Izziv je postati ženska

V lanskem letu so kolegice pripravile dogodek, na katerem smo gledali dokumentarni film (BBC) o dečku, ki je ob medicinski nesreči ostal brez spolovila. Starši, ki niso vedeli, kaj so se obrnili na psihologa, ki je menil, da lahko dečka spremeni v deklico. Tak, Pigmalionski, poskus, se je končal tragično.[1] V zadnjem času pa so to zgodbo tudi uporabili za kritiko »teorije spola«.[2] Tukaj objavljam nekatere poudarke, ki sem jih zapisal kot komentar na poročilo o dogodku.

Sam film je, v dobri maniri BBC-jevskih dokumentarcev, več plasten in opozarja na več etičnih in tudi spoznavnih problemov, ki jih ta tema prinaša. Med njimi je mene, kot sem tudi v diskusiji povedal, fascinirala predvsem tema moči strokovnjakov, slepega zaupanja vanje, njihovega hybrisa (skoraj božanskega napuha) in pomanjkanja zadržkov pri »znanstvenem« urejanju življenj drugega. S tem povezana tudi tragična usoda človeka (Brucea, Brende, Davida), ki se znajde v njihovem primežu – da bi popravili svojo napako (pri operaciji), delajo še večjo. Srhljiva je pripravljenost neke stroke, da je v imenu svojih aksiomov (nepreverjenih), skočiti v nekogaršnje življenje in ga urejati po svojih načelih oz. nekih nepreverjenih nadresnicah.[3]

Spomnim se iz filma, da je tudi ena od osnovnih zagat zdravnikov, še zdaj, da morajo otroka, ki ima po naravi mešane spolne znake, torej, ki ni decidirano ne moški ne ženska, uvrstiti v eno izmed dveh »naravnih« kategorij. Prav ta dilema je namreč odprla pot, da so Bruceu, potem, ko mu je medicina, po nesreči, odvzela moški spolni organ, skušali naprtiti žensko spolno vlogo. Problem je torej ideologija, ki določa, da obstajata le dva spola in da je to »naravno« ali »družbeno« dejstvo treba na vsak način uresničiti, tudi če se konkretna (naravna ali družbena) dejstva s tem aksiomom ne skladajo.

Film se seveda tudi ozira na diskusijo oz. kontroverzo, značilno za šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ki pa je bila glede vpliva okolja ali vpliva dednosti – nature ali kulture. Ta razprava ni bila prav zelo o spolu, temveč o tem, kaj oblikuje človeka (spol je bil le ena izmed tem – druge so bile inteligenca, sposobnost, nravi, premožnost, ipd.). Pripisovati Moneyju bistven prispevek ali celo avtorstvo »teorij spola« je tako zgodovinsko kakor tudi konceptualno napačno. Morda je res, da se je katera od avtoric (in avtorjev) iz tega sklopa sklicevala na njegove t. i. izsledke, a je njegova teorija daleč od tega, kar prinašajo teorije spolov. Če nič drugega so teorije spolov, dokaj uspešno, razbile mit binarnosti – dvojiškosti spolov, nas opozorile, da tako v naravi kot v kulturi obstajajo vmesne variante.

Film, seveda, kaže na problem mehaničnega prenosa pojma družbene konstrukcije spola, a tudi na problem mehanične (družbene) konstrukcije spola kot ekskluzivne dvojice moški – ženski spol, torej »biologističnega« aksioma o metafiziki spolov. Kot dober dokumentarec, oblikovanje mnenja prepusti gledalcu.[4]

Seveda je neumno trditi, ali pa se pretvarjati, da »bioloških« (anatomskih, genetskih, fizioloških) razlik med spoloma ni. Vprašanje je, kdaj oz. v katerih situacijah in ureditvah (te so seveda družbene in ne morejo biti biološke), so take razlike ključne in v katerih ne. Seveda so v nekaterih ključne (v heteroseksualno definiranih razmerjih je razlika v spolu seveda ključna, v drugače definiranih ne; ključna je tudi v reprodukciji, saj ne glede na to, kako neko reproduktivno razmerje definiramo, rabimo »material« obeh, v tem primeru nasprotnih spolov; za ključno jo postavimo tudi v velikem številu športnih panog in nekaterih poklicih). V drugih pa spet ne smejo biti ključne (npr. volilna pravica, enako plačilo za enako delo, starševske pravice, itn.). In paradoksno, so ključne tudi v boju proti diskriminaciji, če je ta na podlagi biološko določenega spola – nikogar ne smemo diskriminirati oz. mu odreči splošne človekove pravice zgolj zaradi spola. Prav na tej točki pa je pomembno vprašanje 'intersekcionalnosti', redko se namreč zgodi, da bi bila diskriminacija le na podlagi ene družbene (ali, če hočete, biološke značilnosti), navadno se spari z drugimi izvodi diskriminiranja – razredom, raso, zdravjem, starostjo itn. Konjunkcija oz. sočasni učinek več delitev vsako od njih poglobi in jo naredi še bolj ključno oz. celo usodno.

