Polje, struktura, sistem

 

V pogovorih in publicističnem slogu pisanja izraze »polje«, »struktura« in »sistem« uporabljamo sinonimno. Ker se mi zadnja leta zdi, da je polje precej bolj uporaben in produktiven pojem, ki ga je v socialnem delu ali nasploh, ko hočemo nekaj spreminjati, primerneje uporabiti. V tej glosi poskušam te tri pojme med seboj primerjati predvsem na podlagi slovarskih definicij. Za zdaj nimam ambicije, da bi med seboj primerjal teoretska izročila, ki en ali drug pojem postavljajo v ospredje. Je pa tudi skromno, in upam primerno, novoletno darilo Bernardu in vsem tistim, ki nas to utegne zanimati.[1]

***

Glede na slovarske definicije (SSKJ) lahko povzamemo, da je sistem celota povezanih enot, ki jo urejajo bodisi naravni bodisi človeški, družbeni zakoni. Struktura pa je predvsem zgradba, ki jo določajo razmerja med njenimi elementi. Polje pa razsežnost (planjava), ki določa vrednost elementov (množico), ki jih vsebuje. 

Vsi trije pojmi zajamejo pojem celote, vzpostavljajo odnose med njenimi deli.

»Sistem« poudarja povezave med enotami celote. Ti potekajo na podlagi zakonitosti (te so lahko eksplicitne in sistem iz njih deduktivno izpeljemo ali pa ostanejo implicitne in jih lahko induktivno rekonstruiramo – v obeh primerih so tako rekoč ontološka podlaga, podstat sestave). 

»Struktura« poudarja razmerja v sestavi. Ta uvajajo skupno lastnost celotne zgradbe. Razmerja so lahko količinska (delež istovrstnih elementov v celotni zgradbi), za samo zgradbo pa so bolj pomembne pozicije v zgradbi, strukturi. Slednje velja za telesa v trdnem stanju (ali pa če si jih lahko statično predstavljamo – npr. struktura atoma). Manj pa to velja za tekoča ali plinasta stanja; pri teh lahko ugotavljamo predvsem (količinsko) strukturo zmesi plina ali tekočine. Pozicionalnost pa v teh stanjih lahko ugotavljamo glede na sloje, plasti – usedline, ustaljene pasove.

»Polje« vzpostavi predvsem razsežnosti celote (prostorske; ko gre za hodološki prostor tudi časovne). Polje vzpostavlja celoto oz. njen obseg s svojo jakostjo, ki v različnih intenzitetah seva do njegovega oboda, meje. Na delce v polju vpliva le, če imajo odzivno lastnost nanj – valenco. Če delci nimajo naboja, niso motivirani oz. ne ustvarjajo svojega lastnega polja, ji le v prostoru orientira.

Struktura je torej statičen pojem, polje pa dinamičen. Po tej lastnosti je sistem bolj podoben strukturi, s tem, da predpostavlja, da točke v sistemu med seboj komunicirajo, pošiljajo in prejemajo informacije. V tem smislu je struktura danost, nekaj kar obstaja je, polje se poraja, nastaja, je aktivno; sistem pa deluje, funkcionira.

Struktura se spreminja s prelomi, gre za prestrukturiranje. Polje, se vedno spreminja, spreminjajo ga nove sile, njihovi seštevki. Sistem se prilagaja inputom iz okolja, če pa ne deluje več, pa se reformatira. 

Dogodek v polju (vedno?) lahko beremo kot rezultanto delovanja sil v polju, v strukturi kot razmerja med deli strukture, v sistemu pa hkrati kot posledico zakonitosti, ki povezuje sistem in izmenjav med njegovimi deli. Dogodek v strukturi, ki je statična tvorba, pomeni vsaj minimalno spremembo strukture. Dogodki v polju, kot dinamični entiteti, so stalnica – v polju se mora nekaj dogajati, delovati.

Če se v polju vzpostavi kvazistacionarno ravnotežje, potem polje dobi podobo strukture (se pretvarja, da je struktura). Struktura je tudi lastnost sistema, v družbeno ustvarjenih sistemih izraža tudi njegovo normativno podlago.

V družbeni strukturi se človek zgolj nahaja. Svoj položaj lahko spremeni, lahko si prizadeva za spremembo tudi same strukture.

Za vstop v družbeni sistem človek potrebuje pooblastilo – ta pa določa njegovo vlogo in naloge v sistemu.

V družbenem polju se človek znajde. Nanj delujejo sile v polju, ker pa je tudi sam po sebi polje, deluje tudi nanje. Za uresničevanje svojih ciljev, se mora po pravilu povezovati s konjunktivnimi silami v polju.

V strukturi je človek del nekega dela strukture, grupacije, sloja. V sistemu je človek točka, ki deluje glede na soležne točke. V polju je človek dejavna sila.

Neformalno oskrbo lahko pojmujemo kot sistem, strukturo ali polje.

Strukturno je sloj oskrbe, ki si ga formalni sloj vedno skuša podrediti. Je pa tudi struktura sama po sebi, struktura neformalnih (sorodstvenih, sosedskih, prijateljskih, tovariških) razmerij.

Sistemsko bi bilo videti, da je podsistem splošnega sistema oskrbe, je pa hkrati formalni sistem glede nanj tujeroden. Ta sistema obvladujeta povsem drugačna seta pravil. Lahko sta komplementarna (npr. subsidiarna), a zaradi drugačne logike delovanja inkompatibilna.

Neformalna oskrba se navadno porodi kot posebno polje iz stisk (pa tudi virov) neke neformalne skupine (ali pa v neformalnem vidiku delovanja formalnih skupin), kljub temu pa nanjo vplivajo silnice formalno zakoličenih polj – na eni strani indukcijska polja zunaj konkretnega polja oskrbe (npr. službene obveznosti članov podporne mreže) ali pa sile, ki dejansko delujejo v polju, a izvirajo zunaj njega (npr. vstop formalnih oskrbovalk v polje oskrbe).  

Sistem, struktura in polje so videti kot le kot kategorije, ki jih lahko uporabimo za opisovanje enega in istega pojava, saj ga pač opisujejo z različnih vidikov. Zares pa ne gre le za poljubne vidike, temveč tudi za to, kako se do pojava postavimo in kaj lahko glede tega naredimo.

Ko se nekega pojava lotimo kot sistema, nam to lahko pomaga, da disfunkcije sistema popravimo – bodisi da nek del popravimo tako, da deluje v skladu z zakonitostmi sistema bodisi tako, da sistem prilagodimo, da bo del postal funkcionalen. Težko pa sistem v celoti reformatiramo – pri obstoječih družbenih sistemih je tveganje preveliko.

Ko uzremo v pojavu strukturo, se moramo spoprijeti s podobno bojaznijo. Lahko se bojimo, da bo razpadla, ali celo da se bo trdna struktura utekočinila ali celo uplinila. Zgradbo lahko ali adaptiramo (nekatere elemente preložimo) ali pa jo v osnovi spremenimo (porušimo in na novo izgradimo).

V polju negacija obstoječega ni nujno grožnja destrukcije polja (kot je grožnja sesutja sistema ali zgradbe), utopija želenega (upanja) obstaja kot ena izmed sil v polju, ki pa se mora za svojo uresničitev združevati s silami, ki jo afirmirajo, in se spopadati s silami, ki ji nasprotujejo. Pojmovanje polja kot celote nam omogoča njegovo kartografijo, zemljevide smiselnega delovanja, pojmovanje sil kot poveznic v polju, pa njihovo vektorsko izračunavanje, oblikovanje tvornih povezav.

Referenci:

Stritih, B. (1975). Teorija polja Kurta Lewina. V T. Lamovec, J. Musek& V. Pečjak (ur.) Teorije osebnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba. Glej tudi: Stritih, B. (1980). Teorija polja Kurta Lewina. V G. Čačinovič Vogrinčič & B. Stritih Teorije osebnosti (Teksti k predavanjem iz Psihologije osebnosti in Svetovanje v socialnem delu – izbor besedil iz T. Lamovec, J. Musek& V. Pečjak (ur.) Teorije osebnosti, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1975), (str. 88–122).. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.

Stritih, B. (1980). Teoretična izhodišča raziskave: Lewinova teorija polja, teorije učenja, skupinska dinamika. V B. Stritih, G. Čačinovič Vogrinčič, L. Kunič, V. Flaker, A. Kavar-Vidmar, B. Mesec, V. Miloševič-Arnold, P. Rapoša-Tajnšek & F. Stopajnik, Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok (str. 27–103). Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.

 

---

[1] Novoletno darilo zato, ker sem tole napisal na Silvestrovo 2024. Bernardu zato, ker je med prvimi o Lewinu pisal (1975; 1980 )in tudi zato, ker se je v določenem času prav okoli njegove dejavnosti vzpostavljalo polje sodobnega socialnega dela (cf.: Flaker, V. (2023). Bernard Stritih – v viru našega socialnega dela (ob 85-letnici). Socialno delo kot naprava družbene solidarnosti: izbrane problematike v zgodovinski in izkušenjski optiki (spletna stran, april 2023). Ljubljana: Center za proučevanje zgodovine socialnega dela pri Fakulteti za socialno delo.

 

Odpiranje polja (Izvleček iz knjige Dezinstitucionalizacija II: nedokončana)

[V tem blogu objavljam zaključek knjige, ki jo pravkar z Andrejo oddajava v tisk. Se mi je zdelo, da je pravi trenutek za to.][1]

                              

Transverzala, ki smo jo v obeh knjigah (Rafaelič in Flaker, 2021; Flaker in Rafaelič, 2023) prehodili, je pokazala, da so gibanja ključni pogon dezinstitucionalizacije. Prehod v skupnost in preobrazba ustanov sta toliko uspešnejša in celovitejša, kolikor sta povezana z družbenimi gibanji. Ta jima dajejo resnično moč za resnične spremembe. Še tako dobro zamišljena reforma, podprta s celovito strategijo in celo z dovolj »politične volje« (ki jo navadno pogrešamo), bo ostala slepa za tisto, kar vidijo gibanja, jalova na ozemljih, ki jih lahko vzpostavijo prav gibanja. Videla bo le tisto, kar ji dovoljujejo aksiomi, ki oblast, ki naj bi spremenila samo sebe, vzpostavljajo, naredila bo le tisto, kar postulati kot temeljni obrazci (navadno birokratski) delovanja dovoljujejo. Za resnično reformo, tako, ki bo vsaj v svojih delcih vsebovala upor in beg od oblastnih aksiomov, rušenje pregrad med ljudmi, nove prostore svobode, uvajala možnosti samoodločanja in samoupravljanja, se postavila za pravice in bojevala proti krivicam, mora oblast vsaj toliko prestopiti mejo aksiomov, ki jo vzpostavljajo, da se poveže z gibanji v skupni akciji pri ključnih vprašanjih preobrazbe.

Pa težava ni zgolj v nekompatibilnosti gibanj in upravljavskih struktur, v nespravljivosti ustaljevanja in spreobračanja, v nezdružljivosti oblastne oz. institucionalne pretenzije po večnosti in končnosti gibanj[2], temveč preprosto v tem, da gibanja nimajo svojega mesta v strukturi, ki jo tvori oblastna aksiomatika. So nepredstavljiva – ni jih mogoče predstavljati in tudi nočejo, da bi jih kdo predstavljal: NIHČE NAS NE SME PREDSTAVLJATI. Ni politično strukturiranega (torej hibridnega) prostora, v katerem bi se lahko srečali oblast in gibanja. Srečajo se lahko le na odprtem prostoru, polju – na cesti kot ljudje, na poti kot obiski.

V našem delu smo obravnavali številna strokovna, uporabniška, širša družbena gibanja, ki so ustvarjala podlago za dezinstitucionalizacijo – preobrazbo ustanov in prehod v skupnost. Kot post scriptum velja poudariti, da so ta gibanja vedno ustvarjala družbeno polje, ki je bilo hkrati tematsko in polje delovanja. Ta polja lahko opišemo s tem, da jih porajajo mreže ljudi, ki se med seboj povezujejo z določenim namenom, ne interesom, pač pa željo. Od drugih mrež, ki jim je smoter le preživetje ali preživljanje (časa), se razlikujejo po tem, da imajo svojo, pa čeprav splošno smer delovanja. Ustvarjajo odprto polje, v katerem je članstvo nezamejeno, lahko sodelujejo vsi, ki hočejo. Pri tem se jim ni treba prilagajati kakšnim pravilom, pogoj njihovega članstva je le privlačnost teme, dogajanja, ljudi, ki v polju delujejo. Čeprav gre za enotno polje, ne gre za poenotenje pogledov, dejanj, stališč. Prav koncept polja omogoča in zahteva raznovrstnost – položajev, udeležbe, delovanja. Polje je vektorska tvorba, ne le enotnost, temveč tudi usmerjenost polja, je rezultat sil, ki se v polju sprožijo. Prav to – enotnost polja, ki združuje na eni strani raznorodne sile, ki v njem delujejo, na drugi pa človeška srečanja, izmenjave, možnost delovanja, vključevanja, ustvarja napetost polja, njegovo moč, s katero inducira premike, sile v drugih družbenih poljih. 

Koncept polja, ki si ga po Lewinovem (1951) zgledu s pomočjo analogije sposojamo iz naravoslovnega polja (ali pa uporabimo kot poljedelsko, celo vojaško metaforo), ima tudi večjo moč načrtovanja, spodbujanja, spremljanja in vrednotenja dezinstitucionalizacije, kot ga imata pojma »strukture« in »sistema«, ki ju za ta namen navadno uporabimo. Ne le zato, ker ta pojma ožita možnost priključka gibanj, temveč tudi zato, ker z njim laže opisujemo procese, ki niso povezani s strukturo, ki ne le potekajo zgolj med točkami sistema, temveč prosto prehajajo po družbenem prostoru, ki niso nujno »kanalizirani« (ali celo »kloakazirani«) ali pa razčlenjeni, spodsekani, da se priležejo strukturi. Poleg tega dezinstitucionalizacija zahteva ne le reformo sistema, prilagoditev strukture (z dodajanjem ali odvzemanjem aksiomov ali pa delov strukture), temveč njegovo reformatiranje. Ker (slabo delujočih) starih sistemov socialnega varstva, zdravstva in drugih ne moremo preprosto izbrisati in naložiti novih, jih lahko le popravljamo, morda nadgradimo. Kot je pokazal naš oris v tem delu – je tako delo pogosto zaman – vedno znova se ujamemo v dvotirnost ali pa resnično dobre rešitve za uporabnike postanejo, kot v primeru osebne asistence, nočna mora za upravljavce sistema.[3] Še več, reformizem nas prav zaradi postopnosti spreminjanja tehnologije vodi v diktat aksiomatike, ki nima potrpljenja počakati na učinke reforme:

»Univerzum je nekaj pomenil dosti prej, preden smo začeli spoznavati, kaj pomeni … Od vsega začetka ima človek na voljo označevalno celoto, ki mu dela nemalo težav, ko jo hoče umestiti v nek označenec, saj je dana kot taka, ne da bi bila tudi poznana. Med njima je vselej neko neujemanje.«[4]

Ta paradoks bi lahko imenovali Robinzonov paradoks. Kajti očitno je, da je lahko Robinzon na svojem zapuščenem otoku zgradil nekaj družbi analognega le tako, da si je vsa pravila in zakone, ki se medsebojno implicirajo, dal naenkrat, četudi ta še niso imela svojega predmeta. Narobe pa je osvajanje narave postopno, delno, po kosih. Neka poljubna družba ima vsa pravila hkrati, pravna, verska, politična, ekonomska, pravila ljubezni in dela, starševstva in poročanja, suženjstva in svobode, življenja in smrti, medtem ko lahko naravo, ne da bi zato prenehala biti družba, osvaja samo postopoma, od enega vira energije k drugemu, od enega predmeta k drugemu. Tu tiči razlog, zakaj zakon teži z vso svojo težo, še preden vemo, kaj je njegov predmet, in ne da bi to lahko kdajkoli točno zvedeli. Prav to neravnovesje omogoča revolucije; ne gre za to, da bi bile revolucije določene s tehnološkim napredkom, ampak jih omogoča prav ta razmik med obema serijama, ki terja neprestano usklajevanje ekonomske in politične totalnosti v funkciji delnega tehničnega napredka. Tu naletimo na dve zmoti, ki sta v jedru enaki: reformistično ali tehnokratsko, ki stremi k uveljavitvi oziroma hoče vsiliti delne prilagoditve družbenih razmerij ritmu tehničnih pridobitev; in totalitarno, ki stremi k totalizaciji označevalnega in poznanega v skladu z obstoječo družbeno totalnostjo. Zato je tehnokrat pravzaprav naravni zaveznik diktatorjev, računalnikov in diktature, medtem ko je revolucionar nastanjen v razmiku, ki ločuje tehnični napredek in družbeno totalnost, in tam snuje svojo permanentno revolucijo. Toda ta sen je sam na sebi že dejavnost, dejanskost in resnična grožnja ustaljenemu redu, saj to, o čemer sanja, že omogoča. (Deleuze, 1998, str. 55–56)

Koncept polja nam torej omogoča boljše snovanje tako reforme kakor akcije, delovanja, ki naj bi porodilo spremembe. Dobra analiza sil v polju kakor tudi zgolj dodajanje sile v smeri, v katero je polje usmerjeno, spreminja ravnovesje sil v njem, ga preoblikuje, predvsem pa poraja moč za spremembe. To velja tako za primer posamičnega zavoda in polja dezinstitucionalizacije, ki se v njem in okoli njega vzpostavi, kakor za celotno družbeno polje, v katerem se to dogaja.

Sklici

Deleuze, G. (1998). Logika smisla. Ljubljana: Krtina.

Flaker, V. & Rafaelič, A. (2023). Dezinstitucionalizacija II: nedokončana. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Lewin, K. (1951). Field Theory in Social Science. New York: Harper.

Rafaelič, A. & Flaker, V. (2021). Dezinstitucionalizacija I: neskončna. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

 

---

[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Se pa končnost gibanj sklada z neskončnostjo dezinstitucionalizacije. Gibanja vzniknejo in poniknejo na družbenem prizorišču, taka je njihova neskončna usoda, sledijo neskončni liniji nasprotovanja in uhajanja oblastnim aksiomom podrejanja. Nasprotje med končnostjo gibanj, končnostjo pravzaprav teles, in neskončnostjo poti, ki jo imajo opraviti, je delujoče, produktivno na komplementaren način. Nasprotje med slo po večnosti oblasti in končnostjo gibanj pa je antiproduktivno oz. nedelujoče – dokler se ne spoprimeta.

[3] Še ena prednost koncepta polja je torej v tem, da ga ne upravljamo. Lahko ga obdelujemo, lahko v njem delujemo.

[4] Deleuze citira Lévi-Straussa Introduction à Socialogie et Anthropologie de Marcel Mauss. Pariz: PUF, 1950,. str. 48–49.

Operacija C: Spreminjanje diagrama moči (operacije 10, krepitev moči 2)

Predpostavljamo lahko, da obstajajo razne družbene (politične, ekonomske) silnice, ki delujejo v danem družbenem polju. Njihova rezultanta je to, kar se kaže kot družbena situacija – ali sama po sebi ali za neko skupino ali človeka – v obliki statusov, zmožnosti interakcije in družbenih vlog. Nekatere od teh delujočih sil so v sami situaciji opazne, jih zlahka zaznamo, druge so pogosto prikrite v ozadju ali v tem, čemur Kurt Lewin (1947) pravi kvazistacionarno ravnotežje – v kombinirani vzajemni akciji sil, čigar rezultanta je ravnotežje, ki prikriva prav te sile, ki delujejo. Te sile je treba dekodirati in kartografirati v diagramu – med drugim tudi s tem, da z akcijo, dejanjem porušimo ravnotežje v samem polju. Tak zemljevid nam lahko pomaga ugotoviti, katere vire moči lahko uporabimo za krepitev moči nosilca, ki mu moči primanjkuje, kakor tudi, da razločimo sile, ki moč jemljejo, jo zmanjšujejo in povzročajo slabitev moči. Za primer uporabe takih zemljevidov glej Flaker in sodelavci, 2007).

Osnovni diagram moči v socialnem delu, pa tudi drugih dejavnostih, ki služijo ljudem, je razmerje moči med uporabnikom storitev in strokovnjakom. Čeprav se zdi tak odnos diaden, dvojiški, gre za trojni, tripartitni diagram – ne gre le za vzajemna pričakovanja uporabnikov in socialnih delavcev oz. delavk, gre tudi za moč, ki jo v socialno delo investirajo središča moči (in ki jo odvzamejo uporabnikom). Socialno delo je v resnici le »vmesni pes« v razmerju med »nad-mrcino« in uporabnikom kot družbenim »pod-kužkom«.

Tipi odnosov moči (Basaglia, 1987)

• aristokratski odnos – pogodbeni odnos med nosilcem ekonomske moči in nosilcem strokovne moči, 
• odnos pomoči – odnos med upravičencem in strokovnjakom (birokratom) 
• institucionalen odnos – odnos čistega nadzorovanja med nosilcem institucionalne moči in brezpravnim

Prvi odnos temelji na ekonomski moči. Storitve strokovnjakov lahko kupimo (npr. psihiatrična privatna praksa) in ljudje ostanejo izven dogovorjenih uslug svobodni posamezniki. Strokovnjaki dajejo nasvete in ne ukazov. Težko je ukazovati kralju. Primer: Kralj Jurij III., britanski absolutistični monarh s konca 18. stoletja, je znorel. Zdravnikom je bilo precej težko mu ukazovati, saj je bil vrhovna oblast v državi. Zato, da je postal bolnik, je bila potrebna velika politična akcija.

Drugi odnos je povezan s socialno državo. Socialni delavec ali zdravnik imata monopol in država jima da določeno moč. Uporabniki pa lahko po drugi strani uveljavljajo svoje pravice kot državljani, so upravičenci. Gre se za birokratsko razmerje moči. Uporabniki so odvisni od strokovnjakov, vendar pa se jim vseeno dopušča nekoliko svobode in celo moči nad strokovnjakom (npr. pritožbe).

V ustanovah je moč zelo majhna, če že ne minimalna oziroma jo stanovalcem vzamejo.  Varovanci ustanov so goli predmeti moči, so stvari, za katere naj bi osebje poskrbelo in jih nadziralo.

Strokovna moč se artikulira z mandatom, ki ga strokovnjak dobi v svojem dejanskem odnosu z uporabnikom in z nosilci (vektorji) moči zunaj tega razmerja. V aristokratskem odnosu moč in mandat izhajata iz dejanske zmožnosti strokovnjaka, da se s situacijo ukvarja, na eni strani, na drugi pa iz splošni ugled in prestiž strokovnjaka, vendar pa ga dejansko podeli prav uporabnik oz. uporabnica sama. V odnosu pomoči mandat izhaja predvsem od države (javne službe), a tudi od uporabnika, ki je kot državljan tudi upravičenec. V institucionalnem odnosu strokovni mandat strokovnjaku podelijo predvsem drugi (država, uporabnikovo okolje), uporabnikov mandat pa je prezrt, zanikan.

Medtem ko je prvo od teh tipov razmerij horizontalno, sta druga dva vertikalna, zadnji še posebej. V teh diagramskih konstelacijah bi moral mandat socialnega dela (in katerekoli druge podobne stroke) operacija, ki premika diagram proti horizontalnemu razmerju. Umetnost stroke pa je, kako uporabiti moč, ki je vanjo investirana, da bi okrepili uporabnike. Gre za prenos moči, ki je investirana v stroko na uporabnike. To lahko storimo tako, da uporabnikom zagotovimo moč, da »govorijo«, da jih slišimo in sprejmemo njihovo stisko, in potem prenesemo sporočilo tistim, ki imajo odločilno moč, jih vpletemo v situacijo in tako vnesemo vanjo njihovo moč, ki naj prispeva k okrepitvi in izboljšavam življenja »pod-kužka«.

 

Zgornji diagram ponazarja tok informacij in vpletanja nosilcev moči v situacijo – torej redistribucijo moči. S tem socialno delo ni le agent prerazdelitve družbenega bogastva temveč tudi družbene moči. Hkrati pa ponazarja dvojni mandat, ki ga socialno delo potrebuje.

V socialnem delu gre vedno za iskanje in zagotavljanje dvojnega mandata – od močnih in od šibkih, od uporabnikov pa tudi od centrov moči, ki imajo moč, ki jo potrebujemo, da spremenimo uporabnikovo situacijo.

Reference:

Basaglia, F. (1987), Psychiatry Inside Out: Selected Works of Franco Basaglia. European Perspectives, Columbia University Press.

Flaker, V. (2007), Krepitev moči v teoriji in praksi (EX-IN modul za usposabljanje). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Lewin, Kurt (1947). "Frontiers in Group Dynamics: Concept, Method and Reality in Social Science; Social Equilibria and Social Change". Human Relations. 1: 5–41. doi:10.1177/001872674700100103.