Pred časom me je študentka, ki dela magistrsko nalogo na to temo prosila, naj odgovorim na nekaj vprašanj glede reorganizacije centrov za socialno delo (vprašanja v ležeči postavitvi). Odgovoril sem takole:
1) Glede na to, da se o reorganizaciji CSD govori že dalj časa, a do nje dejansko še ni prišlo, Vas sprašujem, kaj je po Vašem mnenju največji razlog.
Največji razlog je v tem, da taka, kot je predvidena, ni zares potrebna. Centri taki, kot so, dovolj dobro delujejo, reorganizacija pa je nedomišljena, včasih se zdi, da je sama sebi namen, kot videz, da bomo nekaj spremenili. Je bolj retorična figura, s katero hočejo pokazati, da bodo nekaj ukrenili in v sociali izboljšali. V resnici pa do zdaj ni bilo res trdnega koncepta, kaj bi radi spremenili, predvsem pa ne zakaj in s kakšnim namenom.
2) Ali menite, da bodo s predvideno delitvijo na regijske centre za socialno delo, ki bi naj prevzeli "rutinsko" upravno vodenje postopkov za letne pravice, na lokalnih izpostavah res imeli več časa za socialno delo?
Mislim, da ne. Tak nad-center lahko, kot se marsikdaj zgodi, prispeva še k večji birokratizaciji dela na spodnjih ravneh. Še zlasti se je treba izogniti, da bi moč odločanja o upravnih vidikih socialnega dela bila odtujena neposredni ravni izvajanja socialnega dela. Upravni postopki so (neodtujljiv) del socialnega dela in ne nekaj posebnega.
Je pa res, da obstajajo v sistemu socialne varnosti upravni postopki, pri katerih ni potrebno socialno delo. Te bi kazalo izločiti iz dela CSD (ne pa ustanavljati regionalne CSD – saj je to za uporabnike precej nepraktično) – morda v delo upravnih enot ali celo kot občinske socialne urade.
Edini smisel morebitnih regijskih centrov za socialno delo, bi bilo izvajanje posameznih specializiranih nalog (npr. posvojitve) in razvojnih nalog za celotno regijo, v sklopu slednjega pa podpora terenskim delavcem pri izvajanju zahtevnih in kompleksnih nalog. Pri tem bi še vedno delavci lokalnih centrov bili »nosilci primerov« oz. »ključni delavci« za uporabnika na njihovem terenu, imeli pa bi pomoč bolj izkušenih in specializiranih delavcev (npr. za duševno zdravje, delo z družino, zasvojenost itn.) – tudi konkretno na terenu.
3) Ali menite, da je moč odločanje o pravici do otroškega dodatka postaviti v informativni izračun? Če da, ali menite, da bi se moral krovno spremeniti tudi Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ta sedaj namreč omogoča sledenje spremembam okoliščin, zaradi katerih lahko stranka pridobi ali izgubi posamezno pravico iz javnih sredstev.
Premalo vem o tem, da bi odgovoril na prvo žogo. Bi me morala bolj konkretno vprašati ali pa bi moral sam raziskati, kaj se dogaja in v čem je problem.
4) Ali je po vašem mnenju realno pričakovati dodatno zaposlovanje, ali pa bo tudi tokrat šlo za prerazporejanje kadra in bodo tako CSD ponovno imeli manjko zaposlenih?
Kakršnakoli reorganizacija nima smisla, če ne bo hkrati okrepitve kadra. Številčne, pa tudi strokovne. V prvi razpravi o reorganizaciji CSD, pred skoraj 15 leti, je stroka »pristala« na reorganizacijo le pod pogojem, da se moštvo okrepi. Lahko trdim, da je bil to za stroko takrat edini dovolj vreden razlog za reorganizacijo. Mislim, da je še zdaj tako.
5) Kakšno je vaše osebno mnenje glede predvidene reorganizacije? Ali menite, da je sploh potrebna?
Moje osebno mnenje sem povedal zgoraj. Reorganizacija centrov za socialno delo ni potrebna. Potrebna je temeljita prenova centrov. Centri so se znašli v položaju, v katerem se »strokovnost« meri in ocenjuje z merili upravnega postopka in ne merili socialnega dela. Uporabnikov, denimo, ne vprašajo, kako se jim je življenje izboljšalo zaradi socialnega dela, temveč preverjajo, ali je vse potekalo po pravilih upravnega ali drugih postopkov. Skratka – centri, kot jih zdaj poznamo, so bistveno bolj birokratsko naravnani, zanimajo jih bolj papirji in manj ljudje. To je velika anomalija, kar spodbuja naraščajočo nestrpnost do centrov in socialnega dela nasploh.
Razviti je torej treba nove pristope socialnega dela (ne se vračati nazaj k klasičnemu socialnemu delu, ki je sicer bilo, resnici na ljubo, v marsičem bolj žlahtno od sedanjega), afirmirati socialno delo kot vodilo centrov za socialno delo (in upravne in druge formalne postopke vanj integrirati). Moramo se vsi skupaj naučiti novega socialnega dela, ki bo ustrezno danemu trenutku. V to nas silijo tudi novosti, ki se kažejo na obzorju – uvajanje dolgotrajne oskrbe in dezinstitucionalizacija. To sta za socialno varstvo in delo dva tektonska premika, ki bosta bistveno spremenila pojmovanje socialnega dela na sploh, pa tudi vlogo centra za socialno delo. Centri namreč ne bodo več napotovali ljudi z dolgotrajnimi stiskami v zavode, domove, in druge ustanove, ampak bodo postali del tima, mreže, ki bo zagotavljala oskrbo tam, kjer človek živi. Namesto, denimo, odvzema poslovne sposobnosti bodo morali centri iznajti načine, kako pomagati ljudem, da se bodo suvereno odločali – ne glede na njihove ovire – naučiti se bomo morali premoščati ovire in ne postavljati dodatne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar