Poreklo koordinirane oskrbe

Za namen diskusije o spremembah zakona o socialnem varstvu objavljam izvlečke iz uvodnega poglavja knjige Flaker, V., Mali, J., Rafaelič, A., Ratajc, S. (2013) Osebno načrtovanje in izvajanje storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.  V njej smo podrobno obdelali metodo osebnega načrtovanja in izvajanja storitev. Ta metoda je osnova za izvajanje koordinirane oskrbe v skupnosti – storitve, ki naj bi jo uvedle spremembe zakona. 

Seveda moramo razlikovati med metodo in storitvijo. Zakonsko določena storitev je namreč le okvir za izvajanje metode. Način izvajanja (metode) se seveda lahko med seboj razlikujejo, a morajo upoštevati okvirno matrico, ki jo zakon nalaga. Hkrati pa je metoda podlaga, na kateri zakonsko definirana storitev nastane. Skratka, abstraktni vzorec obeh je pravzaprav isti. Zato moramo upoštevati poreklo in nastanek metode, ko razmišljamo o njeni uvrstitvi v zakon.

Storitev bomo poimenovali koordinirana oskrba, metodo pa osebno načrtovanje in izvajanje storitev (Flaker, 2015).

Osnovna metoda, ki jo uporabljamo pri koordinirani obravnavi v skupnosti, je osebno načrtovanje in izvajanje storitev. V jeziku temeljnih operacij socialnega dela gre predvsem za raziskovanje življenjskega sveta in omogočanje dostopa do sredstev. Kot taka vsebuje preostale tri operacije: vzpostavljanje odnosa, analizo tveganja in krepitev moči, pa tudi osnovne načine (modalnosti) delovanja v socialnem delu – zapisovanje, pogovarjanje, terensko in timsko delo (Flaker 2003, 2011, 2012). Slednjim zagotavlja organizacijski in izvedbeni okvir.

Gre torej za metodo, ki na podlagi raziskovanja življenjskega sveta oblikuje cilje in načrtuje uporabo tako tistih sredstev, ki jih človek ima na voljo, kot tistih, ki jih mora še pridobiti, da bi svoje cilje dosegla. To počne v nenehnem dialogu in delovnem odnosu z uporabnikom ali uporabnico, dosledno upoštevaje njegovo ali njeno voljo in na način, ki krepi njegovo ali njeno moč, pa tudi tako, da ob sprejemljivih tveganjih širi možnosti človeka, ki ji je načrt namenjen.

Poreklo

Metoda osebnega načrtovanja in izvajanja storitev izhaja iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je zaradi dezinstitucionalizacije pojavila potreba po koordiniranem delovanju različnih služb in usklajevanju storitev v skupnosti. Razvila se je iz vodenja primera (case management), načrtovanja in izvajanja oskrbe (care planning and management) (Challis 1992, Orme 1995), predvsem pa iz neodvisnega posredništva storitev (independent service brokerage) (Flaker et al. 2007: 11–12, 2009: 13–15, 2011: 111–126). V Sloveniji jo je prvi predstavil David Brandon (1994), razvijali pa so jo Jelka Škerjanc (1997, 2006, 2010; Zaviršek et al. 2002; Šugman Bohinc et al. 2007) in Vito Flaker s sodelavci (Flaker et al. 1995, 2007; Zupančič 1997; Oreški 1998). 

Za niz sorodnih metod (deblo, lat. phylum) je značilno, da združujejo izročilo klasičnega dela s posameznikom oziroma primerom (casework) z nujnostmi celostne oskrbe ljudi, ki so jih v tradicionalni delitvi skrbstvenega dela oskrbeli v zavodih (institucijah). Za ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno, kontinuirano in organizirano oskrbo, pomoč ali podporo, je namreč, ko živijo v skupnosti, treba zagotoviti usklajeno (koordinirano), stalno (kontinuirano) in njihovim potrebam prilagojeno (personalizirano) oskrbo, ki ne obsega le posamičnih izsekov življenja (problemov, nalog, odnosov ipd.), temveč obsega podporo v celotnem življenju (celostno) in dostop do številnih storitev različnih izvajalcev (pluralno in polivokalno).

