V tem blogu objavljam izvleček iz nove knjige, ki je ravnokar izšla (Flaker 2015 - podrobneje jo morda predstavim v kakšnem od naslednjih blogov). Namen je še vedno diskusija o spremembah zakona o socialnem varstvu (glej začetno diskusijo o tem). Povsem upravičeno namreč spremembe bolje definirajo socialnovarstvene programe, saj so ti zdaj v zakonu skorajda povsem nedefinirani. Glavna napaka pri tem je, da ne definirajo razlike med programi in storitvami socialnega varstva. To je temeljna pomanjkljivost, saj gre za dve distinktivni dejavnosti socialnega varstva, ki ju bi bilo treba dobro definirati. Zdaj je implicitna definicija, da so socialno varstveni programi vse socialno varstvene dejavnosti, ki niso storitve. Torej, kot pravijo v obrazložitvi zakonskih sprememb - "njihovo dopolnilo ali alternativa". Za začetek diskusije je to morda dobro, a ne zadosti.Spodnje definicije so lahko v pomoč. Objavljam celotno poglavje, tiste za diskusijo bolj pomembne sem označil.
Socialno varstvo je tisti del socialne varnosti, ki z dodatnimi dajatvami in storitvami poleg socialnega zavarovanja pripomore k blaginji prebivalstva. Definira ga predvsem njegova rezidualna narava, saj je to prostor zagotavljanja tistega, kar socialna država ne zagotovi prek drugih vzvodov socialne politike. Socialno varstvo nekateri pogosto označujejo kot »zadnji vagon« vlaka socialne politike, saj naj bi socialno varstvo poskrbelo za vse tiste situacije, ki jih sicer sistem socialne varnosti izpusti oz. ljudem ne zagotovi socialne varnosti. To pa je tudi ključni element socialne varnosti, saj jo zagotavlja tudi v primerih, ki jih sicer sistem ne zagotovi. Je njen garant in zadnje zagotovilo.
Pri tem pa socialno varstvo ni zgolj zadnji korektiv socialne ogroženosti oz. revščine. Njegovo rezidualnost moramo razumeti tudi kot posledico nepredvidljivosti človeškega življenja. Gre namreč ne le za zagotavljanje varnosti le tistim, ki izpadejo iz varnostnih mrež, ki jih zagotavljajo neformalna podporna omrežja ali formalni mehanizmi, izhajajoči iz statusa državljana ali zaposlenega, temveč tudi za tiste situacije ali primere, ki jih drugi mehanizmi ne predvidijo ali ne morejo predvideti oz. jih z svojimi lastnimi (mrežnimi) potenciali ne moremo učinkovito razrešiti.Prav nepredvidljivost in občutljivost za konkretne situacije posameznika sta dva izmed poglavitnih razlogov za to, da je socialno delo matična in magistralna stroka socialnega varstva. Socialno delo je namreč stroka (umetnost), ki, v nasprotju z drugimi strokami (pravo, pedagogika, medicina) omogoča smiselno delovanje prav v situacijah, ki jih ni moč predvideti (Jordan 1987, 1990, Flaker 2003, Flaker@ Boj za 2012). Nadaljnji razlog je, da socialno delo jemlje človeško izkušnjo in situacijo prečno, na različnih ravneh in na različne načine. Socialno varstvo kot ključna (in zadnja) varovalka se mora ukvarjati z vsemi vrstami človeških situacij, saj mora ustvarjati odgovore na situacijske potrebe, ki so sicer materija drugih, specializiranih krakov socialne politike (vzgoja in izobraževanje, zdravstvo, zavarovanje, uprava, pravosodje, stanovanja idr.).Konkretni »izdelki« socialnega varstva oz. tisto, kar socialno varstvo ljudem zagotavlja, so dejavnosti, ki jih delavci v socialnem varstvu opravijo – te so bodisi storitve bodisi programi ali sredstva, do katerih omogoča dostop, jih posreduje ali celo ustvarja, in pa ureditve, ki jih med ljudmi in v odnosu med ljudmi in državo vzpostavlja.
Socialno varstvo najpogosteje pojmujemo kot storitveno dejavnost, torej kot sistem oz. del sistema, ki zagotavlja izvedbo dejavnosti, opravil, ki ljudem pomagajo živeti bolje, odpraviti socialne stiske oz. zagotoviti socialno in siceršnjo varnost. Med dejavnostmi socialnega varstva lahko shematsko razlikujemo tiste, ki so posamične, ustvarjene na podlagi želja, potreb, torej naročila posameznika, redkeje skupine ali skupnosti, kot neposredni in konkretni (refleksivni) odgovor nanje, in pa tiste, ki so ustvarjene na podlagi vnaprej pripravljenih skupkov dejavnosti, opravil in vnaprej predpostavljenega cilja, ki so večinoma skupinske, kolektivne v izvedbi. Prve imenujemo storitve, druge pa programe.
V socialnem varstvu se je uveljavilo pojmovanje programov in storitev, a je semantično napačno in zavajajoče. Izraz »storitev« se zdaj napačno uporablja za tiste dejavnosti socialnega varstva, ki so vnaprej določene, dobro kodirane in zakonsko urejene, izraz »program« pa se uporablja za dejavnosti, ki so manj določene, ki naj bi bile bolj fleksibilne v izvedbi in nestandardizirane. Razlog za to je, da je obstoječi zakon pred več kot dvajsetimi leti nekatere storitve predvidel, drugih pa ne. Posledica je bila, da smo nove storitve, ki smo jih razvijali v socialnem varstvu, praviloma uvrstili v nedefiniran del zakona o socialnem varstvu – torej med socialnovarstvene programe.Sredstva so tretji nujni element socialnega varstva. Govorimo lahko o sredstvih, ki so namenjena predvsem izboljšanju kakovosti življenja oz. ohranjanju vsaj minimalne socialne varnosti (npr. denarne socialne pomoči) in ki jih socialno varstvo bodisi zagotavlja bodisi omogoča dostop do njih, govorimo pa tudi o sredstvih, ki so namenjena izvajanju dejavnosti ali pa jih dejavnosti proizvedejo. Tako, na primer, namestitev v organizirano obliko socialnega varstva vsebuje tudi zagotovitev strehe nad glavo, hrane, prevozov, raznih pripomočkov ipd.[1]Četrti, pogosto zanemarjeni element socialnega varstva so nematerialne ureditve, ki jih socialno varstvo proizvede. Nekatere storitve in sredstva socialnega varstva izhajajo iz definiranih formalnih pravic (upravičenost do storitev, sredstev), nekatere so namenjene njihovem uresničevanju, nekatere izhajajo iz ukrepov, ki jih predvideva zakonodaja, nekatere pa ustvarjajo ureditve med ljudmi, ki jih prej ni bilo. Te ureditve same po sebi niso niti storitve niti dejavnosti, niso niti sredstva, so učinek, ki je nematerialen, a z realnimi učinki. Socialno varstvo torej poleg otipljivih dajatev – storitev, programov, sredstev – zagotavlja ureditve in ukrepe, ki so lahko nujni del zadnjih, a na povsem netelesen, nestvaren način.Gre za tisto delo socialnega dela, ki ne ustvarja storitev, izvaja programov ali ne zagotavlja sredstev, torej stvarnih produktov socialnega dela, temveč spreminja razmerja bodisi med ljudmi bodisi med državo in ljudmi. Gre torej za delo, ki je namenjeno virtualizaciji posameznika, spremembi njegovega statusa (npr. v upravičenca do sredstev ali storitev) ali pa družbenih razmerij, v katere stopa (npr. odvzem starševske pravice). V žargonu socialnega varstva gre delno za »javna pooblastila« – torej postopke, ki jih predvidevajo razni zakoni – ali pa za dogovorna razmerja med udeleženci situacije (dogovori, navodila za ravnanje, zaveze ipd.).Definicije
Naštete elemente socialnega varstva lahko definiramo takole:Storitve – opravila, ki jih po naročilu uporabnika ali javnem pooblastilu izvedejo delavci na področju socialnega varstva z namenom izboljšanja kakovosti življenja ali preprečevanja in odpravljanja socialne ogroženosti.Programi – so (praviloma kolektivne) dejavnosti, ki jih izvajalci socialnega varstva z vnaprej določenimi cilji organizirajo za preprečevanje ali razreševanje socialnih stisk skupin prebivalstva oziroma zaradi izboljšanja njihove kakovosti življenja.Sredstva – so materialna in druga sredstva, ki ljudem zagotavljajo socialno varnost in boljše življenje ali ki jih v procesih zagotavljanja storitev in programov socialnega varstva nujno potrebujemo za njihovo izvedbo oziroma za dosego njihovih ciljev.Ureditve – so tisti netelesni učinki dejavnosti socialnega varstva, ki spreminjajo položaj uporabnika, njegove odnose z drugimi v smeri večje socialne varnosti in krepitve njegove družbene moči.Za zdaj lahko rečemo, da socialno varstvo sestavljajo refleksivne dejavnosti, ki so namenjene posameznikom (storitve), ciljanje dejavnosti, praviloma namenjene skupinam ali skupnostnim (programi), sredstva, ki jih ljudje potrebujejo ali ki so potrebna za izvajanje dejavnosti, in ureditve, ki omogočajo dostop do storitev in sredstev ali pa kako drugače spremenijo človekovo življenjsko situacijo.
Viri
Flaker, V. (2003), Oris metod socialnega dela: Uvod v
katalog nalog centrov za socialno delo. Ljubljana: FSD , Skupnost CSD
Slovenije.
Flaker, V. @Boj za
(2012), Direktno socialno delo. Ljubljana:
Založba /*cf.
Flaker, V. (2015), Prispevki
k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za
socialno delo.
Jordan, B. (1987), Counselling, Advocacy and Negotiation. British Journal of Social Work Vol. 17,
N. 2 (April 1987): 135-146.
Jordan, B. (1990), Social
Work in an Unjust Society. Hemel Hempstead: Harverster Wheatsheap.
[1]
V obstoječem sistemu lahko ugotavljamo
diskriminacijo tistih, ki prejemajo oskrbo ali pomoč na domu, v primerjavi s
tistimi, ki so deležni namestitvene oskrbe, saj prvi takih sredstev ne
prejmejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar