Proces, polje in sozvočje ravni delovanja (Sklep in smernice – tri osi razvoja socialnega varstva 8)

Najbolj očitna rdeča nit ali celo skupni imenovalec ovir, pomanjkljivosti sistema in polja, ki ga opisujemo, je, da imajo udeleženci oz. akterji – od uporabnikov pa čisto do vrha piramide – manj moči.[1] So tudi čedalje manj ustvarjalni pa tudi, paradoksno glede na proklamirano storilnostno usmeritev sistema, čedalje manj produktivni. Med njimi je tudi čedalje manj sodelovanja.

Ustvarila se je nepregledna in nekonsistentna struktura. Prav poudarek na strukturi onemogoča tisto, kar je v socialnem delu še posebej pomembno – procese. Človeško življenje pa je bolj proces kot struktura.

Ostali smo fiksirani v svojih (predpisanih) vlogah. Obvladuje nas strah pred napakami, pred avtoriteto, ki pa je kafkovskega značaja.

Pristajamo na obstoječe stanje. A to ni varen pristan, temveč pokopališče ladij.

a veš, da smo bili leta dolgo v neke čudnem stanju, ko se mi je zdelo dobro, da se borim, da lahko delam socialno delo in sem se počutila OK, samo da mi še tega niso vzeli in bila vesela, da imam pri svojem delu mir, dejansko pa se nisem zavedala, kako zelo globo smo zabredli...zdaj počasi vidim, ko se začenja zbujati pravi duh, da smo še nižje, kot se mi je od daleč dozdevalo... [2]

Odgovor je torej mobilizacija, osebno, skupinsko, strokovno in človeško angažiranje v forumih, akcijah, aktivih, projektih itn. → GIBLJIVO GIBANJE

Tri osi – en proces, eno polje

Nevarna past, ki preži na nas, ko se lotevamo sprememb na teh treh oseh, je, da bi jih obravnavali le vsako zase, ločeno ene od druge – da bi izvedli mehanično dezinstitucionalizacijo, ne da bi hkrati in v povezavi z njo prenovili socialno delo na centrih za socialno delo; da bi se lotili prenove in oplemenitenja socialnega dela, ne da bi pri tem upoštevali njegovo vlogo pri prehodu v skupnost in uresničevanju ideje dolgotrajne oskrbe. Ali pa da bi vzpostavljali sistem dolgotrajne oskrbe, kot posebni tir socialne politike, ki bi bil ločen od socialnega varstva in drugih sektorjev, ne pa da bi jih integriral in preoblikoval.

Gre namreč za en proces, ki poteka na treh oseh in ustvarja enotno polje delovanja. Poudariti je treba, da pri tej spremembi ne gre toliko za nov sistem, novo strukturo, temveč gre za proces, ki poteka v konkretnem družbenem polju, v katerem delujejo raznolike in številne sile.[3]

Pri tem ima vsaka od osi svojo naravo in v proces prispeva na svojstven način. Vsaka na svoj način prispeva k uresničevanju ciljev, ki so skupni vsem trem osem – uresničevanju solidarnosti in svobode. 

 

Slika 3: Polje, ki ga ustvarjajo prenova centrov, dezinstitucionalizacija in dolgotrajna oskrba

Dolgotrajna oskrba je za zdaj ideja, virtualna paradigma, ki naj bi jo šele VZPOSTAVILI in ki naj bi poenotila, združila polje. Na eni strani uvaja nove obrazce oskrbe, nove pristope in novo pojmovanje upravičenosti. Na drugi pa nove načine zbiranja, pretoka in razporejanja (distribucije) sredstev.

Dolgotrajna oskrba, ki obstaja virtualno, naslavlja drugi dve osi, ki sta zasidrani v skupnosti in v njej stvarno obstajata. Pri tem obstoječi zavodi s PREOBRAZBO prispevajo k skupnim ciljem svoje človeške in materialne vire. Centri pa s PRENOVO socialnega dela pokrivanje terena in lokalno povezovanje akterjev. Ne gre torej za tri ločene procese, še manj za tri ločene segmente sistema. Ne gre niti za sistem, ampak za polje delovanja. Dolgotrajna oskrba ne sme postati še en tir delovanja sistema, ne sme podvajati, ampak združevati.

N. B. Resnični začetniki dolgotrajne oskrbe v skupnosti, so bili zavodi za oskrbo na domu, ki so jih ustanovili centri za socialno delo. Pa tudi gibanja, ki so vzpostavljala nove, skupnostne oblike (pogosto tudi s podporo CSD).

Točke in ravni delovanja za spremembe

Glavna usmeritev pri uvajanju spremembe, za katere se tu zavzemamo je ne pristajati na aksiome oblasti in vsakdanjosti – »tako mora biti«. Izhajati moramo iz etičnih imperativov – svobode, solidarnosti – postajati čedalje bolj človek. Pri tem pa uporabljati abstraktne sheme tako, da bodo izhajale iz življenjskega sveta (uporabnikov, skupnosti), ne pa da ga bodo urejale po svoje.

Pri tem pa stopamo v polje delovanja na povsem različnih točkah, delujemo na ravneh (platojih), ki imajo svojo lastno, med seboj različno, konsistentnost in logiko delovanja.

Slika 4: Ravni in točke delovanja za spremembe

Temelj in izhodišče sprememb mora biti svet v katerem živimo – predvsem uporabniki, a tudi izvajalci storitev – naš življenjski svet. Kriterij in merilo pa je pri tem moč, ki jo pridobimo, koliko smo se z nekim posegom okrepili (oz. nasprotno izgubili moči). Metode dela so način, kako ta cilj doseči, kako uresničiti avtonomijo → tako uporabnikov v razmerju do strokovnjakov, kot slednjih v razmerju do upravljavcev in financerjev. Oblike dela, v tem momentu predvsem oskrba po osebni meri in krepitev skupnosti so formalni produkt, ki oblikuje in povezuje dejanja v, za udeležence, smiselno in pregledno celoto in omogoča vpisovanje v sheme financiranja, povezovanja v sistem, strukturo, v proces in polje.

Polje prenavljamo in ustvarjamo lahko le deloma od spodaj, za zrelo delovanje polja je potrebna reforma sistema. Ta mora biti hkrati njegova demokratizacija. Konkretno mora biti utemeljena v življenjskem svetu (pravicah in »potrebah« – HOPS), oblikovana kot skupna vizija in strategija, njeni nosilci morajo biti kadri zavzeti za spremembe, udeležence se povezati v koalicijo za spremembe, ustvariti moramo ozračje, da so spremembe možne. Spremembe moramo ustvarjati v nenehnem  dialogu, ki mora postati tudi glavno orodje in značilnost delovanja na vseh ravneh. 

[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.]   

Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

---

[1] Tudi pri tistih, ki imajo nominalno največ moči in od katerih (po kafkovsko) pogosto največ pričakujemo, se pogosto, ko se nanje obrnemo, izgovarjajo, da jih, čeprav soglašajo s spremembami, ne morejo (v tem trenutku) uveljaviti. Razloge najdejo bodisi v tem, da »zdaj ni pravi trenutek«, izgovarjajo se na druga ministrstva, ki pri projektu niso pripravljena sodelovati (navadno na finančno ministrstvo), trenutno pomanjkanje sredstev, nedorečenost zakonodaje, včasih celo na mednarodne dejavnike ipd.

[2] Iz odziva socialne delavke na diskusijo na FB.

[3] Koncept polja lahko razumemo v pomenu Lewinove teorije polja, lahko pa tudi kot bukolično prispodobo našega delovanja (tudi v skladu s konservacijskim imperativom zgoraj).

