Pomočniki (in z njimi vred uporabnik) imajo zaradi skupne
narave dela neposredno odgovornost do drugih, ki so vključeni v »edinstveni
projekt pomoči« ali »uresničevanje ciljev osebnega načrta« ali kaj podobnega.
Takšno odgovornost Dürkheim imenuje organska solidarnost. Je zavest o
tem, da če ne bo vsak opravil svojega dela, ga ne bo opravil tudi tisti, ki bo
svoj del sicer opravil. Čeprav se zdi, da skupno delo najbolj uravnava dogovor
sodelavcev o delitvi dela – formalen ali ne – so pogosto pomembnejše
neizrečene, ali celo nebesedne okoliščine skupnega dela. Med njimi delovni
ritem, ki ga ustvari in mehanizmi vzajemne projektivne identifikacije – ko
predvidevamo, kaj bo sodelavec storil, medtem ko mi delamo nekaj drugega, kaj
on ali ona pričakuje od mene, še več, kaj sam predpostavljam, da ona ali on,
pričakuje, da jaz pričakujem od nje ali njega. Ko tovrstne predpostavke
analiziramo in naštevamo, se nam zdi sodelovanje precej komplicirano (in tudi
je), a se to dogaja v hipu, v nanosekundah in pogosto, kot ozračje, kot
skupinska predpostavka in miselnost, zajame skupino v celoti.
Vizija, ki jo ima neka delovna skupina, je lahko dejanska
želja skupine, nekaj kar si oni sami želijo uresničiti, ali pa je posredovana
od zunaj – bodisi kot zapis osebnega načrta, ko gre za organizacijo oskrbe po
osebni meri, bodisi kot deklaracija, konvencija, ki velja za to področje.[1]
A vendar je deklarativna vizija le okvir delovanja – pripomoček za
uresničevanje želja in hotenj udeleženih v situaciji. Institucionalna želja je
predvsem okvir za sodelovanje oz. skupno delo, ki mu daje institucionalno
podlago in skupnemu delu začrta osnovne smernice. Ni pa še delo samo, ni
dejanska želja. Ta mora nastati, se zgoditi med ljudmi, mora odgovarjati na
njihova eksistencialna vprašanja, mora biti prepojena s »krvjo, znojem in solzami«.
In vendar, četudi je deklarirana želja institucionalna, ni
aksiom, postulat, kakršni uravnavajo delovanje institucije, je splošni etični
imperativ (osvobajanja). Ne gre za to, da družbo uredimo tako, da bo podpirala,
opravičevala in upravičevala obstoječo ureditev, temveč za to, da jo spremenimo
tako, da bo podpirala želje ljudi in odpirala možnosti njihovega uresničevanja.
Sistem, ki temelji na aksiomatiki, je po definiciji zaprt, etični imperativ pa
pušča način, kako ga bomo uresničevali odprt, je stvar domišljije,
inventivnosti in presenečenja.
V etičnem imperativu ne-zapiranja, omogočanja in
samoodločanja je torej zaveza tistih, ki naj vodijo proces preobrazbe, pa naj
je to ključni delavec, vodja tima, vodstvo ustanove ali pa tistih, ki vodijo
reformo na nacionalni ali pa nadnacionalni ravni.[2]
Odgovornost vodje je velika in večstranska. Na eni strani je njegova ali njena
odgovornost prav omenjenim imperativom, na drugi strani pa je njegova
odgovornost maksimirati ustvarjalnost, svobodo in pobudo vseh udeleženih. Z
drugimi besedami, vodja mora dovoliti, celo spodbujati, večglasnost,
večznačnost in raznolikost pobud in odgovorov, hkrati pa poleg siceršnjih
pragmatičnih kriterijev učinkovitosti, imeti le merilo emancipacije
uporabnikov, uresničevanja njihovih pravic. V takih pogojih odgovornost vodje
ni več nalagati odgovornost drugim, jim ukazovati, kaj naj delajo, dajati
naloge itn., temveč je sodelavcev povsem zaupati, jih spodbujati k
samoiniciativnosti, dopuščati vodenje posameznih procesov, faz, timov itn., pri
tem pa zavzeti »babiško« vlogo omogočanja, da se to zgodi in smiselne
koordinacije take na novo ustvarjene raznolikosti – in pa energično reagirati,
ko dejanja pomočnikov, tudi pod pretvezo osvobajanja, samostojnosti in prehoda
v skupnost, hočejo ubrati smer aksiomov, ki jih hočemo preseči.
Klobčič odgovornosti post-institucionalne prakse ni, kot
kaže, nič manj zapleten od tistega kafkovskega v institucionalnemu sistemu –
razlika je v tem, da ga v prehodu v skupnost počasi razpletamo in rahljamo,
medtem ko bi ga v okviru institucije z vsako potezo le zategovali. Je pa
odgovornost ob prehodu tako zelo spremenjena, da si lahko postavimo vprašanje,
ali gre sploh še za odgovornost v izvirnem pomenu besede. Pritrdilno bomo
odgovorili, ko bomo »uporabnikom vračali odgovornost« za lastna dejanja – temu
bomo celo ploskali. Ploskali bomo tudi, ko se bo »odgovornost« selila, ko bodo
njena razmerja bolj horizontalna in ko bo bolj odziv na konkretne življenjske
situacije, stiske in težave sočloveka, kakor pa odgovor na splošne zahteve, in
ko ne bo izpeljana iz aksiomov oblasti. Da bomo ločili med enim in drugim je
morda bolje, da jo bolj natančno poimenujemo, uporabimo druge nazive, ki ne
bodo delali zmede med odgovornostjo sebi in bližnjim ter med odgovornostjo
predpostavljenim, nadrejenim. V prvem primeru je najbrž bolje uporabljati
izraze, kot so odzivnost, obzirnost, vljudnost, spoštovanje, na registru
interakcijskega reda, ali pa kar solidarnost (vzajemna in vesoljna
odgovornost en drugemu, ker smo vsi v istem čolnu); v drugem pa besede kot so
dolžnost, obveznost, naloga, naročilo (ali celo ukaz) v registru formalne
organizacije, na ravni interakcije pa ponižnost, ubogljivost
in gospodovalnost, aroganca ipd. Pravila, ki sicer
uvajajo takšno ali drugačno odgovornost, nam morajo olajšati stike, srečanja in
skupno delo, morajo biti tem podrejena, morajo biti pripomoček skupnega
življenja in ne njegov fetiš. Morda se ne boste vsi strinjali, da je treba
prazno cesto prečkati navkljub rdeči lučiza
pešce, se boste pa zelo verjetno vsi strinjali, da je neumno, ko ni prometa,
čakati na zeleno luč.
