V zakonu o
socialnem varstvu naj bi prišlo še do nekaterih sprememb. Te niso tako zelo
strateškega pomena. Spremembe odvzamejo
nekaj malega zakonskih pooblastil Socialni zbornici, razširijo pojem
organizacij, ki opravljajo dejavnosti v javnem interesu na področju socialnega
varstva, in uvedejo drobne spremembe glede delovanja centrov – regijsko
delovanje in delovanje zunaj delovnega časa. Vsebuje tudi nekaj sprememb
določil glede delovanja socialne inšpekcije. Razen na zadnjo, se bom na kratko
nanje ozrl.
Vloga zbornice in potreba po razvojnem subjektu
Prenos
nekaterih pooblastil Socialne zbornice na ministrstvo je za nas navadne
smrtnike precej nepomembna zadeva. Ali zbornica predlaga člane strokovnega
sveta ministrstva ali pa si jih izbere ministrica kar sama, ali »pogoje in
način opravljanja pripravništva in strokovnega izpita« določi zbornica ali
ministrstvo, je bržkone za vse, ki delamo v socialnem varstvu precej vseeno, še
bolj pa je, verjetno, vseeno uporabnikom oz. nima kakšnega večjega vpliva neposredno
na storitve in druge dajatve, ki jih dobijo. Hkrati pa ta sprememba kaže na
nejasnost glede tega, kdo je regulator in kakšna je narava reguliranja
socialnega varstva. Verjetno kaže tudi na nezadovoljstvo predlagatelja nad
prakso in razmerji moči v preteklem obdobju (predlagatelj sicer pojasnjuje
spremembe z odpravo nepotrebnih administrativnih postopkov).[1]
Čeprav sem
načelno pristaš avtonomije stroke, se mi zdijo predlagane spremembe u redu.
Strokovni svet je namreč posvetovalni organ ministrice in zato je povsem
legitimno, da ga ministrica tudi imenuje. Ministrica sicer lahko sprejme ali pa
tudi ne predlog socialne zbornice, a je vseeno s predlogom omejena in če bi
hotela bistveno drugačno sestavo od predlagane, bi tvegala zamero ali škandal.
Na drugi strani ima Socialna zbornica že svoj strokovni svet, torej vrhunsko
strokovno telo, ki ga sama izbere.
Ko sem sam
bil član sveta, je bil svet precej uravnoteženo sestavljen. Slabo polovico so
sestavljali priznani znanstveniki tega področja (v zakonu je zapisano socialne politike, kar bi bilo vredno
spremeniti v socialnega dela in varstva)
in pa predstavniki stroke – priznani praktiki, pa tudi predstavniki raznih
akterjev na tem področju. V zadnjih sestavah se je ta uravnoteženost
spremenila, predstavnikov akademskega, znanstvenega kraka stroke je bilo manj,
med njimi pa zelo malo reprezentacije prav socialnega dela. Predlagal bi, da bi
v zakon jasno zapisali, da mora svet vsebovati uravnoteženo sestavo praktikov
in znanstvenikov, predvsem pa bi moral vsebovati
predstavnike uporabnikov. Sem namreč
mnenja, da če je v svetu več praktikov, pa še tistih, ki predstavljajo vodilne
strukture, da bo svet imel manj poguma za spremembe, manj podlage za
ustvarjanje vizije socialnega varstva.
Te
spremembe, kot rečeno, kažejo na nejasnosti regulacije socialnega varstva.
Predlagatelj pa je s temi sicer majhnimi spremembami, morda nehote, začel
diskusijo o tem. Postavljata se dve vprašanji. Prvo je o funkcijah regulacije,
drugi pa pomenu in naravi socialne zbornice. Zdaj imamo tri splošna nacionalna
telesa in več skupnosti na nacionalni ravni. Kakšna je njihova vloga je morda
premalo jasno. Ministrstvo je politično upravni regulator, imamo inštitut, ki
je analitsko telo, hkrati pa ni jasno, ali je služba ministrstva ali pa
neodvisni znanstveno raziskovalni inštitut. Prav tako ni povsem jasno, kakšna
je zares vloga Zbornice in skupnosti raznih izvajalcev. Slednji delujejo na eni
strani kot gremiji izvajalcev, ki zastopajo lastne interese, hkrati pa naj bi
urejali, manj pa razvijali strokov. Tisto, kar slovenski sociali krvavo manjka,
je telo z jasnim razvojnim mandatom.
Ne glede na druge nejasnosti in igrice moči med akterji v socialnem varstvu, je
prav to, kar zdaj, ko se končno lotevamo večjih sprememb, zares potrebujemo.
Problem društev
Da se bolje
definira društva v javnem interesu, se zdi dobra poteza. Tudi da se status
»javnega interesa« podeli tudi drugim organizacijam (zavodom, ustanovam) tudi.
Slednje med drugim tudi zaradi tega, ker so se v preteklosti ustanavljala
društva, ne zaradi potreb članstva, ljudi, ki naj bi se zaradi svojih interesov
v društva združevali, temveč zato, da bi lahko opravljali neke dejavnosti, ki
jih financira država. V teh primerih bi bila verjetno bolj primerna
organizacijska oblika zavod.
Hkrati pa
smo v diskusiji zasledili zadržke glede te spremembe. Prva je, da javni interes
država izkazuje ne za delovanje društev per
se, ampak za določene dejavnosti društev. Tak interes pa lahko izkaže z
naročanjem storitev ali drugih dejavnosti, koncesijami za storitve ali
podeljevanjem (s predvidenimi spremembami javnih)
programov ipd. Praksa tudi kaže, da tak status ne doprinese kakovosti storitev
in programov. Drug zadržek je bil glede širitve na druge organizacije, kar naj
bi kazalo na intenco nadaljnje (nekontrolirane) privatizacije socialnega
varstva.
Da bi
slednje vsaj deloma preprečili, bi morali v zakon izrazito napisati, da gre za
neprofitne organizacije.[2]
Morali pa bi razmisliti, o tem ali je institut organizacije v javnem interesu
sploh potreben, glede na druge instrumente izražanja dejavnosti. Bi pa veljalo
postaviti vseeno bolj določena pravila delovanja društev na področju socialnega
varstva. Med njimi ne bi smelo biti določilo, da imajo usposobljen kader (s
strokovnim izpitom) – to je lahko pogoj za izvajanje določenih dejavnosti, bi
pa diskriminiral prav samorasla uporabniška in občanska združenja, ki ne
temeljijo na delu strokovnjakov. Moralo pa biti določilo, da društvo ima
aktivno članstvo in demokratične načine delovanja, delovanje pobud, ki tega
nimajo, pa vseeno zagotavljajo pomembne storitve ali izvajajo pomembne
dejavnosti v javno dobro oz. v korist uporabnikov, pa bi morali preusmeriti v
druge neprofitne organizacijske oblike, denimo, zadruge ali zavode. Morala pa
bi biti zakonska varovalka proti dvigovanju praga. Če namreč društvo deluje v
javnem interesu, še zlasti pa če izvaja javne storitve ali javno financirane
programe, bi ne smela zavračati uporabnikov, s katerimi je težko delati, ki
imajo večje in več vrst težav (dvojne nalepke, kombinirane težave, izzivalno
vedenje itn.). To je ena izmed težav pri nekaterih dejavnosti društev, včasih
celo javnih služb.[3]
Kdaj naj delajo centri za socialno delo
Dobrodošla
je tudi sprememba, ki govori o možnosti dela centrov za socialno delo zunaj
predvidenega delovnega časa. Morda si lahko mislimo, da to ni snov, ki naj bi
jo urejal zakon, lahko bi zadostovala odredba. Očitno pa izkušnje z naravnimi
nesrečami, kakor tudi z drugimi izjemnimi situacijami kažejo, da je treba to
urediti zakonsko.
Ob tem se
spomnim, da je to bil problem že pred tridesetimi leti. Pa ne ob kakšni
katastrofi, ampak ko smo razmišljali o terenskem delu, o dežurstvih za nujne
primere, o dejavnostih prilagojenih življenjskem ritmu uporabnikov (mladi so,
na primer, dopoldne v šoli). Nefleksibilnost in neprilagodljivost delovnega
časa uporabnikom je en izmed elementov, da uporabniki dojemajo centre kot
birokratske, uporabnikom neprijazne ustanove. Zato bi določbo o delovnem času
bilo primerno razširiti tudi na bolj vsakdanje razmere in jo formulirati tudi
tako, da mora center svoj delovni čas prilagoditi potrebam, ki izhajajo iz
dela, in potrebam uporabnikov.
[1] Dosti
bolj bi bilo potrebno odpravljati preveliko število in preveč zapletene
postopke v konkretnem delu z uporabniki, saj je ravno tam birokratizacija rak
rana socialnega varstva.
[2] Pa še to
ne bo preprečilo, da bi kdo na račun sociale koval dobiček. Bo pa vsaj omejilo
take namene in učinke.
[3] Seveda
te težave ne bomo rešili le s kakšnim zakonskim določilom. Reševati jo je treba
predvsem s spremenjeni načini financiranja, možnostjo naročanja storitev in
bolj propulzivno organizacijo dela.
Ni komentarjev:
Objavite komentar