Edwin M. Lemert: Paranoja in dinamika izključevanja – zarotniška narava izključevanja (4)

Zarotniška narava izključevanja

Iz zgornjega lahko sklepamo, da organizacijska ranljivost kot tudi pričakovanje maščevanja paranoičnega človeka ustvarjajo funkcionalne temelje za zaroto med tistimi, ki ga hočejo obvladati ali izvreči. Velika je verjetnost, da se bo v organizaciji pojavila koalicija, ki jo bo družila skupna zaveza nasprotovati paranoičnemu človeku. Ta izključevalna skupina zahteva od svojih članov zvestobo, solidarnost in skrivnostnost; deluje v skladu s skupno shemo in v različnih merah uporablja tehnike manipulacije in krivih razlag.[*]

Zaroto v rudimentarni obliki lahko zasledimo v neformalnem izključevanju, ločenem od organizacijske krize. Ponazarja nam jo zbiranje članov osebja raziskovalnega tima okoli hladilca vode, da bi se pogovarjali o neželenem sodelavcu. Uporabljali so tudi pisarniške telefone, da bi se dogovorili za premore za kavo brez njega, in uporabljali simbolična znamenja v njegovi navzočnosti, kot je, na primer, brundanje teme iz Dragneta (televizijske nadaljevanke op. prev.), ko se je približeval skupini. S strinjanjem nadrejenih so vpeljali pravilo proti zunanjim pogovorom v, na videz za vse, da bi preprečili vedenje osamljenega delavca. V nekem drugem primeru so spremenili opomnik za intervju, ki ga je ustvaril raziskovalec, na sestanku, ki so ga pripravili brez njega. Ko je hotel pojasnilo na naslednjem sestanku, so se njegovi sodelavci pretvarjali, da nič ne vedo o teh spremembah.

Zarotniško vedenje najbolj pride do izraza med organizacijsko krizo, v kateri izključevalci, ki sprožijo dejanja, postanejo borbena skupina. Da bi soglasno prevzeli tak pogled nase, poenotili skupino in prekinili interakcijo tistih, ki se nočejo povsem pridružiti koaliciji, je potrebno usklajeno delovanje. Trudijo se tudi nevtralizirati tiste, ki se niso priključili, a ne morejo ostati nevedni o načrtih, ki so v teku. Ustvari se videz enotnosti, tudi če je ni.

Velik del ravnanja skupine je takrat strateške narave, z določljivimi preračuni o tem, »kaj bomo mi storili, če on stori to ali ono«. V enem od naših primerov je član nadzornega odbora govoril o »igri, ki se igra« z človekom, ki jim je nasprotoval. Načrtovana dejanja gredo lahko tako daleč, da se natančno dogovarjajo o besedah, ki jih bodo uporabili, ko se bodo soočili s paranoičnim človekom oz. ko jih bo ta izzval. Predvsem pa med izključevalci poteka kontinuirana in precizna komunikacija, ki jo ponazarja primer, ko so si vzajemno izmenjevali kopije vseh pisem, ki so jih poslali ali prejeli od ega.

Skrb za skrivnosti v takih skupina se pokaže s takimi stvarmi, kot je pazljivo zapiranje vrat in tiše pogovarjanje, ko beseda nanese na ega. Kraji in čas srečevanja utegnejo biti drugačni od normalnih postopkov; dokumente lahko začnejo shranjevati na nenavadnih mestih in prenehajo uporabljati določene telefonske aparate med paranoično krizo.

V takem obdobju se vidnost človekovega vedenja precej poveča, pogosto je prav on glavna tema pogovora med izključevalci, govorice o težavah pa širijo še na druge skupine, ki se utegnejo včasih vključiti v kontroverzo. Na določeni točki se potrudijo, da so člani skupine stalno obveščeni o premikih človeka in tudi, če je možno, o njegovih načrtih. V učinku, če ne v obliki, to pripelje do vohunjenja. Člani neke take bojevite skupine so, na primer, najeli nekoga zunanjega, njihovemu tožniku nepoznanega, da si je zapisal govor, s katerim naj bi si na svojo stran pridobil neko organizacijo v skupnosti. V drugem primeru so prepričali nekoga, ki je imel pisarno, ki se je odpirala v pisarno vodje oddelka, da je deloval kot informator za jedrno skupino, ki si je trudila vodjo odstraniti z njegovega položaja. Ta skupina je resno razpravljala o tem, da bi postavili nočno stražo pred hišo človeka, ki so ga zaznavali kot svojega sovražnika.

Skupaj s povečano vidnostjo paranoidnega človeka pride tudi do distorzije njegove podobe, najbolj izrazito v notranji kliki izključevalcev. Pretiravajo o njegovi velikosti, fizični moči, zvijačnosti in z anekdotami o njegovih čudaških podvigih, predvsem pa s tematskim poudarkom na temu, da je nevaren. S tem, da so se v preteklosti zapletli v nasilje ali grožnje, nekateri dajejo povod za taka verovanja, drugi pač ne. V intervjujih na to temo lahko naletimo na značilna protislovja, kot so: »Ne, nikoli ni udaril nekoga tu okrog – se pa je stepel s policisti pred državno skupščino.« ali »Ne, ne bojim se ga, a nekega lepega dne bo eksplodiral.«

Mimogrede lahko rečemo, da domnevne nevarnosti paranoičnih ljudi, o kateri pripovedujejo v leposlovju in dramah, niso nikoli sistematično dokazali. Pravzaprav, edini izdatni podatki na to temo iz študije o podaljšanih sprejemih, v veliki meri paranoičnih, v duševno bolnišnico na Norveškem, odkrivajo, da »niti paranoiki niti paranoidni niso bili prej nevarni in večinoma niti ne težavni.« (Ödergard 1958). Naša razlaga tega, kot smo že omenili, je, da pripisana nevarnost paranoičnega človeka ne izhaja iz fizičnega strahu temveč iz organizacijske grožnje, ki jo predstavlja, in potrebe po upravičevanju kolektivne akcije zoper njega.[1]

Vendar pa ne gre v celoti za taktično ravnanje – na kar kažejo tesnobnosti in napetosti, ki med bolj kritičnimi fazami njihove interakcije naraščajo med ljudmi v koaliciji. Udeleženci lahko razvijejo strahove, ki so precej podobni tistim, ki jih imajo klasični zarotniki. Eden od vodij take skupine je govoril o obdobju paranoične krize kot o »tednu strahu«, med katerim ga je mučila nespečnost in je »moral jemati svoje želodčne tablete«. Nek član odbora nam je odkril, da se je med šolsko krizo, ki jo je sprožilo odstavljanje agresivnega učitelja, »bal svoje sence« in »se spraševal, če bo vse u redu, ko se zvečer vrne domov.« Taka stanja napetosti, ki delujejo hkrati z neko vrsto zapiranja komunikacije v skupini, so hkrati vzrok in posledica ojačane skupinske interakcije, ki popači in simbolično preuredi podobo človeka, proti kateremu delujejo.

Potem ko izključevalci dobijo bitko, njihova verzija človeka kot nevarnega postane kristaliziran razlog za uradno ravnanje. Na tej točki postane kriva razlaga del bolj premišljene manipulacije ega. Velike napačne navedbe, najbolj pogosto imenovane »pretveze«, postanejo upravičljivi načini, da se ga pripravi za sodelovanje pri, na primer, tem, da ga pripravijo, da se podvrže psihiatričnemu pregledu ali zadržanju, ki predhodi hospitalizaciji. Ta proces je učinkovito opisal Goffman (1959)[†] s svojim pojmom »tunela izdaje«, skozi katerega pacient stopi v bolnišnico. Tega nam ni treba podrobneje obdelovati, le potrditi, da se to zgodi v procesu izključevanja, ki se v naših primerih komplicira s pravnimi omejitvami in povsod prisotnimi tveganji sodnih sporov.

Izvirni članek

Lemert, E. (1962), Paranoia and the Dynamics of Exclusion. Sociometry 25, No. 1 (March 1962) , 1-20.

Navedeni viri

Goffman, E., »The Moral Career of the Mental Patient,« Psychiatry, 1959, 22, 127 ff.

Ödergard, Ö., (1958) »A Clinical Study of Delayed Admissions to a Mental Hospital,« Mental Hygiene, 42: 124–132.

---

[1] Zgoraj, http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2019/10/edwin-m-lemert-paranoja-in-dinamika.html.

---

[*] V izvirniku »misinterpretation«.

[†] V slovenščini zdaj dostopno v drugem eseju Azilov, torej o moralni karieri duševnega bolnika. Cf.: Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

Edwin M. Lemert: Paranoja in dinamika izključevanja – generično izključevanje in organizacijska kriza pri formalnem izključevanjeu (3)

Generični proces izključevanja

Paranoični proces se začne z medosebnimi težavami med človekom in njegovo družino, sodelavci in predpostavljenimi na delovnem mestu ali sosedi oz. drugimi ljudmi v skupnosti, ki vztrajajo dalj časa. Pogosto ali celo tipično nastanejo iz neprikritih in prepoznavnih zadev, katerih težišče je dejanska ali zagrožena izguba osebnega položaja. Ta je povezana s stvarmi, kakor so smrt sorodnikov, izguba položaja, izguba strokovnega certifikata, nezmožnost napredovanja, starostne ali fiziološke spremembe v življenjskem ciklusu, pohabljenje in spremembe v družinskih in zakonskih razmerjih. Spremembe statusa označuje to, da ne dovoljujejo nobenih alternativ, ki bi bile za človeka sprejemljive, iz česar izhaja njihova »nevzdržnost« in »neznosnost«. Na primer, za človeka izučenega za učitelja, ki izgubi svojo licenco, to pomeni, da ne bo mogel nikoli več poučevati, ali človek star petdeset let, ki se sooča z izgubo napredovanja, za katerega bi bil na vrsti v rednih postopkih neke organizacije, ali žena, ki se podvrže histerektomiji, ki pohabi njeno podobo ženske.

V primerih, ko ni mogoče odkriti dramatične izgube položaja, gre pogosto za niz neuspehov, neuspehov, ki smo jih morda sprejeli ali pa se jim prilagodili, vendar pa se nam ob vstopu v vsak nov položaj napetost progresivno veča. Nevzdržnost pravkaršnje izgube položaja, ki se lahko drugim zdi nepomembna, je funkcija intenzivirane zavzetosti, ki se v nekaterih primerih rodi iz zavedanja, da je v naši družbi kvota neuspehov omejena. Včasih v takih okoliščinah neuspehi spremljajo človeka, sloves o njem kot o »težkemu človeku« pa se širi pred njim. To pomeni, da ima pogosto, v vsaki novi skupini, v katero stopi, status tujca na preskušnji, pa tudi da skupine ali organizacije, ki mu dajo priložnost, verjetno ne bodo imele veliko potrpežljivosti do njegovih dejanj.

Posameznikovo vedenje – aroganca, žaljivke, prevzemanje privilegijev in izkoriščanje slabosti drugega – imajo na začetku segmentiran in omejen vzorec, saj je omejeno na interakcije zavzemanja položaja. Zunaj njih, je človekovo vedenje lahko prav sprejemljivo – vljudno, obzirno, prijazno, celo ugajajoče. Podobno se drugi ljudje in člani skupin razlikujejo v svoji toleranci relevantnega vedenja, odvisno od tega, koliko tako vedenje ogroža posameznikove ali organizacijske vrednote oziroma sproža sekvence zadreg v socialnih dejanjih. V zgodnjem obdobju porajanja, je toleranca drugih do človekovega agresivnega vedenja na splošno visoka in je zelo verjetno, da si ga bodo razlagali kot variacijo normalnega vedena, še posebej, če jim ni na voljo poznavanje človekovega življenjepisa. Največ, kar se lahko zgodi je, da ljudje opazijo, da je »na njemu nekaj čudnega«, da »mora biti prizadet« ali da je »samo zlovoljen« ali pa »da ga ne razumem povsem« (Cumming in Cumming 1957).

Na neki točki v verigi interakcij se ustvari nova konfiguracija, kako drugi zaznavajo tega človeka, ki premakne razmerja med likom in ozadjem. Človek je, kakor smo že nakazali, dvoumen lik, ki ga smemo primerjati z učbeniškimi slikami stopnic ali kock, ki se spremenijo, ko jih pozorno gledamo. Iz normalne variante človeka postane »nezanesljiv«, »nevreden zaupanja«, »nevaren« ali nekdo, s katerim se drugi »nočejo zapletati«. Lep primer tega lahko vidimo v odzivu predstojnika glasbenega oddelka na neki univerzi, ko je sprejel na pogovor človeka, ki je leta delal na teoriji, kako komponirati glasbo matematično:

Ko je prosil, da bi ga zaposlili, da bi tako lahko uporabljal univerzitetne elektronske računalnike, sem spremenil mišljenje … ko sem ugovarjal njegovi teoriji, se je vznemiril, tako da sem svoj odziv spremenil od »da« k »ne«.

Kot je iz tega očitno, potem ko pride do drugačne orientacije v zaznavi, bodisi kot posledice kontinuirane interakcije bodisi zaradi sprejema biografskih informacij, se kakovost izmenjave spremeni. Z našimi besedami postane hlinjena, označujejo pa jo pokroviteljstvo, izogibanje, »ugoditve«, usmerjanje pogovora na izbrane teme, zmanjšani odziv in molk, vse preračunano v to, da preprečimo intenzivno interakcijo ali da zavarujemo posameznikove ali skupinske vrednote s tem, da preprečimo dostop do njih. Ko interakcija poteka med dvema ali več ljudmi v človekovi navzočnosti, jo intonira cel repertoar prefinjenih znakov, ki jih razumejo le oni sami.

Čisti učinek hlinjene interakcije je, da:

1. Prepreči toke informaciji proti egu;
2. Ustvari razcep med izraženimi mislimi in čustvom med tistimi, s katerimi je v interakciji; 
3. Naredijo situacijo ali skupinsko podobo dvoumno za ego, v isti meri kot je on dvoumen za druge.

Ni treba reči, da je ta vrsta hlinjene interakcije ena od najbolj težavnih za odraslega v naši družbi, saj zaplete odločitve ali pa mu jih onemogoči in tudi zato, ker je moralno zavratna.[1]

Proces od vključenosti do izključenosti ni nikakor premočrten. Tako posamezniki kot člani skupine spreminjajo svoje zaznave in odzive, nihanje je pogosto, odvisno je od medigre vrednot, tesnob in krivde na obeh straneh. Člani izključujoče skupine se lahko odločijo, da niso bili fer in skušajo človeka vrniti v krog zaupanja. Tak poskus lahko človek zavrne ali pa ga izkoristi kot sredstvo novega napada. Ugotovili smo tudi, da lahko ego kapitulira, včasih nenadno, pred drugimi in si prizadeva, da bi ponovno stopil v skupino, a le da ga znova zavrnejo. Včasih pride do kompromisa in pride do delne ponovne integracije ega v skupino. Smer, ki jo bo neformalno izključevanje ubralo je odvisna od odziva ega, stopnje interakcij med njegovimi interaktorji, sestave in strukture neformalne skupine in zaznave »ključnih drugih« na točkah interakcije, ki neposredno učinkujejo na egov položaj. 

 

Organizacijska kriza in formalno izključevanje

Do zdaj smo obravnavali izključevanje kot neformalen proces. Lahko pride do neformalnega izključevanja, a formalni položaj ega v organizaciji ostane nedotaknjen. Dokler ohranja položaj, ki ga po njegovem dovolj nagrajuje, lahko med njim in drugimi vztraja mir napete sorte. Vendar pa njegova družbena osamitev in močna zavzetost iz njega naredita nepredvidljiv dejavnik, še posebej v velikih in kompleksnih organizacijah, kar pomeni, da so pogoji take stabilnosti kratkega značaja.

Organizacijske krize, ki vsebujejo paranoično razmerje, se pojavijo na več načinov. Človek lahko delujejo tako, da vzbuja neznosno tesnobo pri drugih, ki zahtevajo, »da je treba ukrepati«. Spet, s tem, da se obrne na višjo oblast ali apelira zunaj organizacije, sproži postopke, ki tistim, ki so na nadrejenem položaju, ne dajo druge izbire, kakor da ukrepajo. V nekaterih situacijah ego ostane razmeroma pri miru in organizacije ne napada odprto. Dejanja zoper njega sprožijo naraščajoče tesnobe ali preračunljivi vzgibi sodelavcev – v nekaterih primerih njegovih neposrednih nadrejenih. Nazadnje pa lahko krizo pospešijo redni organizacijskih postopki, ki zadevajo napredovanje, upokojevanje ali premeščanje. 

Če si zamislimo kritično situacijo, v kateri konflikt med posameznikom in člani organizacije vodi k dejanjem, ki naj bi ga formalno izključila, obstaja več možnih razpletov. En je premestitev z enega oddelka, podružnice ali enote organizacije v drugo, ukrep ki ga pogosto uporabijo v vojski ali velikih korporacijah. To terja prepričevanje človeka k spremembi in tudi da ga bo neki oddelek moral sprejeti. Čeprav lahko to dosežemo na več načinov, neredko premestitev udejanjimo z zvijačami, prikrivanjem informacij, podkupovanjem ali slabo prikritimi grožnjami. Ni treba posebej izpostaviti, da so možnosti, da premestitvijo rešimo problem, omejene, odvisne od velikosti organizacije in predhodnega širjenja glasov o premeščenem.

Rešitev številka dve je, kar smo poimenovali enkapsulacija, kar, na kratko, pomeni reorganizacijo in redefinicijo položaja ega. To ima učinek, da ga izoliramo od organizacije in da odgovarja enemu ali dvema nadrejenima, ki delujejo kot njegovi posredniki. Tako spremembo pogosto naredijo zanj sprejemljivo s tem, da povišajo nekatere materialne nagrade za njegov položaj. Nominalno napreduje, ga »povišajo«, mu dajo večjo pisarno ali posebno tajnico ali pa ga razbremenijo napornih nalog. Včasih zanj ustvarijo poseben položaj.

Ta tip rešitve pogosto deluje, saj je na nek način formalno priznanje, ki mu ga organizacija podeli za njegovo zavzeto opravljanje položaja in je deloma tudi zanj zmaga nad njegovimi sovražniki. Jih obide in ga postavi v neposredno komunikacijo z višjo oblastjo, ki lahko z njim komunicirajo na bolj neposreden način. Njegove sodelavce pa tudi razbremeni nadaljnje potrebe, da bi se proti njemu združevali. Ta rešitev včasih uporabijo, da se znebijo težavnih šefov v korporacijah, visokih oficirjev v vojski, in akademskih personae non gratae na univerzah.

Tretja zvrst rešitev problema paranoje v neki organizaciji je neposredno odpuščanje, prisiljeni odstop ali ne-podaljšanje mandata. Nazadnje pa lahko pride do organiziranega ukrepanja, da človeka dajo na bolniški dopust ali pa da ga prisilijo, da se podvrže psihiatričnemu zdravljenju. Ekstremen izraz takega pritiska (kot na družino) ali neposrednega ukrepanja je namestitev človeka v duševno bolnišnico.

Vrstni red rešitev problema paranoje na grobo odraža količino tveganja, povezanega z alternativami – tako glede možnosti neuspeha kot tudi škodljivih posledic za organizacijo. Na splošno, organizacije, kot kaže, pokažejo precej odpora do sprejemanja in izvajanja odločitev, ki zahtevajo izločitev posameznika ali prisilno hospitalizacijo, ne glede na njegovo duševno stanje. Eden izmed razlogov za to je, da utegne človek imeti moč v organizaciji, ki temelji na njegovem položaju, ali imeti edinstvene spretnosti in informacije[2], in če ni res močne koalicije proti njemu, bo splošni konservativizem upravnih presoj deloval njemu v prid. Roman Hermana Wouka Upor na ladji Caine dramatizira nekatere od težav pri odpuščanju človeka s položaja moči v zares konservativni vojaški organizaciji. Ekstremni primer takega konservatizma ponazarja primer, v katerem smo zvedeli, da je vodja oddelka obdržal svoj položaj, celo ko je aktivno haluciniral in izražal paranoidne iluzije.[3] Še en dejavnik na strani posameznika je, da odpuščanje nekoga, ki je na položaju moči, meče slabo luč na tiste, ki so ga tja postavili. Skupinska notranja solidarnost upravnega kadra je lahko na delu in metode nasprotnikov lahko vzbudijo simpatije do ega na višjih ravneh.

Tudi če je človek skorajda povsem izključen in neformalno osamljen v organizaciji, pa lahko ima moč zunaj nje. To je pomembna utež, ko se zunanja oblast lahko na nek način pozove ali ko samodejno vodi k postavljanju vprašanja o notranjem delovanju organizacije. To se dotika bolj pomembnih razlogov za obotavljanje izvreči nesodelovalnega ali maščevalnega človeka, celo kadar je za organizacijo razmeroma nepomemben. Tu govorimo o vrsti negativne moči, ki izhaja iz ranljivosti organizacije za neugodno publiciteto in izpostavljanju njihovega zasebnega življenja, ki se zlahka pripeti, če kriza napreduje do formalnih zaslišanj, revizij ali sodnih sporov. To je iminentna možnost tam, kjer paranoja obstaja. Če poskusijo s prisilno hospitalizacijo, obstaja možnost, da bo prišlo do postopka pred poroto, ki bo prisilila vodje organizacije, da branijo svoja dejanja. Če se kriza sprevrže v tovrstni pravni spor, ni lahko dokazati neprištevnost in lahko pride do odškodninskih zahtevkov. Tudi če dejstva trdno podpirajo pobudnike, tovrstni spori lahko vržejo le slabo luč na organizacijo.

 

Izvirni članek

Lemert, E. (1962), Paranoia and the Dynamics of Exclusion. Sociometry 25, No. 1 (March 1962) , 1-20.

 

Navedeni viri

Cumming, E., in J. Cumming, (1957) Closed Ranks, Cambridge Mass: Harvard Press, 6. poglavje.

Levenson, B., (1961) »Bureaucratic Succession,« v Complex Organizations,  A. Etzioni (ur.), New York: Holt, Rinehart and Winston, 362–395.

Sapir, E., (1915) »Abnormal Types of Speech om Nootka,« Canada Department of Mines, Memoir 62, No. 5.

---

[1] Taka interakcija je na več načinov podobna tisti, ki jo uporabimo z otroki, še posebej z »enfant terrible«. Funkcijo jezika v taki interakciji je pred leti preučeval Sapir (1915).

[2] Za sistematično analizo organizacijskih težav v odstranjevanju človeka, ki mu »ni mogoče napredovati«, z nekega položaja glej (Levenson 1961).

[3] En od primerov pričujoče študije.

---