European Expert Group on the Transition from Institutional to
Community-based Care (2012) Common
European Guidelines on the Transition from Institutional to Community-based
Care (Guidance on implementing and supporting a sustained transition from
institutional care to family-based and community-based alternatives for
children, persons with disabilities, persons with mental health problems and
older persons in Europe), Brussels. [On line] Dostopno na: https://deinstitutionalisationdotcom.files.wordpress.com/2017/07/guidelines-final-english.pdf
Flaker, V. (2019), Urok rdeče luči. Vito Flaker agenda [blog], petek,
04. oktober 2019, dostopno na: https://vitoflakeragenda.blogspot.com/2019/10/urok-rdece-luci.html
[1] V
pionirskih časi dezinstitucionalizacije je vizija nastajala skorajda izključno
kot skupinska želja strokovnjakov in uporabnikov po spremembi, enakopravnosti,
emancipaciji. Ko je dezinstitucionalizacija postala globalna mednarodna
platforma, ki prav to željo skupini zapoveduje, so s tem aktivisti prehoda v
skupnost dobili »pravno podlago« – družbeno sprejet temelj delovanja. Pred tem
je bilo med glavnimi vprašanji, kako željo neke skupine legitimirati,
legalizirati – institucionalizirati. Zdaj je vprašanje nasprotno – kako
zgodovinsko željo, ki se je izkristalizirala v dokumentih, uresničiti, kako jo
pretvoriti v dejansko željo tistih, ki jih to zadeva.
[2] Zato je
pomembna opozorilo Skupnih evropskih smernic,
da morajo biti vodje prehoda tisti, ki so osebno angažirani za cilje
dezinstitucionalizacije.
Ko odide nekdo izmed nas, je to vedno izguba. Tudi če si z
njim izgubil stik že davno prej. Ko se človek, s katerim si nekoč imel
intenzivne stike, zgubi s tvojega življenjskega obzorja, ne zaradi kakšnih
nesoglasij ali zamer, ko se pač vajine življenjske poti razidejo, bolj zaradi
naključnih dogodkov, izgube pravzaprav ne doživiš, morda celo ne opaziš. Seveda
te nanj občasno spomni kakšna skupna stvar – ko gre za Johna, ko vzameš v roko
njegovo delo, ko ga citiraš ali usmeriš študente, naj berejo njegove stripe.[1]
Ob lepih spominih ti je lepo, občutek izgube, ki se nakaže, pa nemudoma
potolažiš z mislijo, da ga boš poklical, mu pisal, obiskal – kar pa seveda ne
storiš, kakor tega nisi naredil že vrsto let. A ko človek umre, je ta, prej
komaj zaznavna izguba, dokončna, neizpodbitna.
Takrat je priložnost za slovo, tokrat dokončno. Čeprav
potrti, obujamo lepe spomine. Na človeka, na trenutke, ki smo jih skupaj
preživeli, na stvari, ki smo jih skupaj delali. Je čas izgube in
rekonstrukcije. Je čas prehoda – ne samo za Johna, tudi za nas. Kar je bilo
njegovo in naše, je zdaj samo naše. Johna ni več, da bi nam ugovarjal, ko se
odzovemo na njegovo misel, ali pa, da bi, kakor se je pogosto zgodilo, bil
presenečen in da bi rekel: »Še sam se tega ne bi spomnil!«, To, kar tudi sicer
velja, da se, ko nekaj izrečeš, zapišeš, temu tudi odrečeš, postane absolutno.
To Johnu nikoli ni bilo posebno mar, zadovoljen je bil, da lahko kaj podari, in
vesel, če smo darilo sprejeli. Zdaj, ko mu ne more biti mar, je mar nam. Kar je
ustvaril, ni dediščina, je skupno dobro. Skupno dobro, ki ga lahko vsak uporabi
na svoj način in v svoj namen. Skupno ni le v tem, da je vsem na voljo, skupno
je tudi, ker nas, hoteli ali ne hoteli, povezuje. Tako, kakor nas je nekoč
povezalo prav z Johnom.
***
Johna sem prvič srečal na ljubljanski železniški postaji,
kolodvoru. Spoznal sem ga po klobuku in pipi (tako mi je naročil) in pa po dveh
najstniških otrocih – Leonu in Eli.[2]
Utrujeni od 24-urne vožnje so bili veseli, da so prispeli na cilj. Pravzaprav
ne še, čakala jih je, po premoru, še pot (takrat ne z avtom, ampak vlakom) na
tabor Črnega Mrava v Marindolu ob Kolpi. Od tam pa na poletno šolo v
Štatenberg.
Seveda smo Johna poznali že prej, a le po njegovih delih.
Prvič sem ga zasledil leta 1978 v članku v reichovski reviji Energy and
Character, ki jo je urejal David Boadella in na katero sem se kot nadobuden
Reichovec bil naročil.[3]
Članek je pritegnil pozornost, saj je odstopal od siceršnje vsebine revije, ki
se je posvečala predvsem temam reichovske telesne terapije, včasih tudi
vprašanjem »energije«, kot jo je zastavil Reich – tako v filozofskem kot tudi
eksperimentalnem smislu. Tu pa je bil članek, ki se je ukvarjal s psihodinamiko
procesov samoupravljanja oz. »delovne demokracije« v zadrugah. Ne le manjkajoča
družbena razsežnost, privlačila je tudi skupinska dinamika, ki je pomembno krojila
življenje raznih terapevtskih šol, a so večinoma bile nanjo slepe. Ne le za
boljše delovanje teh skupinic, temveč tudi pri samem terapevtskem delu, ki je
večinoma potekalo skupinsko, a brez posebnega ozira, kaj se v skupini
dogaja. Mene osebno je branje tega članka motiviralo, da sem naposled prebral
Bionovo klasiko.[4]
Ta drobec sem skorajda pozabil, dokler mi John ni poslal
stripa, ki je kompletno predstavil študijo, o kateri je poročal.[5]
Je pa pomemben za razumevanje Johnove poti in sploh stanja duha na začetku
neoliberalizma. V tovrstne terapije in v gibanje za človeško rasti (oz. novih
humanističnih terapij) so se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja veliki
meri zatekli aktivisti 68'. Nova levica je namreč zahtevala ne le spremembo
ekonomskih družbenih razmerij temveč tudi spremembo miselnosti, prevrat v naših
glavah in dušah. Revolucijo subjektivnosti. Po zatrtju revolucionarnega vrenja,
ko ni bilo več toliko masovnih protestov, zasedb fakultet, šol in tovarn, so
bile aktivistom na voljo tri opcije. Prava je bila trdovratno vztrajati v
političnem boju, se organizirati podtalno in militantno z namenom sprožitve
ljudskega oboroženega upora – kar je pripeljalo do nastanka Rdečih brigad v
Italiji in Frakcije rdeče armade v Nemčiji. Druga je bila v smislu »dolgega
pohoda skozi institucije«, tretja pa posvetiti se spreminjanju subjektivnosti –
miselnosti, odnosov, sebe – kar je pomenilo udinjati se v psihoterapiji.[6]
A ta terapija je morala biti drugačna od klasičnih. V duhu
tistega časa je morala biti skupinska, neposredna in nekonvencionalna. Morala
je obljubljati nekaj več kot ležanje na kavču, morala je organizirati (ali vsaj
inscenirati) duševni prevrat, izbruh potlačenih čustev, upor proti
ponotranjenim avtoritetam in hipno osvoboditev in možnost ustvarjanja povsem
drugačnih odnosov tukaj in zdaj. John se je iz organizatorja
demonstracij prelevil v organizatorja tovrstnih dogodkov in praktik. Med drugim
je bil, če se prav spomnim, tudi eden izmed vodilnih članov Quaesitorja,
prvega centra za osebno rast in humanistično terapijo v Londonu, ki ga je nekaj
časa vodil drugi naš znanec David Brandon.
