Oviranje ali onemogočanje? (drugo nadaljevanje razprave o terminologiji omogočanja)

Odgovor je seveda na dlani. Nobeno! Če seveda govorimo o dejanjih. Ko govorimo o besedah, ki jih neradi uporabljamo (nesnovna težavna dediščina – bi rekli v Muzeju norosti), pa moramo izbirati.

Ovire

Izraz »oviranost« se je v več izpeljankah bistveno bolj uveljavil od drugih alternativ »invalidnosti«. Čeprav so »ovire« v socialnem modelu mišljene kot ovire, ki jih postavlja družba oz. jih postavljajo oviranim drugi, pa zaradi neustreznih besednih zvez vseeno pogosto izzveni kot, da bi govorili o ovirah (hibah, pomanjkljivostih) ljudi, ki to nalepko nosijo.

V slovenščini namreč nismo vzpostavili močnega razlikovanja med zmanjšano zmožnostjo človeka, da nekaj dela, opravi (ang. impairment) in družbenim onemogočanjem (disability), družbenimi ovirami, da bi to počel, kar je sicer v korenu »socialnega modela«.

Ta težava se kaže še zlasti v besednih zvezah, v katerih so »ovire« desni polstavčni prilastek, Na primer, ko hočemo uveljaviti »najprej ljudje« slog izražanja, kot v zvezi »ljudje z ovirami«, se sliši, pa čeprav to ni namen govorca, kot da bi ljudje sami imeli ovire, ne pa da bi jim jih kdo postavljal. Tovrstna skladenjska implikacija je gotovo manjša, če je prilastek »oviran« levi in deluje kot ujemalni prilastek, ki postavi pridano identiteto na prvo mesto, kot npr. »ovirani ljudje«. S tem bi sicer kršili maksimo »najprej ljudje (človek)«, a bi, še zlasti, če bi občasno omenili tudi »družbeno oviranost«, menda presegli implikacijo desnega prilastka. To pa je morda dasiravno bolj plodno, kot če bi vztrajali pri »ljudeh« na prvem mestu.[1]

Onemogočanje

Razlog, da namesto »ovir, oviranosti, oviranja in oviranih« poskušamo z »onemogočanjem, onemogočanimi« ipd., torej ni le v neustreznosti desne lege prilastka, temveč še nekaj več. Ko smo namreč razpravljali o medicinskem modelu, ki je po Goffmanu[2] različica popravljalnega storitvenega modela, smo mu v praksi dezinstitucionalizacije postavili po robu »ustvarjalni model omogočanja« –  človeka ni treba popravljati, temveč mu omogočiti (da kljub pomanjkljivosti, hibi) lahko počne, kar mu je pač pomembno (ustvarjanje novega kot nasprotje popravljanja).[3]

Izraz »omogočati« torej uvajamo, da laže vzpostavimo dialektiko med hendikepom in oviro (če naj uporabimo konjeniške izraze), med družbenim onemogočanjem (oz. omogočanjem) in človekovo zmanjšano zmožnostjo za neko dejavnost – kot imamo to v računalniških programih v gumbu »omogoči« (enable) in »onemogoči« (disable).[4]

Da bi se izognili pojmovanju, da je to nekaj, kar človek ima, ali celo, kar je, temveč poudarili, da je to nekaj, kar se mu dogaja, bomo uporabili glagolske oblike (tudi glagolnik in deležnik) in sicer v nedovršni obliki[5] (onemogočati, onemogočanje,  onemogočan – slednji, deležnik se sicer »slabo« sklanja, a se uho dokaj hitro privadi). Izogibali se bomo samostalniški izpeljanki »onemogočenost«, še zlasti v neustrezni desni legi. Govorili bomo torej o »onemogočanih«, ne pa o »ljudeh z onemogočenostjo«, raje o »ljudeh z nalepko intelektualnega onemogočanja« kakor o »ljudeh z intelektualno onemogočenostjo oz. oviranostjo, ovirami«. Sem in tja bomo dostavili tudi, da gre za »družbeno onemogočanje«, kar pa si bralec mora vedno ob rabi teh izrazov, tudi če ni tako zapisano, do-misliti. Upajmo, da eksperiment uspe, če ne pa tudi nič. Ne bomo nič na slabšem. 

---

[1] Tudi sicer se glede tega bijeta dva pogleda na poimenovanje stigmatiziranih skupin. V socialnem delu in tudi v socialni politiki, se je uveljavil pogled »najprej ljudje«; npr. »ljudje z duševno stisko«, »ljudje, ki se teže učijo« »otroci v sporu z zakonom« itn. Vendar se nekatere skupine raje poimenujejo »najprej z identiteto« npr. »istospolno usmerjeni (ljudje)«, »stari ljudje« ipd. Obe naravnanosti si prizadevata, na jezikovni ravni, prevrednotiti družbeno vlogo in položaj poimenovane skupine. Prvi rek izraža to, da smo v prvi vrsti ljudje, ki imajo med drugim tako ali drugačno značilnost. Kot desni prilastek, je ta značilnost naključna. V drugem reku, ko je na prvem mestu pa je ključna. Prva uvaja »besedni humanizem«, izražanje tega, da je bistvena naša skupna človeškost in šele nato vloge, ki jih prevzemamo. Taki plemeniti jezikovni gesti stoji nasproti, bolj izzivalna, subverzivna jezikovna taktika, ki postavi identiteto zanemarjene skupine na prvo mesto in ji s tem skuša dodati vrednost jo prevrednotiti v smislu »gay pride«, »mad pride«. Splošni humanizem zamenja partikularna identitetna politika. Slednja je legitimna, če jo vodijo ljudje, ki jih to zadeva. Je pa problematična, ko neke lastnosti tem istim ljudem pripisujejo drugi. Takrat postane subverzivni moment prevrednotenja besed in vlog problematičen. Nenazadnje se lahko ljudje poimenujejo, kakor hočejo, ko jih naslavljamo drugi, pa moramo biti pazljivi in spoštljivi, še posebej če jih naslavljamo, ali celo zgolj poimenujemo, kot strokovnjaki oz. »ljudje, ki imajo več moči«. 

[2] Erving Goffman, Azili, Založba /*cf, Ljubljana, 2019, str. 307–370.

[3] Vito Flaker, »Uvod v postinstitucionalnost (spremna beseda)«, v Erving Goffman, Azili, Založba /*cf, Ljubljana. 2019, str. 409.

[4] Presenečeni bomo, kolikokrat bomo ta izraz uporabili tudi za osebje, strokovnjake, ki jim medicinski oz. institucionalni model tudi onemogoča marsikaj. Videli bomo, da smo pogosto v istem čolnu onemogočenosti, oviranosti oz. da smo v tem sistemu tudi strokovnjaki precej invalidni.

[5] Dovršna oblika deležnika »onemogočen« je ušesu sicer bolj prijazna, smo je bolj navajeni, a bomo uporabljali nedovršno obliko, da poudarimo, da gre za proces in nedovršeno družbeno stanje, ne pa za človekov atribut, lastnost.

Preobrazba odgovornosti (Labirinti odgovornosti 10)

Dezinstitucionalizacija oz. preobrazba »odgovornosti« torej poteka na več načinov in na več ravneh. Najbolj očiten in praznovanja vreden premik je vračanje odgovornosti uporabnikom. Gre za premik od institucionalne, hierarhično stopničaste in skrbniške k civilni odgovornosti. Slednja pomeni, da je vsakdo odgovoren za svoja dejanja in da ne more odgovoren za dejanja drugih, ki so, prav tako kot on, odgovorni za svoja dejanja. Gre za premik, ki je na deklarativni ravni samoumeven, saj izhaja iz temeljev družbene ureditve, v kateri živimo. Na praktični ravni pa, vsaj na področju oskrbe, tako korenit, da ga je pogosto akterjem težko dojeti in uresničiti. Majhen korak za človeštvo in velik korak za človeka.

Glavni razlog za to težavo ni morebitna »naučena nemoč« uporabnikov, pa tudi ne »prirojena«, razlogi so na drugi strani – v klasični usmeritvi, naravnanosti strokovnjakov in drugih pomočnikov, pa tudi družbenih (navadno mikro) ureditvah, ki jo zahtevajo. Ko stopita človek na vozičku in njegov spremljevalec v ordinacijo, trgovino ali celo v srečanju na ulici, bo zdravnik, prodajalec ali mimoidoči svoja vprašanja naslovil na spremljevalca – in tako človeku na vozičku odvzel odgovornost, že na dobesedni ravni – zmožnosti odgovarjanja. Eden od problemov je namreč splošna porazdelitev, distribucija odgovornosti, ki dejansko ni taka, kakor bi jo zapovedovala temeljna načela meščanske družbe enakih – dejansko le manjši del življenja preživimo v prostorih in razmerjih, ki niso hierarhična in pokroviteljska. Ljudem, ki jih spremlja stigma, še posebej stigma bivanja v nekem zavodu, je tem obrazcem v vsakdanjih interakcijah težko uiti.

Na tej točki je odgovornost spremljevalca, da interakcijo preusmeri na pravi naslov. Bržkone je tovrstno preusmerjanje, pozornost na napačno usmerjene interakcije in njihovo popravljanje ena od bistvenih značilnosti »profesionalne odgovornosti« v razmerah prehoda v skupnost. Torej odgovornost »pomočnikov« ni le v storitvah (ali uslugah, če gre za neformalno pomoč), temveč tudi v preusmerjanju perspektive in krepitvi moči pred širšim občinstvom.

Pomočnik pa vsekakor ni več odgovoren za dejanja pomaganca, odgovoren je za to, kako on sam ravna v neki situaciji. Ob prehodu v skupnost je zapustil prostor, v katerem je nujno prevzemati odgovornost za dejanja drugega, in vlogo, ki to od njega zahteva. Čeprav se mora boriti proti refleksom prejšnjih vlog, je take vloge razbremenjen (in pomanjkanje bremena je izrazito težko). To pa ne pomeni, da je povsem razbremenjen, celo odvezan od profesionalne odgovornosti. Ta je le drugače usmerjena in drugače strukturirana.

Izhodiščna profesionalna odgovornost je zdaj kakovostno izvedena storitev. Torej, da bo oskrba čim bolj po meri uporabnika in da bo maksimalno upoštevala standarde neke stroke (hkrati pa tudi standarde prehoda v skupnost). S tem, da so se poklicni pomočniki znebili odgovornosti za dejanja uporabnikov njihovih storitev, se bistveno laže posvetijo svojemu resničnemu delu.[1] Ker ne gre več za storitev popravljanja na videz zaprtega sistema, temveč za ustvarjanje novih rešitev, ureditev ipd., oz. za omogočanje uresničevanja uporabnikovih ciljev, projektov, je skrb za kakovostno izvedeno storitev povezana s sodelovanjem večjega števila pomočnikov, ki pa v nasprotju z popravljalnim modelom niso v istem prostoru – delavnici ali ustanovi, in tudi ne služijo istemu gospodarju.[2]

»Kaj pa, ko uporabniku (zaradi lastnih dejanj) preti nevarnost?« – je zadnji adut, ki ga iz rokava povlečejo strokovnjaki, ko se poslavljajo od odgovornosti starega kova. To gotovo ni več vnaprejšnja odgovornost pomočnika.[3] Se pa mora nanjo odzvati tako, kot vsakdo, ki se znajde v taki (nevarni) situaciji – pa naj bo to naključni mimoidoči, prijatelj, sosed ali brat. Poklicni pomočniki imajo v tovrstni situaciji še razlog več, da v njej ostanejo in naredijo nekaj, kar bo odklonilo, zmanjšalo nevarnost ali pa popravilo škodo. To je poklicna dolžnost ne opuščati pomoči (zdravniki jo imajo v Hipokratovi prisegi). Gorska reševalna služba bo priskočila na pomoč vsakomur, ki se znajde v težavah, pa čeprav bodo reševalci pri sebi godrnjali glede lahkomiselnosti, neustreznosti opreme in podobnega pomanjkanja previdnosti in varnostnih ukrepov.[4] Odgovornost poklicnega pomočnika v neki nevarni situaciji je torej – situirana, refleksivno človeška, ni apriorna in skrbniška, ko gre za profesionalno pomoč pa tudi zanesljiva in na voljo. V ustanovi so stanovalci na voljo osebju, v skupnosti pa mora biti osebje na voljo uporabnikom.

 

---

[1] V pogojih, ki jih odreja skrbniška vloga pomočnika, ne gre le za čas in energijo, ki jo pomočnik porabi za opravljanje svoje nacepljene vloge skrbnika, temveč tudi za to, da vlogi skrbnika in varovanca pokvarita to, kar bi lahko bilo srečanje dveh svobodnih ljudi oz. ga že vnaprej oblikujeta v razmerje podrejanja. Zaupanje, ki ga moramo naivno imeti do naključnega srečanja, ali pa ukoreninjeno zaupanje, ki ga imamo do prijateljev, sorodnikov in drugih tovarišev, zamenja hipnotični trans podrejanja avtoriteti – SIC psihoanaliza!

[2] Kot smo pokazali zgoraj, je pomemben premik pri pojmovanju odgovornosti tudi premik poudarka z odgovornosti za stvari (ali postvarjena dejanja, situacije in razmerja) k odgovornosti za lastna dejanja. Ko odstremo tančico navidezne (in prisilne) individualnosti, postane namreč jasno, da ne moremo biti (individualno) odgovorni za razmerja, situacije in stvari (glej razpravo zgoraj). Pogojno smo lahko odgovorni le za lastna dejanja. Ta si lahko pripisujemo, pa še ta ne povsem (saj so, med drugim, odgovori na dejanja drugih). Ko gre za dejanja oskrbe, se ta skoraj vedno povezujejo z dejanji drugih v skupno delo, delovanje. Zato je odgovornost pomočnika za svoja dejanja, storitve vedno hkrati odgovornost sodelovanja, povezovanja – timskega dela. 

[3] Vnaprejšnja odgovornost, zaskrbljenost, strah paralizira dejanja – zaradi pokroviteljstva še toliko bolj. Zato tudi, ko gre za načrtovanje dejanj v prihodnosti, moramo varnost postaviti na drugo mesto v
skladnji tehtanja tveganj. Najprej načrtujemo dejanje, natančneje cilj, smoter dejanja, potem pa šele varno izvedbo.

[4] V sociali imajo tako vlogo krizni mobilni timi in intervencije. Njihovo pomanjkanje občutijo najbolj uporabniki – tako, da jim nihče ne priskoči na pomoč, ali pa tako, da jih za vsak primer zaprejo »na varno«. Gorsko reševalno službo imamo lahko za »potuho« lahkomiselnosti v hribih, a si ne moremo predstavljati, da bi jo zaradi tega ukinili, še manj pa da bi planince in alpiniste zaprli v ustanove, v katerih bi lahko varno plezali po umetnih stenah (ali pa za kazen lupili krompir). Pravzaprav je varnost, ki jo obljubljajo (a ne uresničijo) institucije, potuha poklicnim pomočnikom, da jim ni treba iti na teren, pa čeprav so razmere na terenu bistveno manj grozeče od tistih, s katerimi se srečujejo gorski reševalci.