V navalu tistih, ki
morajo diplomirati zaradi zaključevanja predbolonjskega študija do konca
septembra letos, je bila tudi študentka, ki se je namenila delati nalogo na
področju duševnega zdravja. Dogovorila sva se za temo 'forenzike' oz. spleta
duševnega zdravja in kaznivih dejanj. Ta blog je moj razmislek, ki sem ga
napisal, da bi ji dal kakšno iztočnico in idejo.
Aktualnost teme narekujeta dva, pravzaprav nasprotna,
momenta. Na eni strani se sprašujemo, kaj storiti z najbolj (dvojno) zaprtim delom
ustanov duševnega zdravja (s 'forenziko') v procesu dezinstitucionalizacije –
torej kako organizirati oskrbo v skupnosti za ljudi z duševnimi stiskami, ki so
storili kaznivo dejanje oziroma kako nadomestiti ustanove, ki so jim zdaj
namenjene. Drugi, nasprotni, moment pa je govor o tem, da je treba, vzporedno s
tovrstnimi psihiatričnimi ustanovami ustanoviti še socialne zavode oz.
'forenzične' oddelke v njih. Pri prvem vprašanju gre za odpiranje, pri drugem
za podaljševanje zapiranja, za dezinstitucionalizacijo in
reinstitucionalizacijo. Obe vprašanji združujeta tako konceptualne kakor tudi
organizacijske dileme – kakšen odnos je
med duševno stisko oz. norostjo in med kaznivimi dejanji oz. zločinom; in kako
organizirati pomoč ljudem, ki so deležni obeh nalepk – jih še naprej zapirati
ali ne.
Konceptualno se načeloma
norost in zločin izključujeta. To velja za (klasično) logiko kazenskega
prava. Norost (neprisebnost, neprištevnost) velja za stanje brez subjekta.
Torej za dejanje, ki bi ga sicer lahko označili kot kaznivo, pa ga je storil
nekdo, ki ni bil pri sebi, ne moremo
terjati kazenske odgovornosti. Ni ga storil človek kot subjekt, temveč neka
sila, ki je delovala mimo njegove (racionalne) presoje in odločitve – torej ne
človek kot subjekt in zato ne more za to svoje dejanje, ki sicer ni zares
njegovo, odgovarjati. Skratka pojem zločina nujno vsebuje tudi storilca,
subjekt, ki ga pa norost odvzame.
Tudi nalepki zločina in norosti sta povsem drugačni. Nalepka
kaznivega dejanja je jasna, konvergentna, vsaj načelno namreč vemo, na katera
dejanja se nanaša. Tudi če nam niso jasne okoliščine, motivi ali celo storilec
dejanja, o samem dejanju ni dvoma – kazniva dejanja so v zakonu natančno
popisana. Prekrški, ki so temelj oznake norosti, duševne bolezni, motnje ali
stiske, pa so difuzni, nedoločljivi – navadno sodijo v red interakcijskih
prekrškov, ki jih vsi delamo – obsegajo širok krog dejanj (med njimi so lahko tudi
kazniva dejanja). Zato je nalepka 'duševne bolezni' večpomenska in difuzna in z
njo lahko označimo skorajda nepregledno množico dejanj ali dogodkov.
Prav taka komplementarnost med označevanjem kaznivih in
norih dejanj, ustvarja nerazdružljiv par enega in drugega. Norost in zločin sta
namreč v vsakdanjem življenju, pa tudi v samih postopkih pred sodiščem zelo
povezana. Ne le v tem, da je treba dokazati, da je bil človek pri sebi, torej
izključiti možnost, da je prišlo do dejanja brez subjekta. Psihiatrija je
postala komplement sodišča tudi pri presojanju ljudi namesto njihovih dejanj.
Korekcijsko usmerjeno sodstvo mora namreč vedeti, kakšnega človeka ima pred
seboj in kako ga na podlagi njegovih osebnostnih značilnosti obsoditi – in na
koncu prevzgojiti.
Še več, kaznivo dejanje je dejanje zoper racionalnost
zakona. Če ga nekdo stori, mora biti nekaj narobe z njim, kršitev zakona po
sebi ni racionalna in je treba človeka, ki ga je storil, prevzgojiti, popraviti
oz. ozdraviti od njegove »bolezni«. Na tej točki pride do fuzije psihiatrije in
pravosodja – tako norce kot zločince je treba prevzgojiti, popraviti in
ozdraviti – stvar naključja je, ali se to zgodi v zaporu ali norišnici.[1]
Sodnikova naloga je povezati storilca z njegovim dejanjem,
medtem ko je zdravnikova naloga povezati pacienta z njegovo boleznijo – stanjem,
torej ne dejanjem. Sodnika ni brez zločina in storilca, zdravnika ni brez
bolezni in bolnika ali pacienta. Trikotnika sta analogna, delujeta pa
nasprotno. Sodnika zanima, kdo je storil zločin, da bi ga lahko kaznoval;
zdravnika pa zanima, kakšno bolezen ima bolnik, da bi ga zdravil. Na prvi
pogledi sicer podobno, v razmerjih in smeri delovanja nasprotno. Zločinec je dejaven (stori dejanje), bolnik pa je pasiven, trpeč (pacient) – bolezen ga
doleti. Prvi je osebek, subjekt, drugi je predmet, objekt (bolezni). Pobuda, da
sodnik začne iskati storilca, je zločin, ki se je zgodil, medtem ko je pobuda,
da zdravnik začne iskati bolezen, pritožba bolnika. Bolnik je torej aktiven do
zdravnika, zdravnik pa do bolezni, sodnika pa aktivira zločin, da išče
subjekta, ki ga je storil.
Sodnikovo spoznanje temelji na zakonu, ki ščiti družbo pred
nepridipravi, in na potrebi po kaznovanju tistih, ki kršijo zakone. Zdravnik
takega konceptualnega družbenega aparata nima. Njegovo poslanstvo je, načeloma
sicer, zdraviti ljudi (prevedeno za področje duševnega zdravja: filantropska
skrb za ljudi v stiski). Na pritožbi bolnika in cilju za njegovo blagostanje naj
bi temeljilo tudi njegovo spoznavanje.[2][3]
Spoznavni okvir duševnega zdravnika, ki sicer temelji na tem občem postulatu
medicine, ima še dimenzijo podobno sodišču – mandat javnosti, da poskrbi za
javno varnost (in zapre tisti, ki bi javnost vznemirjali) – njegovo delovanje
torej ni nujno v dobro bolnika, spoznavanje pa usmerja strah pred izgrednikom. V
tej dimenziji je zdravnikova pot spoznavanja podobna sodnikovi, na ravnanje
ljudi gleda skozi prizmo ne njihovega blagostanja temveč javnega dobra oz.
varnosti (reda in miru). , le da, če ne gre za storjeno kaznivo dejanje, temveč
predpostavljeno dejanje, ne obravnava tega, temveč človeka kot osebnost oz.
njegovo (prav tako predpostavljeno) bolezen. Duševni zdravnik torej deluje v
prostoru, ki ga obvladujejo hipoteze – tako glede možnih dejanj kakor tudi
nikoli nepotrjene hipoteze o duševni bolezni. O tem več v naslednjem blogu.
[1] Zares je
ta logika prevladovala le v nekem obdobju 20. stoletja – v času socialnega
optimizma, polne zaposlenosti in prevladujoče moderne miselnosti razvoja. V
marsičem nam je lahko žal za tem obdobjem, a za to značilnostjo tega obdobja
morda res ne, saj je treba presojati v kazenskih postopkih dejanja in ne ljudi.
Zaplet je v tem, da mora sodnik ugotoviti storilca, torej človeka in je zato
tudi človek predmet njegove presoje.
[2] To velja
le načelno in formalno. V resnici medicina ima velik aparat, ki ga financirajo
ljudje z zdravstvenim zavarovanjem in ki je neusahljiv vir zaslužka
farmacevtske industrije.
[3] V vlogi
izvedenca zdravnik, seveda, ni v tej vlogi. Njegovo spoznavanje uokvirja sodni
postopek oz. iskanje krivca. V vlogi izvedenca je le pomočnik sodnika. Vendar,
bodisi pri hospitalizaciji proti volji (po zakonu o duševnem zdravju) ali pa v
odrejanju obveznega zdravljenja (po kazenski zakonodaji) izvedenec ni le
izvedenec, torej nekdo, ki bo ocenil prisebnost in ogrožanje nekoga, temveč je
predstavnik ustanove, ki ga bo »zdravila« (natačneje rečeno sprejela oz.
zaprla), hkrati pa pri tem uporablja »zdravniško logiko«, da je bolje zdravega
zdraviti kot pa opustiti zdravljenje bolnega. Ta legitimna logika, ki velja za
vsakega zdravnika, pa je v psihiatriji obtežena še z logiko »preventivnega
zapiranja« - odgovornost, ki jo psihiatri kot čuvarji javnega reda in miru
imajo do skupnosti oz. odgovornost v primeru, da bi nekdo, ki ga ne bi zadržali
na zdravljenju, storil kaznivo ali kakšno drugo dejanje, ki bi terjalo
odgovornost psihiatra. Problem je, da klasična psihiatrija enači zdravljenje in
zapiranje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar