Poleg nevarnosti,
da se ujamemo v fetišizem besed, v socialnem delu obstaja tudi nevarnost, da se
ujamemo v fetišizem odnosov. To je resna nevarnost, saj odnosi v socialnem delu
pomenijo veliko. Na eni strani, kot tukaj zatrjujemo, je ustvarjanje delovnega
odnosa predpogoj za skupno delo,
torej za socialno delo sploh. Na drugi strani pa tem odnosom pripisujemo
prevelik pomen. To izhaja iz situacijskega momenta in konkretnega dispozitiva –
iz zornega kota socialne delavke oz. delavca, saj mora za to, da opravi svoje
delo, ustvariti (delovni) odnos. Onkraj situacije pa izhaja iz dolge tradicije
fetišiziranja odnosov, saj v psihodinamskem izročilu socialnega dela, ki je
prevladovalo v še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, odnos bil glavno
orodje socialnega dela. Psihodinamska, psihoanalitična predpostavka je namreč
bila, da se v odnosu med uporabnikom in socialnim delavcem ponovno odraža odnos
do matere ali očeta iz otroštva (transferenca – ki jo je treba predelati). Še
bolj pa tak odnos do odnosa določa skrbniški obrazec socialnega dela kot
skrbniškega poklica (ki zgodovinsko predhodi psihoanalitskemu in je zares
njegova podlaga). V tem pokroviteljskem odnosu, ki izhaja iz fevdalizma, odnos
ni naključen, je vnaprej določen z mestom, ki ga človek sicer in vedno ima v
piramidni mreži odnosov. Odnos dveh svobodnih in enakopravnih ljudi, pa je
vedno a priori naključen; usodnost
nekega razmerja nastopi šele naknadno, s skupnim delom, pa tudi skupnim bojem
ali ljubeznijo.
Past, v
katero se v pogovorih lahko ujamemo, je, da to, kar nam uporabniki rečejo
interpretiramo. S tem predvsem pokažemo, da jim ne verjamemo na besedo. S tem
ne le, da se delamo pametnejši, temveč odvzamemo pomen besedam, dejansko
uporabniku odvzamemo besedo, njeno moč, diskreditiramo. Njihove besede si prisvojimo.
Taka razlastitev ni pogubna le za
uporabnika, saj ga naredi nemočnega v pogovarjanju, še zlasti pa v
dogovarjanju, pogubna je tudi za strokovnjaka, ki tako ostane sam v svojem
svetu. Tako sprevračanje besed je v funkciji moči in gotovosti v svojo moč, je
odvod skrbniških razmerij. V
enakovrednih razmerjih prisega ni potrebna, vanje stopamo bona fide, z zaupanjem, da besede pomenijo to, kar pomenijo sicer,
in ne nekaj drugega – dokler se ne izkaže drugače. Interpretacija je sredstvo
stigmatizacije – vnaprej predpostavljamo, da nam nekdo govori nekaj drugega; in
dominacije – da ima tisti, ki ima moč, zadnjo besedo.[1]
Da bi se
izognili pastem fetišiziranja odnosov in besed, je treba vedno znova biti
pozoren na to, da odnosi in besede niso namen socialnega dela, temveč le
njihovo sredstvo. Ustvarjanje odnosa je predpogoj in orodje, da se lahko lotimo
drugih treh operacij.[2]
Besede pa so prav tako orodje, da nekaj naredimo, ustvarimo. Besede so v
socialnem delu kot povabilo na ples. Ples pa je način kako delamo skupaj, se
dopolnjujemo in izmenjujemo. Je bistveni del sintakse, skladnje dejanj (tudi
besednih). Poleg pazljivosti, da ne pademo pod urok teh fetišev, pa moramo, da bi
se tej pasti izognili, tudi pogovor in odnos pazljivo oblikovati, biti pozoren
na diagram in delitev moči v odnosu, plesati ples skrbnika in zagovornika, dati
besedo uporabniku in mu verjeti na besedo. Za to in za udejanjanje pa je treba
imeti pogum.
Da se
izognemo takim pastem je treba ohranjati pristranskost, biti konsistentno na
strani uporabnika. Pomaga pa tudi, da se zadevam nasmejemo, da jih s tem, ko
jih ne jemljemo preveč resno, jemljemo zares.
[1] Taka
paranoična drža in operacija dešifriranja je upravičena ravno v nasprotno smer,
nasproti tistim, ki imajo presežek moči, ki imajo skrite interese in hočejo
odnos ali pogovor uporabiti predvsem v lastno korist, torej tistim, ki po
definiciji lažejo – politiki, trgovci in drugi mešetarji z ljudskimi dušami.
[2] Kot že rečeno,
bi lahko za to operacijo finalizem, ki gre onkraj konkretnega dela, bil
ustvarjanje tovarištva. Če to lahko vidimo kot tvoren prispevek k obči družbeni
solidarnosti, pa bi to, da bi bili socialni delavci in delavke oz. okolje
socialnega dela osnovna referenčna skupina uporabnikov in njihov temeljnih, ali
celo ekskluzivni priključek za vključevanje v družbo, skorajda kapitulacija,
vsekakor pa revščina za uporabnike. Žal pa se to dogaja, razmeroma pogosto.
Včasih tudi zaradi fetišizacije odnosov, predvsem pa, ker se ljudje znajdejo v
takem osamljenemu položaju, da nimajo nikogar drugega – so jih vsi zapustili,
celo umrli, so v zavodu ipd. V takih razmerah so odnosi, celo navezanost, ključnega
pomena, včasih tudi edino orodje socialnega dela. A je tudi tu treba jemati tak
intenziven odnos in navezavo, kot nekaj, kar je prehodnega značaja. Kot
sredstvo, da človek sčasoma (spet) razširi svojo mrežo, se vključi v druge
pomembne odnose in družbena dogajanja. Tako kakor pri dojenčku starši niso
njegova končna destinacija.
Ni komentarjev:
Objavite komentar