Preoblačenje neformalnih momentov v formalne pogoje (Kritični primeri 2)

 

Pri neformalnih dejavnikih oz. momentih za namestitev proti volji je drugače.[1] Pravo namreč mora svojo materijo reducirati, zvesti na minimum treh pogojev in jih postaviti konjunktivno zaradi apodiktične narave izreka, torej takega, ki ne dovoljuje ugovora, ki mora biti popolnoma gotov. Neformalnih momentov je veliko, jih je več in tudi ne vemo, v kolikšni meri in kdaj nastopajo v konjunkciji, oz. koliko so konjunktivni oz. disjunktivni. Vprašanje, ki se ob tem postavlja, pa je tudi, kako se ti življenjski momenti preobrazijo, »preoblečejo« v formalne kategorije neprisebnosti, nevarnosti in izčrpanja manj omejujočih možnosti.

Glede na indeks potreb (Flaker idr., 2008) bi lahko sodili, da je glavna kategorija, ki ustvarja pogoje nameščanja, kategorija življenjskih dogodkov, se pravi velike obremenitve, izguba gotovosti in smisla, hkrati z obrazci drame institucionalizacije, pretvorbami gotovosti v negotovosti (porajanje paranoje) ipd. Videli pa smo, da je pomanjkanje stanovanja lahko sprožilec namestitve (tudi stiske in negotovosti), prav tako pomanjkanje denarja pa tudi, denimo izključevanje na delovnem mestu, njegova izguba (s hkratno izgubo ne le dohodka, temveč tudi pomembnih stikov, organizacije življenjskega ritma, občutka koristnosti ipd.). Sprožilec so lahko tudi spremenjene ali neustrezne rutine, pomanjkljivo oz. disfunkcionalno gospodinjstvo, morda celo pomanjkanje možnosti imeti »prosti čas« oz. praznina v njem, se v njem izraziti, ubežati od težav, se v prostem času potrditi; pa tudi nezmožnost izvajanja opravkov, ki jih od nas družbeni ustroj zahteva. V institucijo nas lahko izvržejo interakcijski prekrški, ne-sporazumi, nezmožnost okolja, kako drugače razumeti in se ukvarjati z našimi dejanji. Vzgib (moment) namestitve je lahko osamljenost, zapuščenost od drugih ali pač prevelika odvisnost, medosebni konflikti: lahko pa nalepka, ki jo dobimo, okoliščine kariere, ki narekujejo namestitev (npr. ob odpust s forenzike; premestitev zaradi nezmožnosti bivanja v neki ustanovi). Vsekakor je moment namestitve tudi pomanjkanje družbene moči, ki jo črpamo iz osamosvajanja hkrati pripadnosti.

Te kategorije se, kot smo ugotavljali, prekrivajo oz. bolje rečeno prelivajo. Z drugimi besedami med njimi obstaja velika stopnja konjunkcije, se pravi da pojav na enem indeksu deluje skupaj ali celo ojača pojav na drugem. Vendar je ta konjunkcija variabilna. Iz prakse pa tudi vemo, da gre v nekaterih primerih izolirane pojave zgolj ene kategorije oz. da brez pojava neke stiske na tistem področju, stiske na drugih področjih ne bi bile usodnega pomena (primer mornarja v Bostonu, je primer, v katerem je sprožilec hospitalizacije interakcijski prekršek, a so, vsaj tako lahko sklepamo, v postopku hospitalizacije vzniknile vsaj še kontingence tega, da niso razumeli njegovega (nemškega) jezika, da ni pripadal katerikoli skupnosti v Bostonu, da ni imel stalnega naslova, da so njegovi tovariši in ladja odpluli). Predvidevamo torej lahko, da v nekaterih primerih različni vzgibi delujejo hkrati, v nekaterih pa ena kontingentni dogodek, v začetku izoliran, sproži kontingentno verigo še drugih vzgibov.

Nam pa omenjeni primer nemškega mornarja pravzaprav govori o temu, da je za njegovo hospitalizacijo bila ključna deteritorializacija njega samega. Resnična kontingenca njegove hospitalizacije je bila konjunkcija med tem, da je neka javna služba morala ukrepati (zanj poskrbeti), in tem, da se ni mogla z njim sporazumeti, ga identificirati, ga nekam umestiti – pospremiti domov, ga predati njegovim bližnjim. Gre torej za konjunkcijo med pozitivno zahtevo, mandatom in negativno zmožnostjo ureditve zadeve na običajen način. Tako golo protislovje (ki izpostavlja nemoč neke službe) je treba pokriti s strokovnim figovim listom – priročno diagnozo in storiti, kar se v tisti situaciji da – poskrbeti zanj v psihiatrični bolnišnici.

Tako oblačenje težav resničnega življenja v psihiatrični izrek ni le (napačna) redukcija oz. abdukcija[2] življenjske situacije na problem nerazumljivosti oz. »izmišljenega jezika«, temveč je tudi transpozicija z vsakdanjega razumevanja na psihiatrični register, ki temelji na zahtevi (volji) po dejanski transpoziciji, premestitvi v psihiatrično bolnišnico. V tej transpoziciji se obrni vrstni red rezoniranja. Če se je resnični vrstni red razmišljanja začel z razmišljanja z uganko – kaj storiti s tem izgubljenim človekom v spodnjicah, ki ga ne moremo razumeti, se je obrnil v argumentacijo – človeka ne razumemo, torej je nor in ga bomo pospremili na psihiatrijo.[3]

Preoblačenje oz. prevajanje resnične situacije v jezik (prisilne) namestitve v psihiatrično bolnišnico vsebuje tri operacije: redukcijo več dimenzionalne situacije na eno (osebno) značilnost, konceptualno in prostorsko prestavitev z vsakdanjega na psihiatrični register in inverzijo predikata in posledice (nerazumljivost ni več posledica temveč vzrok situacije – nuja premestitve, reteritorializacije, ki dejansko zahteva diagnozo, se sprevrže v to, da diagnoza zahteva premestitev).

To pa kaže na dvoje. Najprej na to, da ima »oskrba« predikatno vrednost tudi, ko gre za spreganje (konjunkcijo) stvarnih, življenjskih vzgibov, in da velja za vezni člen med neformalnimi momenti, ki povzročajo stisko in pogoji, ki konjunktivno legitimirajo premestitev. To pa tudi potrjuje tezo o oskrbi kot ključni (materialni) sili pri uvedbi ali zavračanju prisilnih ukrepov. Ali lahko to tezo posplošimo?

Epilog te argumentacije je imperativ ostati v situaciji. Glede na sklep, ki smo ga izvedli glede interakcijski prekrškov v pregledu potreb dolgotrajne oskrbe (Flaker idr., 2008, str. 239–257), sta v primeru bostonskega mornarja možni dve produktivni rešitvi. Dedramatizacija tako, da bi golemu in zbeganemu mornarju dali nekaj denarja in obleko in mu s tem omogočili, da se sam znajde oz. najde nekoga v Bostonu, ki razume nemško, ali tako, da bi presegli nerazumevanje, se z njim zares sporazumeli in vsaj približno razumeli njegovo situacijo.

Sklic

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2008). Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.

 

---

[1] Nadaljevanje prejšnjega bloga: »Kritični primeri – način vzorčenja in dokazovanja v primeru namestitve proti volji na varovani oddelek (1)«. Besedilo bloga je nastalo ob komentiranju doktorskega dela Juša Škrabana o preobrazbi varovanega oddelka (še v delu). Lahko pa tudi štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Test abdukcije (domneve, hipoteze, ki odgovori na uganko) je v najboljšem prilaganju (best fit) podatkom, ki so na voljo. V tem primeru se hipoteza duševne motnje ne prilega resničnim podatkom – to vidimo le retrogradno, ko uganko razvozlamo. Se pa dobro prilega razpoložljivim virom delovanja oz. splošnemu postulatu normalnosti in aksiomu, da nerazumljivost (norost) sodi v norišnico. 

[3] Ne vemo, ali je takratna ameriška zakonodaja za namestitev v bolnišnico zahtevala pogoj »ogrožanja«, pa tudi ni ključnega pomena. Situacija je bila tudi v tem smislu zgovorna, pričala je o tem, da se je človek spravil v »nezavidljiv« torej ogrožajoč položaj. Konjunkcija s psihiatrično diagnoza tako »ugotovitev« le ojača.

Kritični primeri – način vzorčenja in dokazovanja v primeru namestitve proti volji na varovani oddelek (1)

 

V akcijskem raziskovanju pa tudi sicer, ko se pri praktičnem delu srečujemo z ugankami, ki jih je treba razvozlati, pogosto uporabimo metodo oz. vzorčenje kritičnih primerov.[1] Kot razumem, gre za metodo vzorčenja, ki je utemeljena na tem, da je tak dogodek reprezentativen, ne glede na (statistično) pogostost, saj nedvomno kaže na nekaj ali celo to dokazuje.

Vzemimo npr. primer nekoga, ki so ga namestili na varovani oddelek zaradi pomanjkanja oskrbe, torej zato, ker mu terenske službe niso mogle zagotoviti oskrbe, podpore, pomoči tam, kjer živi. Ta primer kaže na to, da je lahko prav pomanjkanje oskrbe lahko dejavnik (moment) namestitve oz. zapiranja. Ne vemo pa, koliko močan in pogost je ta dejavnik. Da bi to zvedeli, bi morali uporabiti standardizirano metodo in s statističnimi metodami (faktorsko analizo, analizo variance ipd.) analizirati pogostost pojavljanja, prepletenost z drugimi dejavniki in kolikšni je delež tega dejavnika pri vseh namestitvah oz. kolikšni delež variance lahko s tem dejavnikom pojasnimo.

Na drugi, izhodni strani lahko, denimo, se lahko nekdo z oddelka preseli tako, da živi samostojno. Ta primer nam kaže, da so take preselitve možne. Ne vemo pa, v kolikšnem obsegu so možne oz. koliko stanovalcev varovanega oddelka bi se lahko tako preselilo.

Zares kritični primer bi bil, če bi se preselil stanovalec varovanega oddelka z najbolj intenzivnimi potrebami po oskrbi. V tem primeru, bi lahko trdili, da je taka preselitev možna ne glede na intenziteto potreb po oskrbi za vse stanovalce tistega varovanega oddelka (celotno konkretno oz. specifično populacijo).

Če se vrnemo na prvi primer, bi bil povsem kritičen primer, ko bi ugotovili, da je bilo pomanjkanje oskrbe edini razlog (dejavnik) za namestitev. Takrat bi lahko ugotavljali, da je pomanjkanje oskrbe dejavnik, ki je neodvisen od drugih dejavnikov – tistih, ki so formalni pogoji za namestitev (neprisebnost, ogrožanje, izčrpane manj omejujoče možnosti) in drugih neformalnih dejavnikov (volja neposrednega okolja po izključitvi, karierne kontingence ipd.).

S tem pa nismo ugotovili, ali je dejavnik »pomanjkanja oskrbe« vseprisoten oz. ali vedno nastopa kot razlog namestitve proti volji. Ugotovili smo le, da konjunkcija, sprega z drugimi dejavniki, ni nujna (tako kot je npr. nujna konjunkcija vseh treh formalnih pogojev, namreč da nastopajo skupaj). Ker pa smo ugotovili, da je lahko neodvisen dejavnik, potem sledi, da ga je treba v postopkih namestitve (pred sodiščem) pretvoriti (obleči) v formalne dejavnike-pogoje namestitve. Navadno sicer tako, da pomanjkanje oskrbe pretvorimo v to, da je nekdo »nevaren sebi«, lahko pa (z malo domišljije) tudi v druge. Človek, ki npr. ni sposoben poskrbeti zase, je lahko prav zaradi te značilnosti pomanjkljivo priseben ipd. Je pa dejansko pomanjkanje oskrbe konkurentno z tretjim formalnim pogojem »izčrpanimi možnostmi manj omejujočih posegov« (=oskrbe). Če enačaj velja, potem je »pomanjkanje oskrbe« vedno prisoten pogoj-dejavnik namestitve proti volji.[2]

Sklep, da je pomanjkanje oskrbe ključni (glavni?) razlog za ukrepe proti volji bi morali preskusiti (z logičnim sklepanjem in empiričnimi primeri) tako, da bi dokazovali oz. preskušali, ali je nevarnost (ogrožanje) neodvisen dejavnik ali pač ne (v Italiji so dejavnik nevarnosti nevtralizirali s tem, da nevarnost sodi na področje urejanja redu in miru, ne pa v zdravstvo in socialo – oziroma mu podelili neodvisen status na drugem področju oz. tam, kjer ga že ima). Torej je vprašanje, ali obstaja oz. na kakšen način obstaja nevarnost v okviru človeške solidarnosti, ne da bi nevarnost pogojevala prav solidarnost (pomanjkanje oz. zadostnost oskrbe). Z drugimi besedami – povsem mogoče je, da ima zgornji dokaz luknjo; če je pa nima, pa je oskrba, solidarnost pravzaprav glavna tema v vprašanju zapiranja in prisile. ITD.

Razprava oz. dokazovanje, ki smo ju tu opravili, pa uvaja še vprašanje konjunkcije več momentov pri namestitvah proti volji (morda celo pri uporabi prisile nasploh). Ugotavljali smo namreč, da je takšna namestitev rezultanta več različnih dejavnikov, momentov. Formalizirani so predvsem trije, obstajajo pa tudi drugi, ki smo jih poimenovali »neformalni«. Gre za realne konstelacije (materialne okoliščine, vzorce medosebnih odnosov, institucionalne in druge ureditve, življenjske dogodke itn. ).

Formalizirani momenti oz. formalni pogoji za namestitev proti volji (pa tudi druge prisilne ukrepe, denimo skrbništvo) morajo vedno nastopiti v konjunkciji, delovati morajo vsi trije hkrati, ni zadosti, da deluje le eden. Ni dovolj, da človek »ni pri sebi«, mora »ogrožati druge, sebe ali premoženje«[3], hkrati pa tega ogrožanja, nevarnosti »ne moremo odpraviti »z manj omejujočimi« ukrepi, sredstvi.  Tudi ni dovolj, da človek karkoli ogroža, pri tem mora biti zaradi »duševne motnje« nepriseben.

Medtem ko sta prvi in drugi pogoj v povedi priredna, pa je tretji pogoj v povedi podreden, odvisen je od ugotovitve ogrožanja, nevarnosti, saj moramo prav to odpraviti oz. je v primeru prisilne namestitve ne moremo odpraviti drugače. Vendar taka sintaksa velja za izrek, za poved, v smislu dejanj, ravnanja pa gre v resnici za obrnjeno sintakso umevanja. Če namreč nevarnost lahko odpravimo z manj omejujočimi sredstvi, potem nevarnost (in posledično neprisebnost) nimata moči, postaneta nepomembni v procesu odločanja. Oziroma če to dokažemo, pokažemo pred sodiščem, se sodišče ne bo (naj se ne bi) odločilo za prisilni ukrep.[4] V tem smislu je pogoj »izčrpanih možnosti« nadrejen pogojema, ki ga sicer, v izreku, uvajata. Če manj omejujoči ukrepi oz. sredstva odpravljanja ogrožanja pomenijo organizacijo takšne oskrbe, ki ogrožanje odpravlja, potem bi lahko trdili, da je prav pomanjkanje oskrbe glavni, magistralni oz. odločilni pogoj za namestitev proti volji.

---

[1] Besedilo bloga je nastalo ob komentiranju doktorskega dela Juša Škrabana o preobrazbi varovanega oddelka (še v delu). Lahko pa tudi štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Logika, da je oskrba glavni namen pa tudi pogoj posega v življenje drugega (z rahlo drugačno argumentacijo) je tudi v ozadju Zakona 180.

[3] V tem delu je pogoj ogrožanja razdeljen na več podpogojev. Ti pa ni treba, da so konjunktivni, lahko nastopajo disjunktivno, se pravi, da je dovolj, da človek ogroža sebe ali drugega ali premoženje. Disjunkcija pa omogoča s širjenjem obsega dogodkov večjo arbitrarnost oz. večjo možnost zajema pojavov. 

[4] Lahko bi sicer odločilo, določilo omejene obvezne ukrepe, ki so manj omejujoči kot je namestitev na zaprti oddelek. Obstoječa zakonodaj to dovoljuje v »nadzorovani obravnavi«, a v praksi navadno tak ukrep pomeni nadzorovano jemanje zdravil in obvezne stike z izvajalci take »obravnave«, ne pa drugih fokusiranih ukrepov, kot bi bili npr. prepoved približevanje, upravljanja z vozilom, ravnanja s premoženjem, kot včasih opozarjamo v skladu z analizo tveganja. V primeru izrekanja takih ukrepov, bi sodišče seveda moralo te ukrepe prav tako utemeljiti na nevarnosti in neprisebnosti. Da ohranimo razpravo preprosto, te komplikacije tu ne bomo upoštevali.

