ponedeljek, 1. november 2021

Ovira je stanje – omogočanje je nastajanje (bržkone zadnje nadaljevanje razprave o terminologiji omogočanja)


Nekoč sem se ustavil v Regentskem parku na križišču z množico smerokazov, ki so kazali na vse strani in usmerjali mimoidočega na razne znamenitosti in izhode iz parka. Medtem ko sem se praskal po glavni, kam naj grem, se je ob meni ustavil kolesar in me vprašal, v katero smer mora iti, da pride v zoološki vrt. Na glas sem se začudil, da me sprašuje, ko pa vendar na smerokazu to jasno piše. Ne brez togote, mi je odgovoril, da pač ne zna brati, in se pritožil, da bi lahko za ljudi, kakor je on, na tablo narisali, kakšen simbol, za živalski vrt npr. pando, da bi tako ljudje bolje vedeli, kam naj gredo. In se je odpeljal v smer, ki sem mu jo pokazal.

Je bil kolesar »invalid«, »prizadet«, »oviran« ali »z oviro«, »hendikepiran« ali »onemogočan«. Bil je človek, ki je bil očitno fizično in umsko precej sposoben – super gibljiv in gibčen, kritičen do družbenih ureditev in njihove diskriminacije. Bil je manj zmeden od mene, ki nisem vedel, kam naj krenem, vedel je, kam gre, a tega ni mogel prebrati. Bil je pač človek, ki se zaradi svojega družbenega položaja, ni naučil brati. To je bil njegov »hendikep« (v tej zvezi očitno v pomenu, da je »zaostal«, da ne more dohajati tistih, ki brati znajo). Lahko tudi rečemo, da je to bila njegova »ovira«, a pri tem ne bomo določno povedali, ali je ovira to, da ne zna brati, ali to, da smerokazi nimajo piktogramov, ki bi jih lahko vsakdo razumel. 

Ovira vedno predpostavlja dialektiko med njo samo in nekom, ki jo hoče »preskočiti«. Statistični, večinski pogled na to dialektiko nas vodi k sklepu, da je ovira neprehodna, nepremagljiva, skratka objektivna, če je ne more preskočiti ali preplezati večina ljudi, ki se z njo srečajo. Če ovira ni gladek, tri metre visok zid, ampak dvajset centimetrska stopnica, rob pločnika, je to ovira samo za nekaj ljudi in jo pripišemo subjektu, ki je ne more prestopiti. Je »subjektivna«, pa čeprav objektivno obstaja.

Pri izrazu »onemogočanje« je takšen razcep med »subjektom« in »objektom«, med »oviro« in »oviranjem«, bistveno manjši, če sploh obstaja. Na povsem jezikovni ravni gre za glagolnik (onemogočanje) ali deležnik (onemogočan), tvorba samostalnika pa bi bila zelo okorna ali celo nemogoča.[1] Problem je torej v samostalniku. »Ovira« postane stvar, njeno lastnost »oviranja« pa lahko pripišemo bodisi kot esenco, bistvo stvari same bodisi kot lastnost (celo bistvo) subjekta, ki se z njo spopada. Ko uporabimo izraz »onemogočanje« te dileme, dvoumnosti ni. Ni dvoma, da napisi brez risbice ne omogočajo orientacije tistim, ki ne znajo brati angleških napisov (torej poleg nepismenim tudi turistom, pa tudi tistim, ki sploh ne vidijo brati, a tem tudi piktogram ne bi kaj dosti pomagal).[2]

Oba izraza sta v glagolskih izvedenkah skorajda enakovredna oz. delujeta na enak način. Glagol, pa naj bo to »ovirati, oviranje, oviran« ali »onemogočati, onemogočanje, onemogočan«, vedno kot prehodni glagol vpeljuje osebek, subjekt, ki »ovira« ali »onemogoča« nekoga ali nekaj; človek, ki pa je »onemogočan« ali »oviran« pa je pasivno deležen »oviranja« ali »onemogočanja«. A tudi v glagolskih oblikah se pozna, da je moč iz enega tvoriti samostalnik, iz drugega pa ne. Napeljuje nas, da je lahko »ovira« stvar v subjektu ali zunaj njega. Ko stvari ni, se človek lahko sicer sam onemogoča (v tem primeru je onemogočanje povratno), a je v trpni obliki to nemogoče, saj je »onemogočan« od nekoga ali nečesa drugega.

Prav tu se kaže ključna razlika med izrazoma, ki je v tem, da oviranje nima neposrednega nasprotja. »Ovira« ima antonim v našem primeru v »priložnosti«, »prednosti«, pri glagolu »ovirati« pa moramo za zadevo že uporabiti bolj opisen pristop – morda »dati prednost«.[3] »Oviranje« na ravni jezika ne moremo elegantno pretvoriti v nasprotno delovanje, kakor to lahko storimo s parom »onemogočanje« in »omogočanje«. S piktogrami na kažipotih lahko omogočimo ljudem, ki imajo težave z branjem, da se bolje orientirajo, pri čemer jih le besedni kažipoti bodisi ovirajo ali onemogočajo. Prav beseda »onemogočanje«, pa čeprav le besedno, omogoča dejanja v nasprotno smer. In to je bistven argument za spremembo.

Sicer pa ne vem, ali se ta trud, ki sem ga vložil v argumentiranje eksperimenta, ki ga predlagam, splača. Saj besede pri tem, ali bomo ljudi onemogočali ali pa jim bomo omogočali, da so ljudje in da delajo tisto, kar bi radi, nimajo toliko pomena, kot jih imajo dejanja, a vseeno upam, da bo to početje le omogočilo kakšno dejanje več v pravo smer. 

 



[1] Iz istega korena, ki je pravzaprav »moč«, bi lahko tvorili le samostalnik »nemoč«, »nezmožnost«, kar pa bilo, čeprav ne čisto nesmiselno, že zelo daleč o izvora »onemogočiti«. Zabavna misel: prislov bi potemtakem bil »nemogoče« 😊 – nekaj povsem nasprotnega maksimi, ki jo tukaj zasledujemo, in sicer – da je »vse mogoče« – če le hočemo in najdemo sredstva in vire, da to omogočimo.

[2] Dogodek, ki ga zgoraj opisujem, se je zgodil še pred turističnim boomom. Zdaj v turističnih krajih postavljajo table z risbicami. So nepismeni predhodnica turistov ali pa je naval turistov odprl vrata tudi tistim, ki ne berejo?

[3] »Pospeševati« je protipomenka »zaviranju«, v določenih primerih (ko gre za gibanje) tudi za »oviranje«. V kontekstu naše razprave pa ni ustrezna.

nedelja, 31. oktober 2021

Oviranje ali onemogočanje? (drugo nadaljevanje razprave o terminologiji omogočanja)


Odgovor je seveda na dlani. Nobeno! Če seveda govorimo o dejanjih. Ko govorimo o besedah, ki jih neradi uporabljamo (nesnovna težavna dediščina – bi rekli v Muzeju norosti), pa moramo izbirati.

Ovire

Izraz »oviranost« se je v več izpeljankah bistveno bolj uveljavil od drugih alternativ »invalidnosti«. Čeprav so »ovire« v socialnem modelu mišljene kot ovire, ki jih postavlja družba oz. jih postavljajo oviranim drugi, pa zaradi neustreznih besednih zvez vseeno pogosto izzveni kot, da bi govorili o ovirah (hibah, pomanjkljivostih) ljudi, ki to nalepko nosijo.

V slovenščini namreč nismo vzpostavili močnega razlikovanja med zmanjšano zmožnostjo človeka, da nekaj dela, opravi (ang. impairment) in družbenim onemogočanjem (disability), družbenimi ovirami, da bi to počel, kar je sicer v korenu »socialnega modela«.

Ta težava se kaže še zlasti v besednih zvezah, v katerih so »ovire« desni polstavčni prilastek, Na primer, ko hočemo uveljaviti »najprej ljudje« slog izražanja, kot v zvezi »ljudje z ovirami«, se sliši, pa čeprav to ni namen govorca, kot da bi ljudje sami imeli ovire, ne pa da bi jim jih kdo postavljal. Tovrstna skladenjska implikacija je gotovo manjša, če je prilastek »oviran« levi in deluje kot ujemalni prilastek, ki postavi pridano identiteto na prvo mesto, kot npr. »ovirani ljudje«. S tem bi sicer kršili maksimo »najprej ljudje (človek)«, a bi, še zlasti, če bi občasno omenili tudi »družbeno oviranost«, menda presegli implikacijo desnega prilastka. To pa je morda dasiravno bolj plodno, kot če bi vztrajali pri »ljudeh« na prvem mestu.[1]

Onemogočanje

Razlog, da namesto »ovir, oviranosti, oviranja in oviranih« poskušamo z »onemogočanjem, onemogočanimi« ipd., torej ni le v neustreznosti desne lege prilastka, temveč še nekaj več. Ko smo namreč razpravljali o medicinskem modelu, ki je po Goffmanu[2] različica popravljalnega storitvenega modela, smo mu v praksi dezinstitucionalizacije postavili po robu »ustvarjalni model omogočanja« –  človeka ni treba popravljati, temveč mu omogočiti (da kljub pomanjkljivosti, hibi) lahko počne, kar mu je pač pomembno (ustvarjanje novega kot nasprotje popravljanja).[3]

Izraz »omogočati« torej uvajamo, da laže vzpostavimo dialektiko med hendikepom in oviro (če naj uporabimo konjeniške izraze), med družbenim onemogočanjem (oz. omogočanjem) in človekovo zmanjšano zmožnostjo za neko dejavnost – kot imamo to v računalniških programih v gumbu »omogoči« (enable) in »onemogoči« (disable).[4]

Da bi se izognili pojmovanju, da je to nekaj, kar človek ima, ali celo, kar je, temveč poudarili, da je to nekaj, kar se mu dogaja, bomo uporabili glagolske oblike (tudi glagolnik in deležnik) in sicer v nedovršni obliki[5] (onemogočati, onemogočanje,  onemogočan – slednji, deležnik se sicer »slabo« sklanja, a se uho dokaj hitro privadi). Izogibali se bomo samostalniški izpeljanki »onemogočenost«, še zlasti v neustrezni desni legi. Govorili bomo torej o »onemogočanih«, ne pa o »ljudeh z onemogočenostjo«, raje o »ljudeh z nalepko intelektualnega onemogočanja« kakor o »ljudeh z intelektualno onemogočenostjo oz. oviranostjo, ovirami«. Sem in tja bomo dostavili tudi, da gre za »družbeno onemogočanje«, kar pa si bralec mora vedno ob rabi teh izrazov, tudi če ni tako zapisano, do-misliti. Upajmo, da eksperiment uspe, če ne pa tudi nič. Ne bomo nič na slabšem. 



[1] Tudi sicer se glede tega bijeta dva pogleda na poimenovanje stigmatiziranih skupin. V socialnem delu in tudi v socialni politiki, se je uveljavil pogled »najprej ljudje«; npr. »ljudje z duševno stisko«, »ljudje, ki se teže učijo« »otroci v sporu z zakonom« itn. Vendar se nekatere skupine raje poimenujejo »najprej z identiteto« npr. »istospolno usmerjeni (ljudje)«, »stari ljudje« ipd. Obe naravnanosti si prizadevata, na jezikovni ravni, prevrednotiti družbeno vlogo in položaj poimenovane skupine. Prvi rek izraža to, da smo v prvi vrsti ljudje, ki imajo med drugim tako ali drugačno značilnost. Kot desni prilastek, je ta značilnost naključna. V drugem reku, ko je na prvem mestu pa je ključna. Prva uvaja »besedni humanizem«, izražanje tega, da je bistvena naša skupna človeškost in šele nato vloge, ki jih prevzemamo. Taki plemeniti jezikovni gesti stoji nasproti, bolj izzivalna, subverzivna jezikovna taktika, ki postavi identiteto zanemarjene skupine na prvo mesto in ji s tem skuša dodati vrednost jo prevrednotiti v smislu »gay pride«, »mad pride«. Splošni humanizem zamenja partikularna identitetna politika. Slednja je legitimna, če jo vodijo ljudje, ki jih to zadeva. Je pa problematična, ko neke lastnosti tem istim ljudem pripisujejo drugi. Takrat postane subverzivni moment prevrednotenja besed in vlog problematičen. Nenazadnje se lahko ljudje poimenujejo, kakor hočejo, ko jih naslavljamo drugi, pa moramo biti pazljivi in spoštljivi, še posebej če jih naslavljamo, ali celo zgolj poimenujemo, kot strokovnjaki oz. »ljudje, ki imajo več moči«. 

[2] Erving Goffman, Azili, Založba /*cf, Ljubljana, 2019, str. 307–370.

[4] Presenečeni bomo, kolikokrat bomo ta izraz uporabili tudi za osebje, strokovnjake, ki jim medicinski oz. institucionalni model tudi onemogoča marsikaj. Videli bomo, da smo pogosto v istem čolnu onemogočenosti, oviranosti oz. da smo v tem sistemu tudi strokovnjaki precej invalidni.

[5] Dovršna oblika deležnika »onemogočen« je ušesu sicer bolj prijazna, smo je bolj navajeni, a bomo uporabljali nedovršno obliko, da poudarimo, da gre za proces in nedovršeno družbeno stanje, ne pa za človekov atribut, lastnost.

sreda, 27. oktober 2021

Hendikepi »hendikepa« (nadaljevanje razprave o terminologiji omogočanja)


Od starih izrazov je angleški izraz »hendikep« (handicap) daleč najboljši. Pomeni namreč izenačevanje vrednosti, možnosti. Pogosto sicer slišimo, da je ta izraz še slabši od izraza »invalid«, saj naj bi govoril o tem, da so bili v vojni pohabljeni borci prisiljeni za svoje preživetje s kapo v roki beračiti za svoje preživetje. Zagovorniki takšne etimologije nam celo priskrbijo imena in datume, ko naj bi se to prvič zgodilo in tako še utrdijo svojo napačno razlago.[1] Taki izmišljotini zlahka nasedemo, saj nam ponudi klasično podobo pohabljenega berača, ki prav s svojo hibo vzbuja usmiljenje in spravi mimoidoče v zadrego, ki jo potem lahko rešijo s tem, da navržejo »nekaj drobiža«.

V resnici je etimološka zgodovina povsem drugačna. Izraz izhaja iz 17. stoletja (nekateri prvo rabo datirajo še bolj zgodaj) in je označeval igro oz. postopek izenačevanja vrednosti pri menjavi dobrin. Ko se dva, ki sta barantala o vrednosti predmetov, ki naj bi jih zamenjala, nista mogla sporazumeti, sta našla razsodnika, ki jima je pomagal s pomočjo te igre priti do rešitve. Vsi trije so v kapo dali nekaj kovancev, svoj zastavek, razsodnik je določil razliko v vrednosti, barantača pa sta svoje strinjanje pokazala tako, da sta iz kape potegnila roko. Če je bila polna, sta se s sodnikovo oceno strinjala, če je bila prazna se nista. Če sta oba naredila enako – imela v dlani denar ali pa je bila dlan prazna – je zastavek pobral sodnik, če pa je en sprejel razsodnikovo vrednotenje, drugi pa ne, je zastavek dobil tisti, ki se je z razsodnikovo oceno strinjal. Če sta se strinjala z oceno, sta seveda izvršila zamenjavo dobrin, če ne pa ne – a je v igri vseeno nekdo zmagal.

V 18. stoletju so tako poimenovanje (in igro) uporabili pri konjskih dirkah. Da bi izenačili moči konj (in naredili dirko bolj zanimivo in negotovo) so močnejše konje dodatno obtežili. S tem je izraz poleg pomena izenačevanja vrednosti dobil še pomen izenačevanja možnosti. Ta pomen se je sčasoma razširil na druge športe in igre. V angleščini »handicap« pomeni »prednost« oz. kakor igralci pri nas v žargonu rečejo, da nekomu »daš foro«. V začetku 20. stoletja so potem začeli uporabljati tudi za oznako pohabljenih otrok.[2]

Morda niti ne zato, da bi jim zagotovili prednost, »foro«, ampak zato, ker so bili »obteženi« oz. so imeli prednost pred njimi drugi, katere so težko dohajali. V resnici torej je šlo za semantični obrat, s katerim je dajanje prednost v igri, začelo pomeniti začetno izgubo prednosti pred vrstniki torej oviro (še preden se igra sploh začne).[3] Po drugi svetovni vojni uveljavil tudi za odrasle v angleško govorečih deželah, pa tudi onkraj. Pri nas je konkuriral uradnemu izraz »telesno« ali »duševno prizadetega« in je takrat tudi dejansko pomenil, prav zaradi pomenskega obrata, eno in isto – ne človeka, ki bi imel prednost oz. ki bi mu dali prednost, temveč človeka, ki je »zaostal«, ki ima slabšo štartno pozicijo.

Prav zaradi tega pomenskega obrata, premika, ki se je bodisi zgodil, ko so izraz uporabili za označevanje ljudi in ne več za označevanje postopka, igre izenačevanja vrednosti in možnosti, in se je z rabo utrdil v takem, slabšalnem, celo poniževalnem sopomenu, kakor se zgodi vsem tovrstnim jezikovnim inovacijam, je postal izraz v prizadevanjih za izboljšanje položaja ljudi, ki jih je označeval, odvečen, treba ga je bilo zamenjati. Zamenjali so ga s takrat vrednostno nevtralnim izrazom »disability«. Ta zamenjava pa ni bila motivirana zgolj z željo po novem, z negativnim sopomenom nenasičenim izrazom, kot ugotavlja Okrent (2015), temveč tudi iz nasprotovanja izvornemu semantičnemu obratu, zdrsu od igre k poimenovanju človeka kot »zaostalega« (izraza »mental retardation« in »mental handicap« sta se uporabljala sinonimno in sočasno).[4]

Torej, četudi gre za izraz, ki mu ni tuj pomen izenačevanja možnosti, in je od starih izrazov morda najboljši, ga ne bomo uporabljali, pa ne samo zato, ker ni slovenski, ali zato, ker je dovolj star, da se je nalezel negativnih konotacij (kakor se jih je nalezel medtem že tudi »disability« (Atkinson, 2015)), temveč tudi ker napeljuje na »zaostalost« ljudi, ki so ga deležni. Bil bi ustrezen, če bi pomenil, da so to ljudje, ki jim damo prednost in če bi ga eventualno poslovenili npr. »ljudje s prednostjo«, kar bi lahko večznačno pomenilo hkrati, da so to ljudje, ki naj jim damo prednost, a tudi, ki imajo prav zaradi svoje hibe tudi neko prednost, ki je drugi nimamo. Morda je vredno s takšnim poimenovanjem tudi poskusiti, a lahko dvomimo, da bi se uveljavilo.

Viri[5]

Atkinson, Rebecca. (2015). Viewpoint: Is it time to stop using the word “disability”? Dostopno na: http://www.bbc.com/news/blogs-ouch-3438573822. 10. 2011.

Mikkelson, David. (2011). Etymology of Handicap: Did the word ‘handicap’ originate with the disabled’s having to beg for a living? Dostopno na: https://www.snopes.com/language/offense/handicap.asp,

Okrent, Arika. (2015). Why Did ‘Disabled’ Replace ‘Handicapped’ As the Preferred Term? Dostopno na: http://mentalfloss.com/article/69361/why-did-disabled-replace-handicapped-preferred-term

Tréguer, Pascal (2018). Origin of ‘handicap’: ‘hand in cap’ (name of a game). Word histories. 11. februar, 2018. Dostopno na: https://wordhistories.net/2018/02/11/handicap-origin/ 22. 10. 2011.

 


[1] Izmišljena zgodbica je, da je angleški kralj Henrik VII »leta 1504« ugotavljal, da pohabljeni vojaki iz stoletnih vojn med rožama niso sposobni zaslužiti za preživetje in prispevati družbi in jim je zatorej zagotovil pravico oz. dovolil, da po cestah beračijo s »kapo v roki (cap in hand)«. Prav to pa tudi, poleg resnične zgodovine izraza, ki jo povzemamo spodaj, priča o tem, da gre za izmišljeno etimologijo, saj bi potemtakem rekli »kepinhend« in ne »hendikep«. Sicer pa izraz »cap in hand« tudi obstaja v angleščini in je sicer izvorno pomenilo gesto spoštovanja, ponižnosti ob srečevanju z uglednimi (snamemo klobuk – chapeau!), zdaj pa pomeni le ponižno prošnjo za uslugo (Mikkelson, 2011). 

[2] Zgodovino razvoja izraza povzemajo slovarji, npr. Oxford English Dictionary oz, Lexico. Izčrpno poročilo o tem lahko najdemo tudi na portalu »Zgodovine besed« (Tréguer, 2018). Glej tudi zapis Davida Mikkelsona (2011) o tej jezikovni zmedi in premenah pomena.

[3] Hendikepiran pred dirko je tisti konj, ki izgubi prednost, torej tisti, ki je obtežen.

[4] Prav zaradi tega je tudi tisti del občinstva, ki si je sicer želel spremembe izraza oz. se je zavedal razvrednotenja, ki ga napoveduje uveljavljen izraz »invalida«, ponovno pojavitev izraza »hendikep«, ki ga je za svojo zastavo vzel del upravičeno kritične javnosti, sprejel z določeno mero skepse, tudi zavračanja. 

[5] Za navedene vire se zahvaljujem Darji in Sreču, ki sta jih posredovala v krajši dopisni razpravi o poreklu izraza »hendikep«. Ti blogi so mi pomagali še bolj jasno razumeti nekaj, kar sem že vedel. Jih priporočam tudi bralcu tega zapisa.

torek, 26. oktober 2021

V iskanju besed, ki omogočajo 1


Že več desetletij, pri nas vsaj tri, poteka terminološka vojna o tem, kako poimenovati ljudi, ki so jim včasih pravili »pohabljenec« ali »kripelj«. Eni se bojujejo proti človeka nevrednemu izrazu »invalid«, drugi ga hočejo ohraniti. V resnici pa najbolj verjetno ne gre za besede temveč za položaje. Prvi se bojujejo za spremembe, drugi hočejo ohraniti obstoječe stanje, s tem pa tudi privilegije, ki so jih pridobili – kot organizacije in kot posamezniki. Slednji svoje občinstvo prepričujejo, pravzaprav strašijo, da bodo izgubili pravice, ki jim ga status »invalida« prinaša, češ da bi sprememba poimenovanja, ki ga uradni dokumenti, zakoni uporabljajo, zbrisala tudi dajatve, ki so jih v tem imenu deležni.[1] Prvi poudarjajo, da če bomo drugače govorili, bomo tudi drugače ravnali, da če bomo spremenili ime, da se bosta spremenila tudi družbeni položaj in vloga poimenovanega. Niti eno niti drugo ni povsem iz trte zvito, a tudi »ne pije vode«.

Besede imajo do neke mere performativno moč, a nam zgodovina poimenovanja odklonskih, obrobnih skupin zelo dobro ilustrira, da nasprotno še bolj drži. Če se ne spremenita družbeni položaj in funkcija označevanja poimenovanih skupin, potem bo še tako domišljen, pravičen in fer naziv, postal psovka.[2] V tej vojni so besede bolj kot prapori, pod katerimi se zbirajo somišljeniki, simboli, ki ponazarjajo idejo, za katero se je vredno boriti. Kot da bi izguba prapora pomenila, da smo izgubili bitko.

Ta tridesetletna vojna se še zdaleč ni končala in ni prinesla zmagovalca. Obe strani sta ostali vkopani, vsaka na svojem bregu. »Invalid« je še vedno uradni označevalec, »hendikep«, predvsem pa »oviranost« pa sta postali alternativna označevalca, ki ju uporablja, slednjega bolj, velik del stroke, ki se usmerja k »socialnemu modelu« razumevanja tega pojava.

Tudi če mislimo, da je bolj pomembno, da spremenimo družbeno ureditev, v tem primeru položaj ljudi z nalepko, da je bolj pomembno kašo jesti, kakor kako jo bomo zapisali, moramo, ko o tem razpravljamo, uporabiti to ali ono besedo, ki bo odsevala našo intenco.

Meni osebno je slabšalni izraz »invalid« odvraten, nespoštljiv, a tudi izraza »hendikep« in »oviranost« se mi ne zdita povsem ustrezna. Zato sem sčasoma prišel do tega, da pravzaprav najboljši prevod mednarodno uveljavljenega angleškega izraza »disability« ni »oviranost«. Ta je seveda boljši, kot če bi bili zvesti izvirniku in rekli »nesposobnost«. A je še bolje, da v smislu nasprotja računalniških ukazov »disable« in »enable« uporabimo neposredni prevod »onemogočanje«, ki nam omogoči, da govorimo (in delujemo) v smeri »omogočanja«, kar je pravzaprav smisel našega početja. 

Ta izrazoslovni eksperiment sva z Andrejo uveljavila v knjigi o dezinstitucionalizaciji, ki prav zdaj čaka na izid in se je, kljub začetnem vtisu okornosti, kar dobro obnesel.

Invalidnost – človeka nevreden izraz

Invalid je tujka, ki jo morda marsikdo, ko jo izgovori, ne razume v izvornem pomenu ali celo več pomenih, ki jih lahko zaznamo, če si jo prevedemo. Podobno kot, ko rečemo »televizija« ne pomislimo na daljnogled.

»Valeo« v latinskem korenu pomeni predvsem biti močan, pa tudi biti zdrav (»invalid« potem pomeni »bolehen«, »nemočen«, kar v prvi vrsti naštejejo slovarji). Pomeni pa tudi biti spoštovan, imeti veljavo, vpliv, biti vreden, zmožen. Torej invalid pomeni biti »nevreden«, »nezmožen« ali celo »neveljaven« (kakor v angleščini »invalid ticket«). Kaj takega se preprosto ne spodobi reči kateremu koli človeku. Pa četudi mu to rečemo v latinščini. »Diareja« še vedno pomeni »driska«, pa četudi se ne sliši tako grdo.[3]

(nadaljevanje bloga kmalu – verjetno že jutri)



[1] Seveda je res, da bi uradno preimenovanje povzročilo bistveno več preglavic, kakor ga sem in tja povzroči preimenovanje neke ulice, ko morajo ljudje zamenjati osebne izkaznice in hišne številke. A bi breme takšnega preimenovanja nosili predvsem birokrati, ki bi morali spreminjati besedila uradnih dokumentov.

[2] To je še posebej očitno pri ljudeh, ki danes nosijo uradno nalepko »duševne manjrazvitosti« oz. »intelektualnih ovir« oz. v duhu tega zapisa so »intelektualno onemogočani«. Strokovnjaki so od začetka »znanstvene« in »strokovne« obravnave ljudi, ki so jim ljudsko rekli »bebci«, poimenovali z latinsko-grškimi izrazi, ki sodijo danes med bolj sočne psovke. »Kreten«, »idiot«, »debil«, »imbecil« so izrazi, ki naj bi oznanjali boljši družbeni odnos do ljudi, ki so jih tako začeli označevati. Več o tem v Flaker, V. (1992), Priročnik vsakdanjosti nevsakdanjega. spremna beseda k David in Althea Brandon: Praktični priročnik za osebje v službah za ljudi s posebnimi potrebami. VŠSD, Ljubljana, str. 3–8 in Flaker, V. (1997), Preoblikovanje jezika duševnega zdravja. Altra 2, 1: 3–5.

[3] Kakor tudi »anus« vseeno pomeni »rit«, pa čeprav psihoanaliza ne govori o »ritnih« in »kurčevih« fazah in karakterjih 😊.

sreda, 13. oktober 2021

Skupna odgovornost do človeka (Labirinti odgovornosti 11. nadaljevanje in konec serije)


Pomočniki (in z njimi vred uporabnik) imajo zaradi skupne narave dela neposredno odgovornost do drugih, ki so vključeni v »edinstveni projekt pomoči« ali »uresničevanje ciljev osebnega načrta« ali kaj podobnega. Takšno odgovornost Dürkheim imenuje organska solidarnost. Je zavest o tem, da če ne bo vsak opravil svojega dela, ga ne bo opravil tudi tisti, ki bo svoj del sicer opravil. Čeprav se zdi, da skupno delo najbolj uravnava dogovor sodelavcev o delitvi dela – formalen ali ne – so pogosto pomembnejše neizrečene, ali celo nebesedne okoliščine skupnega dela. Med njimi delovni ritem, ki ga ustvari in mehanizmi vzajemne projektivne identifikacije – ko predvidevamo, kaj bo sodelavec storil, medtem ko mi delamo nekaj drugega, kaj on ali ona pričakuje od mene, še več, kaj sam predpostavljam, da ona ali on, pričakuje, da jaz pričakujem od nje ali njega. Ko tovrstne predpostavke analiziramo in naštevamo, se nam zdi sodelovanje precej komplicirano (in tudi je), a se to dogaja v hipu, v nanosekundah in pogosto, kot ozračje, kot skupinska predpostavka in miselnost, zajame skupino v celoti.

Vizija, ki jo ima neka delovna skupina, je lahko dejanska želja skupine, nekaj kar si oni sami želijo uresničiti, ali pa je posredovana od zunaj – bodisi kot zapis osebnega načrta, ko gre za organizacijo oskrbe po osebni meri, bodisi kot deklaracija, konvencija, ki velja za to področje.[1] A vendar je deklarativna vizija le okvir delovanja – pripomoček za uresničevanje želja in hotenj udeleženih v situaciji. Institucionalna želja je predvsem okvir za sodelovanje oz. skupno delo, ki mu daje institucionalno podlago in skupnemu delu začrta osnovne smernice. Ni pa še delo samo, ni dejanska želja. Ta mora nastati, se zgoditi med ljudmi, mora odgovarjati na njihova eksistencialna vprašanja, mora biti prepojena s »krvjo, znojem in solzami«.

In vendar, četudi je deklarirana želja institucionalna, ni aksiom, postulat, kakršni uravnavajo delovanje institucije, je splošni etični imperativ (osvobajanja). Ne gre za to, da družbo uredimo tako, da bo podpirala, opravičevala in upravičevala obstoječo ureditev, temveč za to, da jo spremenimo tako, da bo podpirala želje ljudi in odpirala možnosti njihovega uresničevanja. Sistem, ki temelji na aksiomatiki, je po definiciji zaprt, etični imperativ pa pušča način, kako ga bomo uresničevali odprt, je stvar domišljije, inventivnosti in presenečenja.

V etičnem imperativu ne-zapiranja, omogočanja in samoodločanja je torej zaveza tistih, ki naj vodijo proces preobrazbe, pa naj je to ključni delavec, vodja tima, vodstvo ustanove ali pa tistih, ki vodijo reformo na nacionalni ali pa nadnacionalni ravni.[2] Odgovornost vodje je velika in večstranska. Na eni strani je njegova ali njena odgovornost prav omenjenim imperativom, na drugi strani pa je njegova odgovornost maksimirati ustvarjalnost, svobodo in pobudo vseh udeleženih. Z drugimi besedami, vodja mora dovoliti, celo spodbujati, večglasnost, večznačnost in raznolikost pobud in odgovorov, hkrati pa poleg siceršnjih pragmatičnih kriterijev učinkovitosti, imeti le merilo emancipacije uporabnikov, uresničevanja njihovih pravic. V takih pogojih odgovornost vodje ni več nalagati odgovornost drugim, jim ukazovati, kaj naj delajo, dajati naloge itn., temveč je sodelavcev povsem zaupati, jih spodbujati k samoiniciativnosti, dopuščati vodenje posameznih procesov, faz, timov itn., pri tem pa zavzeti »babiško« vlogo omogočanja, da se to zgodi in smiselne koordinacije take na novo ustvarjene raznolikosti – in pa energično reagirati, ko dejanja pomočnikov, tudi pod pretvezo osvobajanja, samostojnosti in prehoda v skupnost, hočejo ubrati smer aksiomov, ki jih hočemo preseči.

Klobčič odgovornosti post-institucionalne prakse ni, kot kaže, nič manj zapleten od tistega kafkovskega v institucionalnemu sistemu – razlika je v tem, da ga v prehodu v skupnost počasi razpletamo in rahljamo, medtem ko bi ga v okviru institucije z vsako potezo le zategovali. Je pa odgovornost ob prehodu tako zelo spremenjena, da si lahko postavimo vprašanje, ali gre sploh še za odgovornost v izvirnem pomenu besede. Pritrdilno bomo odgovorili, ko bomo »uporabnikom vračali odgovornost« za lastna dejanja – temu bomo celo ploskali. Ploskali bomo tudi, ko se bo »odgovornost« selila, ko bodo njena razmerja bolj horizontalna in ko bo bolj odziv na konkretne življenjske situacije, stiske in težave sočloveka, kakor pa odgovor na splošne zahteve, in ko ne bo izpeljana iz aksiomov oblasti. Da bomo ločili med enim in drugim je morda bolje, da jo bolj natančno poimenujemo, uporabimo druge nazive, ki ne bodo delali zmede med odgovornostjo sebi in bližnjim ter med odgovornostjo predpostavljenim, nadrejenim. V prvem primeru je najbrž bolje uporabljati izraze, kot so odzivnost, obzirnost, vljudnost, spoštovanje, na registru interakcijskega reda, ali pa kar solidarnost (vzajemna in vesoljna odgovornost en drugemu, ker smo vsi v istem čolnu); v drugem pa besede kot so dolžnost, obveznost, naloga, naročilo (ali celo ukaz) v registru formalne organizacije, na ravni interakcije pa ponižnost, ubogljivost in gospodovalnost, aroganca ipd. Pravila, ki sicer uvajajo takšno ali drugačno odgovornost, nam morajo olajšati stike, srečanja in skupno delo, morajo biti tem podrejena, morajo biti pripomoček skupnega življenja in ne njegov fetiš. Morda se ne boste vsi strinjali, da je treba prazno cesto prečkati navkljub rdeči luči za pešce, se boste pa zelo verjetno vsi strinjali, da je neumno, ko ni prometa, čakati na zeleno luč.

Viri:

European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care (2012) Common European Guidelines on the Transition from Institutional to Community-based Care (Guidance on implementing and supporting a sustained transition from institutional care to family-based and community-based alternatives for children, persons with disabilities, persons with mental health problems and older persons in Europe), Brussels. [On line] Dostopno na: https://deinstitutionalisationdotcom.files.wordpress.com/2017/07/guidelines-final-english.pdf

Vito Flaker, " Reasons to cry in Demir Kapija«, blog na: Vito Flaker agenda, nedelja, 16. julij 2017, http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2017/07/reasons-to-cry-in-demir-kapija.html, (17. 2. 2021)

Flaker, V. (2019), Urok rdeče luči. Vito Flaker agenda [blog], petek, 04. oktober 2019, dostopno na: https://vitoflakeragenda.blogspot.com/2019/10/urok-rdece-luci.html

 



[1] V pionirskih časi dezinstitucionalizacije je vizija nastajala skorajda izključno kot skupinska želja strokovnjakov in uporabnikov po spremembi, enakopravnosti, emancipaciji. Ko je dezinstitucionalizacija postala globalna mednarodna platforma, ki prav to željo skupini zapoveduje, so s tem aktivisti prehoda v skupnost dobili »pravno podlago« – družbeno sprejet temelj delovanja. Pred tem je bilo med glavnimi vprašanji, kako željo neke skupine legitimirati, legalizirati – institucionalizirati. Zdaj je vprašanje nasprotno – kako zgodovinsko željo, ki se je izkristalizirala v dokumentih, uresničiti, kako jo pretvoriti v dejansko željo tistih, ki jih to zadeva.

[2] Zato je pomembna opozorilo Skupnih evropskih smernic, da morajo biti vodje prehoda tisti, ki so osebno angažirani za cilje dezinstitucionalizacije.

torek, 12. oktober 2021

Preobrazba odgovornosti (Labirinti odgovornosti 10)

Dezinstitucionalizacija oz. preobrazba »odgovornosti« torej poteka na več načinov in na več ravneh. Najbolj očiten in praznovanja vreden premik je vračanje odgovornosti uporabnikom. Gre za premik od institucionalne, hierarhično stopničaste in skrbniške k civilni odgovornosti. Slednja pomeni, da je vsakdo odgovoren za svoja dejanja in da ne more odgovoren za dejanja drugih, ki so, prav tako kot on, odgovorni za svoja dejanja. Gre za premik, ki je na deklarativni ravni samoumeven, saj izhaja iz temeljev družbene ureditve, v kateri živimo. Na praktični ravni pa, vsaj na področju oskrbe, tako korenit, da ga je pogosto akterjem težko dojeti in uresničiti. Majhen korak za človeštvo in velik korak za človeka.

Glavni razlog za to težavo ni morebitna »naučena nemoč« uporabnikov, pa tudi ne »prirojena«, razlogi so na drugi strani – v klasični usmeritvi, naravnanosti strokovnjakov in drugih pomočnikov, pa tudi družbenih (navadno mikro) ureditvah, ki jo zahtevajo. Ko stopita človek na vozičku in njegov spremljevalec v ordinacijo, trgovino ali celo v srečanju na ulici, bo zdravnik, prodajalec ali mimoidoči svoja vprašanja naslovil na spremljevalca – in tako človeku na vozičku odvzel odgovornost, že na dobesedni ravni – zmožnosti odgovarjanja. Eden od problemov je namreč splošna porazdelitev, distribucija odgovornosti, ki dejansko ni taka, kakor bi jo zapovedovala temeljna načela meščanske družbe enakih – dejansko le manjši del življenja preživimo v prostorih in razmerjih, ki niso hierarhična in pokroviteljska. Ljudem, ki jih spremlja stigma, še posebej stigma bivanja v nekem zavodu, je tem obrazcem v vsakdanjih interakcijah težko uiti.

Na tej točki je odgovornost spremljevalca, da interakcijo preusmeri na pravi naslov. Bržkone je tovrstno preusmerjanje, pozornost na napačno usmerjene interakcije in njihovo popravljanje ena od bistvenih značilnosti »profesionalne odgovornosti« v razmerah prehoda v skupnost. Torej odgovornost »pomočnikov« ni le v storitvah (ali uslugah, če gre za neformalno pomoč), temveč tudi v preusmerjanju perspektive in krepitvi moči pred širšim občinstvom.

Pomočnik pa vsekakor ni več odgovoren za dejanja pomaganca, odgovoren je za to, kako on sam ravna v neki situaciji. Ob prehodu v skupnost je zapustil prostor, v katerem je nujno prevzemati odgovornost za dejanja drugega, in vlogo, ki to od njega zahteva. Čeprav se mora boriti proti refleksom prejšnjih vlog, je take vloge razbremenjen (in pomanjkanje bremena je izrazito težko). To pa ne pomeni, da je povsem razbremenjen, celo odvezan od profesionalne odgovornosti. Ta je le drugače usmerjena in drugače strukturirana.

Izhodiščna profesionalna odgovornost je zdaj kakovostno izvedena storitev. Torej, da bo oskrba čim bolj po meri uporabnika in da bo maksimalno upoštevala standarde neke stroke (hkrati pa tudi standarde prehoda v skupnost). S tem, da so se poklicni pomočniki znebili odgovornosti za dejanja uporabnikov njihovih storitev, se bistveno laže posvetijo svojemu resničnemu delu.[1] Ker ne gre več za storitev popravljanja na videz zaprtega sistema, temveč za ustvarjanje novih rešitev, ureditev ipd., oz. za omogočanje uresničevanja uporabnikovih ciljev, projektov, je skrb za kakovostno izvedeno storitev povezana s sodelovanjem večjega števila pomočnikov, ki pa v nasprotju z popravljalnim modelom niso v istem prostoru – delavnici ali ustanovi, in tudi ne služijo istemu gospodarju.[2]

»Kaj pa, ko uporabniku (zaradi lastnih dejanj) preti nevarnost?« – je zadnji adut, ki ga iz rokava povlečejo strokovnjaki, ko se poslavljajo od odgovornosti starega kova. To gotovo ni več vnaprejšnja odgovornost pomočnika.[3] Se pa mora nanjo odzvati tako, kot vsakdo, ki se znajde v taki (nevarni) situaciji – pa naj bo to naključni mimoidoči, prijatelj, sosed ali brat. Poklicni pomočniki imajo v tovrstni situaciji še razlog več, da v njej ostanejo in naredijo nekaj, kar bo odklonilo, zmanjšalo nevarnost ali pa popravilo škodo. To je poklicna dolžnost ne opuščati pomoči (zdravniki jo imajo v Hipokratovi prisegi). Gorska reševalna služba bo priskočila na pomoč vsakomur, ki se znajde v težavah, pa čeprav bodo reševalci pri sebi godrnjali glede lahkomiselnosti, neustreznosti opreme in podobnega pomanjkanja previdnosti in varnostnih ukrepov.[4] Odgovornost poklicnega pomočnika v neki nevarni situaciji je torej – situirana, refleksivno človeška, ni apriorna in skrbniška, ko gre za profesionalno pomoč pa tudi zanesljiva in na voljo. V ustanovi so stanovalci na voljo osebju, v skupnosti pa mora biti osebje na voljo uporabnikom.

 



[1] V pogojih, ki jih odreja skrbniška vloga pomočnika, ne gre le za čas in energijo, ki jo pomočnik porabi za opravljanje svoje nacepljene vloge skrbnika, temveč tudi za to, da vlogi skrbnika in varovanca pokvarita to, kar bi lahko bilo srečanje dveh svobodnih ljudi oz. ga že vnaprej oblikujeta v razmerje podrejanja. Zaupanje, ki ga moramo naivno imeti do naključnega srečanja, ali pa ukoreninjeno zaupanje, ki ga imamo do prijateljev, sorodnikov in drugih tovarišev, zamenja hipnotični trans podrejanja avtoriteti – SIC psihoanaliza!

[2] Kot smo pokazali zgoraj, je pomemben premik pri pojmovanju odgovornosti tudi premik poudarka z odgovornosti za stvari (ali postvarjena dejanja, situacije in razmerja) k odgovornosti za lastna dejanja. Ko odstremo tančico navidezne (in prisilne) individualnosti, postane namreč jasno, da ne moremo biti (individualno) odgovorni za razmerja, situacije in stvari (glej razpravo zgoraj). Pogojno smo lahko odgovorni le za lastna dejanja. Ta si lahko pripisujemo, pa še ta ne povsem (saj so, med drugim, odgovori na dejanja drugih). Ko gre za dejanja oskrbe, se ta skoraj vedno povezujejo z dejanji drugih v skupno delo, delovanje. Zato je odgovornost pomočnika za svoja dejanja, storitve vedno hkrati odgovornost sodelovanja, povezovanja – timskega dela. 

[3] Vnaprejšnja odgovornost, zaskrbljenost, strah paralizira dejanja – zaradi pokroviteljstva še toliko bolj. Zato tudi, ko gre za načrtovanje dejanj v prihodnosti, moramo varnost postaviti na drugo mesto v
skladnji tehtanja tveganj. Najprej načrtujemo dejanje, natančneje cilj, smoter dejanja, potem pa šele varno izvedbo.

[4] V sociali imajo tako vlogo krizni mobilni timi in intervencije. Njihovo pomanjkanje občutijo najbolj uporabniki – tako, da jim nihče ne priskoči na pomoč, ali pa tako, da jih za vsak primer zaprejo »na varno«. Gorsko reševalno službo imamo lahko za »potuho« lahkomiselnosti v hribih, a si ne moremo predstavljati, da bi jo zaradi tega ukinili, še manj pa da bi planince in alpiniste zaprli v ustanove, v katerih bi lahko varno plezali po umetnih stenah (ali pa za kazen lupili krompir). Pravzaprav je varnost, ki jo obljubljajo (a ne uresničijo) institucije, potuha poklicnim pomočnikom, da jim ni treba iti na teren, pa čeprav so razmere na terenu bistveno manj grozeče od tistih, s katerimi se srečujejo gorski reševalci.