Vendarle pa
preden s socialnim delom začnemo, moramo vedeti, kaj storiti. Zamisli o tem
morajo odražati tako notranjo kakor zunanjo stvarnost, morajo pa se tudi
ozirati oz. izhajati iz dogodkov in okoliščin nekogaršnjega življenjskega
sveta. Morajo biti tudi utopične – prinašati nekaj, česar še ni, hkrati pa biti
dovolj pragmatične, da jih lahko izvedemo. Prav res, zamisel mora biti
izvedljiva, zasnovana tudi v tem, kako jo bomo izvedli.
Dialog
Najpomembnejše
orodje za tako operacijo, verjetno pa tudi med najpomembnejšimi v socialnem
delu sploh, je dialog. Dialog ne
pomeni pogovora dveh ljudi, predpona »dia–» ne označuje števnika »dva« temveč
»skozi«, »počez« … Dialog dobesedno pomeni govoriti (in misliti) skozi (stvar,
stvarnost, zadevo). Pomeni razglašati, kaj naj postane.
Skozi
Freirovo prizmo dialog pomeni videti skozi materialne sile, je način, kako
vključiti ljudi, z njimi ustvariti zaroto pogleda in kako videti, kaj bo
nastalo. Dialog je način, kako pretvoriti družbene ureditve v materialne
(redukcija substance v materijo) – z namenom njihove preobrazbe. Kot je
zaljubljenost razlog, da se lepše oblečemo.
Dialog
je način, kako ustvariti varen prostor, v katerem lahko stvari izrečemo,
poimenujemo svet, da bi spremenili (Freire 1972, tudi v Flaker 1988). Pomeni
ustvariti »teoretične (miselne) kontekste«, v katerih predstavimo in dekodiramo
dejanski kontekst sveta, v katerem živimo, v katerem lahko ustvarjamo nove
kode, ki bodo vodilo dejanj v resničnem kontekstu.
Nujni
predpogoj za skupno delo je srečanje, stik. Uporabnike socialnega dela druge
službe ali drugi uporabniki navadno napotijo k socialnim delavkam ali delavcem,
ko zaznajo, da bi zadeva lahko sodila na področje socialnega dela; ali pa
pridejo sami »da bi nekaj uredili«, pa naj bo to enostaven socialni prejemek
ali pa sicer zapleteno življenje. Neredko pa je tudi naloga socialnega dela, da
»poišče« uporabnika ali uporabnico, kot je primer, ko gre za zaznano nevarnost,
ki zadeva zakonsko, javno ali moralno obvezo.
V vsakem
primeru pa se moramo srečati, to pa navadno, ker v socialnem delu ne gre za
popravljanje ali izdelovanje »stvari«, ampak ravnanje s človeškimi, osebnimi
ali eksistencialnimi zadevami, pomeni srečanje dveh človeških bitij. To morda
ni pomembno, ko je skupna naloga preprosta, je pa ključnega pomena, ko imamo
opraviti s preurejanjem »celega življenja«. Pri tem zgolj zaupanje, ki ga sicer
namenimo strokovnjaku, ni dovolj – moramo ustvariti avtentično človeško
zaupanje. Udeleženci morajo spoznati en drugega – to mora potekati dvosmerno, v
bolj ali manj simetričnemu procesu. Socialni delavec ali delavka mora spoznati
človeka v situaciji, prevzeti »perspektivo uporabnika«, ugotoviti človekove
vrline. Uporabnik mora spoznati socialnega delavca ali delavko, ne le v smislu
tega, kar lahko ponudi, da bi približno vedel, kako socialno delo deluje,
kakšni viri so na voljo, temveč tudi, kako doživlja to vrsto stiske, ki jo
uporabnik predstavi, kakšna prepričanja in vrednote ima – torej vsaj malce –
kakšen človek je. Uporabiti perspektivo vrlin je pomembno, saj gre pri tem za
vzpostavljanje skupnih vrednot. Za skupno
delo potrebujemo skupne vrednote.
Kraj srečanja
Točka,
na kateri se srečamo, bi naj načeloma bila nekje na pol poti med dvema
življenjskima svetovoma. Za socialnega delavca ali delavko bi kdaj pa kdaj bilo
priročno, da se srečata v njegovi ali njeni pisarni, kar pa ni nujno
perspektiva uporabnika. Čeprav je pisarna socialnega delavca ali delavke lahko
načeloma varen prostor, prostor, v katerem lahko izrazimo svoje tesnobe, skrbi,
želje …, pa uporabnik morda tega ne vidi tako. Lahko jo doživlja kot tuje
območje, ozemlje nekoga drugega, lahko bi se počutil utesnjeno zaradi
predpostavljenih ali dejanskih pravil (npr. prepoved kajenja) ali pa zaradi
pričakovanj, kako naj se vede.
Srečanje
na uporabnikovem domu tako perspektivo obrne, ne le da se uporabni počuti doma
in da je gostitelj, da se razlika v moči zmanjša, ampak socialni delavec oz.
delavka sreča in spozna uporabnika v situaciji, ne zgolj njegove abstraktne
persone ampak tudi njegove materialne in nematerialne podaljške.
Srečanje
na nevtralnem terenu, pogosto na javnem prostoru (kafiču, parku, trgu) je tudi
pripravna možnost, še posebej na začetku. Ne le da tam ni bremena
institucionalnih pričakovanj ali hišnih pravil, ampak omogoča srečanje, ki je primae facie izmenjava enakih.
Institucionalne
prostore pogosto uporabljamo zaradi nuje (bolnišnica, zapor, dom za stare). V
teh primerih je treba poiskati nišo, ki bo dovoljevala osebno srečanje,
nadomestek za dom, pisarno ali javni prostor – ki bo dovoljevala zasebnost,
enakovrednost in suverenost.
Referenci
Flaker, V. (1988), Problematizacija, ozaveščanje, dialog
- pedagogika Paola Freira. V: Randall, R., Southgate, J. Skupinska dinamika v skupnosti. Ljubljana: ZKOS in VŠSD (56-60).
Freire, P. (1972) Pedagogy of the
Oppressed, Penguin Books.
·stamps
OdgovoriIzbrišipost stamps
usps postage