Metoda načrtovanja in izvajanja storitev je torej sinteza, ki je nastala v procesu dezinstitucionalizacije, ko smo jo iz zavodov prenesli v skupnost. Vsebuje tako značilnosti tradicionalnega dela s posameznikom kakor tudi značilnosti zavodske oskrbe. Z njo upoštevamo namreč človekovo enkratnost in njegovo sposobnost za samoodločanje (samodeterminacijo), a hkrati omogočimo oskrbo s sredstvi in storitvami, ki jih potrebuje v raznih razsežnostih življenja. Uporabnika ne premestimo iz skupnosti (Flaker 2011, 2012), a mu kljub temu omogočimo preskrbo z vsemi potrebnimi sredstvi in podporo. V nasprotju s klasičnim delom s posameznikom upoštevamo širši pogled, ne zgolj posamezno značilnost uporabnikovega življenja (ki je pomembna za določeno šolo socialnega dela: osredotočenost na odnos ali odnose, nalogo ali problem, človekove značilnosti itn.), ampak se z načrtovanjem in izvajanjem storitev odzovemo na potrebe, želje in nuje posameznika, ki jih ima na med seboj zelo različnih ravneh bivanja. Prav tako metoda ni osebna pomoč človeku v stiski (to je značilnost klasične metode), temveč je njena naloga zagotoviti pomoč in podporo, ki jo človek potrebuje za uresničevanje svojih ciljev. Ne izhajamo torej iz njegovih problemov, ampak iz njegovih ciljev, ne ukvarjamo se z njegovimi težavami, ampak mu pomagamo, da si organizira življenje.

Viri:

Brandon D. (1994), Jin in Jang načrtovanja psihosocialne skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

Challis, D. et al. (1992), Case management in Social and Health Care. Canterbury: University of Kent.

Flaker, V. (1995), K navadnosti izjemnega. Socialno delo , 34,6: 361-372.

Flaker, V. (2003), Oris metod socialnega dela: Uvod v katalog nalog centrov za socialno delo. Ljubljana: FSD , Skupnost CSD Slovenije.

Flaker, V. (2012) Prostor in socialno delo. Teorija in praksa, let. 49, 1/2012, str. 53-70.

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker , V., Cuder, M., Jurančič, I., Kresal, B., Podbevšek, K., Podgornik, N., Nagode, M., Rode, N., Škerjanc, J., Zidar, R. (2007), Vzpostavljanje osebnih paketov storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., Udovič, N. (2011), Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Oreški, S. (1998), Izračunavanje stroškov in pridobivanje denarja za neposredno financiranje individualnih načrtov skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga).

Orme, J. (1995), Care Management: British Approach. Perspectives in Social Work, Vol. 1, September 1995: 81-90.

Škerjanc, J. (1997), Načrtovanje neodvisnega ţivljenja v sistemu neposrednega financiranja. V Neodvisno življenje najtežje gibalno oviranih. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo.

Škerjanc J. (2006), Individualno načrtovanje z udejanjanjem ciljev. Ljubljana: Center za poklicno izobraževanje in usposabljanja.

Škerjanc, J. (2010), Individualizacija storitev socialnega varstva. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Šugman Bohinc, L., Rapoša Tajnšek, P., Škerjanc, J. (2007), Življenjski svet uporabnika: raziskovanje, ocenjevanje in načrtovanje uporabe virov za doseganje želenih razpletov (Zbirka Katalog socialnega dela). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Zaviršek, D., Zorn, J.,  Videmšek, P. (2002), Inovativne metode v socialnem delu: Opolnomočenje ljudi, ki potrebujejo podporo za samostojno življenje. Ljubljana: Študentska založba (Scripta).

Zupančič, D. (1997), Evalvacija timskega dela pri projektu "Načrtovanje skrbi za ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami". Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga).