifornija. Eno izmed preučevanih oseb so pred tem namestili v Kalifornijsko državno bolnišnico, drugo pa zadržali na podlagi zahtevka neprištevnosti, a so jo spustili po sodni obravnavi pred poroto. K tem se je priključil tako imenovani »primer Bele hiše«, ki je vključeval grožnje predsedniku Združenih držav, ki je imel za posledico namestitev v Bolnišnico Sv. Elizabete v Washingtonu, D. C. Zadnji primer pa je bil primer strokovnjaka, ki je imel za sabo zgodovino težav v službi, ki so ga sodelavci označevali in imela za »nadutega«, »čudnega«, »nadležnega«, »nadvse kritičnega« in »povsem odbijajočega«.

Primeri so vzpostavili grob kontinuum od nekoga z izdelanimi iluzijami, preko tistih, pri katerih je bilo težko ločiti med dejstvi in zgrešenimi interpretacijami, do zadnjega primera, ki se je približeval k temu, kar bi nekateri imenovali paranoidna motnja osebnosti. Pogoj izbora primerov je bil, da ni bilo zgodovine ali znakov halucinacij in tudi da so bili brez intelektualnih ovir. Sedem primerov je bilo moškega spola, od katerih jih je bilo pet nad 40 let. Trije so bili udeleženi v ponavljajočih se sodnih sporih. En moški je objavil kratek, neodvisen članek posvečen izpostavljanju psihiatrije in duševnih bolnišnic. Pet izmed moških je bilo, takrat ali prej, povezanih z naslednjimi organizacijami: srednja šola v malem mestu, vladni raziskovalni urad, zveza poljedelcev, univerza in gradbeno podjetje.

Primere smo preiskali izčrpno, kolikor je bilo to mogoče, stopili smo v stik s sorodniki, sodelavci, delodajalci, tožilci, policijo, zdravniki, uradniki in drugimi, ki so odigrali pomembne vloge v življenju vključenih ljudi. Za pridobivanje podatkov o posameznih primerih smo porabili tudi do 200 ur. Poleg podatkov iz intervjujev smo obdelali še zapisano gradivo, pravne dokumente, objave in psihiatrične spise. Na grobo je naš postopek zavzel interakcijsko perspektivo, ki nas je senzitirala za sociološko relevantno gradivo v ozadju ali pa v povezavi z bolj očitnimi in formalnimi konteksti duševnih motenj. Še posebej smo se usmerili v vzpostavljanje redu, v katerem se pojavljajo iluzije in družbeno izključevanje, in v določanje, ali izključevanje prevzema zarotniško obliko.

 

Relevantno vedenje

V drugem članku (Lemert 1946) smo pokazali, da psihotični simptomi, kot jih opisuje uradna psihiatrija, niso relevantna osnova za predvidevanje sprememb v družbenem položaju and družbeni udeležbi ljudi, pri katerih se pojavijo. Apatija, halucinacije, hiperaktivnost, nihanje razpoloženja, tiki, tremorji, funkcionalna paraliza ali tahikardije nimajo nobene intrinzične družbene veljave. Podobno je nimajo pripisani prilastki, kot so »pomanjkanje uvida«, »socialna nekompetentnost«, »pomanjkljiva sposobnost prevzemanja vlog«, ki jih v ospredje, kot začetne točke za analizo duševnih motenj, postavljajo nekateri sociologi. Nasprotno, vedenje je tisto, kar obremenjuje družbena razmerja, kar vodi k spremembam statusa: neformalno ali formalno izključevanje iz skupin, definiranje nekoga kot »tečnobe«, presoja neprištevnosti in namestitev v duševno bolnišnico (Lemert 1946). To velja celo, kadar so navzoče grandiozne in zelo bizarne paranoične iluzije. Opredelitev socialno obremenjujočih vidikov take motnje je bistveni minimum, če hočemo razložiti njegovo pogosto družbeno pojavnost v deloma kompenzirani ali benigni obliki, kakor tudi pojasniti njegovo bolj domačo navzočnost v svojstvu psihiatričnega problema v bolnišničnem okolju.

Je pa treba vendarle iti onkraj teh osnovnih opažanj, da bi postalo nedvomno jasno, da je obremenitev proizvod razmerja, v katerem so vedenja dveh ali več ljudi relevantni dejavniki in v katerem breme občuti tako ego kakor alter ali altri. Paranoično razmerje vključuje vzajemno delujoča vedenja s priključenimi čustvi in pomeni, ki jih moramo, da bi jih docela razumeli, opisati kubistično z vsaj njegovih dveh perspektiv. Na eni strani moramo gledati na nekogaršnje vedenje iz perspektive drugih ali skupine, in obratno, vedenje drugih je treba gledati iz perspektive udeleženega posameznika.

Z vidika drugih posameznik v paranoidnem razmerju kaže:

1. Nespoštovanje vrednot in norm primarne skupine, ki se pokaže v dajanju prednosti besedno opredeljivim vrednotam pred tistimi, ki so implicitne, in kot pomanjkanje lojalnosti v zameno za zaupnost, pa v viktimizaciji in ustrahovanju ljudi na šibkih položajih.
2. Nespoštovanje implicitnih struktur skupin, ki se odkrijejo v prevzemanju privilegijev, ki mu ne pritičejo in grožnja ali dejanska uporaba formalnih sredstev za dosego svojih ciljev.

Slednje postavke imajo višjo stopnjo relevantnosti v analizi izključevanja kot prve. Povedano bolj preprosto, pomenijo, da je skupini nekdo dvoumni lik, čigar vedenje je nepredvidljivo, na čigar lojalnost se ni zanesti. Na kratko, je človek, ki mu ni mogoče zaupati, saj grozi, da bo razkril neformalne strukture moči. To je, verjamemo, bistveni razlog za misel, ki jo pogosto srečamo, da je paranoičen človek »nevaren« (Dentler in Erikson 1959: 102).

Če prevzamemo zaznavno naravnanost ega in vidimo druge ali skupine z njegovimi očmi, postanejo relevantni naslednji vidiki njihovega vedenja:

1. Hlinjena kakovost interakcije med drugimi in njim ali med interakcijo drugih v njegovi navzočnosti;
2. Odkrito izogibanje njemu od drugih;
3. Strukturirano izključevanje njega iz interakcije.

Postavke, ki smo jih do zdaj opisali – da se človek neodgovorno in nepazljivo igra z vrednotami primarne skupine in njegova izključitev iz interakcije – same po sebi ne porajajo in vzdržujejo paranoje. Morajo se še pojaviti v razmerju medsebojne odvisnosti, ki, da bi se udejanjilo, terja zaupanje. Gre za razmerje take vrste, v katerem posameznik lahko doseže svoje cilje samo s sodelovanjem določenih drugih in v katerem se lahko namenih drugih uresničijo, če je ego pripravljen sodelovati. To sklepamo na podlagi splošne predpostavke, da sodelovanje temelji na zaznanem zaupanju, ki pa je funkcija komunikacije (Loomis 1959). Ko komunikacijo zmoti izključevanje, zmanjka vzajemno zaznanega zaupanja, razmerje pa se poruši in postane paranoično. V nadaljevanju se bomo posvetili procesu izključevanja, s katerim se taka vrsta razmerja razvije.

 

Izvirni članek

Lemert, E. (1962), Paranoia and the Dynamics of Exclusion. Sociometry 25, No. 1 (March 1962) , 1-20.

 

Navedeni viri

Dentler, R. A., in K. T. Erikson (1959) »The Functions of Deviance in Groups,« Social Problems, 7: 102.

Lemert, E., (1946) »Legal Commitment and Social Control,« Sociology and Social Research, 30: 33–338.

Loomis, J. L. (1959) »Communications, The Development of Trust, and Cooperative Behavior,« Human Relations, 12: 305–315.

---

[*] Gre za »commitment« torej hospitalizacijo proti volji.