Operacija B: Skrbništvo kot ovira za produktivno tveganje (operacije 7, tveganje 3)

Zatekanje k izogibanju tveganja raje, kot da bi sprejeli njegov izziv, je funkcija strokovnjaškega pokroviteljstva, ki ga pogosto zavzamemo pri delu z ljudmi. Skrbniška vloga, s katero je obremenjeno socialno delo, sili strokovnjake, da se ukvarjajo predvsem s škodljivimi posledicami tveganja. Če obstaja možnost škode, je ta skrbnikova odgovornost, koristi pa ima varovanec. Taka delitev moralnega dela enači disociacijo interesov in povzroča nezmožnost identifikacije enega z drugim. Če naj kdo podpira prizadevanja sočloveka, mora prevzeti njegovo perspektivo, mora se poistovetiti z njegovimi interesi v situaciji (koristmi) in šele potem lahko, po možnosti skupaj z uporabnikom, znotraj te perspektive razvije ukrepe zmanjševanja tveganja.

Formalno skrbništvo je navadno izrečeno, ko je videti, da ljudje ne morejo sprejemati pametnih in primernih odločitev o svojem življenju in njegovem poteku – kot je to pri otrocih in ljudeh, za katere velja, da imajo zmanjšanje umske zmožnosti. V takih primerih ljudem ne priznajo poslovne sposobnosti ali pa jo jim odvzamejo, hkrati pa jim postavijo skrbnika, ki naj bi odločal namesto njih. To pa je dejansko velik poseg in prikrajšanje za bistveno človeško zmožnost – prosto voljo, zmožnost odločanja in izbiranja.

Zaradi slednjega se je pojavil trend, da bi odpravili to nečloveško operacijo – vsaj kar zadeva polni odvzem poslovne sposobnosti. Alternative so v vsaj omejevanju odvzema, torej v le delnem odvzemu poslovne sposobnosti, in sicer tako, da se odvzem osredotoči na zelo specifične prepovedi – na primer, preprečevanje človeka, da bi vozil motorno vozilo, ko obstaja resna grožnja prometne nesreče. Lahko pa je alternativa v zagotavljanju podpore pri odločanju. Ta temelji na logiki, da če človeku ni omogočeno odločati (in kdo je polno zmožen odločati sam o prav vsem v svojem življenju?), je to »onemogočenost« (oviranost) treba preseči s podporo pri dejavnosti odločanja (včasih tudi z javnim oz. zakonskim pooblastilom) – vsi potrebujemo podporo v procesih odločanja – nekateri je nimajo ali pa je potrebujejo več kot ostali.

Sicer pa je vprašanje skrbniškega odnosa del ene od klasičnih dilem socialnega dela. Na eni strani je socialno delo skrbniški poklic, nadomestek volje drugega in tako konstitutivni element socialnega dela. Na drugi pa se socialno delo pojavlja kot zagovornik zatiranih, njihove volje. Socialno delo se ujame v večni ples med skrbnikom in zagovornikom. (O tem sem že pisal – izvleček objavim v enem od naslednjih blogov.)