Predpostavljamo lahko, da obstajajo razne družbene
(politične, ekonomske) silnice, ki delujejo v danem družbenem polju. Njihova
rezultanta je to, kar se kaže kot družbena situacija – ali sama po sebi ali za
neko skupino ali človeka – v obliki statusov, zmožnosti interakcije in
družbenih vlog. Nekatere od teh delujočih sil so v sami situaciji opazne, jih
zlahka zaznamo, druge so pogosto prikrite v ozadju ali v tem, čemur Kurt Lewin
(1947) pravi kvazistacionarno ravnotežje –
v kombinirani vzajemni akciji sil, čigar rezultanta je ravnotežje, ki prikriva
prav te sile, ki delujejo. Te sile je treba dekodirati in kartografirati v
diagramu – med drugim tudi s tem, da z akcijo, dejanjem porušimo ravnotežje v
samem polju. Tak zemljevid nam lahko pomaga ugotoviti, katere vire moči lahko
uporabimo za krepitev moči nosilca, ki mu moči primanjkuje, kakor tudi, da
razločimo sile, ki moč jemljejo, jo zmanjšujejo in povzročajo slabitev moči. Za
primer uporabe takih zemljevidov glej Flaker in sodelavci, 2007).
Osnovni diagram moči v socialnem delu, pa tudi
drugih dejavnostih, ki služijo ljudem, je razmerje moči med uporabnikom
storitev in strokovnjakom. Čeprav se zdi tak odnos diaden, dvojiški, gre za
trojni, tripartitni diagram – ne gre le za vzajemna pričakovanja uporabnikov in
socialnih delavcev oz. delavk, gre tudi za moč, ki jo v socialno delo
investirajo središča moči (in ki jo odvzamejo uporabnikom). Socialno delo je v
resnici le »vmesni pes« v razmerju med »nad-mrcino« in uporabnikom kot
družbenim »pod-kužkom«.
Tipi odnosov moči (Basaglia, 1987)
- aristokratski odnos – pogodbeni odnos med nosilcem ekonomske moči in nosilcem strokovne moči,
- odnos pomoči – odnos med upravičencem in strokovnjakom (birokratom)
- institucionalen odnos – odnos čistega nadzorovanja med nosilcem institucionalne moči in brezpravnim
Prvi odnos temelji na ekonomski moči. Storitve
strokovnjakov lahko kupimo (npr. psihiatrična privatna praksa) in ljudje
ostanejo izven dogovorjenih uslug svobodni posamezniki. Strokovnjaki dajejo
nasvete in ne ukazov. Težko je ukazovati kralju. Primer: Kralj Jurij III.,
britanski absolutistični monarh s konca 18. stoletja, je znorel. Zdravnikom je
bilo precej težko mu ukazovati, saj je bil vrhovna oblast v državi. Zato, da je
postal bolnik, je bila potrebna velika politična akcija.
Drugi odnos je povezan s socialno državo. Socialni
delavec ali zdravnik imata monopol in država jima da določeno moč. Uporabniki
pa lahko po drugi strani uveljavljajo svoje pravice kot državljani, so
upravičenci. Gre se za birokratsko razmerje moči. Uporabniki so odvisni od
strokovnjakov, vendar pa se jim vseeno dopušča nekoliko svobode in celo moči
nad strokovnjakom (npr. pritožbe).
V ustanovah je moč zelo majhna, če že ne minimalna
oziroma jo stanovalcem vzamejo.
Varovanci ustanov so goli predmeti moči, so stvari, za katere naj bi
osebje poskrbelo in jih nadziralo.
Strokovna moč se artikulira z mandatom, ki ga
strokovnjak dobi v svojem dejanskem odnosu z uporabnikom in z nosilci
(vektorji) moči zunaj tega razmerja. V aristokratskem odnosu moč in mandat
izhajata iz dejanske zmožnosti strokovnjaka, da se s situacijo ukvarja, na eni
strani, na drugi pa iz splošni ugled in prestiž strokovnjaka, vendar pa ga
dejansko podeli prav uporabnik oz. uporabnica sama. V odnosu pomoči mandat
izhaja predvsem od države (javne službe), a tudi od uporabnika, ki je kot
državljan tudi upravičenec. V institucionalnem odnosu strokovni mandat
strokovnjaku podelijo predvsem drugi (država, uporabnikovo okolje), uporabnikov
mandat pa je prezrt, zanikan.
Medtem ko je prvo od teh tipov razmerij
horizontalno, sta druga dva vertikalna, zadnji še posebej. V teh diagramskih
konstelacijah bi moral mandat socialnega dela (in katerekoli druge podobne
stroke) operacija, ki premika diagram proti horizontalnemu razmerju. Umetnost
stroke pa je, kako uporabiti moč, ki je vanjo investirana, da bi okrepili
uporabnike. Gre za prenos moči, ki je investirana v stroko na uporabnike. To lahko
storimo tako, da uporabnikom zagotovimo moč, da »govorijo«, da jih slišimo in
sprejmemo njihovo stisko, in potem prenesemo sporočilo tistim, ki imajo
odločilno moč, jih vpletemo v situacijo in tako vnesemo vanjo njihovo moč, ki
naj prispeva k okrepitvi in izboljšavam življenja »pod-kužka«.
Zgornji diagram ponazarja tok informacij in
vpletanja nosilcev moči v situacijo – torej redistribucijo moči. S tem socialno
delo ni le agent prerazdelitve družbenega bogastva temveč tudi družbene moči.
Hkrati pa ponazarja dvojni mandat, ki ga socialno delo potrebuje.
V socialnem delu gre vedno za iskanje in
zagotavljanje dvojnega mandata – od močnih in od šibkih, od uporabnikov pa tudi
od centrov moči, ki imajo moč, ki jo potrebujemo, da spremenimo uporabnikovo
situacijo.
Reference:
Basaglia, F. (1987), Psychiatry Inside Out:
Selected Works of Franco Basaglia. European Perspectives, Columbia University
Press.
Flaker, V. (2007), Krepitev moči v teoriji in praksi (EX-IN modul za usposabljanje). Ljubljana:
Fakulteta za socialno delo.
Lewin, Kurt
(1947). "Frontiers in Group Dynamics: Concept, Method and Reality in
Social Science; Social Equilibria and Social Change". Human Relations.
1: 5–41. doi:10.1177/001872674700100103.
Ni komentarjev:
Objavite komentar