Kaj je vzorec v akcijskem raziskovanju?

Ko je treba po standardni strukturi raziskovalnega načrt opredeliti »populacijo in vzorec«, naletimo na neustreznost te rubrike za akcijsko raziskovanje (včasih tudi za kvalitativno).[1]

Vprašanje populacije in vzorca je smiselno pri kvantitativnih raziskavah, saj uporabimo identično orodje na vseh osebkih vzorca. Moramo torej vedeti, kakšno je razmerje med vzorcem in populacijo (teh osebkov, pojavov) – torej definirati populacijo, izbrati vzorec in statistično preskusiti ali je vzorec reprezentativen.

Ko imamo heterogene oz. raznovrstne podatke, takšna ocena oz. izračun reprezentativnosti ni mogoč in pogosto tudi ni potreben. Kljub temu pa moramo vedeti, od kod smo črpali gradivo, poznati kontekst izjav, v akcijskem raziskovanju tudi dejanj.

Zato moramo tudi pri akcijskem raziskovanju zamejiti področje, oz. predvideti polje akcije. Značilnosti polja lahko zgostimo s tem, da definiramo temo, teren (situacijo, setting), sogovornike in akterje. Čeprav na drugačen način, nas pri tem zanima reprezentativnost in veljavnost izjav in opažanj dogodkov in stanj (ki smo jih zapisali oz. opisali).

Ko se akcijskoraziskovalno lotevamo preobrazbe varovanega oddelka v socialnovarstvenem zavodu, bi nas zamikalo, da bi zavod (da bi zadostili formi), v katerem akcija potekala imeli za »vzorec«, za populacijo pa vse socialnovarstvene zavode, morda bolj natančno samo tiste, ki imajo varovane oddelke. Pa vendarje to, kar smo definirali kot vzorec, tudi populacija. V populaciji socialnovarstvenih zavodov, nas namreč zanimajo taki, ki imajo VO, a tudi taki, ki so v procesu preobrazbe. Tak pa je v Sloveniji en sam. V drugih zavodih je zadeva pretežno statična, ohranja se obstoječe stanje (morda z zanemarljivimi premiki). V zavodu, ki je v preobrazbi, so stvari bolj dinamične, to ga loči od »populacije« socialnovarstvenih zavodov. To, kar se nam je zdelo, da je vzorec, je povsem svoja populacija.

[Da neko ustanovo, teren raziskovanja, proglasimo za populacijo, se pogosto zgodi tudi v povsem klasičnih kvantitativnih pa tudi kvalitativnih raziskavah. V takem primeru to storimo zato, da ohranimo veljavnost sklepanja. Izognemo se vprašanju reprezentativnosti podatkov za širšo populacijo. Naše raziskovalne ugotovitve v tem primeru veljajo le za ta zavod, to okolje. Šele v razpravi lahko potem primerjamo naše rezultate s podobnimi oz. naredimo hipotetične (spekulativne) posplošitve za širšo populacijo. Hkrati pa tvorimo vzorec za to populacijo oz. zavod. Izberemo reprezentativno skupino, denimo, učencev, da lahko sklepamo npr. o stališčih vseh učencev te šole (ne pa učencev nasploh).]

Če smo zavod, teren definirali kot populacijo (zato, ker je edini tak v Sloveniji, pa tudi zato, ker je edini relevanten za našo akcijo in za razumevanje dogodkov povezanih s to akcijo), pa imamo v njem vzorec sogovornikov, s tem pa tudi vprašanje njihove reprezentativnosti. Populacijo, ki jo tak vzorec predstavlja, bi lahko, denimo, omejili na tiste, ki živijo ali delajo na varovanem oddelku. A bi tak vzorec bil preveč omejen. Seveda sodijo v vzorec tudi tisti, ki lahko o varovanemu oddelku povejo, kaj pomembnega (kar bi lahko definirali kot priročni in tematsko selektiven vzorec). Ti so vzorec precej široke in nedefinirane populacije vseh tistih, ki imajo karkoli opraviti z varovanim oddelkom.

Kar nas posebej zanima pri kvalitativnih metodah (in tudi v akcijskem raziskovanju), pa je reprezentativnost oz. veljavnost izjav in opažanj. Enote raziskovanja niso več le ljudje (ali drugi predmeti, telesa, ki jih raziskujemo), temveč njihove izjave, dejanja ali dogodki, ki so v njih udeleženi. Ne primerjamo (zgolj) odzivov (izjav) ene ali več oseb, temveč izjave med seboj oz. same po sebi. Takšni podatki niso več vnaprej vezani na osebo (ali kakšno drugo mesto izjavljanja oz. dogajanja), ne determinira jih več vzorec ljudi temveč njihova medsebojna razmerja (vzorec ljudi je samo eno od pojasnil).

Kronologija poteka akcije je pravzaprav časovni vzorec opaženih dogodkov in dejavnosti. Razvrstimo jih lahko dogodke, ki izvirajo neposredno iz akcije, ki se nanjo nanašajo, ali pa na tiste, ki tvorijo pomembo okolje akcije, ki na dogajanja v polju akcije vplivajo, a le posredno. Tak posredni vzorec bi lahko poimenovali "vzorec relevantnost " (za temo oz. ožje za akcijo).

Populacijo izjav ali opisov bi torej lahko definirali kot vse možne izjave, ki zadevajo varovani oddelek neposredno ali posredno, ki jih je kdorkoli izrekel ali bi jih lahko izrekel. Glede na temo varovanih oddelkov bi lahko podobno ugotavljali, da je populacija (tematsko polje) raziskave ne le opis relevantnih dogodkov in stanj, ampak ker govorimo o tveganju, torej tudi o možnih dogodkih in o naravnanosti akterjev.

Vzorčenje teh in takih podatkov je lahko različno. Pri akcijskem raziskovanju je zbiranje podatkov (izjav in opisov) lahko a) naturalistično, torej sprotno, kot se primeri (a ni slučajnostno, naključno v probabilističnem, verjetnostnem smislu, je pa slučajno in naključno v smislu »naključja dogodkov«)[2]; b) ciljano npr. ciljane poizvedbe ali c) sistematično. V prvem primeru (a), vzorčenje poteka torej glede na dejavnost zapisovalca, tok dogodkov, v katere je vključen – torej ga ustvarja proces in konstelacija sil (vlog, akterjev ipd.). V drugem je vzorčenje teoretično, vendar podrejeno sekvenčni analizi (»Nekaj smo izvedeli, a moramo to preveriti s podatki z vira, ki ga teoretično predpostavimo, da bo dal relevantne podatke.«). V tretjem primeru pa bomo ustvarili vzorec glede na dvoje – na to, kako bomo oblikovali sklepe, način sklepanja in glede na praktični okvir takšne poizvedbe, pragmatično glede na ekonomičnost zbiranja podatkov.

V akcijskem raziskovanju, ki je vedno mešanica več tehnik in metod, je o vzorčenju v ožjem pomenu besede treba torej razmišljati predvsem pri omejenih, določenih raziskovalnih akcijah oz. ciljanih poizvedbah (npr. analiza osebnih načrtov, primerjava analiz tveganja). Takšne poizvedbe strukturiramo na način, kot to zahteva metoda, ki jo parcialno uporabimo. V tem primeru je pomembno, kakšen je vzorec, stopnja in kvaliteta njegove reprezentativnosti. Glede na to, kaj in kako hočemo nekaj poizvedeti, je vzorec lahko naključni, kvotni itn., zelo pogosto teoretični.[3]

Pri akcijskem raziskovanju ima vzorčenje pogosto povsem drugačen smisel in pomen (mesto v raziskovalnem postopku). V deduktivnih metodah je vzorec ključ izvajanja teorije k rezultatom, pri induktivnih je sploh izhodišče za generiranje rezultatov, v akcijskem raziskovanju pa je sklepanje pogosto abduktivno, značilnosti vzorca pa ugotavljamo šele na koncu sklepanja. Akcija namreč sama po sebi inducira rezultate, ki jih potem poskušamo pojasniti s tako ali drugačno teorijo, ki lahko pojasni vzorčni dogodek.

Zapiranje na zaprte oddelke psihiatričnih in posebnih socialno varstvenih zavodov deduktivno izpeljemo iz aksiomov, da so »psihotiki« nevarni in da je treba nevarne ljudi zapreti. Gus je psihotik, torej je nevaren in ga je treba zapreti. Induktivno lahko poleg Gusa vzamemo reprezentativni vzorec »psihotikov« in pogledamo, ali so nevarni, v naslednjem koraku pa, ali jih je treba zapreti. Tak empirični pristop nam bo dal tudi bolj empirično sliko. Ugotovili bomo, da je le del psihotikov nevaren (pa še to bolj sebi kot drugemu) in da jih je le del nevarnih treba zapreti. Če pa je izhodišče to, da je Gus zaprt, potem bomo abduktivno, s pomočjo teorije, da so psihotiki nevarni in da jih je treba zapreti, lahko pojasnili, da je morda Gus zaprt zato, ker je psihotičen in nevaren. Vendar abduktivna metoda ne le dovoljuje temveč zahteva, da uporabimo več teorij za razlago določenega rezultata (Peirce, 1878, str. 472). Morda je označen kot nevaren in zaprt, ker ga nihče ne razume, lahko tudi, ker je nadležen in so se ga tako znebili, ali preprosto ni imel, kam iti in je pristal na zaprtem oddelku; morda pa kar kombinacija vse teh in še drugih razlag. Med njimi bomo izbrali tisto razlago, ki bo najbolj ustrezala  oz. prilegala vzorcu (Gusu ali še drugim).

Pri dedukciji si teorija (T), vzorec (V) in rezultati (R) sledijo v zaporedju TVR, pri indukciji v zaporedju VRT, pri abdukciji pa v zaporedju RTV. [Za zabavo in lažjo zapomnitev in razumevanje lahko rečemo, da z dedukcijo TVoRimo sklepe, z indukcijo kot na VRTu gojimo ugotovitve, pri abdukciji pa oddajamo (RTV) domneve.

Ker tu šele začenjamo razpravo, ki bi morala biti dolga in izčrpna, naj poudarim, da je ob znanih prednostih deduktivnega in induktivnega pristopa njuna pomanjkljivost enoznačnost in premočrtnost. Ostanemo v krogu, v tematskem polju, ki ga vzpostavita teorija in vzorec. To pa ne ustreza akcijskemu raziskovanju. V akcijskem raziskovanju (in pri akcijah vobče) je pomembno večglasje, kot tudi povratne zanke. Dedukcija daje gotovost sklepanju, indukcija verjetnost, abdukcija le ugibanje. A je ugibanje, ki ga informira več teorij, bolje kot nič. Tisti nič, ki ostane ob ozkem zornem kotu klasičnih metod.

Povzamem lahko, da je pri akcijskem raziskovanju vzorec (največkrat) sklepni produkt, ki omogoča praktično orientacijo v polju raziskovanja. Vzorec zbiramo (in ga vrednotimo) sproti (sekvenčno po fazah raziskovalne akcije). Predhodno bomo začrtali (konkretno in tematsko) polje akcije, zaznali možne akterje (tudi sogovornike in sodelavce). Sproti (in abduktivno) bomo ustvarili posamične raziskovalne akcije z njim lastno metodologijo (in s tem tudi vzorcem). Predvideli bomo pojmovno mrežo, s katero bomo »ujeli« ustrezne dogodke (in dogodke-izjave), jih potem skušali pojasniti z domnevami, ki zadevajo predvsem vzorec. Dovolili bomo presenečenja – presenetljive rezultate, ki so v nasprotju z začetnimi domnevami, a jih bomo z novimi razlagami glede na vzorec lahko sprejeli.

Sklica

Flaker, V., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Nagode, M., Rafaelič, A. (2019). Hitra ocena potreb in storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Peirce, C. S. (1878). Deduction, Induction, and Hypothesis. Popular Science Monthly, v. 13, str. 470–82, ali Collected Papers 2. str. 619–44 (sklic na str. 623).

---

[1] Besedilo bloga je nastalo ob komentiranju doktorskega dela Juša Škrabana o preobrazbi varovanega oddelka (še v delu). Lahko pa tudi štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Tak vzorec bi lahko poimenovali »hodogramski«, ponazarja raziskovalni prostor, ki ga raziskovalec ustvari s premikanjem v polju.

[3] Za akcijsko raziskovanje uporabne načine vzorčenja glej Flaker idr., 2019, str. 112          –120.