Samostojnost – dejavnost in vključenost (dolgotrajna oskrba med vizijo in zakonom 4)[1]

 

Zakon naj bi uresničeval imperative številnih deklaracij, konvencij in programov, na katere se tudi sklicuje. Te poudarjajo aktivno starost, aktivno državljanstvo ljudi z raznimi nalepkami, družbeno udejstvovanje, vključevanje v družbene tokove, udeležbo pri odločanju o družbenih in skupnostnih zadevah itn.[2]  Vendar pa zakonsko besedilo nič od tega ne zagotavlja izrecno in ciljano. Nasprotno, področje delovanja zakona z ozkim naborom storitev zelo omeji in uporabnike prikrajša za pomemben del njihovega življenja. To je tudi največja pomanjkljivost zakona in jo je nujno čim prej, že med uveljavljanjem zakona, odpraviti!

Z naborom storitev (člen 14) namreč zakon definira dolgotrajno oskrbo kot zgolj vzdrževalno dejavnost. Storitve, do katerih je uporabnik upravičen so omejene na telo in njegovo neposredno okolje – gospodinjstvo.  Odreče pa spremstvo že pri nujnih opravkih, kot so, denimo, obiski zdravnika, opravki na uradih, pošti, banki ipd., kaj šele, da bi zagotavljal oporo pri obiskih prijateljev, sorodnikov, udeležbi na prireditvah, sodelovanje v društvih ali oporo pri plačanem ali prostovoljnem delu. V tem smislu zakonsko besedilo z upravičencev ustvarja invalide v dobesednem pomenu besede, nevredne in nedejavne ljudi, ki so obsojeni na ždenje doma, kjer jih sicer vzdržujemo pri življenju, ki pa izgubi svoj zunanji, družbeni pomen.

Za to, kako je do take restriktivne definicije dolgotrajne oskrbe, ki ne le ne uresničuje postavke socialnega modela, temveč je celo v nasprotju z zdravstvenim pogledom, prišlo, lahko najdemo dve razlagi: da s takšnimi omejitvami predlagatelj zakona skuša omejiti stroške sistema dolgotrajne oskrbe ali pa da del javnosti dolgotrajno oskrbo pojmuje prav kot vzdrževalni segment družbenega varstva, ki ga dopolnjujejo segmenti, ki so (selektivno) namenjeni »socialni aktivaciji«. Oba sta zmotna in škodljiva – celo znotraj svoje lastne logike.

Na prvi pogled se res utegne zdeti, da širši nabor storitev pomeni tudi večje stroške dolgotrajne oskrbe. Vendar tako mehanično vnaprejšnje seštevanje spregleda dinamiko storitev. Zelo jasno je namreč, da dejavnosti in vključevanje v družbo višata povsem telesni, še zlasti pa mentalni tonus. Omogočanje dejavnosti, ki so mi pomembne, srečanja z večjim številom ljudi ipd. dajejo smisel tistim bolj orodnim dejavnostim, kot so hranjenje, umivanje, premestitev s postelje na voziček itn. Vstanem zato, da bi kaj naredil, da bi koga srečal, vstajanje in podobne dejavnosti niso same sebi namen. Dejavnosti in vključenost torej preprečujejo človekovo, tudi povsem fizično, nazadovanje, včasih celo omogočajo napredovanje, povratek ali razvoj spretnosti – tudi osebne nege in sodelovanja v gospodinjstvu.[3] Z vložkom v takšne dejavnosti na dolgi rok več prihranimo, kot pa zapravimo. Hkrati pa ima tak vložek poleg neposrednih učinkov tudi posredne. Večja vpetost v dejavnosti in z njimi povezana omrežja poraja socialni kapital oz. prijateljske ali sorodstvene usluge, ki vsaj deloma razbremenijo formalni del oskrbnega paketa.[4] Pri tem pa je treba opozoriti, da so takšni vložki v dejavnost in vključevanje uporabnika, razmeroma majhni, v primerjavi z osebno nego in gospodinjskim delom pravzaprav simbolični (nekaj ur na teden), učinek pa je glede na vložek zelo velik.

Pojmovanje dolgotrajne oskrbe kot zgolj vzdrževalne dejavnosti je bilo prisotno že od samega začetka razprave o njenem uvajanju.[5] Tudi če smo težnjo že v samem začetku zavrnili, se je v raznih izpeljavah vedno znova pojavljala.[6] Najbolj se je poglobila oz. dobila dodatno razsežnost pri prizadevanjih za uvedbo osebne asistence. Da bi hitreje prišli do te pomembne  dajatve, ki je tudi dejansko velikemu številu ljudi omogočila boljše in avtonomnejše življenje, je bilo treba ustvariti razlikovalno značilnost, ki bi jo izvzela iz dolgotrajne oskrbe. Razliko so umetno ustvarili v tem, da je osebna asistenca namenjena mlajšim in aktivnim ljudem, medtem ko naj bi dolgotrajna oskrba bila sistem za stare ljudi (in pasivne?). Tako razlikovanje je seveda zmotno in diskriminatorno[7] (hkrati pa tudi drobi materijo dolgotrajne oskrbe). Je pa, kot kaže, preplavilo razumevanje, kaj naj bi bila dolgotrajna oskrba. V uvodu predloga zakona (Mininstrstvo za solidarno prihodnost, 2023, str. 9) lahko, na primer, beremo, da imamo dnevne centre, v katerih ljudje nekaj delajo (VDC) in dnevne centre, v katerih samo preživljajo svoj čas (vrtci za stare).

Taka umestitev dolgotrajne oskrbe ni le diskriminatorna, temveč je tudi antiproduktivna. Proizvajala bo nezadovoljne uporabnike, ustvarjala pasivna bitja, povzročala več bolezenskih stanj, konfliktov z oskrbovalci, onemogočala ustvarjanja smisla v življenju, omejevala stike z drugimi in s tem tudi onemogočala več solidarnosti, vzajemnosti, tudi sintezo med formalnimi in neformalnimi viri oskrbe.  

Sklici

Flaker, V. (2017). Ugotavljanje potreb je tudi njihova dekonstrukcija. V: Lebar, L., Dremelj, P., Flaker, V., Rode, N., Mali, J., Peternelj, A., Smolej Jež, S., Rajer, C., Zadnikar, M., Krajnc, A., Galof, K., Milavec Kapun, M., Topolovec, N. Kobal Tomc Priprava podlag za izvedbo pilotnih projektov, ki bodo podpirali prehod v izvajanje sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi. Ljubljana: IRSSV; str. 129–144.

Lebar, L., Dremelj, P., Flaker, V., Rode, N., Mali, J., Peternelj, A., Smolej Jež, S., Rajer, C., Zadnikar, M., Krajnc, A., Galof, K., Milavec Kapun, M., Topolovec, N., & Kobal Tomc, B. (2017)  Priprava podlag za izvedbo pilotnih projektov, ki bodo podpirali prehod v izvajanje sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi. Ljubljana: IRSSV.

Ministrstvo za solidarno prihodnost (2023) Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi. (gradivo za javno razpravo.) Ljubljana: Ministrstvo za solidarno prihodnost. Pridobljeno 27. 11. 2023 s https://e-uprava.gov.si/si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=15617 

Roper, N., Logan, W., & Tierney, A. J. (2001). The Roper-Logan-Tierney Model of Nursing. Edinburgh: Churchill Livingstone.

Toth M., Bagari, N. in Mlakar, T. (2004). Predlog za uvedbo zavarovanja za dolgotrajno nego v R Sloveniji. Ljubljana: Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (delovno gradivo).

 

 

---

[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Konvencija o pravicah »invalidov« poleg pravice do življenja v skupnosti (19. člen), ljudem, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo zagotavlja tudi pravico do osebne mobilnosti (20. člen), dostop do informacij (21. člen), izobraževanja (22. člen), delo in zaposlovanje (27. člen), sodelovanje v političnem in javnem življenju (29. člen) in tudi sodelovanje v kulturnem življenju, rekreaciji, prostočasnih dejavnostih in športu (30. člen).

