Uvodna opomba: Na skupščini o reorganizaciji CSD na kongresu socialnega dela, 16. oktobra, 2019, smo se pogovarjali o težkih preizkušnjah, ki jih doživljajo nekateri kolegi na centrih. V tem, pa tudi prejšnjih pogovorih, je veliko kolegov govorilo o šikaniranju in ustvarjanju koalicij proti njim. Kar so povedali me je močno spominjalo na tale klasični članek, ki govori prav o tem, kako ljudje – ne zaradi svojega »geštela« temveč tega, kar in kako se dogaja okoli njih postanejo »paranoični«, še več dobijo tako nalepko in so na tak način izključeni.Seveda pa gre tudi za klasiko socialnega pogleda na norost. Ne le, da pokaže, da imajo duševno stiske družbene določnice nastanka, temveč pokaže, da je situacija tista, v kateri norost nastane, pa tudi da take situacije niso le stvar zasebnega in osebnega prostora, nasprotno značilne so za delovno mesto. Kot tak je članek paradigmatske vrednosti za razumevanje duševne stiske in norosti.Prevod članka bom v nekaj zaporednih blogih objavil. V prvem delu uvodno pasažo, v kateri Lemert postavi tezo, da paranoja in paranoidne ideje niso le namišljena zadeva, le stvar posameznika temveč posledica vzajemnega delovanja človeka, ki dobi to nalepko, in ljudi, ki mu jo dajo.
Edwin M. Lemert: Paranoja in dinamika izključevanja[1]
Ena od
redkih posplošitev glede psihotičnega vedenja, ki so jo sociologi lahko
naredili s kančkom soglasja in gotovosti je, da je tovrstno vedenje posledica
ali manifestacija komunikacijske[*]
motnje med posameznikom in družbo. Taka posplošitev je, seveda, velikanska, in
medtem ko jo zlahka ponazorimo z gradivom zgodovin primerov, pa je potreba po
tem, da bi konceptualno izpilili in podrobno opisali proces, ki zmoti
komunikacijo v dinamiki duševne motnje, očitna že dalj časa. Med skrbno
utemeljene spopade s tem problemom sodi Cameronova formulacija paranoidne
psevdo-skupnosti (Cameron 1943).
Paranoični
ljudje so tisti, ki jih njihovo neustrezno socialno učenje v situacijah
nenavadnega stresa usmerja v nekompetentne socialne odzive. Iz fragmentov
socialnega vedenja drugih lahko paranoičen človek simbolično organizira
psevdo-skupnost, njene funkcije pa zaznavna kakor, da so osredotočene nanj.
Njegove reakcije na táko predpostavljeno
skupnost odziva, ki jo vidi kot polnega groženj do njega samega, ga
pripeljejo v odprt spor z dejansko skupnostjo in vodijo do tega, da ga ta
začasno ali trajno izloči iz svojih zadev. »Resnična« skupnost, ki ne more
sprejeti njegovih stališč in reakcij, ukrepa s prisiljujočim omejevanjem ali
povračilom potem, ko paranoičen
človek »plane v obrambno ali maščevalno dejavnost« (Cameron 1943).
Da je
skupnost, na katero se paranoidni odziva »psevdo« oziroma brez eksistencialne
stvarnosti, je nedvoumno, ko Cameron pravi:
»Ko (paranoični človek)
začne pripisovati drugim stališča, ki jih ima do sebe samega, nenameravano
organizira te druge v funkcionalno skupnost, skupino, ki jo poenotijo njihovi
predpostavljeni odzivi, stališča in načrti v zvezi z njim. Na ta način
organizira ljudi, med katerimi so nekateri dejanski ljudje, o drugih pa zgolj
sklepa ali pa si jih domišlja, v celoto, ki vsaj začasno zadovolji njegovo
neposredno potrebo, da si zadeve pojasni, a mu ne prinaša gotovosti, in mu
navadno povzroča naraščajočo napetost. Skupnost, ki jo oblikuje, ne ustreza
nikakršni organizaciji, ki bi jo drugi imeli, temveč dejansko nasprotuje takemu
soglasju. Še več, dejanja, ki jih prisuje njenim članom, ti dejansko ne
izvajajo ali opravljajo; niso združeni v nikakršnem skupnem početju
proti njemu« (Cameron 1943) (poudarek E. L.).
Splošnemu
vpogledu Cameronove analize ni mogoče ugovarjati in uporabnosti nekaterih
njegovih pojmov zlahka pritrdimo. Hkrati pa je treba resno postaviti vprašanje,
utemeljeno na empiričnem poizvedovanju, ali so v dejanskosti zavratne
značilnosti skupnosti, na katere se paranoik odziva, psevdo oziroma simbolična
fabrikacija. Obstaja alternativen pogled, ki je težišče tega članka, in sicer,
da, medtem ko se paranoični človek odziva diferencialno na svoje socialno
okolje, velja tudi da se »drugi« odzivajo nanj in da taka reakcija navadno, če
že ne tipično, vključuje prikrito organizirano akcijo in zarotniško vedenje v
zelo resničnem pomenu. Naslednji podaljšek naše teze je, da take diferencialne
reakcije potekajo vzajemno ene z drugimi, so prepletene in verižne v vsaki in
vseh fazah procesa izključevanja, ki nastopi v posebni zvrsti odnosov. Iluzije
in z njimi povezano vedenje moramo razumeti v kontekstu izključevanja, ki
odtujuje tak odnos in prekinja komunikacijo.
Če torej
premaknemo klinični fokus stran od posameznika, k odnosu in procesu, naredimo
ekspliciten prelom od pojmovanja paranoje kot bolezni, stanja, ali sindroma
simptomov. Še več, ugotavljamo, da je nepotrebno postulirati travmo zgodnjega
otroštva ali zaustavljenega psihoseksualnega razvoja, da bi pojasnili glavne
poteze paranoje – četudi se strinjamo, da lahko taki ali drugačni dejavniki
pogojujejo njen izraz.
Tako
pojmovanje paranoje ni ne preprosta apriorna
teorija ne lastniški proizvod sociologije. Obstaja znaten korpus besedil in
empiričnega raziskovanja v psihiatriji in psihologiji, ki postavlja pod vprašaj
zadostnost posameznika kot primarnega vira za raziskovanje paranoje. Tyhurst
(1957), na primer, sklepa iz svojega pregleda literature, da je bilo zanašanje
na notranje psihične mehanizme in »izoliran organizem« med glavnimi ovirami za
plodna odkritja o tej motnji. Pomembno je, kot pokaže Milner (1949), da bolj
kot je popolno raziskovanje primerov, bolj pogosto se prikažejo nevzdržne
zunanje okoliščine. Bolj natančno, več študij se je končalo s sklepi, da
zunanje okoliščine – spremembe v normah in vrednotah, premestitev, tuja okolja,
izolacija, jezikovna ločenost – lahko ustvarijo paranoično dispozicijo ob
odsotnosti kakršnekoli posebne značajske strukture (Pederson 1946).
Prepoznavanje paranoičnih reakcij pri starih ljudeh, alkoholikih in pri gluhih
dodaja k podatkom, ki so na splošno skladni z našo tezo. Ugotovitev, da so
preseljeni ljudje, ki so prenašali visoko stopnjo stresa med vojno in v
ujetništvu, razvili paranoične odzive, ko so bili izolirani v tujem okolju,
zahteva posebno pozornost med podatki, ki zahtevajo drugačno pojasnilo od
organskega ali psihodinamičnega (Kine 1951, Listivan 1956).
Glede na to,
kar smo do tu zapisali, mora biti jasno, da se naša formulacija in analiza
ukvarja predvsem s tem, kar Tyhurst (1957) imenuje paranoični obrazci vedenja,
ne pa s klinično entiteto v klasičnem Kraepelinovem smislu. Paranoične
reakcije, paranoična stanja, paranoične osebnostne motnje, kakor tudi redko
diagnosticirana »resnična paranoja«, ki jih najdemo nacepljene ali povezane s
širokim spektrom posameznih vedenj ali »simptomov«, nam priskrbijo korpus
podatkov za preučevanje, v kolikor v smiselni družbeni interakciji dobijo
prednost pred drugimi oblikami vedenja. Elemente vedenja, na katerih
utemeljujejo paranoidne diagnoze – iluzije, sovražnost, napadalnost,
sumničavost, zavist, trma, ljubosumje in nanašalne misli – lahko drugi
neposredno razumejo do neke mere kot družbene reakcije, v nasprotju z bizarnim,
manerističnim vedenjem shizofrenije ali s spremembami tempa in razpoloženja pri
manično-depresivnih diagnozah. Iz tega ozira paranoja ponuja, bolj kot
katerakoli druga oblika duševne motnje, možnost plodne sociološke analize.
Izvirni članek
Lemert, E. (1962), Paranoia and the Dynamics of Exclusion. Sociometry 25, No. 1 (March 1962) , 1-20.
Navedeni viri
Cameron,
N., (1943) »The Paranoid Pseudocommunity,« American
Journal of Sociology, 46: 33–38.
Cameron,
N., (1959) »The Paranoid Pseudocommunity Revisited,« American Journal of Sociology, 65: 52–58.
Kine, F.F., (1951) »Aliens' Paranoid Reaction,« Journal of Mental Science, 98: 589–594.
Listivan, L., (1956) »Paranoid States: Social and Cultural Aspects,« Medical Journal of Australia: 776–778.
Milner, K. O., (1949) »The Enviroment as a Factor
in the Etiology of Criminal Paranoia«, journal
of Mental Science, 95: 124–132.
Pederson, S., (1946) »Psychological Reactions to
Extreme Social Displacement (Refugee Neuroses),« Psychoanalytic Review, 36: 344 –354.
Tyhurst, J.S., (1957) »Paranoid Patterns,« v A.H. Leighton,
J.A. Clausen in R. Wilson (ur.) Exploration
in Social Pychiatry, New York: Basic Books, 2. poglavje.
[1]
Raziskava za ta članek je bila deloma podprta s sredstvi Kalifornijskega
državnega oddelka za mentalno higieno, s pomočjo dr. W. A. Oliverja,
pridruženega predstojnika Državne bolnišnice v Napi, ki je tudi pomagal kot
kritični svetovalec in omogočil vstop v bolnišnico.
[2] V
naslednjem članku je Cameron (1959) modificiral svojo izvorno pojmovanje, a ne
glede socialnih vidikov paranoje, ki je v središču našega zanimanja.
[*] Čeprav
besedo »komunikacija« nerad uporabljam zaradi njene prevelike splošnosti in
amebnosti, jo v tem prevodu ohranjam kot tudi ne prevajam s slovenskim občim
izrazom »občevanje«, pa tudi ne z bolj specifičnimi, kot so »sporočanje«,
»sporazumevanje« ipd.
[†]
»Paranoja« izvorno, v grščini pomeni »mimo« (para) »razuma« (nous). V
zgodovini psihiatričnega izrazoslovja pa je dobila pomen »preganjavice«, torej
občutka preganjanosti, zarote in nanašalnosti. Čeprav se je izraz
»preganjavica« v slovenskem strokovnem jeziku precej uveljavil, pa zaradi
zvestobe izvirniku in ker je izraz »paranoja, paranoičen …« tudi v pogovornem
jeziku uveljavljen, v tem prevodu ostanemo pri »paranoji«. Angleški pridevnik
»paranoid« izmenično, glede na kontekst, prevajamo s »paranoičen« in
»paranoiden«, slednjega uporabimo za izvedena stanja iz paranoje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar