Prikaz objav z oznako terminologija. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako terminologija. Pokaži vse objave

ponedeljek, 1. november 2021

Ovira je stanje – omogočanje je nastajanje (bržkone zadnje nadaljevanje razprave o terminologiji omogočanja)


Nekoč sem se ustavil v Regentskem parku na križišču z množico smerokazov, ki so kazali na vse strani in usmerjali mimoidočega na razne znamenitosti in izhode iz parka. Medtem ko sem se praskal po glavni, kam naj grem, se je ob meni ustavil kolesar in me vprašal, v katero smer mora iti, da pride v zoološki vrt. Na glas sem se začudil, da me sprašuje, ko pa vendar na smerokazu to jasno piše. Ne brez togote, mi je odgovoril, da pač ne zna brati, in se pritožil, da bi lahko za ljudi, kakor je on, na tablo narisali, kakšen simbol, za živalski vrt npr. pando, da bi tako ljudje bolje vedeli, kam naj gredo. In se je odpeljal v smer, ki sem mu jo pokazal.

Je bil kolesar »invalid«, »prizadet«, »oviran« ali »z oviro«, »hendikepiran« ali »onemogočan«. Bil je človek, ki je bil očitno fizično in umsko precej sposoben – super gibljiv in gibčen, kritičen do družbenih ureditev in njihove diskriminacije. Bil je manj zmeden od mene, ki nisem vedel, kam naj krenem, vedel je, kam gre, a tega ni mogel prebrati. Bil je pač človek, ki se zaradi svojega družbenega položaja, ni naučil brati. To je bil njegov »hendikep« (v tej zvezi očitno v pomenu, da je »zaostal«, da ne more dohajati tistih, ki brati znajo). Lahko tudi rečemo, da je to bila njegova »ovira«, a pri tem ne bomo določno povedali, ali je ovira to, da ne zna brati, ali to, da smerokazi nimajo piktogramov, ki bi jih lahko vsakdo razumel. 

Ovira vedno predpostavlja dialektiko med njo samo in nekom, ki jo hoče »preskočiti«. Statistični, večinski pogled na to dialektiko nas vodi k sklepu, da je ovira neprehodna, nepremagljiva, skratka objektivna, če je ne more preskočiti ali preplezati večina ljudi, ki se z njo srečajo. Če ovira ni gladek, tri metre visok zid, ampak dvajset centimetrska stopnica, rob pločnika, je to ovira samo za nekaj ljudi in jo pripišemo subjektu, ki je ne more prestopiti. Je »subjektivna«, pa čeprav objektivno obstaja.

Pri izrazu »onemogočanje« je takšen razcep med »subjektom« in »objektom«, med »oviro« in »oviranjem«, bistveno manjši, če sploh obstaja. Na povsem jezikovni ravni gre za glagolnik (onemogočanje) ali deležnik (onemogočan), tvorba samostalnika pa bi bila zelo okorna ali celo nemogoča.[1] Problem je torej v samostalniku. »Ovira« postane stvar, njeno lastnost »oviranja« pa lahko pripišemo bodisi kot esenco, bistvo stvari same bodisi kot lastnost (celo bistvo) subjekta, ki se z njo spopada. Ko uporabimo izraz »onemogočanje« te dileme, dvoumnosti ni. Ni dvoma, da napisi brez risbice ne omogočajo orientacije tistim, ki ne znajo brati angleških napisov (torej poleg nepismenim tudi turistom, pa tudi tistim, ki sploh ne vidijo brati, a tem tudi piktogram ne bi kaj dosti pomagal).[2]

Oba izraza sta v glagolskih izvedenkah skorajda enakovredna oz. delujeta na enak način. Glagol, pa naj bo to »ovirati, oviranje, oviran« ali »onemogočati, onemogočanje, onemogočan«, vedno kot prehodni glagol vpeljuje osebek, subjekt, ki »ovira« ali »onemogoča« nekoga ali nekaj; človek, ki pa je »onemogočan« ali »oviran« pa je pasivno deležen »oviranja« ali »onemogočanja«. A tudi v glagolskih oblikah se pozna, da je moč iz enega tvoriti samostalnik, iz drugega pa ne. Napeljuje nas, da je lahko »ovira« stvar v subjektu ali zunaj njega. Ko stvari ni, se človek lahko sicer sam onemogoča (v tem primeru je onemogočanje povratno), a je v trpni obliki to nemogoče, saj je »onemogočan« od nekoga ali nečesa drugega.

Prav tu se kaže ključna razlika med izrazoma, ki je v tem, da oviranje nima neposrednega nasprotja. »Ovira« ima antonim v našem primeru v »priložnosti«, »prednosti«, pri glagolu »ovirati« pa moramo za zadevo že uporabiti bolj opisen pristop – morda »dati prednost«.[3] »Oviranje« na ravni jezika ne moremo elegantno pretvoriti v nasprotno delovanje, kakor to lahko storimo s parom »onemogočanje« in »omogočanje«. S piktogrami na kažipotih lahko omogočimo ljudem, ki imajo težave z branjem, da se bolje orientirajo, pri čemer jih le besedni kažipoti bodisi ovirajo ali onemogočajo. Prav beseda »onemogočanje«, pa čeprav le besedno, omogoča dejanja v nasprotno smer. In to je bistven argument za spremembo.

Sicer pa ne vem, ali se ta trud, ki sem ga vložil v argumentiranje eksperimenta, ki ga predlagam, splača. Saj besede pri tem, ali bomo ljudi onemogočali ali pa jim bomo omogočali, da so ljudje in da delajo tisto, kar bi radi, nimajo toliko pomena, kot jih imajo dejanja, a vseeno upam, da bo to početje le omogočilo kakšno dejanje več v pravo smer. 

 



[1] Iz istega korena, ki je pravzaprav »moč«, bi lahko tvorili le samostalnik »nemoč«, »nezmožnost«, kar pa bilo, čeprav ne čisto nesmiselno, že zelo daleč o izvora »onemogočiti«. Zabavna misel: prislov bi potemtakem bil »nemogoče« 😊 – nekaj povsem nasprotnega maksimi, ki jo tukaj zasledujemo, in sicer – da je »vse mogoče« – če le hočemo in najdemo sredstva in vire, da to omogočimo.

[2] Dogodek, ki ga zgoraj opisujem, se je zgodil še pred turističnim boomom. Zdaj v turističnih krajih postavljajo table z risbicami. So nepismeni predhodnica turistov ali pa je naval turistov odprl vrata tudi tistim, ki ne berejo?

[3] »Pospeševati« je protipomenka »zaviranju«, v določenih primerih (ko gre za gibanje) tudi za »oviranje«. V kontekstu naše razprave pa ni ustrezna.

nedelja, 31. oktober 2021

Oviranje ali onemogočanje? (drugo nadaljevanje razprave o terminologiji omogočanja)


Odgovor je seveda na dlani. Nobeno! Če seveda govorimo o dejanjih. Ko govorimo o besedah, ki jih neradi uporabljamo (nesnovna težavna dediščina – bi rekli v Muzeju norosti), pa moramo izbirati.

Ovire

Izraz »oviranost« se je v več izpeljankah bistveno bolj uveljavil od drugih alternativ »invalidnosti«. Čeprav so »ovire« v socialnem modelu mišljene kot ovire, ki jih postavlja družba oz. jih postavljajo oviranim drugi, pa zaradi neustreznih besednih zvez vseeno pogosto izzveni kot, da bi govorili o ovirah (hibah, pomanjkljivostih) ljudi, ki to nalepko nosijo.

V slovenščini namreč nismo vzpostavili močnega razlikovanja med zmanjšano zmožnostjo človeka, da nekaj dela, opravi (ang. impairment) in družbenim onemogočanjem (disability), družbenimi ovirami, da bi to počel, kar je sicer v korenu »socialnega modela«.

Ta težava se kaže še zlasti v besednih zvezah, v katerih so »ovire« desni polstavčni prilastek, Na primer, ko hočemo uveljaviti »najprej ljudje« slog izražanja, kot v zvezi »ljudje z ovirami«, se sliši, pa čeprav to ni namen govorca, kot da bi ljudje sami imeli ovire, ne pa da bi jim jih kdo postavljal. Tovrstna skladenjska implikacija je gotovo manjša, če je prilastek »oviran« levi in deluje kot ujemalni prilastek, ki postavi pridano identiteto na prvo mesto, kot npr. »ovirani ljudje«. S tem bi sicer kršili maksimo »najprej ljudje (človek)«, a bi, še zlasti, če bi občasno omenili tudi »družbeno oviranost«, menda presegli implikacijo desnega prilastka. To pa je morda dasiravno bolj plodno, kot če bi vztrajali pri »ljudeh« na prvem mestu.[1]

Onemogočanje

Razlog, da namesto »ovir, oviranosti, oviranja in oviranih« poskušamo z »onemogočanjem, onemogočanimi« ipd., torej ni le v neustreznosti desne lege prilastka, temveč še nekaj več. Ko smo namreč razpravljali o medicinskem modelu, ki je po Goffmanu[2] različica popravljalnega storitvenega modela, smo mu v praksi dezinstitucionalizacije postavili po robu »ustvarjalni model omogočanja« –  človeka ni treba popravljati, temveč mu omogočiti (da kljub pomanjkljivosti, hibi) lahko počne, kar mu je pač pomembno (ustvarjanje novega kot nasprotje popravljanja).[3]

Izraz »omogočati« torej uvajamo, da laže vzpostavimo dialektiko med hendikepom in oviro (če naj uporabimo konjeniške izraze), med družbenim onemogočanjem (oz. omogočanjem) in človekovo zmanjšano zmožnostjo za neko dejavnost – kot imamo to v računalniških programih v gumbu »omogoči« (enable) in »onemogoči« (disable).[4]

Da bi se izognili pojmovanju, da je to nekaj, kar človek ima, ali celo, kar je, temveč poudarili, da je to nekaj, kar se mu dogaja, bomo uporabili glagolske oblike (tudi glagolnik in deležnik) in sicer v nedovršni obliki[5] (onemogočati, onemogočanje,  onemogočan – slednji, deležnik se sicer »slabo« sklanja, a se uho dokaj hitro privadi). Izogibali se bomo samostalniški izpeljanki »onemogočenost«, še zlasti v neustrezni desni legi. Govorili bomo torej o »onemogočanih«, ne pa o »ljudeh z onemogočenostjo«, raje o »ljudeh z nalepko intelektualnega onemogočanja« kakor o »ljudeh z intelektualno onemogočenostjo oz. oviranostjo, ovirami«. Sem in tja bomo dostavili tudi, da gre za »družbeno onemogočanje«, kar pa si bralec mora vedno ob rabi teh izrazov, tudi če ni tako zapisano, do-misliti. Upajmo, da eksperiment uspe, če ne pa tudi nič. Ne bomo nič na slabšem. 



[1] Tudi sicer se glede tega bijeta dva pogleda na poimenovanje stigmatiziranih skupin. V socialnem delu in tudi v socialni politiki, se je uveljavil pogled »najprej ljudje«; npr. »ljudje z duševno stisko«, »ljudje, ki se teže učijo« »otroci v sporu z zakonom« itn. Vendar se nekatere skupine raje poimenujejo »najprej z identiteto« npr. »istospolno usmerjeni (ljudje)«, »stari ljudje« ipd. Obe naravnanosti si prizadevata, na jezikovni ravni, prevrednotiti družbeno vlogo in položaj poimenovane skupine. Prvi rek izraža to, da smo v prvi vrsti ljudje, ki imajo med drugim tako ali drugačno značilnost. Kot desni prilastek, je ta značilnost naključna. V drugem reku, ko je na prvem mestu pa je ključna. Prva uvaja »besedni humanizem«, izražanje tega, da je bistvena naša skupna človeškost in šele nato vloge, ki jih prevzemamo. Taki plemeniti jezikovni gesti stoji nasproti, bolj izzivalna, subverzivna jezikovna taktika, ki postavi identiteto zanemarjene skupine na prvo mesto in ji s tem skuša dodati vrednost jo prevrednotiti v smislu »gay pride«, »mad pride«. Splošni humanizem zamenja partikularna identitetna politika. Slednja je legitimna, če jo vodijo ljudje, ki jih to zadeva. Je pa problematična, ko neke lastnosti tem istim ljudem pripisujejo drugi. Takrat postane subverzivni moment prevrednotenja besed in vlog problematičen. Nenazadnje se lahko ljudje poimenujejo, kakor hočejo, ko jih naslavljamo drugi, pa moramo biti pazljivi in spoštljivi, še posebej če jih naslavljamo, ali celo zgolj poimenujemo, kot strokovnjaki oz. »ljudje, ki imajo več moči«. 

[2] Erving Goffman, Azili, Založba /*cf, Ljubljana, 2019, str. 307–370.

[4] Presenečeni bomo, kolikokrat bomo ta izraz uporabili tudi za osebje, strokovnjake, ki jim medicinski oz. institucionalni model tudi onemogoča marsikaj. Videli bomo, da smo pogosto v istem čolnu onemogočenosti, oviranosti oz. da smo v tem sistemu tudi strokovnjaki precej invalidni.

[5] Dovršna oblika deležnika »onemogočen« je ušesu sicer bolj prijazna, smo je bolj navajeni, a bomo uporabljali nedovršno obliko, da poudarimo, da gre za proces in nedovršeno družbeno stanje, ne pa za človekov atribut, lastnost.

sreda, 27. oktober 2021

Hendikepi »hendikepa« (nadaljevanje razprave o terminologiji omogočanja)


Od starih izrazov je angleški izraz »hendikep« (handicap) daleč najboljši. Pomeni namreč izenačevanje vrednosti, možnosti. Pogosto sicer slišimo, da je ta izraz še slabši od izraza »invalid«, saj naj bi govoril o tem, da so bili v vojni pohabljeni borci prisiljeni za svoje preživetje s kapo v roki beračiti za svoje preživetje. Zagovorniki takšne etimologije nam celo priskrbijo imena in datume, ko naj bi se to prvič zgodilo in tako še utrdijo svojo napačno razlago.[1] Taki izmišljotini zlahka nasedemo, saj nam ponudi klasično podobo pohabljenega berača, ki prav s svojo hibo vzbuja usmiljenje in spravi mimoidoče v zadrego, ki jo potem lahko rešijo s tem, da navržejo »nekaj drobiža«.

V resnici je etimološka zgodovina povsem drugačna. Izraz izhaja iz 17. stoletja (nekateri prvo rabo datirajo še bolj zgodaj) in je označeval igro oz. postopek izenačevanja vrednosti pri menjavi dobrin. Ko se dva, ki sta barantala o vrednosti predmetov, ki naj bi jih zamenjala, nista mogla sporazumeti, sta našla razsodnika, ki jima je pomagal s pomočjo te igre priti do rešitve. Vsi trije so v kapo dali nekaj kovancev, svoj zastavek, razsodnik je določil razliko v vrednosti, barantača pa sta svoje strinjanje pokazala tako, da sta iz kape potegnila roko. Če je bila polna, sta se s sodnikovo oceno strinjala, če je bila prazna se nista. Če sta oba naredila enako – imela v dlani denar ali pa je bila dlan prazna – je zastavek pobral sodnik, če pa je en sprejel razsodnikovo vrednotenje, drugi pa ne, je zastavek dobil tisti, ki se je z razsodnikovo oceno strinjal. Če sta se strinjala z oceno, sta seveda izvršila zamenjavo dobrin, če ne pa ne – a je v igri vseeno nekdo zmagal.

V 18. stoletju so tako poimenovanje (in igro) uporabili pri konjskih dirkah. Da bi izenačili moči konj (in naredili dirko bolj zanimivo in negotovo) so močnejše konje dodatno obtežili. S tem je izraz poleg pomena izenačevanja vrednosti dobil še pomen izenačevanja možnosti. Ta pomen se je sčasoma razširil na druge športe in igre. V angleščini »handicap« pomeni »prednost« oz. kakor igralci pri nas v žargonu rečejo, da nekomu »daš foro«. V začetku 20. stoletja so potem začeli uporabljati tudi za oznako pohabljenih otrok.[2]

Morda niti ne zato, da bi jim zagotovili prednost, »foro«, ampak zato, ker so bili »obteženi« oz. so imeli prednost pred njimi drugi, katere so težko dohajali. V resnici torej je šlo za semantični obrat, s katerim je dajanje prednost v igri, začelo pomeniti začetno izgubo prednosti pred vrstniki torej oviro (še preden se igra sploh začne).[3] Po drugi svetovni vojni uveljavil tudi za odrasle v angleško govorečih deželah, pa tudi onkraj. Pri nas je konkuriral uradnemu izraz »telesno« ali »duševno prizadetega« in je takrat tudi dejansko pomenil, prav zaradi pomenskega obrata, eno in isto – ne človeka, ki bi imel prednost oz. ki bi mu dali prednost, temveč človeka, ki je »zaostal«, ki ima slabšo štartno pozicijo.

Prav zaradi tega pomenskega obrata, premika, ki se je bodisi zgodil, ko so izraz uporabili za označevanje ljudi in ne več za označevanje postopka, igre izenačevanja vrednosti in možnosti, in se je z rabo utrdil v takem, slabšalnem, celo poniževalnem sopomenu, kakor se zgodi vsem tovrstnim jezikovnim inovacijam, je postal izraz v prizadevanjih za izboljšanje položaja ljudi, ki jih je označeval, odvečen, treba ga je bilo zamenjati. Zamenjali so ga s takrat vrednostno nevtralnim izrazom »disability«. Ta zamenjava pa ni bila motivirana zgolj z željo po novem, z negativnim sopomenom nenasičenim izrazom, kot ugotavlja Okrent (2015), temveč tudi iz nasprotovanja izvornemu semantičnemu obratu, zdrsu od igre k poimenovanju človeka kot »zaostalega« (izraza »mental retardation« in »mental handicap« sta se uporabljala sinonimno in sočasno).[4]

Torej, četudi gre za izraz, ki mu ni tuj pomen izenačevanja možnosti, in je od starih izrazov morda najboljši, ga ne bomo uporabljali, pa ne samo zato, ker ni slovenski, ali zato, ker je dovolj star, da se je nalezel negativnih konotacij (kakor se jih je nalezel medtem že tudi »disability« (Atkinson, 2015)), temveč tudi ker napeljuje na »zaostalost« ljudi, ki so ga deležni. Bil bi ustrezen, če bi pomenil, da so to ljudje, ki jim damo prednost in če bi ga eventualno poslovenili npr. »ljudje s prednostjo«, kar bi lahko večznačno pomenilo hkrati, da so to ljudje, ki naj jim damo prednost, a tudi, ki imajo prav zaradi svoje hibe tudi neko prednost, ki je drugi nimamo. Morda je vredno s takšnim poimenovanjem tudi poskusiti, a lahko dvomimo, da bi se uveljavilo.

Viri[5]

Atkinson, Rebecca. (2015). Viewpoint: Is it time to stop using the word “disability”? Dostopno na: http://www.bbc.com/news/blogs-ouch-3438573822. 10. 2011.

Mikkelson, David. (2011). Etymology of Handicap: Did the word ‘handicap’ originate with the disabled’s having to beg for a living? Dostopno na: https://www.snopes.com/language/offense/handicap.asp,

Okrent, Arika. (2015). Why Did ‘Disabled’ Replace ‘Handicapped’ As the Preferred Term? Dostopno na: http://mentalfloss.com/article/69361/why-did-disabled-replace-handicapped-preferred-term

Tréguer, Pascal (2018). Origin of ‘handicap’: ‘hand in cap’ (name of a game). Word histories. 11. februar, 2018. Dostopno na: https://wordhistories.net/2018/02/11/handicap-origin/ 22. 10. 2011.

 


[1] Izmišljena zgodbica je, da je angleški kralj Henrik VII »leta 1504« ugotavljal, da pohabljeni vojaki iz stoletnih vojn med rožama niso sposobni zaslužiti za preživetje in prispevati družbi in jim je zatorej zagotovil pravico oz. dovolil, da po cestah beračijo s »kapo v roki (cap in hand)«. Prav to pa tudi, poleg resnične zgodovine izraza, ki jo povzemamo spodaj, priča o tem, da gre za izmišljeno etimologijo, saj bi potemtakem rekli »kepinhend« in ne »hendikep«. Sicer pa izraz »cap in hand« tudi obstaja v angleščini in je sicer izvorno pomenilo gesto spoštovanja, ponižnosti ob srečevanju z uglednimi (snamemo klobuk – chapeau!), zdaj pa pomeni le ponižno prošnjo za uslugo (Mikkelson, 2011). 

[2] Zgodovino razvoja izraza povzemajo slovarji, npr. Oxford English Dictionary oz, Lexico. Izčrpno poročilo o tem lahko najdemo tudi na portalu »Zgodovine besed« (Tréguer, 2018). Glej tudi zapis Davida Mikkelsona (2011) o tej jezikovni zmedi in premenah pomena.

[3] Hendikepiran pred dirko je tisti konj, ki izgubi prednost, torej tisti, ki je obtežen.

[4] Prav zaradi tega je tudi tisti del občinstva, ki si je sicer želel spremembe izraza oz. se je zavedal razvrednotenja, ki ga napoveduje uveljavljen izraz »invalida«, ponovno pojavitev izraza »hendikep«, ki ga je za svojo zastavo vzel del upravičeno kritične javnosti, sprejel z določeno mero skepse, tudi zavračanja. 

[5] Za navedene vire se zahvaljujem Darji in Sreču, ki sta jih posredovala v krajši dopisni razpravi o poreklu izraza »hendikep«. Ti blogi so mi pomagali še bolj jasno razumeti nekaj, kar sem že vedel. Jih priporočam tudi bralcu tega zapisa.

torek, 26. oktober 2021

V iskanju besed, ki omogočajo 1


Že več desetletij, pri nas vsaj tri, poteka terminološka vojna o tem, kako poimenovati ljudi, ki so jim včasih pravili »pohabljenec« ali »kripelj«. Eni se bojujejo proti človeka nevrednemu izrazu »invalid«, drugi ga hočejo ohraniti. V resnici pa najbolj verjetno ne gre za besede temveč za položaje. Prvi se bojujejo za spremembe, drugi hočejo ohraniti obstoječe stanje, s tem pa tudi privilegije, ki so jih pridobili – kot organizacije in kot posamezniki. Slednji svoje občinstvo prepričujejo, pravzaprav strašijo, da bodo izgubili pravice, ki jim ga status »invalida« prinaša, češ da bi sprememba poimenovanja, ki ga uradni dokumenti, zakoni uporabljajo, zbrisala tudi dajatve, ki so jih v tem imenu deležni.[1] Prvi poudarjajo, da če bomo drugače govorili, bomo tudi drugače ravnali, da če bomo spremenili ime, da se bosta spremenila tudi družbeni položaj in vloga poimenovanega. Niti eno niti drugo ni povsem iz trte zvito, a tudi »ne pije vode«.

Besede imajo do neke mere performativno moč, a nam zgodovina poimenovanja odklonskih, obrobnih skupin zelo dobro ilustrira, da nasprotno še bolj drži. Če se ne spremenita družbeni položaj in funkcija označevanja poimenovanih skupin, potem bo še tako domišljen, pravičen in fer naziv, postal psovka.[2] V tej vojni so besede bolj kot prapori, pod katerimi se zbirajo somišljeniki, simboli, ki ponazarjajo idejo, za katero se je vredno boriti. Kot da bi izguba prapora pomenila, da smo izgubili bitko.

Ta tridesetletna vojna se še zdaleč ni končala in ni prinesla zmagovalca. Obe strani sta ostali vkopani, vsaka na svojem bregu. »Invalid« je še vedno uradni označevalec, »hendikep«, predvsem pa »oviranost« pa sta postali alternativna označevalca, ki ju uporablja, slednjega bolj, velik del stroke, ki se usmerja k »socialnemu modelu« razumevanja tega pojava.

Tudi če mislimo, da je bolj pomembno, da spremenimo družbeno ureditev, v tem primeru položaj ljudi z nalepko, da je bolj pomembno kašo jesti, kakor kako jo bomo zapisali, moramo, ko o tem razpravljamo, uporabiti to ali ono besedo, ki bo odsevala našo intenco.

Meni osebno je slabšalni izraz »invalid« odvraten, nespoštljiv, a tudi izraza »hendikep« in »oviranost« se mi ne zdita povsem ustrezna. Zato sem sčasoma prišel do tega, da pravzaprav najboljši prevod mednarodno uveljavljenega angleškega izraza »disability« ni »oviranost«. Ta je seveda boljši, kot če bi bili zvesti izvirniku in rekli »nesposobnost«. A je še bolje, da v smislu nasprotja računalniških ukazov »disable« in »enable« uporabimo neposredni prevod »onemogočanje«, ki nam omogoči, da govorimo (in delujemo) v smeri »omogočanja«, kar je pravzaprav smisel našega početja. 

Ta izrazoslovni eksperiment sva z Andrejo uveljavila v knjigi o dezinstitucionalizaciji, ki prav zdaj čaka na izid in se je, kljub začetnem vtisu okornosti, kar dobro obnesel.

Invalidnost – človeka nevreden izraz

Invalid je tujka, ki jo morda marsikdo, ko jo izgovori, ne razume v izvornem pomenu ali celo več pomenih, ki jih lahko zaznamo, če si jo prevedemo. Podobno kot, ko rečemo »televizija« ne pomislimo na daljnogled.

»Valeo« v latinskem korenu pomeni predvsem biti močan, pa tudi biti zdrav (»invalid« potem pomeni »bolehen«, »nemočen«, kar v prvi vrsti naštejejo slovarji). Pomeni pa tudi biti spoštovan, imeti veljavo, vpliv, biti vreden, zmožen. Torej invalid pomeni biti »nevreden«, »nezmožen« ali celo »neveljaven« (kakor v angleščini »invalid ticket«). Kaj takega se preprosto ne spodobi reči kateremu koli človeku. Pa četudi mu to rečemo v latinščini. »Diareja« še vedno pomeni »driska«, pa četudi se ne sliši tako grdo.[3]

(nadaljevanje bloga kmalu – verjetno že jutri)



[1] Seveda je res, da bi uradno preimenovanje povzročilo bistveno več preglavic, kakor ga sem in tja povzroči preimenovanje neke ulice, ko morajo ljudje zamenjati osebne izkaznice in hišne številke. A bi breme takšnega preimenovanja nosili predvsem birokrati, ki bi morali spreminjati besedila uradnih dokumentov.

[2] To je še posebej očitno pri ljudeh, ki danes nosijo uradno nalepko »duševne manjrazvitosti« oz. »intelektualnih ovir« oz. v duhu tega zapisa so »intelektualno onemogočani«. Strokovnjaki so od začetka »znanstvene« in »strokovne« obravnave ljudi, ki so jim ljudsko rekli »bebci«, poimenovali z latinsko-grškimi izrazi, ki sodijo danes med bolj sočne psovke. »Kreten«, »idiot«, »debil«, »imbecil« so izrazi, ki naj bi oznanjali boljši družbeni odnos do ljudi, ki so jih tako začeli označevati. Več o tem v Flaker, V. (1992), Priročnik vsakdanjosti nevsakdanjega. spremna beseda k David in Althea Brandon: Praktični priročnik za osebje v službah za ljudi s posebnimi potrebami. VŠSD, Ljubljana, str. 3–8 in Flaker, V. (1997), Preoblikovanje jezika duševnega zdravja. Altra 2, 1: 3–5.

[3] Kakor tudi »anus« vseeno pomeni »rit«, pa čeprav psihoanaliza ne govori o »ritnih« in »kurčevih« fazah in karakterjih 😊.

četrtek, 28. november 2019

Što je grupa? (grupa 1. dio)


Na slici: Grupa građana, skulptura

Sintaktično značenje izraza „rad s grupom“

U uvodu se moramo pitati 'socijalni rad s grupom'[1] odnosno 'grupni rad' zapravo znači. Ako se pitamo kod izraza „grupni rad“ po proizvodu grupe, po njezinom izratku, onda taj izraz označuje grupni karakter proizvoda za razliku od „individualnog rada“, ali i bilo kakvog drugog kolektivnog rada koji nije napravila grupa već samo zbir pojedinaca – kao na primjer zbornik stručnih tekstova, koje samo urednik sastavio a autori nisu surađivali kao grupa; iliti kad se produkt sastavlja za tekućim trakom. Međutim izraz „grupni rad“ može označavati grupni proces, znači rad grupe bez obzira dali se radi o individualnim djelima koji pojedinci čine u grupi ili grupnom izratku; kao na primjer kad svako dijete u grupi napravi svoj crtež – dok djeca utječu jedan na drugoga i potiču jedan drugoga ali ipak nemaju zajednički proizvod.

Stvari su kompliciranje kada se radi o izrazu „rad s grupom“. Taj ablativ može imati više (ili čak višestruko značenje. Može biti lokativ – koji znači, da se radi u grupi, ali i instrumental – grupa je oruđe s kojim nešto postižemo (npr. promjenu pojedinca), ali može biti i „akompanjativ“ koji znači da nešto radimo zajedno s grupom ili (kao gore) modalitet – način rada. A može označavati i to da je grupa objekt – predmet rada, da s grupom kao predmetom nešto radimo – stvaramo, mijenjamo ju, dajemo joj neki oblik i sl.

Ako ništa drugo možemo ustvrditi da je „rad s grupom“ prilično neprecizan izraz sa mnogim značenjima. Dobra strana toga je da nam to daje određenu slobodu pri poimanju svog rada, no pogotovo kada se radi o „socijalnome radu s grupom“ tu slobodu treba koristiti ne samo prema pragmatičnim kriterijima nego i etičkima – a to je u glavnom u socijalnom radu osnaživanje. Dakle razumjevanije grupe kao „akompanjativa“, zajedničkog rada vrlo je bitan i vodeći atribut koji treba da daje ton i drugim poimanjima koja s obzirom na situaciju pragmatično naglašavamo.

 

Kako grupu definirati?


Obično se kaže da je grupa više od zbira pojedinca. Ali što je to više?

Prilično očito je da grupu stvaraju zajedničke zadaće ili ciljevi. Oni ujedinjuju ljude da nešto zajedno stvaraju ili pak žele i očekuju. Zamislimo na primjer autobus pun ljudi koji idu na izlet. Kad autobus pođe ljudi sjede svaki za sebe, mare svoja posla, ali ujedno iz prikrajka vrebaju na druge suputnike. Zamislimo da autobus stane, zaglibi u blatu uz cestu. Šofer zamoli putnike da gurnu autobus. U tom trenutku, zajedničkom naporu stvara se osjećaj grupe. Kada se putnici vrate u autobus, atmosfera je drukčija – pričaju jedni s drugima, šale se i osjećaju neko zajedništvo.


Slično postajanje grupe može uzrokovati neka opasnost koja ugrožava neki skup ljudi ili ljude u nekoj određenoj situaciji. Postojanje grupe mogu određivati grupna pravila koja su karakteristična baš za tu grupu (i ne vrijede ili vrijede na drugačiji način za neku drugu grupu. S druge strane grupu čine i veze (simpatije, prijateljstva, ali i antipatije) koje u grupi nastaju. Grupu čini i njezino članstvo.[2][3]

Dok možemo sa sigurnošću ustvrditi da postoje grupni osjećaji, emocije koje su jednom trenutku značajne za grupu kao cjelinu, nije sasvim jasno dali postoji i grupno razmišljanje. Prisustvo u nekoj grupi sigurno utječe na to kako i što razmišljamo kao pojedinci, no dali grupa razmišlja „svojom glavom“, da li postoji misaoni proces koji je grupni sui generis, čak autonoman od mišljenja članova grupa? S druge strane čini se, kako ćemo vidjeti kasnije, da je barem jedan dio nesvjesnog djelovanja i razmišljanja grupne naravi.

Izrazi

Za različite vrste grupa imamo broj izraza. Dok su skupina i grupa sinonimi, imamo puno srodnih pojmova koji označavaju grupa ali na nijansirane načine.

  • Kolektiv           
  • Tim
  • Ekipa 
  • Mreža
  • Jedinica (radna)  
  • Društvo (udruga ili dernek) 
  • Družina (obitelj)
  • Razred 
  • Grupa TNT ili 220? 
  •         

Svaki od tih izraza označava posebni vid bilo oblika bilo djelovanja skupine. Poanta ovakvog nabrajanje je pokazati na raznolikost grupa i njihovog poimanja – neke su veće neke manje, neke su zatvorene druge otvorene, neke formalne druge ne, u nekima bitniji je rad u drugima osjećaji, pripadnost. No poanta je također da ukažemo da sve te društvene formacije imaju nešto zajedničko, da pripadaju klasi određenog idealnog tipa koji nosi zajedničke odrednice strukture, ljudskih odnosa i procesa.

Gdje je grupa?

Fenomen grupe često razmatramo u dijalektici između grupe i pojedinca, vis à vis potonjega. Nešto što je više od pojedinca ali manje i ne još društvo. Znači grupa i grupni rad uvjetovani su i društvom kao cjelinom, dio su društva i društvenog rada. Međutim u društvenim naukama, a u socijalnom radu važna je i zajednica kao zasebni sloj, plato ljudske i društvene egzistencije.




Grupu, znači, treba sagledavati ne samo u odnosu s pojedincem , nego i u odnosu na zajednicu i društvo. Grupe ih konstituiraju, ali i ti platoi konstituiraju grupe – u njihovom općem obliku kao i različitim formalizacijama ovih platoa. Zato shemu gore dopunjujemo i formalnim varijantama pojava. A da ne bi prejudicirali što je vrh, a što baza takve slojevite strukture, shemu predstavljamo u dvije varijante.





[1] Ako uzmemo atribut »socijalni« u širokom značenju onda je ova sintagma gotovo pleonazam. Socijalni znači društveni, ili bolje »drugarski« odnosno da nešto zajedno radimo, znači u grupi. Socijalni rad je u neku ruku gotovo uvijek i grupni rad. No ova sintagma označava posebni vid socijalnog rada (u razlici s radom s pojedincem i zajednicom), kolikogod on bio problematičan, neprimjeren i redundantan (za diskusiju o tome vidjeti dolje).

[2] Ove odrednice grupe kao da odgovaraju Bionovim pojmovima radne grupe (RG) i osnovnih pretpostavki (OP). Vid radne grupe bi otprilike odgovarao tvrdnji da grupu definiraju zajednički, grupni ciljevi i njihovo ostvarivanje; dok grupna pravila kao konstituent grupe odgovaraju ovisnoj pretpostavci (OP-O), opasnost pretpostavci borbe ili bijega (OP-BB), a veze kao temelj grupe osnovnoj pretpostavci parenja (OP-P). U razvoju grupe pitanje članstva javlja se u fazama energiziranja odnosno u prelasku iz ovisne osnovne pretpostavke u onu borbe ili bijega. Kada se ljudi počinju pitati gdje su odsutni članovi grupe, znamo da se formirala grupa kao tijelo kome neki ljudi pripadaju. Pitanje nije više gdje je vođa grupe nego gdje su njezini članovi. Međutim i druge osnovne pretpostavke određuju karakter članstva u grupi odnosno njegov modus. Biti povezan s drugim članovima grupe također utemeljuje članstvo u grupi kao i pristajanje na njezina pravila i vrijednosti. Možemo napraviti korak dalje i ustvrditi da svaka osnovna pretpostavka podrazumijeva jedan posebni vid članstva. OP-O definira članstvo kao podređivanje grupi, OP-BB kao pripadnost nasuprot vanjskom neprijatelju a OP-P kao parnu povezanost s drugim članovima. RG možda i nema neke afektivne odrednice članstva, odnosno koristi emocije osnovnih pretpostavki, što bi značilo da je članstvo određeno racionalnije – s funkcionalnim ulogama pri vršenju postavljenih zadataka.


[3] Dakako da se izraz »grupa« u znanosti koristi i u sasvim drugačije svrhe – npr. pojam grupe u matematici. Čak i u društvenim znanostima izraz koristimo često za označavanje »grupa sličnih fenomena«, kao npr. »ranjive skupine pučanstva«. No to je moguće samo iz perspektive promatrača. Mi možemo nazvati skulpturu na glavnom trgu »Grupa građana«, no naravno to ona nije. I ne bi bila i da su živi. Promatrač može za svoje potrebe po-imenovati prolaznike na tom istom trgu »grupa slučajnih prolaznika« unatoč tome da su se tu našli iz različitih razloga, da prolaze različitim tempom i ne rade ništa zajedno. Treba nešto da se desi ili da ih zadesi da bi se poimali i doimali ili pak djelovali kao grupa. Dakle u socijalnom radu i socijalnoj psihologiji termin »grupa« upotrebljavati ćemo ne u smislu grupiranja pojedinih fenomena po sličnosti ili nekoj drugoj odrednici, nego po tome da ti fenomeni (ljudska bića) djeluju kao grupa po sebi.