Varljiv pristan – psihiatrični nesporazum v Bostonu

 

Našli so ga v spodnjicah v zakotju bostonskega pristanišča. Po telesu je bil malce umazan, predvsem pa je prestrašeno, zmedeno gledal. Ljudi je cukal za rokav, jim poskušal nekaj dopovedati, a ga mimoidoči niso razumeli. Govoril je bodisi pretiho ali pa je kričal. Izpuščal je glasove, ki so zveneli kot besede, a jih nihče ni razumel. Govoril je trdo, odsekano. Nerazumljivo. Zdelo se je, da hoče nekaj dopovedati, včasih kot da nekaj obupano in prestrašeno išče, kot da bi na vsak način rad nekam šel, a je ostal na mestu. Potem je sedel na tla, glavo skril v dlani, zrl predse. Potem spet vstal in po svoje razgrajal. Iskal z očmi nekoga, ki bi mu pomagal. Ljudje, ki so hodili mimo po jutranjih opravkih, so se pred prizorom za hip ustavili, a jih je pogled, srečanje z očmi, spomnil, da morajo naprej. Raje so pogledali v bodočnost svojih rutinskih opravkov, kot pa gledali to žalostno prikazen.

Trgovec, ki je odpiral trgovinico, pred katero se je to dogajalo, je poklical policijo. Ko je ta prišla, jim je povedal, kaj se dogaja, to pa so tudi sami videli in doživeli. Videti je bilo, kot da jih je človek v spodnjicah vesel, potem pa spet, da se jih je ustrašil. Hotel je oditi, pa so ga morali zadržati. Trgovcu so pojasnili, da ne morejo nič, saj ni nič ukradel, se s kom stepel ali pa naredil kaj drugega, kar bi bilo v nasprotju z zakonom (pa še klicali so jih na drugo prizorišče zločina). Prizor je bil res beden, treba je bilo nekaj narediti – si misli trgovec. Poklicali so rešilca.  

Ko je rešilec prišel, sta iz njega stopila dva močna moška. Z moškim v spodnjicah sta se poskušala pogovoriti – a z enakim uspehom kot vsi poskusi doslej. Občinstvo, ki se je nabralo, si je želelo, da bi se zadeva razrešila. Moška v belem sta spretno zagrabila osebka. Ta se je upiral, hotel zbežati, kričal nerazumljive besede. Njegova »biriča« sta opravila zadevo hitro in profesionalno. Ulična drama se je končala tako, da je rešilec človeka v spodnjicah odpeljal. Ljudje so bili zadovoljni, da se je scena razrešila (pa čeprav niso mogli spremljati epiloga). Najbolj vesel je bil trgovec, saj mu taka reklama ni dela dobro, zdaj je lahko odprl trgovino in se prijazno pomenkoval s svojimi strankami – tudi o dogodku tik pred tem.

Ko so ga pripeljali na kliniko, so ga dali na sprejemni oddelek. Gole stene in bolniške postelje. Ker se je še vedno upiral, so mu dali injekcijo in ga zaprli v oblazinjeno sobo. Ko je vanjo stopil zdravnik, ga je »napadel« spet z nizom nerazumljivih, a artikuliranih glasov. Hotel se je prebiti ven, a so ga ustavili. Sesut se je sesedel in gledal predse. Zdravnik je odšel v svojo sobo, zapisal diagnozo človeku brez dokumentov. Paranoidna shizofrenija, vodilni simptom pa glosolalia (namišljeni jezik). Sčasoma se je umiril, prestavili so ga na kronični oddelek, morda bi ga celo odpustili, če bi le opustil nerazumljivo govorico in če bi ga imeli kam – bil je brez dokumentov, torej tudi brez naslova, na katerega bi ga odpustili. Bil je usedlina (pogosto tudi dobesedno, ko je mirno sedel in gledal v praznino svoje prihodnosti).

Po nekaj letih ga je našel nemški psihiater, ki se je prišel specializirat na to slavno kliniko. Ugotovil je, da govori nemščino. Bil je mornar, ki je v luki preživel burno noč. Ko se je zbudil, se je zbal, da bo zamudil odplutje svoje ladje – kar se je tudi zgodilo.

***

To zgodbo je v glavnih obrisih ob neki priložnosti povedal Bernard Stritih, ki naj bi jo slišal od Günterja Ammona (Stritih, 1988), ta pa naj bi bil psihiater, ki je človeku v spodnjicah omogočil spregovoriti. Zgodba je v trenutku, ko jo slišimo, osupljiva, neverjetna. Ko pa malo razmislimo, vidimo, da je možna.[1]

Kmalu za tem, ko sem slišal  zgodbo, sem v časopisu prebral podobno zgodbo. Tokrat je šlo za kitajskega nelegalnega priseljenca. Ta se tudi ni kaj dosti trudil, da bi povedal, kdo je, saj se je bal, da bi ga deportirali. V bolnišnici je preživel kakih dvajset let. Njegova identiteta in to, da govori kitajščino, se je razkrila, ko so ga prostovoljci (moč dezinstitucionalizacije) odpeljali v kitajsko restavracijo. Tam je našel sogovornike, ki so ga razumeli in lahko njegov »izumljeni« jezik prevajali. Kmalu so ga, ob zajetni odškodnini, odpustili. Podobno zgodbo sem slišal tudi od Davida Brandona. Šlo je za v devetdesetih za precej staro žensko, ki se je med drugo vojno zatekla v Anglijo (pa je tam niso razumeli).

Tudi v Hrastovcu smo videli nekaj podobnega. Na prvem ali drugem taboru so nam predstavili zelo mirnega, tihega moškega. Povedali so nam, da gre za avtističnega shizofrenika.[2] Torej za človeka, ki je umaknjen, živi v svojem svetu in nima skoraj nič stikov z drugimi. Zvedeli smo tudi, da je Madžar iz Prekmurja. Med nami je bil poliglot (pozneje tudi veleposlanik), ki je znal madžarsko. Ko sta vzpostavila stik, se je človek razgovoril, postal je prava klepetulja. Umaknjen (avtističen) je bil, ker se ni imel s kom pogovarjati. (N. B. v Hrastovcu je zaposleno več delavcev iz Prekmurja, a kot kaže nihče iz madžarske manjšine, ali pa so madžarsko govoreči delali na drugem oddelku ali pa se zaradi »profesionalne etike« nižjih slojev delavcev niso hoteli vmešavati v delo strokovnjakov).

Zgodbo sem od Bernarda slišal v shematizirani obliki, približno takole: »Nemški psihiater se je med svojo prakso v Bostonu srečal s človekom, ki so mu nadeli nalepko izmišljenega jezika (glosolalia). Ugotovil je, da je ta jezik nemščina in v pogovoru izvedel, da je nemški mornar, ki se je po prekrokani noči zbudil brez obleke in dokumentov. Ker ga niso razumeli, so ga odpeljali na psihiatrijo.«

Ker sem se zgodbe na predavanjih in razmišljanju o nalepkah večkrat spomnil in jo uporabil za predstavitev problemov psihiatrične obravnave kot posledice interakcijskih prekrškov (cf.: Flaker idr., 2008, str. 231–257; Flaker@ Boj za, 2012, str. 159 – 169), sem si hotel nazorno predstavljati, kaj se je utegnilo dogajati (nazadnje v enem ob zadnjih blogov o pretvarjanju neformalnih silnic v pogoje formalnega sprejema oz. o ključnem pomenu pomanjkljive oskrbe za sprejem v ustanovo (Flaker, 2025). Zato je v podrobnostih moja pripoved literarna invencija, ki skuša bolj dognati in preveriti možnost tega sicer neverjetnega dogodka. Moja pripoved torej ni povsem resnična, pripoveduje pa o tem, kar se res dogaja. Italijani pravijo: Sed oppure non e verro, e ben trovato.

Sklici:

Stritih, B. (1988). Kdo je Günter Ammon in kaj je bistvo njegovega dela?. V R. Randall & John Southgate, Skupinska dinamika v skupnosti (str. 67–69), Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije in Višja šola za socialne delavce.

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2008). Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje- Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V. @Boj za (2012). Direktno socialno delo. Ljubljana: Založba /*cf.

Flaker, V. (2025). Preoblačenje neformalnih momentov v formalne pogoje (Kritični primeri 2). Vito Flaker agenda [blog], ponedeljek, 13. oktober 2025. Pridobljeno 25. 10. 2025 s https://vitoflakeragenda.blogspot.com/2025/10/preoblacenje-neformalnih-momentov-v.html

 

---

[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil »avtizem« predvsem opis pojava umaknjenosti v svoj svet. Pripisovali so ga v glavnem psihozam, shizofreniji. Svojo nevrološko podlago nevrorazličnosti je privzel šele pozneje. 

Polje, struktura, sistem

 

V pogovorih in publicističnem slogu pisanja izraze »polje«, »struktura« in »sistem« uporabljamo sinonimno. Ker se mi zadnja leta zdi, da je polje precej bolj uporaben in produktiven pojem, ki ga je v socialnem delu ali nasploh, ko hočemo nekaj spreminjati, primerneje uporabiti. V tej glosi poskušam te tri pojme med seboj primerjati predvsem na podlagi slovarskih definicij. Za zdaj nimam ambicije, da bi med seboj primerjal teoretska izročila, ki en ali drug pojem postavljajo v ospredje. Je pa tudi skromno, in upam primerno, novoletno darilo Bernardu in vsem tistim, ki nas to utegne zanimati.[1]

***

Glede na slovarske definicije (SSKJ) lahko povzamemo, da je sistem celota povezanih enot, ki jo urejajo bodisi naravni bodisi človeški, družbeni zakoni. Struktura pa je predvsem zgradba, ki jo določajo razmerja med njenimi elementi. Polje pa razsežnost (planjava), ki določa vrednost elementov (množico), ki jih vsebuje. 

Vsi trije pojmi zajamejo pojem celote, vzpostavljajo odnose med njenimi deli.

»Sistem« poudarja povezave med enotami celote. Ti potekajo na podlagi zakonitosti (te so lahko eksplicitne in sistem iz njih deduktivno izpeljemo ali pa ostanejo implicitne in jih lahko induktivno rekonstruiramo – v obeh primerih so tako rekoč ontološka podlaga, podstat sestave). 

»Struktura« poudarja razmerja v sestavi. Ta uvajajo skupno lastnost celotne zgradbe. Razmerja so lahko količinska (delež istovrstnih elementov v celotni zgradbi), za samo zgradbo pa so bolj pomembne pozicije v zgradbi, strukturi. Slednje velja za telesa v trdnem stanju (ali pa če si jih lahko statično predstavljamo – npr. struktura atoma). Manj pa to velja za tekoča ali plinasta stanja; pri teh lahko ugotavljamo predvsem (količinsko) strukturo zmesi plina ali tekočine. Pozicionalnost pa v teh stanjih lahko ugotavljamo glede na sloje, plasti – usedline, ustaljene pasove.

»Polje« vzpostavi predvsem razsežnosti celote (prostorske; ko gre za hodološki prostor tudi časovne). Polje vzpostavlja celoto oz. njen obseg s svojo jakostjo, ki v različnih intenzitetah seva do njegovega oboda, meje. Na delce v polju vpliva le, če imajo odzivno lastnost nanj – valenco. Če delci nimajo naboja, niso motivirani oz. ne ustvarjajo svojega lastnega polja, ji le v prostoru orientira.

Struktura je torej statičen pojem, polje pa dinamičen. Po tej lastnosti je sistem bolj podoben strukturi, s tem, da predpostavlja, da točke v sistemu med seboj komunicirajo, pošiljajo in prejemajo informacije. V tem smislu je struktura danost, nekaj kar obstaja je, polje se poraja, nastaja, je aktivno; sistem pa deluje, funkcionira.

Struktura se spreminja s prelomi, gre za prestrukturiranje. Polje, se vedno spreminja, spreminjajo ga nove sile, njihovi seštevki. Sistem se prilagaja inputom iz okolja, če pa ne deluje več, pa se reformatira. 

Dogodek v polju (vedno?) lahko beremo kot rezultanto delovanja sil v polju, v strukturi kot razmerja med deli strukture, v sistemu pa hkrati kot posledico zakonitosti, ki povezuje sistem in izmenjav med njegovimi deli. Dogodek v strukturi, ki je statična tvorba, pomeni vsaj minimalno spremembo strukture. Dogodki v polju, kot dinamični entiteti, so stalnica – v polju se mora nekaj dogajati, delovati.

Če se v polju vzpostavi kvazistacionarno ravnotežje, potem polje dobi podobo strukture (se pretvarja, da je struktura). Struktura je tudi lastnost sistema, v družbeno ustvarjenih sistemih izraža tudi njegovo normativno podlago.

V družbeni strukturi se človek zgolj nahaja. Svoj položaj lahko spremeni, lahko si prizadeva za spremembo tudi same strukture.

Za vstop v družbeni sistem človek potrebuje pooblastilo – ta pa določa njegovo vlogo in naloge v sistemu.

V družbenem polju se človek znajde. Nanj delujejo sile v polju, ker pa je tudi sam po sebi polje, deluje tudi nanje. Za uresničevanje svojih ciljev, se mora po pravilu povezovati s konjunktivnimi silami v polju.

V strukturi je človek del nekega dela strukture, grupacije, sloja. V sistemu je človek točka, ki deluje glede na soležne točke. V polju je človek dejavna sila.

Neformalno oskrbo lahko pojmujemo kot sistem, strukturo ali polje.

Strukturno je sloj oskrbe, ki si ga formalni sloj vedno skuša podrediti. Je pa tudi struktura sama po sebi, struktura neformalnih (sorodstvenih, sosedskih, prijateljskih, tovariških) razmerij.

Sistemsko bi bilo videti, da je podsistem splošnega sistema oskrbe, je pa hkrati formalni sistem glede nanj tujeroden. Ta sistema obvladujeta povsem drugačna seta pravil. Lahko sta komplementarna (npr. subsidiarna), a zaradi drugačne logike delovanja inkompatibilna.

Neformalna oskrba se navadno porodi kot posebno polje iz stisk (pa tudi virov) neke neformalne skupine (ali pa v neformalnem vidiku delovanja formalnih skupin), kljub temu pa nanjo vplivajo silnice formalno zakoličenih polj – na eni strani indukcijska polja zunaj konkretnega polja oskrbe (npr. službene obveznosti članov podporne mreže) ali pa sile, ki dejansko delujejo v polju, a izvirajo zunaj njega (npr. vstop formalnih oskrbovalk v polje oskrbe).  

Sistem, struktura in polje so videti kot le kot kategorije, ki jih lahko uporabimo za opisovanje enega in istega pojava, saj ga pač opisujejo z različnih vidikov. Zares pa ne gre le za poljubne vidike, temveč tudi za to, kako se do pojava postavimo in kaj lahko glede tega naredimo.

Ko se nekega pojava lotimo kot sistema, nam to lahko pomaga, da disfunkcije sistema popravimo – bodisi da nek del popravimo tako, da deluje v skladu z zakonitostmi sistema bodisi tako, da sistem prilagodimo, da bo del postal funkcionalen. Težko pa sistem v celoti reformatiramo – pri obstoječih družbenih sistemih je tveganje preveliko.

Ko uzremo v pojavu strukturo, se moramo spoprijeti s podobno bojaznijo. Lahko se bojimo, da bo razpadla, ali celo da se bo trdna struktura utekočinila ali celo uplinila. Zgradbo lahko ali adaptiramo (nekatere elemente preložimo) ali pa jo v osnovi spremenimo (porušimo in na novo izgradimo).

V polju negacija obstoječega ni nujno grožnja destrukcije polja (kot je grožnja sesutja sistema ali zgradbe), utopija želenega (upanja) obstaja kot ena izmed sil v polju, ki pa se mora za svojo uresničitev združevati s silami, ki jo afirmirajo, in se spopadati s silami, ki ji nasprotujejo. Pojmovanje polja kot celote nam omogoča njegovo kartografijo, zemljevide smiselnega delovanja, pojmovanje sil kot poveznic v polju, pa njihovo vektorsko izračunavanje, oblikovanje tvornih povezav.

Referenci:

Stritih, B. (1975). Teorija polja Kurta Lewina. V T. Lamovec, J. Musek& V. Pečjak (ur.) Teorije osebnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba. Glej tudi: Stritih, B. (1980). Teorija polja Kurta Lewina. V G. Čačinovič Vogrinčič & B. Stritih Teorije osebnosti (Teksti k predavanjem iz Psihologije osebnosti in Svetovanje v socialnem delu – izbor besedil iz T. Lamovec, J. Musek& V. Pečjak (ur.) Teorije osebnosti, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1975), (str. 88–122).. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.

Stritih, B. (1980). Teoretična izhodišča raziskave: Lewinova teorija polja, teorije učenja, skupinska dinamika. V B. Stritih, G. Čačinovič Vogrinčič, L. Kunič, V. Flaker, A. Kavar-Vidmar, B. Mesec, V. Miloševič-Arnold, P. Rapoša-Tajnšek & F. Stopajnik, Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok (str. 27–103). Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.

 

---

[1] Novoletno darilo zato, ker sem tole napisal na Silvestrovo 2024. Bernardu zato, ker je med prvimi o Lewinu pisal (1975; 1980 )in tudi zato, ker se je v določenem času prav okoli njegove dejavnosti vzpostavljalo polje sodobnega socialnega dela (cf.: Flaker, V. (2023). Bernard Stritih – v viru našega socialnega dela (ob 85-letnici). Socialno delo kot naprava družbene solidarnosti: izbrane problematike v zgodovinski in izkušenjski optiki (spletna stran, april 2023). Ljubljana: Center za proučevanje zgodovine socialnega dela pri Fakulteti za socialno delo.

 

Od ispovijesti do istraživanja (Razvoj grupnog rada - grupa 4. dio)

Neki smatraju prapočelom grupnog rada protestantsku ispovijest u kojoj su ljudi priznavali svoje grijehe u skupini. U tome možemo povući paralelu prema Foucaultu (1981) koji stavlja ispovijest (individualnu, katoličku), kodiranu na drugom Lateranskom koncilu (13. stoljeće) koja znači preispitivanje misli ne samo činova, kao obrazac-temelj (iliti dispozitiv) psihoanalitičkog preispitivanja svijesti.[1]

Obično se kao (mitski) početak navodi grupni rad s tuberkuloznim bolesnicima, a spominju se i Anonimni Alkoholičari kao vid grupnog rada na našem području. No, pravi procvat grupnog rada, znanstveno tematiziran nastaje poslije drugog svjetskog rata. On je ponukan ratnim iskustvima zbrinjavanja vojnika koji su u borbi doživjeli psihički šok, no tematiziran zbog poslijeratnih interesa za „socijalno“ – za socijalnu pravdu, socijalnu dimenziju psihičkog života, ali i u tome kako nadvladati bauk autoritarizma, nadvladanog antifašizmom.

Socijalno, ili čak socijalistički, usmjereni psihoanalitičari, okupljeni na Tavistock institutu u Engleskoj (najznačajniji predstavnik W. R. Bion), i grupa koja se okupila oko Kurta Lewina u Americi, stavili su na dnevni red proučavanje grupa, ali i praktični rad s njima. Poznati su takozvani Tavistock seminari i treninzi grupne dinamike, odnosno grupne osjetljivosti (sensitivity training, T-grupe) u kojima su ljudi stjecali „iskustva u radu s grupama“ kroz višednevne (tjedne ili čak dvotjedne), intenzivne susrete posvećene promatranju grupe, grupnih procesa i doživljavanju sebe u grupi. Stvorila se grupna psihoanaliza i psihoanaliza grupe.

Krajem šezdesetih i u sedamdesetim godinama (kod nas u osamdesetim) došlo je do booma grupnog rada i grupne psihoterapije. Pored klasičnih oblika, koji su uzimali maha, nicale su brojne psihoterapije humanističkog usmjerenja – rođerijanske i druge grupe susreta (Encounter groups), Gestalt terapija, transakcijska analiza, neo-reichovske tjelesne terapije, psihodrama i druge. Neke od njih bile su bazirane baš na grupnim procesima ali i one koji izvornu nisu provodile su se tipično u grupama.[2] Taj pravac bio je u velikoj mjeri odstupanje od klasičnog psihološkog pristupa, nekad su ih zvali i „terapijama za normalne“, bile su „divljije“, neposrednije, egalitarnije, što je u velikoj mjeri značilo da su one bile više edukacijskog značenja nego terapijskog i često primijenjene u odgojne svrhe – bilo sa djecom (omladinske radionice) ili u radnim sredinama („komunikacija“, „tim Building“, grupna dinamika za vodeći kadar i sl.).

One su još u većoj mjeri od svojih prethodnika značile kritiku autoriteta i profesionalizma,  no ta kritika bila je prilično nereflektirana i  često se događalo baš suprotno – da  su ovisile o karizmi voditelja grupa i da su primjenjivale psihologiju (psihologizirale) na pitanja svakidašnjeg života (i u tome nametale stručnjački pogled na zbilju). Između ostalog i to je bio razlog da se počelo tražiti vidove grupnog rada bez vođe, u grupama za samopomoć i uzajamnu pomoć. [3] Poseban vid takvog grupnog rada su grupe podrške koje, slično prvima, djeluju tematski i članovi podupiru jedan drugoga u posebnom vidu poteškoća (npr. grupe ljudi koji čuju glasove – o čemu će pričati Juš).

Često se dogodi da takve grupe kroz svoj rad dosegnu plato, suoče se s ograničenjima samo rada unutar grupe i kroz djelovanje grupe sagledaju kako društvene strukture stvaraju njihove poteškoće. U tom trenutku one ili zamru ili se pretvore u akcijske grupe, ponekad za grupe pritiska, bore se za svoja prava, za poboljšanje uvjeta života. Stvaraju se korisničke organizacije i djelovanja u drugim vidovima samoorganizacije, ponekad čak i zadruge ili kooperative.

Grupe koji djeluju u zajednici dakako ne izrastaju samo iz grupa za samopomoć ili uzajamnu pomoć. Dapače one nastaju iz potrebe za zajedničkim djelovanjem ostvarivanja nekih svojih ciljeva i interesa – npr. grupa susjeda koja se protivi gradnji nekih velikih gospodarskih (industrijskih, trgovačkih, turističkih) postrojenja koje bi uništile njihovu zajednicu ili okoliš (npr. grupa građana koja se protivi igralištu za golf na Srđu iznad Dubrovnika). Grupni etos je jedna od bitnijih značajki spontanih društvenih pokreta, oni djeluju više kao grupe no organizacije, kao grupe koje prerastaju kroz mrežna uvezivanja u zajednice. Međutim koliko je grupa važna za djelovanje takvih pokreta ona može biti i uz značajne (ponekad i brutalne) vanjske prepreke, unutrašnja – ona koja osakaćuje domet njihovog djelovanja sektaštvom, rivalstvom itd.[4]

Jedno od bitnih poprišta grupnog djelovanja u socijalnom radu je timski rad i njegova grupna dinamika. Ne samo da je gro socijalnog rada i rada u socijalnoj skrbi timski nego i njegovi ishodi zavise u visokom stupnju od dobre suradnje u timu. U timskom radu na grupnu dinamiku nakalemljuje se i interdisciplinarna i među-institucionalna dinamika. Uloga socijalnog rada u toj dinamici je velika budući da socijalni rad ima interdisciplinarnu širinu (razumije jezik različitih struka), nije baš ugrožavajući za namišljane veličine drugih struka (često su vođe timova doktori, psiholozi i pravnici, a socijalni radnici zadobivaju više ulogu sekretara i bivaju istinski motor tima).[5]

Grupni rad je od velikog značaja i u istraživanju, pogotovo akcijskom. U njemu grupa ne služi samo za podjelu rada i izmjenjivanje ideja. Mora stvoriti grupu u kojoj će ravnopravno i stvarno učestvovati i naručitelji kao i korisnici[6] istraživanja, mora pokrenuti neku akciju, ali ju i pratiti i kritično ju reflektirati. Grupa u akcijskom istraživanju postaje teorijski kontekst kako ga poima Freire da bi se mijenjao i konkretni kontekst što puno puta podrazumijeva i grupu samu.

Referencije

Berger, J. (1986) Treći roditelj - Novi pravci grupne psihoterapije. Beograd: Nolit.

Flaker, V. (1996), Teams as Means of Intedisciplinary Collaboration: Developing Community Mental Health in Slovenia. U: Berkowitz N. Humanistic Approaches to Health Care: Focus on Social Work. Birmingham: Venture Press.

Fuko, M. (1981), Istorija seksualnosti. Beograd: Prosveta.

---

[1] Paradoks je da u protestantizmu, koji uvodi individualizam, prevladava grupni vid ispoljavanja baš tog istog individualizma. To možemo razumjeti ako uzmemo u obzir da u protestantizmu mora biti svima dostupna, bezmadežna knjiga. Njegova sloboda mora biti u izlogu. Dok je u katolicizmu pojedinac sakriven u njedrima zajednice (ili čak institucije).

[2] U Jugoslaviji prvi pregled tih pravaca dao je Josip Berger u knjizi »Treći roditelj« (1986), a glavni promotori i pioniri bili su još Kostić i Klisić u Beogradu, i Stritih, Lamovec i autor ovog zapisa u Ljubljani.

[3] Razlika između grupa za samopomoć i uzajamnu pomoć je, nominalno, u tome, da se prve sastaju kako bi ljudi kroz interakciju naučili kako da pomognu sebi samom, dok je svrha drugih da si članovi pomažu među sobom. Prve se više nalik na psihoterapijske grupe (ponekad i sa sličnom zabranom druženja van grupnih sastanaka, druge pak više nalikuju na socijalni rad u tome da si članovi grupe pomažu u stvarnim poteškoćama i drugim stvarima van grupnih sastanaka, u zbilji.

[4] Često se to događa kad grupa barem djelomično postigne svoj cilj. Tada se može okrenuti prema sebi i vrlo vjerojatno je da se pojave narcizmi vodećih figura koje kao da vide grupu više kao oruđe u ostvarivanju svojih osobnih dobiti nego obratno. Southgateov rad bio je usmjeren baš u takvu vrstu grupa i procesa u njima. Utisak je da, premda u velikoj mjeri uspješan, mu fale još nešto. Što?

[5] Više o tome u nastavku i u »Timovi kao način interdisciplinarne suradnje« (Flaker 1996).

[6] Što može značiti aktere koji će koristiti ishode istraživanja – što često znači i korisnike usluga socijalnog rada.