Izzivi preobrazbe (1) – splošni

[S temle blogom začenjam daljšo serijo objavljanja pisanja, ki sem ga začel jeseni 2022. Prvotni namen je bil kolegom v Dutovljah predstaviti izzive, ki naj bi nas čakali ob uradnem zaključevanju projekta preobrazbe. V takem momentu se mi je zdelo, da je treba razgrniti izzive na vseh ravneh, da bi videli, kaj lahko še storimo pred koncem projekta, kaj pa je treba le nastaviti oz. ne spregledati. Kot boste videli se je pisanje zavleklo in nabreklo.]

Preobrazba zavoda postavlja pred udeležence procesa kopico izzivov. Med njimi so najprej splošni, ki so pravzaprav imperativi dezinstitucionalizacije – okrepitev uporabnika, razpršitev storitev in še bolj splošno – počlovečenje (situacij in udeležencev v njih). Nanje je treba odgovoriti na številne načine, na več ravneh, platojih delovanja, slojih procesa dezinstitucionalizacije. Najprej gre za izzive, pravzaprav za dejanja in dogodke na ravni vsakdanjega življenjskega sveta, s katerimi se bomo spoprijemali v konkretnih življenjskih situacijah udeležencev procesa. To je izhodišče pa tudi cilj našega potovanja. Hkrati tudi kriterij delovanja v samem procesu in razmišljanju o njem. Merodajnost življenjskega sveta je treba postaviti odločno in močno, saj se – ne  le v besedilih, temveč tudi v dejanskih, živih razpravah o dezinstitucionalizaciji ali o socialnem delu na sploh – največkrat ukvarjamo z abstraktnimi koncepti, pa naj zadevajo metode ali oblike dela, načine organizacije in poslovanja, ali abstraktne sheme na makro ravni (politiko, kulturo, ekonomijo, zakonodajo ipd.), precej manj (včasih čisto nič) pa se pogovarjamo, kako živimo in kako bi radi živeli, kako bi živeli bolje – kar naj bi pravzaprav bil namen in je smisel dezinstitucionalizacije.[1]

Za namen raziskovanja smo večplastnost delovanja predstavili z naslednjo shemo:

Slika 1: Hevristični model dezinstitucionalizacije (vir: Flaker idr., 2019, str. 45)

Z njo smo ponazorili delovanje tako totalne ustanove kakor procesa, ki ji nasprotuje – dezinstitucionalizacije. Na osnovni ravni življenjskega sveta ga totalna ustanova oži do notranje neskončnosti ene same točke. Dezinstitucionalizacija ga nasprotno širi, osvaja nova obzorja, širi ga v zunanjo neskončnost.

Abstraktne sheme ustvarjamo kot odvode, diferenciale konkretnega življenjskega sveta. Kot izvlečki konstelacij, povzetki dogajanj v življenjskem svetu nam pomagajo, da se v njemu bolje znajdemo, bolje razumemo in ga bolj obvladamo.[2] Bolj ko so abstraktni, bolj dajejo videz, da ne izhajajo iz življenjskega sveta. Pridobijo lasten značaj in avtonomnost. Lahko postanejo obrazci, ki urejajo življenjski svet.

Totalna ustanova (in totalitarna ureditev) je skrajni izraz kvazi-avtonomnosti takšnih shem. Ponazorili smo jo kot obrnjen stožec, ki ima dno na svojem vrhu (abstraktnosti). S tem smo hoteli prikazati, da na dogajanje v življenjskem svetu človeka v totalni ustanovi najbolj vplivajo najabstraktnejše sheme, pa tudi to, da so manj abstraktne sheme (npr. sheme metod, vključevanja, tudi organizacije) podrejene bolj abstraktnim (zakonodaja npr. določa organizacijo in postopke, s tem tudi porazdelitev moči in metode dela).

Operacija, ki jo torej mora dezinstitucionalizacija izvesti, je razkleniti, razprostreti plašč narobe obrnjenega stožca, da se bo čim bolj prilegal ravnini življenjskega sveta.[3] To ne pomeni zanikanja abstraktnih shem, temveč zanikanje njihove odtujitve oz. omogočanje njihovega prilaščanja, vračanje k njihovi izvorni funkciji in namenu, da nam omogočajo bolje živeti (ne le preživeti).

V tej operaciji pa je tudi pomemben izziv ugotavljati, kako so ravni med seboj povezane, kako jih razvezati in za namen sploščenja stožca na novo povezati. Gre za prečne povezave, ko dogodki na neki ravni učinkujejo na drugi, prehajajo z ravni na raven. Taki prečni izzivi so rdeča nit našega početja oz. resonančna škatla, da strune posameznih ravni bolje odmevajo, pa tudi ključ, ki poskrbi, da so bolj uglašene.[4]

Splošni izzivi preobrazbe

Glavni izzivi, s katerimi se je ob prehodu v skupnost treba spoprijeti so torej razpršitev iz ene točke, nivelacija moči oz. prenos moči k uporabniku in (ponovno) prilaščanje svoje človeške usode.

Čeprav je razpršitev služb z enega mesta v prostor najbolj očitna operacija oz. izziv preobrazbe, bomo na prvo mesto postavili prenos moči k uporabniku. Ta na eni strani pomeni premagovanje ovir, osvobajanje od spon institucionalnega sistema. Pomeni stopiti ven iz podrejenega položaja, stigmatiziranih družbenih vlog in se otresti mehanizmov onemogočanja, ki so jih uporabniki deležni. Konkretno to tudi pomeni ukinitev zapiranja in apriornega omejevanja[5] in odpravo prisile ali celo nasilja (strukturnega in medosebnega). Na drugi, afirmativni, strani pa pomeni (ponovno) pridobitev moči za izražanje volje, za odločanje, izbiro (torej krepitev subjektivnosti), hkrati pa tudi sodelovanje, vključevanje, pripadnost (krepitev socialnosti, družbenosti). Pomeni pa tudi omogočanje varnosti in stopnjevanje dejavnosti (eventualno zaposlitev).

Razpršitev ne pomeni zgolj preselitev in odpiranje enot, služb in storitev v skupnosti, temveč je tudi radikalen prehod iz zaprtega v odprt sistem.[6] Ta splošna ugotovitev pokriva serijo različnih izzivov, ki jih odpiranje prinaša. Pomeni npr. diverzifikacijo oz. uporabo različnih virov v različnih kombinacijah, pomeni pa tudi diverzifikacijo out puta – »povratek odpisanih«, storitve, ki so na voljo skupnosti, tvorni prispevek skupnosti s krepitvijo solidarnosti ipd. Odprt sistem zares pomeni povezovanje s skupnostjo – na mnogotere in kapilarne načine. Hkrati pa razpršitev tudi uvaja avtonomija kot načelo delovanja. Najbolj očitno pri bivših stanovalcih in osebju, ki neposredno dela z njimi. Manj očitno je, da odprt sistem daje več avtonomije tudi vodstvu (ki se mu ni treba ukvarjati z vsako malenkostjo in se laže posveti povsem strateškemu delovanju), do določene mere tudi strokovnemu osebju. Seveda pa ima avtonomija (delavcev) svoj smoter v avtonomnemu povezovanju – tako med enotami in službami kakor s skupnostjo. Zastavek in želeni učinek avtonomije sta seveda večja ustvarjalnost pa tudi produktivnost pri delu.

Počlovečenje je splošni izziv preobrazbe, ki obloči zgornja dva. Čeprav je zelo splošen, eksistencialno filozofski, ga moramo imeti v mislih pri načrtovanju in organizaciji preobrazbe. V tem okviru pomeni postati človek imeti vpliv na okolje, ga spreminjati (in ne zgolj se mu prilagajati) oz. z drugimi besedami načrtno ustvarjanje oz. delo. Še bolj pomembno pa je, da to pomeni preseganje mej svojega siceršnjega bivanja, hkrati pa tudi intersubjektivnost, srečanja med ljudmi in omogočanje, da skupaj postanejo subjekt (subjektivacija).[7]

Slika 2: Splošni izzivi preobrazbe

 

Sklici

Flaker, V., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Nagode, M., & Rafaelič, A. (2019). Hitra ocena potreb in storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2008). Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Hester, R. (2012). The perfect storm – a moment for decarceration. Dialogue in Praxis, 1(1–2), 27–39.

Rafaelič, A. & Flaker, V. (2021). Dezinstitucionalizacija I: neskončna. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

---

[1] Verjetno se nam zdi, da nam bo precej bolje, če spremenimo kakšno od teh abstraktnejših shem – uporabimo boljše metode, izumimo boljše oblike dela, se ustrezneje organiziramo ali pa spremenimo politiko. To sicer drži, a le delno. Zmotno je mišljenje, ki je v resnici magično (hkrati zelo abstraktno in zelo konkretno), da bomo z eno potezo spremenili svet, v katerem živimo. Res je sicer tudi, da nas mora dezinstitucionalizacija očarati in začarati, res pa je tudi to, da se mora to zgoditi na več ravneh in v zaporedju oz. toku dogodkov – kot proces. Tudi če se zgodi »popolna nevihta« (Hester, 2912; Rafaelič in Flaker, 2021, str. 137–138) oz. se nam po dolgotrajnem »kolcanju« (Rafaelič in Flaker, 2021, str. 136–137) na koncu le dobro »spahne«, bo to imelo učinke na več ravneh, pogosto tudi povsem drugače artikulirane, z njimi pa se bomo morali ukvarjati tudi potem, ko nevihta mine. Zato je treba biti tako v pripravah, kot med nevihto, še posebej pa po njej treba biti pozoren na, kolikor se da, vse ravni in podravni dogajanja, predvsem pa se vedno znova vračati na izhodišče – življenjski svet – preverjati s konceptualnimi predvidevanji ali z dejanskimi poskusi, kako spremembe vplivajo na naše življenje oz. še bolje, kako jih uporabiti, da bomo živeli še bolje.

[2] V shemi smo za ta kraka poimenovali v maniri dolgotrajne oskrbe in socialne politike kot »potrebe« (ki jih je treba spoznati, ugotoviti, in kot »odgovore« nanje. Pri tem je treba opozoriti, da so potrebe problematičen pojem, ki ga je treba jemati predvsem tehnični izraz, ki je najmanj večpomenski in se razteza od človeških želj  do situacijskih nuj (več v Flaker idr., 2008, str. 9, 387–398).

[3] Drug način ponazoritve te operacije, tudi zelo ustrezen, bi bil, da stožec obrnemo tako, da ima osnovo v življenjskem svetu. Tako bi poudarili pomen življenjskega sveta in manj abstraktnih shem. Tak obrat tudi dobro ponazarja perspektivo konkretnega človeka (v našem primeru uporabnika), ki mu je zares najbolj pomembno, kako živi, kakšno moč urejanja svojega življenja ima, kako bo v življenju kaj dosegel, manj pa kako bo to organizirano, kako bo tekel denar in kakšni zakoni bodo to urejali. S perspektive skupnosti pa je postavitev sheme, kot jo predstavlja graf,  bolj ustrezna. 

[4] V tem trenutku nas npr. zanimata dva takšna izziva in sicer – demokratizacija oz. vzpostavljanje skupnega odločanja in delovanja in pa individualizacija, poosebitev oskrbe.

[5] Z omejitvami se bomo srečevali vedno, na nekatere bomo pristali, se jim prilagodili, druge bomo hoteli preseči. Tu se osredotočamo na vnaprejšnje omejitve – torej take, ki ne izhajajo iz same situacije, temveč so vnaprej postavljene bodisi z že predvidenimi ureditvami v neki situaciji bodisi tako, da so predpisane za družbeno vlogo (za uporabnike deviantno), v katero smo stopili.

[6] Totalna ustanova seveda ni popolnoma zaprt sistem. Je semi-avtarktična tvorba. Čeprav deluje sama zase, je močno odvisna od vložka okolja vanjo. Prevladuje in put nad out putom. Družba vlaga vanjo obsežna sredstva, ki se pravzaprav v družbo ne vrnejo. In put so tudi stanovalci, ki jih v njih namestijo. Realni out put je pa le zaposlitev določenega števila ljudi. Funkcija skladiščenja odvečne delovne sile oz. nevtralizacije motenj v procesu industrijske proizvodnje ima le posredni oz. simbolni učinek in je v svojem bistvu antiproduktiven (imobilizacija delovne sile) oz. ne daje out puta v ozkem pomenu besede – stanovalci ne pridejo iz zavoda popravljeni (ozdravljeni, prevzgojeni ipd.). Pač pa v njem ostanejo.

[7] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

Psihološki simulakri moči (ustvarjalnost in socialno delo 3: terapevtizacija)

 

Glavni koncept teorije umetnostnih terapij je razumevanje ustvarjalnega procesa kot potencialno terapevtskega  procesa, v katerem niso pomembne veščinska predznanja, niti estetski normativi ali namen ustvarjanja nekega proizvoda s statusom umetniškega dela.[1]

To je natanko to, kar navadno kritiziram. Odvzamemo delu, dejavnosti njen lasten smisel – proizvod ni več važen, tudi estetika, torej vrednost samega dela, vse to se prenese nazaj na človeka, se mu vrne kot bumerang – delo pa se razvrednoti, po siceršnjih merilih – pa naj bo uporabnost, lepota ali cena.

Nominalno, deklarativno je smisel tega pogleda spreminjanje človeka . To naj bi bila nova vrednost, ki jo terapevtska umetnost ustvari.[2]

Prav diskurz ustvarjalnosti uvaja kot smisel človekove ustvarjalnosti spreminjanje sveta, ustvarjanje novega. V terapevtsko, psihiatrično-psihološkem definiranem ustvarjanju je pa svet predvsem, ali celo zgolj, on sam. Spremeniti sebe, ker ne morem spremeniti sveta.

Terapevtsko usmeritev je na srečo težko izpeljati. Kot Goffman pravi, je glavna motivacija za obiskovanje umetnostne terapije, izogniti se dolgčasu ali celo šikaniranju na oddelku ali pa pridobiti neke druge ugodnosti, ki izhajajo iz obiskovanja terapije. A na drugi strani vseeno terapevtsko pojmovanje ustvarjanja radikalno zoži prostor dialoga, ki lahko nastane le ob predpostavki, da gre za spreminjanje sveta (Freire).

To pomeni, da v najboljšem primeru človek ostane sam, se solipsistično pogreza vase. Če pa prevzamemo Freirovo perspektivo dialoga, pa to pomeni odpiranje prostora za vsiljevanje idej o sebi in svetu (bančniško depozicijo idej) – kar je povsem nasprotno temu, kar ugotavljamo zgoraj, in sicer, da človek z ustvarjanjem ustvarja tudi samega sebe. A je to zares možno le, če je zares ustvarjalec, subjekt, ne pa objekt, pa čeprav na prvi pogled lastnega ustvarjanja.

Kaj takega bi lahko, s podobnimi besedami, zapisali za performanse, ki uporabijo umetnika samega kot medij umetnosti. Seveda pa je zadeva seveda v tem primeru povsem obrnjena.

Terapevtski učinki – ne terapija

Bohm opisuje »mehansko zaznavanje« kot način odzivanja izhajajoč na preteklih izkušnjah in iz izhajajoče vednosti. »Ustvarjalno zaznavanje« pa Bohm opisuje kot zaznavanje, ko je človek prisoten v sedanjosti in se zmore odzivati spontano brez strahu pred neznanim, ter prerazporeja obstoječa spoznanja v nov red, ki je kompatibilen z danim trenutkom, posameznika odpira k novemu ter istočasno reorganizira njegove dosedanje izkušnje in tudi delovanje. Bohm in Csikszentmihalyi[3] ugotavljata, da so v vsakem ustvarjalnem procesu prisotna specifična občutja, ki jih Csikszentmihalyi poimenuje »tok ustvarjalnosti«, v katerem se pojavljajo občutki sreče, užitki v dejavnosti, ko ustvarjalec intuitivno nadaljuje v procesu ustvarjalnosti; delovanje in zavest sta spojena, kjer občutek za čas izgine, pojavi se popolna osredotočenost na delo, samokritika in cenzura se  v tem toku razblini; dejavnost postane avtotelična kjer postane sama sebi namen, ko nekaj ustvarjaš in raziskuješ in v tem uživaš.

Zelo dober opis ustvarjalnosti, povsem nasproten terapevtizaciji umetnosti.

Kritika »umetnostne terapije« (zgoraj) pa seveda ne pomeni, da umetnost ni terapevtska. Poslušanje Mozarta na nas lahko vpliva blagodejno (krave dajo več mleka – pri Beethovnu manj), pri Shakespearjevi drami lahko doživimo osebno katarzo, Magrittova slika nas popelje v višave, v kinu nismo nikoli sami itn.

Torej bolje terapevtska umetnost kot umetnostna terapija. Bolje, da terapija ostane pridevnik, umetnost pa samostalnik 😊 V umetnosti je sicer pridevnik občinstvo. Ko gre za »terapevtsko umetnost« je občinstvo predvsem terapevt:

V fazi interakcije se vzpostavlja odnos med terapevtom v primeru umetnostne terapije, ter med umetnostnim medijem.

Pooblaščeno občinstvo ali surogat občinstva. 😊

Socialno delo – birokratsko

Ko se ukvarjamo z ustvarjalnostjo in socialnim delom, se mimogrede vsili naraščajoča birokratizacija socialnega dela. Kolegica pravi:

Na področju socialnega dela pa smo zavezani določenim pravilom in zakonskim omejitvam …

Nič bolj kot kdorkoli drug. Razen če zvedemo socialno delo le na izvajanje zakonskih nalog, »javnih pooblastil« - to pa je le en del socialnega dela. Še več, socialno delo ima mesto v birokraciji prav zaradi svoje ustvarjalnosti, saj ga lahko definiramo kot »umetnost ravnanja v nepredvidljivih situacijah«. Z drugimi besedami socialno delo umestimo v birokratski aparat prav tam, kjer upravno delo ni možno (podobno velja denimo za šole – v njih so socialni delavci umeščeni za tiste situacije, ki ne potekajo po »učnem načrtu«).

Čeprav birokratizem veže socialno delo, je slednje še vedno njegova antiteza. In zato nujno – prav v tem istem okviru.

Nerazumevanje socialnega modela

Pogosto imamo polna usta socialnega modela, ki ga potem, še v ustih, oblikujemo po medicinsko.

Posameznik je stroj za predelavo situacij – zato, da jih sprejme. Je to moč, ki nam preostane?

Socialni model posamezniku skuša pomagati predelati in sprejeti situacije, se okrepiti.[4]

Tu avtorica spusti, da je pravzaprav glavni smoter socialnega modela situacije spremeniti (s tem spregledom socialno delo, ki je usmerjeno predvsem v svetovanje, po tihem priznava nadvlado medicinskega modela).

… izrazno-ustvarjalni mediji lahko veliko pripomorejo k zagotavljanju varnega delovnega konteksta in omogočajo iskanje odgovorov na sledeča vprašanja: »kako naj znova pridobim moč in nadzor nad svojim življenjem, kako naj vnesem želene spremembe v svoje življenje, kako naj poskrbim za stabilnost v svojem življenju, kako naj se naučim govoriti v svojem imenu in ne v imenu družbenih pričakovanj in kako se lahko odločam za svoje življenje, ne samo o svojem življenju«.[5]

Zaradi obljube svobode, se tole sliši kar u redu. V resnici pa je to precej psihopedagoška usmeritev. Umetnost je več kot to. Vzemimo, na primer, neko gledališko uporabniško skupino, ki ustvari odmevno predstavo (torej zadeva ni terapija, ampak gre zares). To je glavno. Spremljajo pa jo še drugi socialni vidiki: da akterje vidijo v drugačni vlogi kot sicer, da dobijo družbeno priznanje, da so problematizirali svoj družbeni položaj, ozaveščali, da so se naučili veliko praktičnih spretnosti, ki so uporabne tudi sicer (od postavljanja praktikablov, električne napeljave, naprej).

Če ustvarjalnost v socialnem delu ne zamislimo tako, da je to polnovredna dejavnost, potem človeku vzamemo moč, da bi se zares kaj odločal – pridobi le navidezno moč, njen psihološki simulaker.

---

[1] Kolegica citira Aleksandro Schuller po Caf, B. In Cajnko, B. (2008): Oblike in metode dela  v umetnostni terapiji. Zbornik prispevkov. Ljubljana. (str. 11-20). Ta blog je tretje nadaljevanje blogov odzivov na osnutek magistrske naloge na toisto temo.

[2] Ta vrednost je zelo vprašljive sorte. Še zlasti, ko človeka spreminja nekdo drug in po svojih merilih. Zares je to fašizem. Kaj pa »spreminjanje« samega sebe? To se sliši malo boljše. Še vedno pa problematično. Seveda se vsi ves čas spreminjamo, nikoli nismo isti. A se to ne dogaja po nekem »centralnem planu«. Pogosto se spreminjamo, da bi bili všeč drugim.

[3] Kolegica povzema po Caf, B. In Cajnko, B. (2008): Oblike in metode dela  v umetnostni terapiji. Zbornik prispevkov. Ljubljana, str. 13–14).

[4] Kolegica citira Kustec, K. (2011): Umetnostna izrazna sredstva v socialnem delu. Socialno delo, 50.

[5] Kustec, K. (2017): Uporaba izrazno ustvarjalnih medijev  v socialnem delu in sorodnih poklicih pomoči. Socialno delo, 56, 2: 95.