Proti zapiranju – odločno za dezinstitucionalizacijo (tri osi razvoja socialnega varstva 5)

Razlogi za dezinstitucionalizacijo

So etični, gre za akcijo, ki odpravlja zapiranje, izključevanje in segregacijo (apartheid). Izhaja iz pravic, se bori za človeško dostojanstvo.  Pravica do življenja v skupnosti je zapisana v 19. členu Konvencije združenih narodov o pravicah, pri nas napačno prevedeno, »invalidov«. To pravzaprav pomeni na eni strani pravico do navadnega, vsakdanjega življenja; na drugi strani pa tudi pravico do norosti (neumnosti, starosti …) biti drugačen, samosvoj. Je tudi dejanje proti odvzemu smisla življenja in identitete – samega sebe.

Razloge najdemo tudi na tehničnem, strokovnem registru. Že dolgo je znano, da so ustanove škodljive. V njih je večja smrtnost, kot zunaj, stanovalci doživljajo zastoj v razvoju in izpad v življenju, obsojeni so na životarjenje in ždenje (desubjektivacija). Škodljive so tudi navzven. Z delitvijo dela, ki jo vzpostavljajo, poškodujejo »socialno tkivo« (so strup za solidarnost). Ustvarjajo lažno znanje o človeku in onemogočajo strokovni odziv na resnične stiske in probleme. Vzpostavljajo (antiproduktivno) premoč strokovnjakov nad ljudmi (tam, kjer je to najmanj potrebno).[1]

Tri tarče in tri destinacije

Dezinstitucionalizacija je stroj, ki je hkrati polemičen in programski. Ima svoje tarče kritike in cilje, kam hoče priti. Glavne tarče dezinstitucionalizacije so sama institucija, a tudi družbene vloge, ki v njih pristanejo njeni (potencialni) stanovalci in medicinski model, ki institucionalizacijo podpira. Ima tudi svoje cilje, destinacije, do katerih bi hotela priti. Iz institucije si prizadeva priti v skupnost, od razvrednotenih vlog k cenjenim, vloge prevrednotiti in omogočiti vstop v nove. Od medicinskega modela (Goffman, 2019) se trudi priti v socialnega (Oliver, 1990; Zaviršek, 2000).

Medicinski in socialni model pri tem ne smemo razumeti predvsem kot zamenjavo paradigme znanosti in stroke, temveč kot prehod pri razlagalnih, obravnavnih in organizacijskih modelov. Na ravni razumevanja naj reduktivne razlagalne modele (ob medicinskem tudi  psihološki, pedagoški, pravni) zamenjajo prečni (transverzalni), kot so socialni, antropološki, vsakdanji načini povezovanja in dojemanja več dimenzij stvarnosti. Model popravljanja – zdravljenja, zdravil, psihoterapije, administracije in drugih načinov »popravljanja« človeških primanjkljajev – morajo nadomestiti modeli omogočanja (okrepitve, vključevanja, prevzemanja tveganja in vsakdanjih dejavnosti. Institucionalni model organiziranja oskrbe pa skupnostni modeli. Segregacijo, izolacijo, zapiranje, hierarhične odnose in totalnost oskrbe morajo zamenjati razpršenost storitev, povezovanje akterjev in skupnosti, demokratični odnosi in enakopravnost pa tudi storitve po osebni meri in zagotavljanje zasebnosti.

 

Slika 1: Medicinski in socialni model - členitev (Flaker idr., 2015)

 

Potek

Pri nas procesi dezinstitucionalizacije potekajo že dolgo, predolgo. Pobude za preoblikovanje ustanov so se pojavile razmeroma zgodaj (eksperiment v Logatcu; Vodopivec idr., 1973). Duh in intenca dezinstitucionalizacije so bili ključna značilnost uvajanja prostovoljnega dela, kolonij in taborov pa tudi drugih oblik skupnostnega dela v 70-tih in 80-tih (Stritih idr., 1979, 1980). Edina sistematična in celostna (a nedosledna) dezinstitucionalizacija smo izpeljali v vzgojnih zavodov v osemdesetih (Skalar, 1986). V imenu prehoda v skupnost je prišlo do rojenja velika števila skupnostnih oblik v devetdesetih; a zaresnim poskusom preselitev stanovalcev (iz posebnih zavodov) smo bili priča šele po letu 2000. To se je začelo v Hrastovcu, kjer se je v borih nekaj letih preselila skoraj polovica stanovalcev, kjer se je izpraznil in zaprl grad v Tratah (zdaj Muzej norosti). To pa je bil zgled za podobne procesi v drugih posebnih zavodih (Cizelj idr., 2004). V tem, dinamičnem obdobju smo začeli snovati sistem dolgotrajne oskrbe, izvedli kontroverzen, a uspešen eksperiment neposrednega financiranja (Flaker, Nagode, Rafaelič in Udovič, 2011), ustvarili Katalog nalog CSD. V tem času je tudi Zakon o duševnem zdravju uvedel zagovorništvo in koordinacijo obravnave v skupnosti. Ker je konec prvega desetletja tega stoletja prišlo do zastoja smo izvedli protestni pohod Iz-hod (Rafaelič in Flaker, 2012), ki je prispeval k temu, da sta dezinstitucionalizacija in dolgotrajna oskrba bili uvrščeni v načrt črpanja evropskih sredstev. Vsled tega smo izvedli dve študiji (Flaker idr., 2015; Zaviršek idr. 2015), ki pa nista imeli do pred kratkim (2020), ko se je začelo pilotiranje v dveh zavodih, praktičnih posledic. 

Dejstva

Dolg potek, nedoslednost, dvotirnost sistema in zastoji so poleg dediščine hitre industrializacije[2] prispevali k temu, da je Slovenija »prvak« v stopnji institucionaliziranosti prebivalstva – imamo čez 20.000 interniranih oz. 1,2 % prebivalstva.[3] Paradoks je, da Slovenija z denarjem iz evropskih strukturnih skladov plačuje širjenje in obnavljanje  obstoječega (socialističnega) sistema zavodskega varstva.[4] Ustvarili smo dvotirni sistem oskrbe – v njem glede na stroške in pomen prevladuje institucionalni krak. Ta porabi več denarja[5], hkrati pa podredi skupnostne službe in storitve institucionalni logiki. Kar se je začelo kot alternativa je sčasoma postalo dopolnilo institucijam. Dejstvo, ki opozarja na pogubnost prevladujočega institucionalnega sistema, je, da je polovica smrtnih žrtev covida bila v domovih za stare – z dezinstitucionalizacijo in dobro dolgotrajno oskrbo v skupnost bi lahko bilo vsaj tisoč smrtnih primerov manj.

Sklici

Cizelj, M., Ferlež, Z., Flaker, V., Lukač, J., Pogačar, M., & Švab, V. (2004). Vizija posebnih socialnih zavodov. Ljubljana: Skupnost socialnih zavodov Slovenije in Fakulteta za socialno delo.

European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care (2014). Toolkit on the Use of European Union Funds for the Transition from Institutional to Community-based Care (dopolnjena izdaja). Bruselj. Pridobljeno s https://deinstitutionalisationdotcom.files.wordpress.com/2018/04/eeg-toolkit_english.pdf  18. 8. 2022.

Flaker, V., Krstovski, V., Dukovski, I., Babnov, D., Popovska, K., & Rafaelič, A. (2018). Situation Analysis and Assesment, Evaluation Report of Implementation of National Strategy on Deinstititutionalisation 2008–2018. Skopje: Evropska unija.

Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., & Udovič, N. (2011). Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Rafaelič, A., Bezjak, S., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Ošlaj, A., Ramovš, J., Ratajc, S., Suhadolnik, I., Urek, M., & Žitek, N. v sodelovanju z Dimovskim, V., Kastelicem, A., & Pfeifferjem, J. (2015). Izhodišča dezinstitucionalizacije v Republiki Sloveniji (Končno poročilo, verzija 3.2). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Goffman, E. (2019). Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

Oliver, M. (1990). The Politics of Disablement. London: Macmillan.

Rafaelič, A. & Flaker, V. (ur.) (2012). Iz-hod iz totalnih ustanov med ljudi, tematska številka, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, 39 (250).

Skalar, V. (1986). Načrt prenove zavodov za usposabljanje v srednjeročnem obdobju 1986 –1990. Iskanja, 4 (5), str. 61–65.

