Pojem okrepitve,
četudi so si ga izmislili in prvič uporabili v boju proti apartheidu, je
politični koncept par excellence. Sedanja raba je ta koncept razvodenila,
izgublja svojo ost in dobiva pomen psiholoških zmožnosti kot npr. asertivnosti
(odločnosti), poguma, socialnih spretnosti ipd. Malo boljše, pa še vedno
zgrešeno, ga zvedejo na pristop perspektive
moči.[1]
Perspektiva moči oz. vrlin je pristop, ki se
osredotoča na človekove vrline (njegove močne strani), ne pa na slabost,
primanjkljaje in napake. Za socialno delo je pri delu z ljudmi pomembno vedeti,
kaj zmorejo, da jih lahko uzremo v dobri luči, ne pa da se osredotočimo na to,
česa ne zmorejo, kaj je z njimi narobe in kaj jim manjka. Pri tem je pomemben
paradigmatski premik spoznavanja ljudi prav v njihovem življenjskem svetu. Je
velikanski korak k temu, da uzremo uporabnike kot heroje preživetja namesto žrtev poraznih okoliščin (revščina,
nasilje, stres) ali celo krivce zanje (kot je to značilno za uživalce drog,
ljudi z duševno stisko, …).
Perspektiva
moči (vrlin) je pomemben del krepitve moči, vendar pa okrepitve ne moremo
zvesti le nanjo.
Tako razvodeneno rabo izraza krepitve moči lahko
imamo za »ideološko revizijo« pojma, verjetno nenamerno, ki spregleda
strukturne lastnosti situaciji, v katerih se dogaja.
Če vprašanje moči umestimo v posameznika in v
njegov ali njen psihološki ustroj, še bolj pa če hočemo »okrepiti človeka«, ga
imamo za »predmet krepitve moči«, potem spreobrnemo bistvo operacije – s tem ko
ga naredimo objekt okrepitve zamenjamo vzrok za posledico, ga imamo za vir
izgube moči, ali nasprotno za njen vir in ne nosilca. Tovrstna operacija
ponovno uvaja napako, krivdo – ljudem postavlja vprašanje »Kaj sem storil
narobe, kje sem naredil napako?«. Na drugi strani pa tudi odraža nemoč in
pomanjkanje virov strokovnjakov. Na primer, »okrepitev« žrtve družinskega
nasilja s svetovanje in družinsko terapijo lahko odraža nezmožnost priskrbeti
materialnih virov, predvsem stanovanjski, denimo, stanovanja, v katerega bi se
žrtev lahko preselila (in ki bi tudi okrepilo možnosti svetovanja in zmožnost
in možnosti pogajanja.
Na strukturni ravni imamo tudi pojmovanje, da je
družba sestavljena iz enakopravnih posameznikov, ki posameznika postavi na
mesto registra blagostanja – to pa usmerja pozornost v posameznika. Dober in
močen primer za to je dezinstitucionalizacija – s katero se pravzaprav postavimo
v obrambo posameznika pred zatiralnim kolektivom. To je dobro izhodišče in tudi
destinacija, jo je pa treba, kot proces in operacijo, videti kot kolektivno
zadevo – ko gre za okrepitev posameznika s kolektivno akcijo ali pa ko gre za
okrevanje – ponovno osvajanje skupnega polja. Vložek v posameznika je tudi
vložek v skupnosti, in narobe.
[1] Zato sam raje uporabljam
za ta pojem, torej pogleda na človeka
z vidika njegovih vrlin (in ne napak), izraz »perspektiva vrlin«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar