Socialna aktivacija – kaj je to?

Medtem ko je koordinirana oskrba, čeprav nova storitev, že precej znana (pri nas več kot dvajset let, po svetu skoraj štirideset) in mednarodno prepoznana kot nujna storitev sodobne oskrbe ljudi, pa socialne aktivacije še ne poznamo prav dobro oz. le v njenih zametkih. 

Sam izraz pove, da gre za ukrepe, dejavnosti, ki naj bi omogočili ljudem da bi bili družbeno bolj dejavni. V resnici pa je pomen, čeprav še vedno širok, ožji, gre za spodbujanje k dejavnosti tistih, ki niso zaposleni, vključeni v formalni svet dela, saj se šteje, da smo družbeno aktivni, če delamo, in to za plačo. (Torej je namenjena tistim, ki niso vključeni v svet dela, pa bi bili lahko – torej ne otrokom in starim). Še bolj natančno povedano ljudem, ki so dolgotrajno nezaposleni (še posebej tistim, ki prejemajo denarne dajatve – socialne pomoči). Nazorno in domače povedano: da bi imeli ljudje, ki so se znašli v »autu« priložnost igrati v polju ali pa vsaj iz auta vreči žogo – da ne bi bili deležni le (pičlih) prejemkov, ampak da bi bili dejavni in vključeni v družbena dogajanja.

To je vsekakor potrebna, celo nujna, pa tudi plemenita ideja, ki jo je treba podpreti. Pri tem pa se je treba zavedati pasti. Če je namreč pozitivna in produktivna plat te ideje (in njene izvedbe) lahko, da ljudje, ki to potrebujejo, dobijo sredstva, jim omogočimo dostop do virov, zagotovimo podporo, da bi postali bolj dejavni, tudi če se ne zaposlijo, pa v družabnem življenju, obstajajo tudi grožnje, da se taki ukrepi izjalovijo oz. postanejo svoje nasprotje. Pasti so: da začnemo socialno pomoč pogojevati z udeležbo v programih (in jo torej spremenimo iz brezpogojne državljanske pravice v pogojno), da zaradi tega in pa tudi načina izvajanja postane bolj orodje (birokratskega) nadzora, vsebovanja dela prebivalstva, ki ni vezano na nadzorne mehanizme sveta dela. Posledično je past tudi, da ukrepi postanejo pokroviteljski, da bomo hoteli ljudi »aktivirati« in jim ne bomo pustili, da se aktivirajo sami. Problematično je lahko torej tudi to, da »socialna aktivacija« postane predvsem poligon strokovnega dela (kar se kaže že zdaj pri podobnih programih), da se usmeri predvsem v psihopedoške in psihosocialne dejavnosti, kot so delavnice, svetovanja, ali pa v upravne dodeljevanje (in odrekanje) spodbud, dajatev in storitev, ne da bi zagotovili zakonske možnosti fleksibilnega zaposlovanja, možnosti dostopa do stvarnih virov in sredstev za aktivacijo in ne da bi omočilo samo-aktivacijo, združevanje ljudi v akcijske skupine, zadruge, skupine vzajemne pomoči (npr. časovne banke), izboljšave skupnosti, ustvarjanje skupnega dobra, itn. In ne da bi zagotovili ljudem, da si uredijo stvarne vidike svojega življenja (odplačilo dolgov, stanovanje, gospodinjstvo, družabno življenje, ipd.).

Predlagatelj zakona je uvrstil socialno aktivacijo v zakon kot storitev, kar pa ni. Mislim, da je to konceptualna napaka, ki še dodatno kvari obstoječo anomalično taksonomijo socialnovarstvenih storitev (Flaker 2015: 44–52). Socialna aktivacija je namreč cilj, ki ga želimo doseči, ne pa sredstva, ki jih zato potrebujemo – podobno kakor je abstinenca cilj, ki ga dosežemo s storitvami urejanja, programi zdravljenja, ali pa z osebno pomočjo in podporo, pa tudi z ukrepi izboljšanja kakovosti življenja (podpora družini, ureditev delovnega razmerja, stanovanja, itn.). Socialno aktivacijo bomo torej dosegli z vsemi možnimi dejavnostmi socialnega varstva: s storitvami, programi, ukrepi in omogočanjem dostopa do sredstev in virov.[1] Med storitvami pa bomo uporabili vse možne storitve različnih intenzivnosti – ljudi lahko aktiviramo: 1) svetovanjem; predvsem 2) s podporo (spodbujanjem, oporo, omogočanjem in izvedbo dejavnosti); 3) s pomočjo, pa tudi 4) koordinirano oskrbo oz. osebnim načrtom in njegovim izvajanjem. Lahko celo za namen aktivacije namestimo v določeno delovno ali aktivacijsko okolje (npr. aktivacijski tabori, usposabljalne delavnice ipd.). Socialna aktivacija torej ni storitev per se, v najboljšem primeru sklop storitev, pa še to bi bilo premalo in zavajajoče. Bolje bi bilo reči, da je strategija, ali kot pravijo avtorice študije o socialni aktivaciji – nova paradigma (Trbanc et al. 2015) – torej sklop različnih in raznorodnih ukrepov in kot taka kompleksen ukrep. Ne nazadnje tudi člen, ki »storitev« uvaja, govori o »organiziranju in koordiniranju programov socialne aktivacije«.

Vir: Trbanc et al. 2015

Zakon bi torej, če naj bi hotel zagotoviti pravne podlage za bolj intenzivno izvajanje vsebine in namena socialne aktivacije, moral to storiti na drugačen način. Lahko bi med razširjeno definicijo socialnega varstva uvrstil prav »socialno aktivacijo« kot enega od namenov delovanja sistema. Lahko bi celo postavil socialno aktivacijo kot posebno nalogo, ki jo izvaja s storitvami in programi socialne aktivacije, pa tudi z ukrepi in sredstvi namenjenimi socialni aktivaciji. Če pa je namen uvrstitve socialne aktivacije v zakon kot storitve, da bi na ta način dobili podlago za nove zaposlitve strokovnjakov na centrih, pa bi lahko storili prav neposredno to, da zakon določi, da so centri glavni izvajalci oz. uresničevalci programov in storitev namenjenih socialni aktivaciji. Ne nazadnje tako spremno besedilo zakona kakor tudi referenčna študija govorijo predvsem o programih, ne pa o (eni!) storitvi socialne aktivacije.

Zelo nesmotrna je tudi rešitev, ki jo zakon predvideva, da bi izvedbo storitve, v času, ko še ne bo centralne enote centra, vodilo ministrstvo. To je skregano z logiko, da je ministrstvo le regulator, ne pa izvajalec dejavnosti socialnega varstva in nasploh, skregano tudi z zdravo pametjo, saj ministrstvo teh kapacitet nima. Zgrešena rešitev kaže tudi na veliko vrzel v socialnem varstvu, ki nima svoje razvojne enote – centra za razvoj, spodbujanje inovacij. To je velika pomanjkljivost sistema, ki jo bomo morali nadoknaditi tudi na področju dezinstitucionalizacije in uvajanja dolgotrajne oskrbe. Zato smo v pripravah izhodišč dezinstitucionalizacije tudi predlagali Center za dezinstitucionalizacijo kot spodbujevalca in podpore razvoja.

Da gre za razmeroma nedomišljeno »storitev«, je razvidno tudi iz podatka, da je predviden v letu 2016 denar za izvedbo (dodatnih) analiz za vzpostavitev sistema. To je zelo dobro in potrebno. Kaže pa na to, da zakon uvaja nekaj, kar je še precej nedomišljeno, še manj pa preskušeno. Podobno, kot smo zapisali za koordinacijo oskrbe, je tudi pri tej dejavnosti, in tu še toliko bolj, potrebna pilotska dejavnost. Gotovo bi bilo bistveno bolj smiselno v zakon vključiti člen o možnostih pilotiranja (ne samo socialne aktivacije, temveč tudi drugih novih dejavnosti, ki jih prinašajo velikanske spremembe v socialnem varstvu (dezinstitucionalizacija, uvajanje dolgotrajne oskrbe, reorganizacija centrov za socialno delo). Tak člen je nujen za razvoj.

Iz predvidenih stroškov (finančnih posledic – 3. poglavje predloga) izvemo, da gre za »Vzpostavitev enotne vstopne točke (zaposlitev aktivatorjev; vzpostavitev projektne pisarne)«, za zaposlitev 48 aktivatorjev na centrih in dveh, ki bosta te vstopne točke vodila, za prej omenjene analize, za »Vzpostavitev sistema sodelovanja med vsemi relevantnimi institucijami ter oblikovanje potrebnih protokolov sodelovanja ter usposabljanja trenerjev.« vključno z usposabljanjem vključenih in za »informacijsko podporo«. Pri tem znašajo analize in vzpostavitev sodelovanja (vključno z usposabljanjem) skupaj okoli 100. 000 EUR, medtem ko informacijska podpora desetkrat več (1.000.000 EUR). Za 50 novih zaposlitev pa je predvideno nekaj manj kot 1.400.000 EUR.

Predvideni stroški kažejo na dva problema. Prvi je, da je vložek v informacijsko podporo bistveno večji kot bo vložek v znanje in opremljanje izvajalcev socialne aktivacije s potrebnimi spretnostmi in v podporo pri njihovem delu. Drugi problem je, da je predlagatelj spregledal, da so potrebna sredstva za samo aktivacijo, torej sredstva, ki bodo namenjena neposredno uporabnikom, da se bodo lahko aktivirali. Pri tem mislimo tako na materialna sredstva za boljše življenje, večjo mobilnost, večjo opremljenost, kakor tudi za sredstva neposrednih storitev podpore pri socialni aktivaciji (spremstvo, coaching, terensko delo, itn.) in posebnih programov, ki jih bodo izvajali še drugi izvajalci, med njimi tudi skupnostnih projektov aktivacije skupnosti in aktivacije za skupno dobro (po irskem zgledu, ki ga navaja spremno besedilo predloga).

Posledica tako zastavljenega razvoja (če upoštevamo te finančne parametre) je, karikirano sestavljeno, da bomo imeli enotno vstopno točko[2], v kateri bo delalo petdeset novih strokovnjakov, ki bodo premalo usposobljeni in podprti, predvsem pa jim bo primanjkovalo sredstev, da bi zares ljudem pomagali, bodo pa imeli dober informacijski sistem, s katerim bodo svoje uporabnike spremljali. Tako zastavljen scenarij je gotova pot, da se bodo pasti, ki smo jih zaznali uresničile. Pri uveljavljanju koordinatorjev obravnave v skupnosti po ZDZdr smo že imeli izkušnjo, da koordinatorji, če nimajo sredstev za naročanje in ustvarjanje novih storitev, svoje naloge ne morejo dobro opravljati, se zatečejo k svetovanju, klasičnem delu s primerom in upravnim postopkom. Črni scenarij uvajanja »nove storitve« je torej lahko krepka mreža (upravnega) spremljanja brez stvarnih učinkov za uporabnike.

Še to: da bi bila socialna aktivacija uspešna v delu, ki se tiče participacije na trgu delovne sile, bi bilo treba socialno, »invalidsko« in delovno zakonodajo spremeniti tako, da bi omogočala fleksibilne zaposlitve, zamrznitev statusa ipd. O tem govorimo že dolga leta in zdaj je priložnost, da to rešimo. Morda tudi v tem zakonu.

Člen, ki ureja to »storitev« je, podobno kot smo ugotavljali za koordinirano oskrbo, primerno splošen, da lahko zagotovi pilotsko izvajanje. Če bo predlagatelj vztrajal pri definiranju socialne aktivacije kot storitve, bi ga bilo primerno dopolniti z nekaterimi poudarki, ki bodo popravili pomanjkljivosti, ki smo jih zgoraj ugotavljali (dopolnila obarvana z rdečo):

»15.a člen

           Socialna aktivacija po tem zakonu zajema strokovno obravnavo posameznika pri razreševanju kompleksnih socialnih problemov z namenom dviga funkcionalnih, socialnih in  delovnih kompetenc za izboljšanje možnosti za zaposlitev in socialno vključenost ter organiziranje in koordiniranje programov socialne aktivacije.[3]

Storitev iz prejšnjega odstavka na podlagi osebnega načrta aktivacije vodi, organizira, usmerja in izvaja krajevno pristojni center za socialno delo. Center za socialno delo iz prejšnjega stavka na podlagi načrta socialne aktivacije skupnosti tudi koordinira delo drugih deležnikov v lokalnem okolju, ki so vključeni v izvajanje socialne aktivacije.

Izvajanje posameznih delov storitev iz prvega odstavka tega člena se lahko prenese na druge izvajalce.[4]

Posameznikom, vključenim v posamezni program socialne aktivacije, se lahko zagotavlja pokrivanje stroškov vključitve zlasti z naslednjimi denarnimi prejemki:

1. dodatkom za stroške prevoza;

2. dodatkom za stroške prehrane;

3. denarno nagrado,

4. povračilom stroškov zavarovanja za primer nesreče pri delu in zdravniškega pregleda.

5. sredstva za nujno opremo v namen socialne aktivacije

6. sredstva za ureditev življenjske situacije

Denarni prejemki iz prejšnjega odstavka in njihova višina je odvisna od trajanja posameznikove vključitve v program socialne aktivacije.

Denarni prejemki iz tega člena, vrsta prejemka, višina in njihovo izplačilo ter upravičenost do povračila stroškov iz 4. točke četrtega odstavka tega člena, se podrobneje uredijo v podzakonskem aktu.

Pogoje, način in standard izvajanja storitve iz tega člena določi minister, pristojen za socialno varstvo.

Obrazložitev člena omenja osebni načrt, treba ga je uvrstiti tudi v zakon. A je treba aktivacijo zasnovati tudi kot skupnostno dejavnost, ne le individualno. Skupnostni načrt bi tako, predvideval skupno delovanje akterjev na nekem področju, pa tudi potrebe v skupnosti, ki presegajo posamezne (registrirane uporabnike) in tudi načine skupnostne reševanja pasivizacije ljudi.

Vir:

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Trbanc, M., Smolej Jež, S., Lebar, L., Dremelj, P. (2016), Podlage za pripravo in zagon programov socialne aktivacije. Ljubljana: Inštitut RS za socialno varstvo.  Dostopno na http://www.irssv.si/upload2/Porocilo%20socialna%20aktivacija_koncno.pdf

---

[1] V taksonomiji socialnega dela in varstva smo »izdelke« socialnega varstva razvrstili na zgornje kategorije.

[2] To je postala ena od zvenečih besed v žargonu modernizacije javnih služb, večkrat bolj navidezna rešitev neusklajenosti in prevelikega števila administrativnih postopkov, ki v načinu novoreka, pravzaprav paradoksno večkrat pomeni prav nasprotno, še večjo birokratizacijo in namesto boljših storitev za uporabnika le večjo kontrolo.

[3] Programov? – ali ni ne uvaja zakon storitve? Protislovje, v katero se zaplete predlagatelj.

[4] To je pomembno! A je treba za to predvideti sredstva.