Stritih, B., Adam, F., Fišer, S., Mikuš-Kos, A., Kos, S., Baskar, B., Mandič, S., Mesec, B., & Pogačnik, P. (1979). Nepoklicno prostovoljno preventivno in socialno-terapevtsko delo z otroki in mladino: I. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani.

Stritih, B., Čačinovič Vogrinčič, G., Kunič, L., Flaker, V., Kavar-Vidmar, A., Mesec, B., Miloševič-Arnold, V., Rapoša-Tajnšek, P., & Stopajnik, F. (1980). Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.

Stritih, B., Čačinovič Vogrinčič, G., Flaker, V., Kavar-Vidmar, A., Mesec, B., Miloševič-Arnold, V., Rapoša-Tajnšek, P. & Stopajnik, F. (1981). Prostovoljno socialno delo: raziskava, Ljubljana: Višja šola za socialne delavce v Ljubljani.

Vodopivec, K., Bergant, M., Kobal, M., Mlinarič, F., Skaberne, B., & Skalar, V. (1973). Spreminjanje vzgojnih metod v vzgojnem zavodu v Logatcu. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Zaviršek, Darja (2000). Hendikep kot kulturna travma: Historizacija podob, teles in vsakdanjih praks prizadetih ljudi. Založba /*cf., Ljubljana.

 

[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][6]

---

[1] Poleg naštetega ima zapiranje še eno zelo pomembno lovko in sicer zapiranje, izključevanje in poniževanje nedržavljanov oziroma oseb z negotovim (prekarnim) pravnim oz. administrativnim statusom ali sploh oseb brez statusa (iskalci mednarodne zaščite in ilegalizirane osebe). Ta vrsta zapiranja je utemeljena v varnostnizaciji, se pravi, naj bi predstavljali grožnjo za karkoli že.  

V nasprotju z drugimi varovanci ustanov je ta skupina ljudi »last«, se pravi, področje policije (od samega prihoda ali drugih okoliščin ilegalizacije in do pridobitve vključujočega statusa – če do tega sploh kdaj pride). Izključeni so iz miselnega sveta socialnega dela kot tudi iz Zakona o socialnem varstvu. Za njih je vzpostavljen vzporedni policijski skrbstveni sistem. V tem policijskem sistemu zaposlujejo tudi socialne delavke (nekatere odlične, druge rasistične), a še vedno je to policijski sistem in socialno delo oziroma socialno varstvo ni nikoli zahtevalo, da bi ljudi obravnavali kot ljudi, tudi v primerih, kadar se pravni status razlikuje od državljanstva oziroma ko nimajo nobenega statusa (kot je bil primer izbrisanih denimo). To pomeni, da socialno delo vzdržuje meje v notranjosti držav, ki jih postavi policija.

[2] Zgodovinsko gledano je rojenje institucij produkt industrializacije. Ločenost delovnega in stanovanjskega prostora onemogoča oskrbo svojcev. Pri nas se je industrializacija zgodila na mah, po drugi svetovni vojni.

[3] Podatki za Evropo in Makedonijo (Flaker idr., 2015, 2018).

[4] Paradoks je zato, ker EU kot odgovorna podpisnica konvencije, pravzaprav »prepoveduje« uporabo evropskih sredstev za utrjevanje institucionalnih oblik oskrbe (European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care, 2014).

[5] Ocenili smo (Flaker idr., 2015, str. 136), da smo v letih delovanja dvotirnega sistema zgolj za materialno vzdrževanje vzporednih struktur – torej matičnih zavodskih stavb in hkrati zunanjih enot porabili več, kot smo črpali evropskih sredstev.

[6] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

Raje prenova socialnega dela kakor pa reorganizacija centrov

Pred časom me je študentka, ki dela magistrsko nalogo na to temo prosila, naj odgovorim na nekaj vprašanj glede reorganizacije centrov za socialno delo (vprašanja v ležeči postavitvi). Odgovoril sem takole:

1) Glede na to, da se o reorganizaciji CSD govori že dalj časa, a do nje dejansko še ni prišlo, Vas sprašujem, kaj je po Vašem mnenju največji razlog.

Največji razlog je v tem, da taka, kot je predvidena, ni zares potrebna. Centri taki, kot so, dovolj dobro delujejo, reorganizacija pa je nedomišljena, včasih se zdi, da je sama sebi namen, kot videz, da bomo nekaj spremenili. Je bolj retorična figura, s katero hočejo pokazati, da bodo nekaj ukrenili in v sociali izboljšali. V resnici pa do zdaj ni bilo res trdnega koncepta, kaj bi radi spremenili, predvsem pa ne zakaj in s kakšnim namenom.

2) Ali menite, da bodo s predvideno delitvijo na regijske centre za socialno delo, ki bi naj prevzeli "rutinsko" upravno vodenje postopkov za letne pravice, na lokalnih izpostavah res imeli več časa za socialno delo?

Mislim, da ne. Tak nad-center lahko, kot se marsikdaj zgodi, prispeva še k večji birokratizaciji dela na spodnjih ravneh. Še zlasti se je treba izogniti, da bi moč odločanja o upravnih vidikih socialnega dela bila odtujena neposredni ravni izvajanja socialnega dela. Upravni postopki so (neodtujljiv) del socialnega dela in ne nekaj posebnega.

Je pa res, da obstajajo v sistemu socialne varnosti upravni postopki, pri katerih ni potrebno socialno delo. Te bi kazalo izločiti iz dela CSD (ne pa ustanavljati regionalne CSD – saj je to za uporabnike precej nepraktično) – morda v delo upravnih enot ali celo kot občinske socialne urade.

Edini smisel morebitnih regijskih centrov za socialno delo, bi bilo izvajanje posameznih specializiranih nalog (npr. posvojitve) in razvojnih nalog za celotno regijo, v sklopu slednjega pa podpora terenskim delavcem pri izvajanju zahtevnih in kompleksnih nalog. Pri tem bi še vedno delavci lokalnih centrov bili »nosilci primerov« oz. »ključni delavci« za uporabnika na njihovem terenu, imeli pa bi pomoč bolj izkušenih in specializiranih delavcev (npr. za duševno zdravje, delo z družino, zasvojenost itn.) – tudi konkretno na terenu.   

3) Ali menite, da je moč odločanje o pravici do otroškega dodatka postaviti v informativni izračun? Če da, ali menite, da bi se moral krovno spremeniti tudi Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ta sedaj namreč omogoča sledenje spremembam okoliščin, zaradi katerih lahko stranka pridobi ali izgubi posamezno pravico iz javnih sredstev.

Premalo vem o tem, da bi odgovoril na prvo žogo. Bi me morala bolj konkretno vprašati ali pa bi moral sam raziskati, kaj se dogaja in v čem je problem.

4) Ali je po vašem mnenju realno pričakovati dodatno zaposlovanje, ali pa bo tudi tokrat šlo za prerazporejanje kadra in bodo tako CSD ponovno imeli manjko zaposlenih?

Kakršnakoli reorganizacija nima smisla, če ne bo hkrati okrepitve kadra. Številčne, pa tudi strokovne. V prvi razpravi o reorganizaciji CSD, pred skoraj 15 leti, je stroka »pristala« na reorganizacijo le pod pogojem, da se moštvo okrepi. Lahko trdim, da je bil to za stroko takrat edini dovolj vreden razlog za reorganizacijo. Mislim, da je še zdaj tako.

5) Kakšno je vaše osebno mnenje glede predvidene reorganizacije? Ali menite, da je sploh potrebna? 

Moje osebno mnenje sem povedal zgoraj. Reorganizacija centrov za socialno delo ni potrebna. Potrebna je temeljita prenova centrov. Centri so se znašli v položaju, v katerem se »strokovnost« meri in ocenjuje z merili upravnega postopka in ne merili socialnega dela. Uporabnikov, denimo, ne vprašajo, kako se jim je življenje izboljšalo zaradi socialnega dela, temveč preverjajo, ali je vse potekalo po pravilih upravnega ali drugih postopkov. Skratka – centri, kot jih zdaj poznamo, so bistveno bolj birokratsko naravnani, zanimajo jih bolj papirji in manj ljudje. To je velika anomalija, kar spodbuja naraščajočo nestrpnost do centrov in socialnega dela nasploh.

Razviti je torej treba nove pristope socialnega dela (ne se vračati nazaj k klasičnemu socialnemu delu, ki je sicer bilo, resnici na ljubo, v marsičem bolj žlahtno od sedanjega), afirmirati socialno delo kot vodilo centrov za socialno delo (in upravne in druge formalne postopke vanj integrirati). Moramo se vsi skupaj naučiti novega socialnega dela, ki bo ustrezno danemu trenutku. V to nas silijo tudi novosti, ki se kažejo na obzorju – uvajanje dolgotrajne oskrbe in dezinstitucionalizacija. To sta za socialno varstvo in delo dva tektonska premika, ki bosta bistveno spremenila pojmovanje socialnega dela na sploh, pa tudi vlogo centra za socialno delo. Centri namreč ne bodo več napotovali ljudi z dolgotrajnimi stiskami v zavode, domove, in druge ustanove, ampak bodo postali del tima, mreže, ki bo zagotavljala oskrbo tam, kjer človek živi. Namesto, denimo, odvzema poslovne sposobnosti bodo morali centri iznajti načine, kako pomagati ljudem, da se bodo suvereno odločali – ne glede na njihove ovire – naučiti se bomo morali premoščati ovire in ne postavljati dodatne.

Dezinstitucionalizacija v Sloveniji (Dezinstitucionalizacija kot stroj 2. del)

V Sloveniji se je proces dezinstitucionalizacije začel zgodaj, vendar se je počasi razvijal. V poznih šestdesetih letih je v vzgojnem zavodu v Logatcu pod vodstvom Inštituta za kriminologijo (in sodelovanjem Vinka Skalarja) potekal eksperiment (Skalar, 1968; Vodopivec et al., 1973; Vodopivec et al., 1974; Vodopivec ur., 1974), ki je pokazal, da se zavod lahko spremeni, da lahko z ljudmi delamo drugače, z metodami, ki temeljijo na demokratičnih odnosih in na temelju ideje o »permisivni vzgoji« (Skalar, 1973). Eksperiment v Logatcu lahko upravičeno štejemo kot temelj sodobnega socialnega dela in socialne pedagogike, saj je dvignil stroko na bistveno višjo raven, uvedel metodično utemeljeno skupinsko delo,[1] pokazal na nujnost prepletanja raziskovalnega dela s praktičnih, v naš prostor je uvedel akcijsko raziskovanje in eksperiment, in pokazal, da je nujno za uspeh lokalnega eksperimenta povezati in dinamizirati celo mrežo raznih služb in strokovnjakov.[2] Logatec je postal tudi šola in drevesnica strokovnjakov, ki so v nadaljevanju igrali pomembno vlogo pri uveljavljanju sprememb v drugih zavodih in tudi inovacij v socialnem delu in pedagogiki nasploh.

V sedemdesetih letih je sledila inkubacijska doba s številnimi akcijsko-raziskovalnimi projekti na področju dela z otroki in mladostniki. Demokratizacija ustanov se je prenesla tudi na zapore (Mlinarič, Petrovec). Hkrati pa sta Anica Kos in Bernard Stritih začela z vrsto akcijskih raziskav, ki jim je bila rdeča nit prostovoljno delo. Najpomembnejši so bili poletni tabori za otroke, ki so vključevali otroke in mladino in z raznimi oznakami v prostočasovne skupnostne organizacije. Ti projekti so imeli močno anti-avtoritarno noto, vključevali so stigmatizirane, pa tudi demokratizirali skupnosti s skupinskim in skupnostnim delom (Šuštaršič, R., Stritih, B. in Dekleva, B., 1977; Stritih, B. in Mesec, B. 1977, 1979; Stritih et al., 1979a, 1979b, 1980, 1981; Mesec in Stritih, 1981).

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je prišlo do prve jasne artikulacije in sistematične poskusa dezinstitucionalizacije na področju zavodov za mladino in otroke. Franc Imperl in Irena Benedik iz Logatca sta 1981 ustanovila prvo stanovanjsko skupino,[3] temu je sledila razgradnja zavoda v Framu, ki se je preoblikoval v grozd stanovanjskih skupin v Mariboru. Pod Skalarjevim vodstom se je začela prva resnična dezinstitucionalizacija - preoblikovanje vzgojnih zavodov in mladinskih domov (Skalar, 1983, Skalar in Šelih, 1984; Skalar, 1986).

Ta prva (še socialistična) dezinstitucionalizacija je, glede na čas in okoliščine, bila izredno uspešna. Hkrati pa je nismo izpeljali do konca in dosledno, kar nam še zdaj povzroča preglavice in probleme. Da je bila uspešna lahko trdimo, saj so se trije zavodi (Fram, Predvor, Jarše) v celoti preoblikovali v stanovanjske skupine, več zavodov je ustanovilo stanovanjske skupine – večkrat je šlo za premik iz ruralnega področja v urbano okolje (Dekleva et al., 1993). Da je v Sloveniji razmeroma malo otrok v zavodih, pa je tudi posledica koordiniranega dela in sodelovanja vseh sektorjev in služb. Bistveno pa so prispevali k dezinstitucionalizaciji tudi strokovni razvoj rejništva, v veliki meri pa tudi razvoj skupnostnih služb in skupnostnega dela na področju mladih, sprva predvsem v okvirih prostovoljstva in novih oblik dela centrov za socialno delo.

Začeto delo se, žal, ni nadaljevalo, kar je povzročilo, da je v sistemu varstva in obravnave otrok ostalo več pomanjkljivosti. Predvsem je ostalo trdo jedro institucij (Radeče, Planina), kar določa obravnavo in oskrbo tudi v skupnosti. Z dvotirnim sistemom institucionalnega in skupnostnega varstva se je vzpostavil visok prag stanovanjskih skupin in, čeprav so bile sprva stanovanjske skupine namenjene tudi otrokom v sporu z zakonom in pa tistim, ki imajo hude vedenjske težave in duševne stiske, takih v stanovanjske skupine ne sprejemajo več. Za njih, če ne morejo živeti doma ali v rejniški družini, ni druge možnosti kot, da gredo v zavod.[4] K pomanjkanju alternativ prispeva tudi to, da se na tem področju po začetnih uspehih niso razvile intenzivne in proaktivne oblike posamične, individualne oskrbe in obravnave v skupnosti, ki bi slonele na enkratnih osebnih projektih ali načrtih in koordiniranih paketih storitev na ravni posameznika. Nasprotno strokovni razvoj je šel v smeri psihopedagoškega modela, ki zdaj ponovno na tem področju prevladuje. Koordinacija in sodelovanje služb na tem področju, ki je bilo značilno za prejšnja obdobja sta se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja nehala. Da dezinstitucionalizacija na tem področju ni bila toliko uspešna, kot bi si želeli, pa je prispevalo tudi to, da je bila integracija, vključevanje v šolski sistem preveč papirnata in premalo polemična do segregiranih rešitev (posebnih šol in zavodov).

Hkrati pa se je ideja dezinstitucionalizacije v osemdesetih (in še tudi v devetdesetih) razširila tudi na druga področja. Najprej na področje duševnega zdravja in posebnih zavodov, saj smo cilje dezinstitucionalizacije – ukinitev ustanov in njihovo nadomeščanje s skupnostnimi službami – smo jasno oblikovali na mladinskih delovnih taborih v Hrastovcu[5] in v dejavnostih Odbora za družbeno zaščito norosti[6] (Flaker in Urek, 1988). V devetdesetih so to logiko, miselnost in način dela vzpostavile tudi YHD in Sonček na področju hendikepa.

Prve skupnostne službe na teh področjih  – stanovanjske skupine, dnevni centri, klubi, skupine za samopomoč, zagovorništvo in združenje uporabnikov in svojcev, pa tudi osebno načrtovanje in neposredno financiranje smo uvedli v devetdesetih letih v nevladnem sektorju (Flaker in Leskošek, 1995), a so ustanove ostale nedotaknjene. Resničen proces dezinstitucionalizacije se je začel v prvem desetletju tega stoletja s  preselitvami stanovalcev Hrastovca, temu zgledu pa so sledile tudi drugi zavodi.

Ko bi dezinstitucionalizacija morala postati vodilno načelo celotnega sistema, je proces zastal, deloma zaradi pomanjkanja politične volje[7] in deloma zaradi segmentacije sektorjev in poklicev. Takrat, leta 2010, smo se odločili za Iz-hod – 700 km dolg pohod od ustanove do ustanove namenjen ozaveščanju in spodbujanju dezinstitucionalizacije (Flaker in Rafaelič, 2012). Nacionalni program socialnega varstva je bolj odločno zapovedal dezinstitucionalizacijo posebnih in drugih zavodov, v tem trenutku pa pristojni uvrščajo dezinstitucionalizacijo v program črpanja sredstev iz evropskih skladov.

Da bomo lahko pripravili nacionalni projekt dezinstitucionalizacije in reformo sistema dolgotrajne oskrbe, se je treba vrniti k temeljnim pojmom totalnih ustanov, predvsem pa kar najbolje zastaviti proces, da bodo rezultati pravi. Če si resnično želimo izpeljati dezinstitucionalizacijo, potem moramo izumiti stroj, ki bo lahko izpodrinil ​​stroj totalnih ustanov. To ni problem samo pri nas, saj se celo v državah, kjer so ustanove v celoti ukinili, pojavijo elementi totalne ustanove, včasih v preobleki skupnostne oskrbe, včasih pa čisto očitno (centri za tujce in azilante). Dezinstitucionalizacija je koncept in ideologija, ki je še vedno pomembna tudi v državah, kjer so jo izvedli dosledno. Potrebna je za razvoj novih metod in za boju proti institucionalni praksi v skupnosti. Moramo torej identificirati elemente institucionalizacije in sestaviti proti-institucionalne protistrupe, saj bomo samo tako zastavili konkreten program dezinstitucionalizacije, ki se bo lahko izognil pastem institucionalizacije.

Literatura

Dekleva, B., Bečaj, J., Brandon, D., Flaker, V., Kobolt, A., Kranjčan, M., Skalar, V. Škrlj, J., Tizmonar, B., Tolar, J., Zagorc, S. in Žorga, S. (1993) Spremljanje uresničevanja in uspešnosti načrta prenove zavodskega obravnavanja otrok in mladostnikov z motnjami vedenja in osebnosti ter razvijanje sodobnejših oblik in vsebin dela v prenovljenih zavodih. Ljubljana, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Flaker, V. in Urek, M. (ur) (1988) Hrastovški anali za leto 1987, RK ZSMS, Ljubljana.

Flaker, V. in Leskošek, V. (1995) ‘The Impact of a Tempus Community Mental Health Training Programme on Slovenian Mental Health Social Work’, in International Perspectives of Health Social Work in the 1990s, S. Ramon (ur) ATSWE, London, str. 19–29.

Flaker, V. in Rafaelič, A. (2012) ‘Walkout’, Dialogue in Praxis, letn. 1–2, št. 1–2, str. 119–131, [Na spletu] Dosegljivo na: http://www.dialogueinpraxis.net/index.php?id=5&a=article&aid=19

Mesec, B. In Stritih, B. (1981) Družbena razslojenost in sodelovanje otrok in staršev v organizaciji prostega časa: projekt "Štepanjsko naselje II". Vestnik delavcev na področju socialnega dela 20(1): 4–35.

Mikuš-Kos, A. (1979) Nepoklicno prostovoljno preventivno in socialno terapevtsko delo z otroki in mladino: I. Ljubljana, Inštitut za sociologijo.

Skalar, V.  (1968) Kaj ovira osebje v kazenskih poboljševalnih domovih pri vzgojnih nalogah. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1968, letn. 19, št. 3, str. 121-124.

Skalar, V. (1973) O pojmu permisivnosti : permisivnost - reakcija na srednjeveško avtoritarno pedagogiko. Vzgoja in izobraževanje, letn. 4, št. 2, str. 88-94.

Skalar, V.  (1982) Koncept vzgojnih zavodov. Ptički brez gnezda, maj 1982, let. 7, št. 19, str. 1-10.

Skalar, V, Šelih, A. (1984) ‚Vzgojni zavodi - stanje in perspektive‘. Socialno delo, 1984, letn. 23, št. 1, str. 17.

---

Skalar, V. (1986) ‘Načrt prenove zavodov za usposabljanje v srednjeročnem obdobju 1986-1990’, Iskanja, let. 4, št. 5, str. 61-65.

Stritih, B. (1979a) Štepanjsko naselje II. Ljubljana, Inštitut za sociologijo.

Stritih, B. (1979b) Nepoklicno prostovoljno preventivno delo z mladino v krajevni skupnosti in OZD: 2.del. Ljubljana, Inštitut za sociologijo

Stritih, B. (ur.) (1981) Prostovoljno socialno delo. Ljubljana, Višja šola za socialne delavce.

Stritih, B., Čačinovič Vogrinčič, G., Kunič, L., Flaker, V., Kavar-Vidmar, A., Mesec, B., Miloševič-Arnold, V., Rapoša-Tajnšek, P. in Stopajnik, F. (1980): Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. Ljubljana, Višja šola za socialne delavce.

Stritih, B. in Mesec, B. (1977) Prostovoljno preventivno in socialnoterapevtsko delo z otroki. Rakitna - akcijskoraziskovalna naloga: socialnoterapevtska kolonija. Ljubljana, Inštitut za sociologijo.

Stritih, B. in Mesec, B. (1979) Štepanjsko naselje II: raziskava. Ljubljana, Inštitut za sociologijo.

Šuštaršič, R., Stritih, B. in Dekleva, B. (1977): Štepanjsko naselje I. Ljubljana, Inštitut za sociologijo.

Vodopivec, K., Bergant, M., Kobal, M., Mlinarič, F. Skaberne, B. in Skalar, V. (1973): Spreminjanje vzgojnih metod v vzgojnem zavodu v Logatcu. Ljubljana, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Vodopivec, K. (ur.) (1974) Maladjusted Youth: An Experiment in Rehabilitation, Saxon House, Lexington, Mass.

Vodopivec, K., Bergant, M., Kobal, M., Mlinarič, F. Skaberne, B. in Skalar, V. (1974): Eksperiment u Logatcu: pokušaj uvođenja novih koncepcija u vaspitni zavod. Beograd, Savez društava defektologa Jugoslavije.

---

[1] Gostovanja Otta Wilferta, ki je sodelavce eksperimenta, učil skupinske dinamike in skupinske občutljivosti (t. i. senzitivi treningi), so omogočila, da so se te spretnosti in znanja prenesla v Slovenijo in da je to postala ena od temeljnih metod usposabljanja socialnih delavcev in strokovnjakov v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Izvajali so jih predvsem Bernard Stritih (in njegovi kolegi na takratni Višji šoli za socialne delavce), Leon Lojk, Brane Martinovič in Janez Bečaj.

[2] Inštitut za kriminologijo je organiziral letna srečanja vseh akterjev in strokovnjakov, ki so delovali na področju mladostniškega prestopništva in dela z mladino: vzgojitelje v zavodih, delavce na centrih, sodnike in tožilce za mladoletnike, kriminaliste za področje mladostnikov, prostovoljce in druge.

[3] Dejansko so prvo stanovanjsko skupino ustanovili kakšnih deset let prej v VDC Tončke Hočevar, a je bilo to posledica nuje in ne premisleka. Dom v Šiški je bil namreč premajhen, dobili pa so v dar hišo v Zeleni Jami, kjer je potem živelo nekaj uporabnikov centra. Stanovanjska skupina, ki jo je ustanovil Logatec, pa je bila koncipirana kot alternativa zavodu, namenjena preselitvi iz zavoda in začetku novega načina dela.

[4] To je za delavce centrov za socialno delo velika strokovna frustracija, saj, kljub temu, da vedo, da zavod ni dobra rešitev za otroka, ne morejo zagotoviti druge rešitve.

[5] Hrastovec je bil simbol dezinstitucionalizacije v Sloveniji – najprej v poznih osemdesetih letih na mladinskih delovnih taborih, potem pa v prvem desetletju tega stoletja s prvimi preselitvami prebivalcev v skupnosti.

[6]  Odbor je bil gibanje, ki izšlo iz drugega tabora v Hrastovcu. Sprva je opozarjal na pravice uporabnikov in krivice v institucijah, pozneje (1992) pa je začel organizirati storitve (stanovanjske skupine, klub, samopomoč in zagovorništvo).

[7] Ovira, da bi se proces dezinstitucionalizacije v tej fazi polno izvedel, je bilo pomanjkanje novih virov in sredstev, zlasti stanovanj, pa tudi prevladujoča kultura skrbništva, ki je v osnovi ločevalna. Pri samem projektu v Hrastovcu pa je prišlo tudi do izgorevanja in nasprotij.