Problem, s katerim so se morali ob prehodu iz političnih
gibanj v terapevtska bivši aktivisti in antiavtoritarci spopasti, je bil v tem,
da je že sam obrazec, ki ga terapija uvaja, avtoritaren. Zelo očitno je, da je
terapevt avtoriteta, pa naj je tako sproščena in prisrčna. Odvisnost
terapirancev od njega ali nje pa očitna. Razrešitev protislovja med odvisnostjo
od avtoritete terapevta in bojem zoper patriarhalno avtoriteto se je kazala v
skupinah brez vodij (leaderless groups) in pa v sosvetovanju – terapevtskem
delu na vzajemen način.
Bosonogi psihoanalitik je Johnovo delo, ki je najbrž
doživelo največ ponatisov.[7]
Je sinteza dveh tovrstnih tradicij – samoanalize, kakor jo je že zdavnaj
zastavila socialno usmerjena psihoanalitičarka Karen Horney, in sosvetovanja
(co-counselling), ki ga je desetletje prej razvil Harvey Jackins. Na eni
strani gre za povsem logično sintezo, saj gre za podobno prakso, na strani
teorije pa, v luči tistega časa, za nezdružljivi teoretični izročili. In prav v
tem je bila genialnost Johnove sintez, sestaviti na videz nezdružljive
komponente, ki potem delujejo kot celota.
Prav ta majhen priročnik je bil povod, da smo se z Johnom
povezali. Lidiji Kunič, takratni knjižničarki in predavateljici angleščine na
VŠSD se je zdel strip tako zelo odličen, da ga je kar začela prevajati in smo
ga sklenili na bolj-kot-ne fanzinski način izdali.[8]
Da ne bi bil povsem piratski, sem pisal Johnu in s povratno pošto dobil paket,
v katerem je bilo – še več stripov.
Strip o skupinski dinamiki v skupnosti (community and
co-operative group dynamics) je bil tombola.[9]
Bil je natančno tisto, kar smo si želeli. Govoril je o resničnih skupinah, ki
samoraslo delujejo v skupnosti, ne pa o skupinskih procesih v nekih posebnih,
umetno ustvarjenih skupinah, ki jim je spoznavanje skupinskih procesov glavni
in edini namen. Skupinsko dinamiko je postavil v družbenih kontekst, v okvir
tega, kar skupina dela in si želi ustvariti – torej v okvir organizacijskih in
proizvodnih procesov, ne le čustvenih dogajanj. Fascinirala nas pa je tudi
sinteza, ki jo je John ustvaril, in sicer sinteza treh avtorjev, treh misli, ki
so za nekatere izmed nas bile magistralnega pomena.
John je v izhodišče postavil željo skupine in ugotovitev, da
je dogajanje v skupini odvisno prav od zmožnosti skupine željo uresničevati,
oziroma od notranjih in zunanjih ovir, da bi jo uresničili. Se pa želja, tako
John, oblikuje v orgazmičnem procesu, ciklusu. To je življenjska, in radoživa,
ustvarjalna osnova skupine, ki jo je John prevzel od Reicha, a jo v smislu
skupinskih procesov razumel na Bionov način – kot zaokroženo sosledje
negovanja, energiziranja, vrha in sproščanja. Tako je John preimenoval Bionove osnovne
predpostavke odvisnosti, boja ali bega in parjenja. Te se pojavijo na
način, kot jih je opisoval Bion, takrat, ko se zgodijo zastoji (v Reichovem
besedišču »staze«) pri uresničevanju skupinske želje, iz ustvarjalnega
skupinskega procesa nastane kaotično izmenjevanje temeljnih počutij o
metafizičnem namenu skupine. Vmesne skupine niso več sinteza oz. kompromis med
»delovno skupino« in osnovnimi predpostavkami, kot je nakazoval Bion, temveč
med ustvarjanjem in destrukcijo, med zmožnostjo in nezmožnostjo uresničevanja
skupinskih želja.
Tretji kralj, ki ga je John pripeljal na prizorišče je bil
ob Reichu in Bionu, Paolo Freire. A ta nastopi drugače kot prva dva. Ne
vzpostavlja osnovne matrice dogajanja v skupini, pač pa je orodje skupine, da
bi postala bolj ustvarjalna, Freirov pristop omogoča ozaveščanje o resničnih
skupinskih in skupnih željah in načrtovanje delovanja v skupno dobro, s tem pa
tudi večjo stopnjo ustvarjalnega procesa. Raziskovanje želje na institucionalni
oz. statutarni ravni, na ravni skupinske ali dejanske želje, osebnih in na
koncu nezavednih želja v skupini, ozaveščanje o fazah razvoja in delovanja
skupine na registrih produkcije, organizacije in čustvenih odzivov, je akcijsko
raziskovanje, način kako skupina postane subjekt.
Prav strip kot medij, ob Johnovi tenkočutnosti in
inventivnosti, omogoča predstavitev razmeroma zapletene materije na dokaj
razumljiv, a ne poceni način. Prav okvirčki, njihovo sosledje, mešanica risb,
izjav protagonistov in spremnega teksta omogoča, da je John postavil tri opuse
treh pomembnih ljudi enega zraven drugega – tako da se niso le dopolnjevali,
ampak tudi medsebojno oplajali. V njem bralec dobi osnovno informacijo o Bionu,
Reichu in Freiru, hkrati pa zelo dober vpogled v delovanje skupin v njihovem
»naravnem« okolju, vpogled, ki je dovolj praktičen, da človeka opremi za
delovanje. Johnov strip ni banalizacija kompleksne teorije, ni
poljudnoznanstvena predelava ezoteričnega védenja, je predstavitev teorije v
njeni praktični izpeljavi (praksis), nared za uporabo.
Tudi sicer, v navadnih linearnih besedilih, je John
uporabljal slike, sheme, ki ponazarjajo procese. Bil je velik shematik in s
temi shemami omogočil spoj med idejami in pojmi, ki se sicer zdijo
nezdružljivi, ki imajo svojo lastno logiko in konsistentnost, ki je ni mogoče
uporabiti na neki povsem drugi ravni človekovega obstoja oz. delovanja družbe.
Prav stripovski način razmišljanja in izkušnja jazz glasbenika (John je bil
odličen pianist) mu je omogočila ustvarjati sinteze tam, kjer jih drugi nismo
mogli, in ki niso bile le površna eklektika tistočasnih trendov.
To pa je bilo izrednega pomena v tistem času. Takrat se je
namreč končevala sektaška ekskluzivnost, ki so jo zahtevale posamezne šole, ki
so se od Freuda (in še pred njim) cepile od osnove usmeritve in vsaka posebej,
pa čeprav so naslavljale zelo podobno snov, zahtevale podrejanje njihovim
kanonom. V pohodu iskanja resnice je resnica lahko samo ena. V resnici pa se je
zgodilo prav nasprotno. Množenje, pravzaprav rojenje psihoterapevtskih šol in
teorij, ki so jih spremljale, je ustvarilo terapevtski nakupovalni center, v
katerem so se ljudje željni spoznanja sprehajali od stojnice do stojnice,
nabirali izkušnje in jih potem pri svojem delu ali preprosto v življenju, v
glavnem neselektivno, uporabljali.
Sprehajal se je tudi John. A njegov sprehod je bil
nekolikanj drugačen. Podobno, kot se je sprehajal po taboru in opazoval otroke
pri igri, ne da bi se prav zares v dogajanje vključil, hkrati pa si dovolil
navdušenje ob tem, kar je videl, je dojemal nepregledno in kaotično pokrajino
raznih praks dela z ljudmi. Kot se je na taboru, potem raje umaknil v jedilnico
ali bližnjo gostilno, da bi o tem, kar je videl in izkusil, premislil, skiciral
shemo, ki naj bi izkušnjo zajela, je storil tudi ob svojih teoretičnih in
prakseoloških sprehodih. Njegova prednost je bila tudi v tem, da ni nikoli
(razen morda na koncu svoje kariere) pripadal neki »šoli« ali hotel ustanoviti
svojo, raje se je, kot odbegli junec, pasel tam, kjer je bila trava sveža in
okusna. Zato je čar njegovih mnogih sintez prav v tem, da v njih neko misel,
pogled, ki jo je pri nekem avtorju spoznal, ni podredil drugi, ki naj bi
nastajajočemu miselnemu sistemu bila vodilna. V delovanju skupine so registri
čustev, proizvodnje in organizacije enako pomembni, se izmenjujejo v razločnih
pojavnosti, ki ima vsaka svojo logiko. Prav tako ni merodajna niti
institucionalna »želja«, ne privatna, ne dejanska skupinska niti ne nezavedna.
Pomembno je, kako med seboj odzvanjajo.
Johnov zastavek ni bil zgolj teoretičen, konceptualen –
dognati, kako so ravni človeške eksistence med seboj povezane, kakšno je
bogastvo njihove slojevitosti, temveč se je trudil tudi ustvariti praktične, izkustvene
povezave – ne le spoznavanja, tudi delovanja.
***
V času, ko smo se dejansko srečali, se je ukvarjal s temama
zunanje in notranje skupinske dinamike[10]
in skupnostnih svetovalnih krogov (ali krožkov).[11]
Pri slednjih je šlo za korak naprej od Cathy, ki v stripu izvede »naredi si
sam« svetovanje za stanovanjsko zadrugo, ki bolj instant rešitvi, da dogajanje
v neki skupini opazujejo krogi, ki na način okroglega akvarija (fish-bowl),
spremlja več ravni skupinskega dogajanja (denimo: čustveni, organizacijski in
proizvodni) hkrati. Za notranjo in zunanjo skupinsko dinamiko pa velja, da
skupinski procesi ne potekajo zgolj zunaj v dejanski skupini, temveč tudi
znotraj med več deli človekovega samega sebe, ki ni enovit. Notranja skupinska
dinamika se oglaša na zunanjo in obratno.
Ti ideji nam je predstavil še isto leto na poletni šoli
sekcije za skupinsko dinamiko v gradu Štatenberg, kamor smo se preselili s
tabora v Marindolu in ki nam je ostala v spominu ne le po neskončnem Ču-ču
vlakcem po grajskih sobanah temveč tudi prav po Johnovi delavnici. V njej je
združil obe ideji tako, da je notranji krog igral razne dele neke imaginarne
osebe, ki smo si jo na asociativen način izmislili. Človek, ki smo ga takole
frankensteinsko (in štatenberško) ustvarili, je bil nadvse zanimiv lik. Nadeli
smo mu celo ime (Florijan ali Felicijan, priimka se pa ne spomnim). Ko smo
drugo jutro v časopisu prebrali osmrtnico za patra s skoraj identičnim imenom
(če je bil naš lik Florijan, potem je bil ta Felicijan) in priimkom, nas je
vrglo na rit.[12] Velja
pripomniti, da niti udeleženci delavnice niti John nismo bili mistično
usmerjeni, nas pa je ta sinhronost močno zabavala.[13]
Je pa to bila tudi najava povratka »h koreninam« –
psihoanalize. Danes se ta povratek zdi povsem v sozvočju z epoho »svinčenih
let«. Od eksplozije ego psihologije na vse strani v smislu slogana
oseminšestdesetih, da je »vse možno«, k minimalizmu Lacanovega označevalca ali,
na drugi strani, resničnosti travme v otroštvu (Alice Miller). Za Johna je bilo
oboje možno. Za nas je to pomenilo, da smo se naslednjih nekaj let na poletnih
šolah ukvarjali s skritimi otroki v nas. John se je pri tem premiku deloma
vrnil k samoanalizi Karen Horeneyjeve, a z novim sporočilom, da otrok, ki se
skriva v nas potrebuje zagovornika, nekoga, ki je priča krivicam, ki so se mu
godile, nekoga, ki ga lahko neguje in okrepi.[14]
Tokrat je bil glavni medij samoanalize prosto asociativno dopisovanje – malce
tudi po vzoru na korespondenco Freuda in Fliessa, ki ga je John proglasil za
enega od prezrtih pionirjev samoanalize.[15]
Tu približno, ali točneje v Bohinju, so se prenehali Johnovi
kontinuirani obiski in redno sodelovanje z nami. 10. poletna šola sekcije na
temo »psiholoških« pravic otrok je bila najbolj obiskana, a hkrati tudi labodji
spev tega gibanja. Veliko nas je na tisto poletno šolo pripeljalo svoje otroke,
zanje pa smo morali poslej skrbeti. Ne le za tiste, ki so skriti v nas.[16]
Stike z Johnom smo še vzdrževali, a bolj kot posamezniki in bolj kot njegovi
gostje v Londonu, kakor da bi on gostoval v Jugoslaviji, ki je potem tudi ni
bilo več.
John formalno ni bil del projekta Tempus, ki je zaznamoval
marsikoga od nas in pustil pečat v slovenski sociali, je pa tudi v tem pustil
svoj odtis – še zlasti pri nekaterih, ki so bili na praksi v Londonu in se z
njim večkrat sestali, pa tudi preko bogate mreže stikov, ki jih John zaradi
svoje večstranosti imel, prišli v stik z zanje pomembnimi strokovnjaki.
V Londonu smo Johna obiskovali v prostrani hiši, nedaleč od
Hampsteadskega parka, lučaj stran od Parlamentnega griča, na katerem so otroci
lahko spuščali zmaje. Včasih mu je bilo malce nerodno, da živi v tako
prestižnem becirku, a je bil ponosen na to, da se je tja preselil kot član stanovanjske
zadruge. Sčasoma so se drugi člani odselili, John pa je prevzel njihove deleže.
Ponosen je bil tudi na svojega soseda Erica Hobsbawma, ki se je nekoč Johnu,
mimogrede, na pošti, pohvalil z novim prevodom neke od njegovih knjig, John pa
njemu nazaj s slovenskimi prevodi v Jugoslaviji – kjer takrat Hobsbawm še ni
bil preveden. Je pa naslov 12 Nassington Road, NW 3, bil stalnica v njegovem
življenju. John je v svojem času ustanovil številne organizacije – inštitute,
centre, založbe – večina jih je imela isti naslov. To je bila njegova »varna
baza«, ki mu je omogočala številne izlete, materialna osnova, da se je s Kate
ustalil v tokrat v Bowlbyjevem centru in revijo Attachment (Navezanost).
Omogočila pa mu je tudi, da je konec življenja, navkljub demenci, preživel
prijazno v okolju, ki sta si ga ustvarila in ob jazzu, ki mu ga ni odvzela niti
bolezen.
***
Ko rečemo, da je bil John eden izmed nas mislimo na dvoje.
Na to, da nas je družila sočasnost idej, ki smo se jih lotili in ki so nas
pripeljale skupaj. Pa tudi na to, da je bil, čeprav izjemen, navaden človek.
Bil je učitelj brez katedra. Dostopen in radoveden. Od njega smo se naučili
marsikaj. Naučili smo se, da je delo z ljudmi predvsem ustvarjalna praksa, da
je nezavedno predvsem ustvarjalna zmožnost, da so proste asociacije lahko
umetnost in ni treba, da jih imamo le kot orodje mukotrpnega rudarjenja po človeški
psihi. Da je delo z ljudmi umetnost, kot Judo – nežen način učenja, v katerem
oba udeleženca padeta, da bi se naučila o življenju nekaj novega.
Pokazal nam je, da je možno ustvarjati sinteze, da ni treba
človekovo eksistenco zvesti na eno samo raven delovanja, da je naše življenje
slojevito, da je treba razne ravni bivanja obravnavati spoštljivo, doumeti
njihovo konsistenco in načine kako odzvanjajo na drugih ravneh. Pokazal je, da
imamo pravico, morebiti tudi dolžnost, razmišljati široko, da si moramo zaupati
in upati ustvarjati pogumne miselne sisteme in da tem sistemom daje
konsistentnost etična podlaga – predvsem pravičnosti in zagovorništva šibkih. Da
radovednost ustvarja znanje. Da znanje ni kultna zadeva in da ga lahko
ustvarjamo predvsem, če ostanemo, in z njim postanemo, neodvisni.
Opogumljala nas je prav njegova nepretencioznost. Če je bil
učitelj, je bil tudi učenec, če je bil analitik, je bil tudi analizand, ko je
bil avtor, je bil tudi bralec. Tudi ko je bil izumitelj, je bil tudi izum in
kot aktivist tudi del akcije. Naučili smo se, da ideje ustvarjamo sočasno in da
imamo pravico do radovednosti in do pogumnih misli in dejanj.
Smrt sočasnost prekine. A le za toliko, da se prestavi na
drugo raven. Na raven skupnega. V tem nas povezuje Johnova smrt.
[1]Po nekem naključju je bilo v zadnjem letu in pol takih
priložnosti veliko. Johnov strip o skupinski dinamiki sem izdatno uporabil v
Osijeku ob izvedbi predmeta skupinskega dela in ga masovno citiral v blogih, ki
so takrat nastali (začenši z: Flaker, V. (2016), Zašto (opet) grupna dinamika?
(predgovor). Vito Flaker agenda
[blog], sreda, 27. november 2019,dostopno na:
http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2019/11/zasto-opet-grupna-dinamika.html).
Nazadnje pa v knjigi o dezinstitucionalizaciji (v poglavju o osemdesetih
letih), ki sem jo končal prav takrat, ko je John preminil.
[2] Leon je
dobil ime po Trockem, Ela bržkone zaradi jazza.
[3] Southgate
J. in Randall, R. (1978) Work democracy and Character, Energy and Character,
May 1978.
[4] Bion,
W.R. (1963), Experiences in Groups.
London: Tavistock.
[5] John
Southgate in Rosemary Randall, Psychodynamics of Self-managed groups, Loughborourgh
University.
[6]
Oseminšestdeseta so na novo odkrila Wilhelma Reicha, ki je govoril prav o tem
in ponudil sintezo med marksizmom in psihoanalizo. Zato ni čudno, da se je
veliko aktivistov v svinčenih letih usmerilo prav v reichovske pristope.
[7] Southgate,
J. in Randall, R. (1976) The Barefoot Psychoanalyst, London: Association
of Karen Horney Psychoanalytic Counsellors.
