Razlogi za dezinstitucionalizacijo
So etični, gre za akcijo, ki odpravlja zapiranje, izključevanje in segregacijo (apartheid). Izhaja iz pravic, se bori za človeško dostojanstvo. Pravica do življenja v skupnosti je zapisana v 19. členu Konvencije združenih narodov o pravicah, pri nas napačno prevedeno, »invalidov«. To pravzaprav pomeni na eni strani pravico do navadnega, vsakdanjega življenja; na drugi strani pa tudi pravico do norosti (neumnosti, starosti …) biti drugačen, samosvoj. Je tudi dejanje proti odvzemu smisla življenja in identitete – samega sebe.
Razloge najdemo tudi na tehničnem, strokovnem registru. Že dolgo je znano, da so ustanove škodljive. V njih je večja smrtnost, kot zunaj, stanovalci doživljajo zastoj v razvoju in izpad v življenju, obsojeni so na životarjenje in ždenje (desubjektivacija). Škodljive so tudi navzven. Z delitvijo dela, ki jo vzpostavljajo, poškodujejo »socialno tkivo« (so strup za solidarnost). Ustvarjajo lažno znanje o človeku in onemogočajo strokovni odziv na resnične stiske in probleme. Vzpostavljajo (antiproduktivno) premoč strokovnjakov nad ljudmi (tam, kjer je to najmanj potrebno).[1]
Tri tarče in tri destinacije
Dezinstitucionalizacija je stroj, ki je hkrati polemičen in programski. Ima svoje tarče kritike in cilje, kam hoče priti. Glavne tarče dezinstitucionalizacije so sama institucija, a tudi družbene vloge, ki v njih pristanejo njeni (potencialni) stanovalci in medicinski model, ki institucionalizacijo podpira. Ima tudi svoje cilje, destinacije, do katerih bi hotela priti. Iz institucije si prizadeva priti v skupnost, od razvrednotenih vlog k cenjenim, vloge prevrednotiti in omogočiti vstop v nove. Od medicinskega modela (Goffman, 2019) se trudi priti v socialnega (Oliver, 1990; Zaviršek, 2000).
Medicinski in socialni model pri tem ne smemo razumeti predvsem kot zamenjavo paradigme znanosti in stroke, temveč kot prehod pri razlagalnih, obravnavnih in organizacijskih modelov. Na ravni razumevanja naj reduktivne razlagalne modele (ob medicinskem tudi psihološki, pedagoški, pravni) zamenjajo prečni (transverzalni), kot so socialni, antropološki, vsakdanji načini povezovanja in dojemanja več dimenzij stvarnosti. Model popravljanja – zdravljenja, zdravil, psihoterapije, administracije in drugih načinov »popravljanja« človeških primanjkljajev – morajo nadomestiti modeli omogočanja (okrepitve, vključevanja, prevzemanja tveganja in vsakdanjih dejavnosti. Institucionalni model organiziranja oskrbe pa skupnostni modeli. Segregacijo, izolacijo, zapiranje, hierarhične odnose in totalnost oskrbe morajo zamenjati razpršenost storitev, povezovanje akterjev in skupnosti, demokratični odnosi in enakopravnost pa tudi storitve po osebni meri in zagotavljanje zasebnosti.
Slika 1: Medicinski in socialni model - členitev (Flaker idr., 2015)
Potek
Pri nas procesi dezinstitucionalizacije potekajo že dolgo, predolgo. Pobude za preoblikovanje ustanov so se pojavile razmeroma zgodaj (eksperiment v Logatcu; Vodopivec idr., 1973). Duh in intenca dezinstitucionalizacije so bili ključna značilnost uvajanja prostovoljnega dela, kolonij in taborov pa tudi drugih oblik skupnostnega dela v 70-tih in 80-tih (Stritih idr., 1979, 1980). Edina sistematična in celostna (a nedosledna) dezinstitucionalizacija smo izpeljali v vzgojnih zavodov v osemdesetih (Skalar, 1986). V imenu prehoda v skupnost je prišlo do rojenja velika števila skupnostnih oblik v devetdesetih; a zaresnim poskusom preselitev stanovalcev (iz posebnih zavodov) smo bili priča šele po letu 2000. To se je začelo v Hrastovcu, kjer se je v borih nekaj letih preselila skoraj polovica stanovalcev, kjer se je izpraznil in zaprl grad v Tratah (zdaj Muzej norosti). To pa je bil zgled za podobne procesi v drugih posebnih zavodih (Cizelj idr., 2004). V tem, dinamičnem obdobju smo začeli snovati sistem dolgotrajne oskrbe, izvedli kontroverzen, a uspešen eksperiment neposrednega financiranja (Flaker, Nagode, Rafaelič in Udovič, 2011), ustvarili Katalog nalog CSD. V tem času je tudi Zakon o duševnem zdravju uvedel zagovorništvo in koordinacijo obravnave v skupnosti. Ker je konec prvega desetletja tega stoletja prišlo do zastoja smo izvedli protestni pohod Iz-hod (Rafaelič in Flaker, 2012), ki je prispeval k temu, da sta dezinstitucionalizacija in dolgotrajna oskrba bili uvrščeni v načrt črpanja evropskih sredstev. Vsled tega smo izvedli dve študiji (Flaker idr., 2015; Zaviršek idr. 2015), ki pa nista imeli do pred kratkim (2020), ko se je začelo pilotiranje v dveh zavodih, praktičnih posledic.
Dejstva
Dolg potek, nedoslednost, dvotirnost sistema in zastoji so poleg dediščine hitre industrializacije[2] prispevali k temu, da je Slovenija »prvak« v stopnji institucionaliziranosti prebivalstva – imamo čez 20.000 interniranih oz. 1,2 % prebivalstva.[3] Paradoks je, da Slovenija z denarjem iz evropskih strukturnih skladov plačuje širjenje in obnavljanje obstoječega (socialističnega) sistema zavodskega varstva.[4] Ustvarili smo dvotirni sistem oskrbe – v njem glede na stroške in pomen prevladuje institucionalni krak. Ta porabi več denarja[5], hkrati pa podredi skupnostne službe in storitve institucionalni logiki. Kar se je začelo kot alternativa je sčasoma postalo dopolnilo institucijam. Dejstvo, ki opozarja na pogubnost prevladujočega institucionalnega sistema, je, da je polovica smrtnih žrtev covida bila v domovih za stare – z dezinstitucionalizacijo in dobro dolgotrajno oskrbo v skupnost bi lahko bilo vsaj tisoč smrtnih primerov manj.
Sklici
Cizelj, M., Ferlež, Z., Flaker, V., Lukač, J., Pogačar, M., & Švab, V. (2004). Vizija posebnih socialnih zavodov. Ljubljana: Skupnost socialnih zavodov Slovenije in Fakulteta za socialno delo.
Flaker, V., Krstovski, V., Dukovski, I., Babnov, D., Popovska, K., & Rafaelič, A. (2018). Situation Analysis and Assesment, Evaluation Report of Implementation of National Strategy on Deinstititutionalisation 2008–2018. Skopje: Evropska unija.
Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., & Udovič, N. (2011). Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Flaker, V., Rafaelič, A., Bezjak, S., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Ošlaj, A., Ramovš, J., Ratajc, S., Suhadolnik, I., Urek, M., & Žitek, N. v sodelovanju z Dimovskim, V., Kastelicem, A., & Pfeifferjem, J. (2015). Izhodišča dezinstitucionalizacije v Republiki Sloveniji (Končno poročilo, verzija 3.2). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Goffman, E. (2019). Azili. Ljubljana: Založba /*cf.
Oliver, M. (1990). The Politics of Disablement. London: Macmillan.
Rafaelič, A. & Flaker, V. (ur.) (2012). Iz-hod iz totalnih ustanov med ljudi, tematska številka, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, 39 (250).
Skalar, V. (1986). Načrt prenove zavodov za usposabljanje v srednjeročnem obdobju 1986 –1990. Iskanja, 4 (5), str. 61–65.
Stritih, B., Adam, F., Fišer, S., Mikuš-Kos, A., Kos, S., Baskar, B., Mandič, S., Mesec, B., & Pogačnik, P. (1979). Nepoklicno prostovoljno preventivno in socialno-terapevtsko delo z otroki in mladino: I. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani.
Stritih, B., Čačinovič Vogrinčič, G., Kunič, L., Flaker, V., Kavar-Vidmar, A., Mesec, B., Miloševič-Arnold, V., Rapoša-Tajnšek, P., & Stopajnik, F. (1980). Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.
Stritih, B., Čačinovič Vogrinčič, G., Flaker, V., Kavar-Vidmar, A., Mesec, B., Miloševič-Arnold, V., Rapoša-Tajnšek, P. & Stopajnik, F. (1981). Prostovoljno socialno delo: raziskava, Ljubljana: Višja šola za socialne delavce v Ljubljani.
Vodopivec, K., Bergant, M., Kobal, M., Mlinarič, F., Skaberne, B., & Skalar, V. (1973). Spreminjanje vzgojnih metod v vzgojnem zavodu v Logatcu. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.
Zaviršek, Darja (2000). Hendikep kot kulturna travma: Historizacija podob, teles in vsakdanjih praks prizadetih ljudi. Založba /*cf., Ljubljana.
[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][6]
[1] Poleg naštetega ima zapiranje še eno zelo pomembno lovko in sicer zapiranje, izključevanje in poniževanje nedržavljanov oziroma oseb z negotovim (prekarnim) pravnim oz. administrativnim statusom ali sploh oseb brez statusa (iskalci mednarodne zaščite in ilegalizirane osebe). Ta vrsta zapiranja je utemeljena v varnostnizaciji, se pravi, naj bi predstavljali grožnjo za karkoli že.
V nasprotju z drugimi varovanci ustanov je ta skupina ljudi »last«, se pravi, področje policije (od samega prihoda ali drugih okoliščin ilegalizacije in do pridobitve vključujočega statusa – če do tega sploh kdaj pride). Izključeni so iz miselnega sveta socialnega dela kot tudi iz Zakona o socialnem varstvu. Za njih je vzpostavljen vzporedni policijski skrbstveni sistem. V tem policijskem sistemu zaposlujejo tudi socialne delavke (nekatere odlične, druge rasistične), a še vedno je to policijski sistem in socialno delo oziroma socialno varstvo ni nikoli zahtevalo, da bi ljudi obravnavali kot ljudi, tudi v primerih, kadar se pravni status razlikuje od državljanstva oziroma ko nimajo nobenega statusa (kot je bil primer izbrisanih denimo). To pomeni, da socialno delo vzdržuje meje v notranjosti držav, ki jih postavi policija.
[2] Zgodovinsko gledano je rojenje institucij produkt industrializacije. Ločenost delovnega in stanovanjskega prostora onemogoča oskrbo svojcev. Pri nas se je industrializacija zgodila na mah, po drugi svetovni vojni.
[3] Podatki za Evropo in Makedonijo (Flaker idr., 2015, 2018).
[4] Paradoks je zato, ker EU kot odgovorna podpisnica konvencije, pravzaprav »prepoveduje« uporabo evropskih sredstev za utrjevanje institucionalnih oblik oskrbe (European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care, 2014).
[5] Ocenili smo (Flaker idr., 2015, str. 136), da smo v letih delovanja dvotirnega sistema zgolj za materialno vzdrževanje vzporednih struktur – torej matičnih zavodskih stavb in hkrati zunanjih enot porabili več, kot smo črpali evropskih sredstev.
[6] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.
Ni komentarjev:
Objavite komentar