[3] Ocenjevalna lestvica, po kateri naj bi ocenjevali zmožnost oz. nezmožnost samooskrbe, sicer vsebuje tudi del, ki »meri« sposobnost samostojnih dejavnosti zunaj telesa in gospodinjstva, a je skladnja spraševanja oz. poizvedovanja obrnjena. Ocenjevalcu ni treba začeti z odkrivanjem tega, kar bi človek rad delal, temveč ga bolj zanima, pri kakšnih opravilih potrebuje podporo ali pomoč vobče. Zato smo tudi v predpilotni študiji (Lebar in drugi, 2017) predlagali pilotiranje, s katerim bi primerjali ugotavljanje upravičenosti z ocenjevalno lestvico s tako, ki bi izhajala iz vsebine osebnega načrta.

[4] V tem je tudi primerjalna stroškovna prednost skupnostne oskrbe v primerjavi z institucionalno. Oskrba v skupnosti namreč poteka v odprtem polju, ki poleg formalne oskrb omogoča večje število dogodkov, ki porajajo solidarne odzive drugih navzočih v polju bodisi tako, da formalni pomočniki naredijo še kaj več, kot je njihova predpisana vloga (naredijo uporabniku uslugo, saj so z njim v osebnem odnosu), bodisi tako da se v oskrbo (tudi v povsem telesno nego in gospodinjska dela) spontano vključijo sorodniki, sosedje, prijatelji. Naloga ključnega delavca je pri tem, da ta prostor odpre, da vanj nevsiljivo povabi možne udeležence in tako konstelacijo vzdržuje in razvija. Zaprti prostor ustanove takšnega angažiranja širšega nabora udeležencev ne dovoljuje, jih preprečuje. Vloga svojcev v ustanovi je poleg popestritve z obiski, da nadomestijo tisto, kar institucija ne zagotavlja – prinesejo priboljške, odpeljejo sorodnika na sprehod, obisk itn.

[5] Prvi osnutek zakona govori o »dolgotrajni negi«, kakor so avtorji (Toth, Bagari in Mlakar, 2004) pred dvajsetimi leti prevedli »long-term care« oz. »pflege«. Temu smo se na področju sociale kmalu uprli, saj ne gre le za nega temveč za celostni pristop, ki vključuje tudi socialne dimenzije. Od takrat govorimo o dolgotrajni oskrbi.

[6] Najpogosteje (in nepremagljivo) se je pojavljala prav v naboru storitev predvsem klasifikacija oz. delitev storitev na storitve »temeljnih dnevnih življenjskih dejavnosti« (ADL – activities of daily living) in na »podporne« dnevne dejavnosti (IADL – instrumental activities of daily living). Taka klasifikacija je destilat sicer precej celostne teorije zdravstvene nege, ki ne obravnava človeka kot zgolj telo, ampak ga postavi v družbeni in okolijski kontekst (Roper, Logan in Tierney, 2001). Temelji na ideologiji »hierarhije potreb«, ki se prilega zdravorazumskemu pogledu na človekovo delovanje, v resnici pa je zmotna (Flaker, 2017). 

[7] Omejitev upravičenosti za osebno asistenco za ljudi starejše od 65 let pomeni grobo kršenje človekovih pravic. Gre za eklatanten primer starizma. Ne samo, da s tem, človeka onemogočimo, invalidiziramo zgolj zaradi njegove starosti, temveč mu tudi vsilimo po vsebini storitev sicer podobno a po obliki različno oskrbo (ki je družinska, institucionalna ali agencijska).

Preboj socialnega - Dubrovniški manifest 2019

 

Nuja socialnega

Septembra 2019 se je v Dubrovniku zbralo čez sto ljudi, dejavnih v socialnem delu, da bi raziskali nekatere od aktualnih izzivov in da bi utrdili in ponovno umestili socialno delo. Manifest, ki smo ga oblikovali  pred, med in po dogodku, je skupna izjava o pomembnosti socialnega dela dandanes.

Ko se soočamo z naraščajočo brutalizacijo družbe, ki gre z roko v roko z uničevanjem sistema blaginje, ko se srečujemo s starimi in novimi oblikami strukturnega nasilja, kot tudi s konkretnimi nasilnimi dejanji, je treba iskati načine, kako ponovno poudariti in oživeti kritično izročilo socialnega dela in okrepiti solidarnost s tistimi, ki so izpostavljeni tveganjem, zatirani in ranljivi.

Po desetletjih zmanjšane socialnosti med neoliberalno konjunkturo, ki je postavila v ospredje ekonomsko in spregledala, zapostavila in docela izničila socialno razsežnost naše eksistence, mora priti, podobno kot pri preseganju klasičnega liberalizma ob koncu devetnajstega stoletja, do preboja povsem novega socialnega.

Socialno delo ni le nujni del takega preboja, se lahko ob njem krepi in ostane bistveni člen družbe – mora pa tudi igrati aktivno vlogo pri tem, da se preboj uresniči in dozori.

Da bi to storili, se moramo odreči uroku »strokovne nevtralnosti« in si ponovno prisvojiti socialno delo kot dejavnost, ki je usmerjena v skupnost, utemeljena v odnosih in ki daleč presega zgolj akademska obzorja, moramo pa tudi vzpostaviti močne koalicije delavk, znanstvenic, uporabnic, aktivistk, sindikalistk in vseh drugih, ki si prizadevajo za družbeno pravičnost.

 

Korenite družbene preobrazbe

Doživljamo še eno veliko veliko preobrazbo. Preobrazba prihodnosti bo korenita – ne glede na to, ali obupamo in zgolj opazujemo propad civilizacije ali če si prizadevamo ustvariti družbeno bolj pravičen svet: takega, ki bo temeljil na skupnem dobrem in vrednotah skrbi za drugega; na skupnem življenju, z globokim zavedanjem tako lastne ranljivosti kakor tudi vrlin posameznikov in družbe. Dejavno moramo ohranjati tisto, kar je dobro, vključno z naravo in okoljem, in korenito spreminjati tisto, kar ne deluje.

Globalizacija, digitalizacija, prisilne migracije, demografske spremembe, spreminjajoča se delitev dela itd., so nas izpostavile na več načinov do zdaj ne videnim tveganjem, ki najbolj prizadevajo tiste, ki so nimajo dostopa do privilegijev, izkušajo izkoriščanje, zapostavljanje in revščino. Je pa korenita sprememba prinesla tudi številne nove priložnosti v komunikaciji, mobilnosti, raznolikosti, proizvodnih zmožnostih in kulturi. Vendar pa hrepenimo po varnosti (tako stvarni kot socialni) in se bojimo nasilja, ki se vedno znova pojavlja v novih oblikah in s čedalje večjo silo.

Naravne in politične razsežnosti te katastrofe se združujejo v eno samo – z globalnim segrevanjem, ki ga povzročata fosilni kapitalizem in sla po spreminjanju naravnih virov v profit. Označujejo jih migracije, vključno s tistimi, ki jih povzročajo vojne, klimatske spremembe in ekonomska beda; strah, ki ga izkorišča avtoritarizem (ki ga poganjajo fundamentalizmi zelo različnih vrst); naraščajoča neenakost, ki jo ustvarjajo neo-liberalni režimi; odvzem mnogih državljanski svoboščin in svobode (gentrifikacija za bogate – negibnost za revne); spodbujanje sovraštva in diskriminacije do vseh, ki se ne prilagajajo moškim, belim in heteroseksualnim normam; naraščajoče izkoriščanje s pomočjo novih oblik dela v tako imenovani priložnosti ekonomiji; razširjen prekariat z globokim psihološkimi in socialnimi posledicami, ki človeško eksistenco prav zares naredi prekarno in krhko.

Hkrati pa se pomikamo v smeri vključujoče družbe. Globalne konvencije jasno izrekajo in ustoličujejo otroške pravice in pravice ljudi, ki jih družba onemogoča in ovira, pa čeprav kolcajoče in nikoli do konca uresničene. Dezinstitucionalizacija in dolgotrajna oskrba se uveljavljata, čeprav ne brez ovir, in prispevata k prevrednotenju starosti (dobro je biti star), otroštva, norosti in oviranosti.

Nova družena gibanja vznikajo vedno znova v želji za boljšim, dostojnejšim življenje in povezujejo samorasle in globalne ravni. Razvijajo se novi in alternativni ekonomski odnosi, nova vrsta urbane revolucije se zdi neizbežna, kot denimo v gibanju »neustrašnih mest«. Vzpostaviti je treba sindikate, vključno s sindikati socialnih delavcev, tam, kjer jih ni in jih okrepiti tam, kjer obstajajo, vsekakor pa jih prilagoditi novim oblikam dela in zagovarjati spremembe, ki bodo v dobrobit družbe v celoti. Pojavljajo se nove oblike boja proti rasizmu, seksizmu in drugim oblikam diskriminacije kakor tudi boja proti globalnim, življenje ogrožajočim klimatskim silam in pozivajo k nič več kot korenitim spremembam sistema.

Čeprav se obdobje zategovanja pasu, kot kaže, izteka, pa naslednjega šele gradimo.

 

Modrost na vmesnikih socialnega dela

Da bi usmerjali preobrazbo k človeškim rešitvam, potrebujemo praktično modrost. Naloga socialnega dela je, da stori prav to in da hkrati ohranja in promovira obrobno, prezrto lokalno oz. avtohtono in staroselsko znanje tako, da táko znanje vzdrži in lahko vpliva na svetovni red abstraktnih shem. Navadno vsakdanje življenje – življenjski svet – mora postati osnovni in pragmatični kriterij sprememb in prilagoditev politike – ki tako torej zagotovi suverenost ljudi.

Ob neodtujljivem poslanstvu socialnega dela, da zagotovi vsakdanjo, uporabničino perspektivo na življenje in svet, je moč in odlika socialnega dela, da lahko združi sicer nezdružljiva znanja in logiko delovanja. Najbolj pomembni viri socialnodelovnih dejavnih sintez so etika, organizacija in politika. Treba je vedeti, kaj je prav storiti, kako organizirati prehod in od kod črpati moč za to.

Socialnodelovna Etika Vključevanja in imperativ ne-izključevanja zagotavljata humanistično sintezo razdrte dialektike Razuma in Norosti. Da bi upoštevali svoje etične imperative, si je treba prizadevati za samoupravljanje (raje kot upravljanje oz. menedžment socialnih služb). Ukvarjanje socialnega dela s politiko mora izvirati iz človeškega aktivizma in intersekcijskega razumevanja in načina delovanja, mobilizacije in skupnega boja, upoštevanja in truda razumeti obstoječe razlike in jih konstruktivno uporabljati kot kolektivno moč za spremembo.

Praktična moč socialnega dela izhaja iz njegovega prečnega, interdisciplinarnega pristopa in medsektorskega položaja. Socialno državo in družbo je treba ponovno izumiti na podlagi kritičnega ovrednotenja postsocialističnih (in se ozreti na po-varčevalnih) sintezah (jugovzhodna Evropa, svetovni vzhod in jug), in pri tem zagotoviti vlogo socialnega dela pri ustvarjanju progresivne socialne politike od spodaj navzgor.

Socialno delo mora ustvariti produktivne povezave z drugimi disciplinami in področji, ki se ukvarjajo z ljudmi. V izobraževanju lahko socialno delo prispeva z učenjem z dejanji in zagotavljanjem rešitev problemov v šoli (nasilje, varnost in vzpostavljanje solidarnosti). Razmerje s socialnim delom v zdravstvu vpeljuje uporabniško perspektivo, vključevanje in sodelovanje uporabnikov, ki vodi k celostnem pristopu k zdravju in blagostanju, ki pa obenem upošteva povsem specifične potrebe. V hkratnem preskušanju in jačanju zakonskih okvirjev in vključevanju socialnih procesov (v zakonodajo in upravo) lahko socialno delo odvrne ponižujoča ravnanja in birokratizacijo in jih nadomesti z okrepitvenim pristopom in zagovorništvom.  

 

Praktične utopije (izzivi za socialno delo)

Socialno delo je praktična, vsakdanja utopija; v njem gre vedno za nastajanje, iskanje boljšega življenja, bolj človeškega in socialnega. Imeti mora (utopični) pridih želje – pa naj bo to glede sprememb na bolje ali pa ohranjanja, kar je dobro; hkrati pa izpolniti svojo maksimo, da »so dejanja edini medij etičnega izraza«. V svoji zgodovini je socialno delo razvilo mnogo produktivnih orodij, ki jih je treba ojačati in ponovno kalibrirati, hkrati pa mora izdelati tudi nove alternative. Klasična orodja in zgodbe socialnega dela je treba združiti z novimi,  usmerjati jih morajo ideje emancipacije uporabnikov kot tudi družbe same po sebi.

Primerjalno socialno delo mora omogočiti prenos in prevod dobrih praks, ne le čez mnoge nacionalne in lokalne okvire, temveč tudi po celem življenjskem krogu – pri delu z otroki, mladimi, starimi, družinam in skupinami, ki doživljajo mnogotere izzive, z ljudmi z raznolikimi nalepkami – revščine, prestopništva, oviranosti, duševnih stisk itd. Intersekcijski pristop naj bi se osredotočal na medsebojna razmerja med spolom, starostjo, »raso«, razredom, spolnostjo in oviranostjo. Mora se usmeriti na ustvarjanje solidarnosti in zavezništev z mrežami in samo-organizacijami marginaliziranih skupin kot so ljudje, ki se identificirajo kot LGBTQ, z begunci in migranti, ljudmi brez doma in iniciativami in kampanjami kot so »Tudi jaz«, »jaz dva«, »črnaživljenasopomembna« in številnimi drugimi.

Dezinstitucionalizacija, ki je v zadnjih desetletjih postala globalna platforma, mora imeti lastno vizijo in biti utemeljena v določenem kontekstu, ovrednotiti mora svoje dosežke, ovire in pasti in vedeti moramo, kako z njo ravnati in kot s techné in kot z etičnim imperativom. Hkrati mora biti občutljiva in polemična do ostankov zatiranja, zapiranja, prisile, kaznovanja in celo mučenja v sistemu oskrbe in onkraj le-tega. Dolgotrajna oskrba, ki si prizadeva biti univerzalna dajatev, je izziv sama po sebi in jo moramo konsistentno in korenito uveljavljati kot tako, da bo skupaj z drugimi vrstami dajatev postala univerzalno dostopna. Posvetiti je treba pozornost večji moči uporabnikov storitev (npr. skupno odločanje, skupno vodenje, usposabljanje in raziskovanje) in udejanjiti bolj sodelovalne načine dela, ki temeljijo na samo-odločanju in samo-zagovorništvu.

Socialno delo vstopa na nova področja (kot denimo zeleno socialno delo) in začenja uporabljati za svoje delovanje nova sredstva (kot denimo družbena omrežja in nove tehnologije). Prihaja do nenehnega spopada med socialnim delom in fragmentirajočim upravljanjem in menedžmentom. V zadnjih desetletjih je bilo socialno delo pod udarom »proceduralizma« in »projectizacije«, četudi je socialno delo izumilo praktične rešitve, ki razrešijo formalna protislovja med varstvom (skrbjo) in svobodo.

Naraščajoča atomizacija in individualizacija ravnanj, ki temeljijo zgolj na socialnem delu s posameznikom, kliče po ponovnem izumljanju skupnostnega socialnega dela in akcije (med drugim tudi da se upremo verskemu fundamentalizmu in avtoritarnim neoliberalizmom).

Izziv socialnega dela je danes ustvariti vizijo, ki nas bo vodila skozi nova področja, podpirala in ohranila svoboščine, ki temeljijo na (socialni) varnosti, se hkrati in celostno ukvarjala z raznolikimi stiskami in omogočala ljudem (tako strokovnjakom kot uporabnikom) naslavljati življenjska vprašanja na prečen in intersekcijski način. Tako bo socialno delo osposobilo ljudi, da živijo skupaj, z najmanjšo mero izključevanja in največjo mero dostopnosti podpore za osebne in skupne projekte, ne da bi se bali posledic zatiranja in ne da bi postali plen avtoritarne oblasti.

Nemogoče je ostati nevtralen. Delovati s strastjo in brez strahu za pretvarjanje socialnih utopij v stvarnost dobrega življenja za vse – je to kar rabimo dandanes!

[English version]

---

[1] Manifest temelji delu konference The Breakthrough of the Social: Practical Utopias, Wisdom and Radical Transformations – Social Work @IUC: Lessons Learned and Future Challenges; na Inter-univerzitetnem centru v Dubrovniku, od 2. do 6. Septembra 2019, ki ga je organizirala Šola za teorijo in prakso socialnega dela na tem centru. Pričujoče besedilo je prevod izvirne angleške verzije.