Tudi prav zaradi tega sem proti kakršnem koli vsiljevanju identitete – pa naj se ta sklicuje na biološko ali družbeno podstat, v imenu teorije spolov ali njene kritike. Vsak človek, če naj bi bil človek, ima pravico preskušati, eksperimentirati s svojo identiteto – v zvezi s spolom bodisi v preseganju od zunaj predpisanih zahtev svoje vloge bodisi v njenem lastnem utrjevanju (npr. nove 'ženskosti' ali 'moškosti'). Svoj čas sem pisal o imperativu, da v socialnem postanemo drugi (Direktno socialno delo, str. 74–75), kar ne pomeni brisanja razlik, še manj komplementarnosti, ampak njihovo produktivno prečenje, saj s tem, da postanemo drugi, ustvarjamo bogastvo (bivanja), ne nazadnje pa je postati drugi tudi spoznati resnico, saj je ta na strani zatiranih.[5] (Mislim, da je to tudi eno od glavnih sporočil sedanjega pontifikata.)

---

[1] Film je dostopen na: https://gloria.tv/video/74td4mFdsHo11isAQuVDf4ddB. Osnovne informacije o tej zgodbi dobite na https://en.wikipedia.org/wiki/David_Reimer.

[2] Ni ene in enotne teorije spola, kakor tudi ni ene teorije družbene deviantnosti. Zadnje čase teza o eni »teoriji spola« (v pomenu 'gender') rabi kot strašilo, bav-bav v moralni križarski vojni, pogosto zoper pravice žensk, kot se je, na primer, zgodilo med razpravo o ratifikaciji Istanbulske konvencije na Hrvaškem. Podmena »teorije spola«, ki črpa bolj iz fantazije kakor iz resničnosti, je, da obstaja teorija in ideologija, ki hoče ukiniti razlike v spolu, nas prisiliti v istospolnost in kaj še vse. To je čisti konstrukt, ki mu ni namen nič drugega kot sejati paniko, žal pa ga kot argument uporabijo prav za izničevanje pridobljenih pravic žensk in spolnih manjšin, tako npr. za, na srečo neuspelo, preprečevanje uveljavljanja Istanbulske konvencije, ki varuje ženske in otroke pred nasiljem.

[3] Pri tem ni prav nič važno, ali so izhodišča posega biologistična ali pa izhajajo iz aksiomov družbenega modeliranja. Spomnimo se samo masovnih eksperimentov, ki so izšli iz evgenike, torej predpostavke, da so ljudje predvsem biološko določeni in ki so v nacizmu pripeljali do 600.000 in več pobitih ljudi z domnevnimi genetskimi poškodbami (diagnosticirani z »duševno boleznijo« ali »degeneriranostjo«, v drugih državah pa do milijonskih proporcev ljudi, ki so bili zategadelj sterilizirani ipd.

[4] Instruktivno je klasično etnometodološko delo: »Passing and the management achievement of sex status in an intersexed person, part 1« v Garfinkel, H. (1967), Studies in Ethnomethodology. Englewood Cliffs: Prentice Hall; str. 118–185 in 285–288.

[5] Seveda to prinaša, kot pravite, neko, skorajda bazično, negotovost. A da bi zanjo zamenjali gotovost, ki jo prinaša neka zunanja zapoved, red, ki ga za nas vzpostavi nekdo drug, je še bolj problematična, saj je taka gotovost po definiciji le navidezna, ni naša – nanjo se ne moremo opreti, lahko na njej le obvisimo. Temelj gotovosti bi morala biti prav naša človeškost, ali pa vsaj dosledno (gotovo) prizadevanje, da postanemo človeški, predvsem tam, kjer še nismo bili.