[9] Southgate,
J. and Randall, R. (1980), Cooperative
and Community Group Dynamics. London: Barefoot Books;
[10] Southgate,
J. (1983) Inner and outer group dynamics: working paper No. 1 for students
on psychoanalytic counselling and groupwork courses, London: The
Polytechnic of North London.
[11] Southgate,
J. (1985), Community Counselling Circles.
London: Institute of Social Inventions.
[12] Z
Zoranom Pavlovićem sva se pogreba tudi udeležila, saj je še eno naključje
hotelo, da sva imela prav na dan pogreba v Mariboru, kjer se je ceremonija
vršila, na problemski konferenci mladinske organizacije predstavitev izsledkov
raziskave o mladinskih delovnih akcijah (tudi v stripu), ki sva jo izvedla
tisto poletje. Zvedela sva, da je bil to zelo priljubljen pater, duša in srce
organiziranih romanj.
[13] Je pa
res, da je za idejo notranje in zunanje skupinske dinamike, ki jo je John ta
čas razvil, bila, med drugim, inspiracija tudi duhovna razsežnost, ki jo je
John pripeljal iz del Kena Wilberja.
[14]
Southgate, J. (1988) The Practice of the therapist advocate, Journal of the
Institute of Self-Analysis, vol. 2, no. 1, April 1988, pp. 21 – 56; napisal
ga je na počitnicah na Krku 13. avgusta 1987.
[15] Southgate,
J. (1987) The Forgotten Pioneer – Robert Fliess, Journal of the Institute of
Self-Analysis, vol. 1, no. 1, January 1987, pp. 138–153.
[16]Southgate, J. (1990) Skriti otrok v
nas, v: Z. Pavlović (ur.) Psihološke pravice otrok: simbioza in avtonomija:
gradiva 10. mednarodne poletne šole Sekcije za skupinsko dinamiko Društva
psihologov Slovenije(Bohinj, avgust 1989), Ljubljana:
Društvo psihologov Slovenije, str.80–90.
1.Grupa je pojava. Uočimo je kad
ljudi v određenom vremenu i prostoru nešto zajedno rade.
2.Grupa je ujedno proces i
struktura.
a.Ima svoje želje koje označavaju
njezin početak i kraj – pa i vrhunac razvoja.
b.Grupa se razvija kroz distinktivno
uočljive faze koje slijede jedna drugoj i kroz koje grupa gradi svoju priču i
postojanje.
c.U grupi razvijaju se uloge i
funkcije i stvaraju sociometrijski obrasci odnosa u grupi.
3.Vođenje grupe je produkt tako
procesa kao i strukture grupe. Ideal demokratskog postulata grupnog rada je da
u vođenju sudjeluje maksimalni broj članova, da se vodstvo mijenja i da svi
članovi preuzimaju odgovornost za djelovanje i učinak grupe.
4.Bit grupe nije u grupi samoj niti
van nje – ona se nalazi na sučelju grupe i njenog okruženja.
a.Grupa se konstituira vizavi
okruženja s identitetom (pripadnošću i kontinuitetom) koji stvara, s moći djelovanja
koju generira i osjećajima koji je prežimaju.
b.Za učesnike grupe sudjelovanje je
bitno zbog susreta koji mogu u grupi ostvariti – i koji se razlikuju od susreta
u dvoje ili u masi; te zbog svojih i grupnih želja koje se mogu kroz grupni rad
ostvarivati.
c.Grupa može biti zavisna od
okoline, prvenstveno prijenos vrijednosti, uputa i moći, ali može se i od
okoline emancipirati – postati nositelj promjena u njoj. Kao subjekt dekodira,
analizira, čak probavlja ono što je u okruženju bitno da bi na to djelovala, to
mijenjala. Da bi postala nezavisna mora kritično analizirati tako obrasce
prijenosa vlasti kako i izmicati zamkama koje grupa može stvoriti (sektašenje,
karizma, …).
5.Za emancipativni rad grupe treba
dakle općenje koje stvara dijalog – prave riječi za promjenu konkretnog
konteksta grupe i osnovna pravila koja maksimiraju sudjelovanje i učinkovitost
rada.
6.Dok je u prošlosti bio naglasak na
grupama koje su se bavile prvenstveno sobom (s namjerom promjene njezinih
članova) sada je naglasak na grupama koje nešto stvaraju – ako ne baš promjene
u svojem okruženju pak ipak nešto što poboljšava život njihovih članova
(stvaraju novo okruženje, veze između ljudi, novi identitet vizavi pokvarenog
stigmom). No u teoriji grupnog rada baš je taj vidik zanemarivan – dobro je
prorađeno kako razgovarati, biti u grupi, manje kako se grupa laća svojeg okruženja,
kako djeluje.
7.Grupa je međutim dobro mjesto
učenja:
a.Više pogleda daje bolju podlogu
razumijevanju materije i grupni procesi bolje omogućuju kompleksno sagledavanje
problema.
b.Grupa može neke stvari koje se
događaju u zbilji simulirati ali i u situaciji lišeni opasnosti demonstrirati
nešto što bi u zbilji moglo tek postojati.
c.Grupa može biti i divno gojište
mašte, rasadnik ideja, priprema za akciju.
d.Upoznavanjem se u grupi stvaraju
značajni kontakti – stoga grupa služi za stvaranje i održavanje mreža.
e.U grupnom radu često se stvara
atmosfera mogućeg koja se prenosi ponekad i na organizaciju ili zajednicu u
kojoj grupa biva.
Grupa je u principu više nešto što ljudi
stvore nego što im se dogodi (premda je utisak često suprotan). Grupe je
moguće, a ponekad čak potrebno, dizajnirati – planirati, voditi; pratiti i vrjednovati.
No dizajn treba biti otvoren, omogućavati fleksibilnost, stvaralaštvo i
slobodu. Treba biti okvir, tek itinerer, skica puta kojim treba grupa ploviti –
s mogućim promjenama pravca – ali da znamo gdje i kuda smo ga promijenili.
Ono što sam mislio da će biti kraća serija blogova rasteglo se
(predvidljivo, ali ne predviđeno), pa skoro, do epskih razmjera. Najvjerojatnije
nisam napisao sve o čemu smo pričali, ali jesam napisao neke stvari o kojima
nismo, koje su mi pale na pamet pri pisanju blogova. Ovo je sad završni, pretposljednji
blog. U njemu sažimam ono što mi se učinilo bitno u prethodna dvadeset i tri
bloga. Sažetak je opet dulji (najduži blog) nego što bi trebalo. Molim za
strpljenje, možda se isplati.
Definirati autonomnu stvarnost grupe
Na početku smo grupu definirali kao društveni entitet koji je više od
zbira pojedinaca; njih u grupi druže zajednički ciljevi, ponekad opasnost
odnosno volja za preživljavanjem, te skupna pravila ali i veze među ljudima
koji spadaju u grupu – njezinim članovima. Baš je članstvo integral ta četiri
temelja odnosno osovine ili dimenzije postojanja grupe i daje grupi temelj, kao
što tijelo daje pojedinom čovjeku, područje (geografsko ili interesno)
zajednici, nacija državi i svijet globalnom društvu.[1]
Ono daje grupi autonomnost postojanja i djelovanja, jer članstvo grupe biva
bez obzira na prostor ili vrijeme isto – ista grupa postoji na različitim
mjestima i u različita vremena. No, kako smo u nastavku vidjeli vrijeme
trajanja grupe ograničeno je, obično čak i više od života pojedinca, i bitno je
kraće, po definiciji, od trajanja institucija ili zajednice. To je i prednost
grupe koja kao društveni entitet postoji između pojedinca i zajednice, zbog
svoje konačnosti, premda i grupe teže ka nesmrtnosti, imperativ da nešto
značajno naprave u grupi je jači. Zbog toga možemo grupu smatrati, usprkos
njezinom kratkom vijeku, stvarnijom od osobnosti i zajednice, ali i utvrditi da
se ona ostvaruje baš na sučelju baš ovih aveta, virtualnih bića – bez obzira
koliko oni bili stvarni ili ne.[2]
Raditi zajedno, u grupi
Dok smo grupu uspjeli, premda kompleksno, definirati, više imamo
poteškoća s definicijom grupnog rada. Već na jezičnoj razini sintakse ablativ
odnosno prislovna odrednica „u grupi“ može se tumačiti na više načina (iako smo
naglasili da ga je treba razumjeti kao „akompanjativ“, kao rad zajedno s
drugima, što stvara pleonazam jer na taj način „grupni“ i „socijalni“ rad znače
isto).
Teško je dakle zamisliti socijalni rad ne da bi se radilo o grupi. No
grupni rad kao metodički entitet, kao što je nekad, za vrijeme dominacije terapeutskog
modela socijalnog rada, bio, skoro pa ne postoji više.[3]
Naravno da grupe u socijalnom radu postoje i teško je zamisliti socijalni rad
bez grupne dimenzije, no one postoje kao „prirodno“ okruženje socijalnog rada
ili njegovo polazište, a u svakom slučaju kao jedan od registara[4]
socijalnog rada, kao dimenzija koja ima svoju konzistentnost i svoje posebne
značajke, koju treba pratiti, imati na umu i dakako koristiti je.
Stoga je znanje o grupi i kako raditi u grupi, a pogotovo s grupom u
socijalnom radu, potrebno. Teorijsko znanje može se pribaviti iz knjiga,
iskustveno iz šegrtovanja. Je li to dovoljno? Možda i je, ali minimalno. Takvo
učenje garantira samo nastavak istog, za nešto novo, za promjene potrebno je
više. Ono što grupni treninzi nose sa sobom je, ne samo metoda
eksperimentiranja, nego i eksperimentalni etos – treba pokušati, treba stvarati
nova iskustva, oblike i činove. Uz to takva grupna zbivanja imaju potencijal
povišenja energije u grupi, što nije od velikog značenja ako se grupa raziđe,
no može biti značajno kad se radi o grupama kojima je to početak neke duže
aktivnosti.
Razvoj grupne želje
Sljedeća stvar koju treba naglasiti je da grupa nije samo struktura
nego je u prvom redu proces. Da grupa nastane, postane, treba vrijeme i činovi
koji je osnivaju. Poželjno je da taj proces bude stvaralački, čak orgazmični
ciklus (Southgate), posljednje znači da ima eros, naboj, da znači napon i
pražnjenje tog napona. Baš taj napon ostvaruje grupu, daje joj moć da bude
realna, da postoji. Pojedine faze tako zacrtanog grupnog procesa potkladaju
osnovne pretpostavke o tome zašto se grupa sastala – njegovanje da je neko
zaštiti; energiziranje da se bori ili bježi od neprijatelja; opuštanje da
parenjem stvara svoju budućnost. Na realnoj bazi, iz pogleda bilo pojedinca
bilo institucije te su pretpostavke sulude, u najmanju ruku imaginarne. No iz
perspektive grupe – i njenog iminentnog kraja one su itekako realne. Zato je
bitan spoj tog osjećajnog ljepila grupa sa racionalnim raspoređivanjem snaga
(za dostizanje svjesnog grupnog cilja).[5]
Kako će grupa sadržati svoje emocije između ostalog je i stvar scenarija ili
dizajna koji grupa primjeni za svoj razvoj. Osjetljivošću za proces, za druge,
prihvaćanjem, poticanjem i opuštanjem možemo voditi grupu (ili još bolje grupa
voditi sebe) prema stvaralačkom procesu.
Tome doprinosi i stvarna grupna želja odnosno otvaranje mogućnosti da
se ona izrazi. Bilo kakva bila apriorna, institucionalna želja odnos tako
definirani cilj grupe, grupa ju mora pronaći, izumiti i u stvarnosti svog
postojanja. Uz to osobne želje članova grupa moraju biti ili skladne ili barem
ne ići na štetu onoga što grupa želi, na što cilja. Umjetnost života grupe je i
kako osedlati nesvjesne sile koje je nose – da je ne pojedu već da stvaraju ono
što grupa želi.
Etički imperativ demokratskog, višeglasno vođenja grupe
Jedno od najbitnijih pitanja u bilo kojoj grupi je pitanje vođe. U lik
vođe projiciraju se želje članova grupe i grupe same, u njegovoj funkciji
sjedinjuju se svi najbitniji grupni procesi i djelovanje grupe. Učenje grupne
dinamike bio je baš projekt demokratizacije vođenja grupa. Ono pokazuje da
vođenje grupe i njeno funkcioniranje može biti i demokratsko i socijalno –
odnosno ne treba biti autokratsko ili nikakvo. Pokazuje također da su obični
članovi grupe najbolji vođe jer baš oni imaju potrebu, čak nuždu, da
mobiliziraju iznutra grupe ono što grupa ima (ili da zajedno traži ono što
nema). Pokazuje također da designirani vođa može slušanjem grupe i odstupanjem
od svoje uloge otvarati prostor koji za takav proces treba i da time omogućuje
spontano izmjenjivanje članova na vodećim pozicijama – a s time ne samo širu
mobilizaciju potencijala i resursa koja grupa posjeduje nego i istodobno
pokrivanje produkcijskih, organizacijskih i emocionalnih procesa.
Pitanje vođe postavlja se najradikalnije na sučelju grupe virtualnih
zahtjeva okoline. Okruženje grupe naime investira najviše baš u vođu (ako ga
već ne postavlja). Ako su zahtjevi okruženja autoritarni (što obično jesu – ako
ništa drugo onda oko „proizvoda“ koji grupa treba isporučiti) designirani vođa
grupe trebati će veliku podršku ostalih člana grupa da očuva tek stvorenu
demokratsku atmosferu grupe.[6]
Bit grupe izražava se prema van
Sučeljavanje s okolinom jedna je od čestih slijepih pjega grupa koje se
pretežno bave sobom. No na neki način takvo sučeljavanje je i egzistencijalna
nužda ako grupa hoće zbilja postojati. Ako hoće grupa zbilja uzeti svoju
sudbinu u svoje ruke treba joj dijalog
(Freire) i prelazak preko svojih granica – u zajednicu, možda čak u društvo.
Društveni odnosi moraju postati materija na kojoj grupa radi – kritički, sa
srcem, drugarsko i s nadom. U suprotnom grupa ostaje tek mehanizam prenošenja dominantnih,
hegemonih ideja i načina djelovanja. Zaplitat će se u proigravanje bezbroj
varijanti odnosa gospodara i roba, biti ulovljena u aksiomatici nužne nadmoći.
Te uloge, da bi mogla nešto učiniti, grupa mora prevrnuti, subvertirati i iz te
aksiomatike izaći van (Iz-hod). Pravila koja smo na seminaru predstavili i
djelomice isprobali pri tome pomažu, omogućuju preuzimanje odgovornosti i
odvažnosti. Međutim ona su previše općenita, premalo zahvaćaju konkretnu zbilju
iz koje neka konkretna grupa proizlazi. Za više moći trebali bi kodovi koji bi
konkretnije obuhvaćali lokalnu kulturu općenja ili, u našem slučaju, kulturu
koja se stvara u diobi moći u socijalnom radu.
No i uz te rezervacije, seminari grupne dinamike doprinose spoznaji i
iskustvu da se u grupi može i drukčije razgovarati. Da razgovor može biti
iskreniji, dinamičniji i učinkovitiji. Upotreba znakova ukazuje i na to da su
riječi, pogotovo ako s njima ne razgolićujemo bitne probleme, suvišne i mogu
uzrokovati zastajkivanju grupnog procesa. Treba upotrijebiti i znakove – i tijela
i dijela.[7]
Iskustvo grupe u Osijeku definitivno je pokazalo na neke prednosti
takvog grupnog rada, konkretno pri učenju socijalnog rada. Demonstriralo je drugi
način, idejno primjereniji duhu socijalnog rada, na više načina – brisanjem
šturih granica među ljudima, upoznavanjem, interakcijom i aktivnim i
eksperimentalnim pristupom, oduševljenjem[8]
su-članovima grupe i grupnim događanjem. To je dovelo između ostalog i do toga
da tužaljke o svojoj zloj sreći jer nema nastavka studija pretvore u grupnu
akciju. Bez obzira kako će ta priča završiti postali su subjektom svoje
sudbine. I to je nešto. Pokazalo se i to da je dobrovoljnost sudjelovanja uvjet
slobodne volje. I to da su humor i zabava, premda u opreci s klasičnim pogledom
na sveučilišnu nastavu, ako ne nužni onda pak prigodni enzimi vrenja grupnog
nesvjesnog i njegovog osedlavanja za zajedničko dobro.
[2] U uvodnom razmišljanju dojmila me duplost formalnih i neformalnih
imenovanja koju smo mogli promatrati na različitim razinama ljudski odnosno
društvenih entiteta: čovjek – osoba, grupa – jedinica, zajednica –
organizacija, društvo – država, korporacija. No suvišno je stavljati u početnu
definiciju razlikovanje među formalnim i neformalnim grupama.
[3] Postoje dakako još uvijek terapeutske grupe – bilo u institucijama
bilo organizirane u „slobodnoj potražnji“, postoje grupni treninzi u
menadžmentu, i postoje grupe za samopomoć i za podršku. Sve one su nalik na to
što se u socijalnom radu smatralo „radu s grupom“. Za prve, one terapeutske i
trening grupe, se možemo s pravom zapitati jeli se radi o socijalnom radu, za
druge je jasno da da. Us to prve imaju svojstvo lakšeg i mekšeg upravljanja
ljudi, postizanja bilo povoljnijih rezultata kompanija bilo prihvatljivijeg
ponašanja ljudi. Za druge možda čak valja suprotno one vrednuju svoje članove
kakvi jesu, čak u nekim slučajevima u sukobu sa dominantnim ideologijama (npr.
grupe podrške istospolno usmjerenih, grupe ljudi koji čuju glasove i sl.).
[4] Slično važi i za rad s pojedincem i rad u zajednici. To su postali
registri koje treba koristiti uvijek i skupa. No ti registri nisu jedini
registri socijalnog rada. Vrlo potentna je dioba na razgovorni odnosno komunikacijski
registar, dokumentarni registar zapisivanja, organizacijski registar i terenski
registar upoznavanja životnog svijeta korisnika. Oni na jednoj drugoj osovini
daju pregled nad potencijalima socijalnog rada.
[5] Grupa je uvijek barem malo psihotična. Ne samo da misaoni procesi teku
na različitim mjestima u grupi i da je opsjednuta bilo svojim krajem bilo
vječnošću postojanja (i to odjednom), već i u tome da može mobilizirati
nenadane i neočekivane aktivnosti same grupe i njenih članova.
[6] Jedna od prvih, ako ne prva, masovna demonstracija u Ljubljani bila je
u povodu nesreće u Černobilu. Uskoro nakon početka demonstracije milicija je
odvela glavnog protagonista na „saslušanje“. Da su se demonstracije nastavile
odnosno da se nisu raspale bila je zaslužna skupina učesnika koji su imali
iskustva baš u demokratskom vođenju grupa djece, logorovanja i drugih grupa u
zajednici. Oni su imali „Know-How“ kako se kapilarno, bez osobitog vođe
organizirati, kako napuniti prazninu koja je nastala.
[7] Ova konstatacija može izgleda proturječna Freirovom insistiranju na
moći riječi. No ako je traženje kritičnog vokabulara, riječi koji zbilju
razgolićuju način kako se suprotstaviti hegemonizaciji, onda su znaci način
kako toj hegemonizaciji pobjeći.
[8] I to je freirovski izraz. On kvazi-etimološki raščlanjuje riječ „admiration“
u „ad“ – „k“ i „miro“ – gledam.
