Kako definirati programe in projekte - izvleček iz moje nove knjige Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. (2015) str. 137–140.

V prejšnjem blogu smo programe (in projekte) uvrstili med štiri »izdelke«, elemente socialnega varstva. Zdaj bomo podali bolj natančno razlikovalno in opisno definicijo. 

Razlikovalni del definicije jih mora ločiti od storitev, ki so osrednja dejavnost v socialnem varstvu. K spodnjemu je treba dodati še to, da »programi«, ki zdaj pravzaprav »proizvajajo« storitve, ki jih zakon ne navaja, to delajo v omejenem obsegu. Storitve programov (denimo: osebna asistenca, nastanitev v stanovanjski skupini, obiskovanje dnevnega centra), ki jih ne izvajajo javne službe so na voljo le v omejenem obsegu in omejenemu številu uporabnikov. Tako so le fakultativni, le neka možnost, ki jo sistem ponuja le izbrancem. To sicer predlog sprememb deloma odpravlja, saj govori zdaj o javnih programih, le da besedilo sprememb zakona tega ne zagotavlja izrecno – govori sicer o javnih programih, ne pa o njihovi univerzalni dostopnosti.

Opisna definicija programov, kot smo jo zastavili, v taksonomiji, pa našteje in bolj natančno, kot v predlogu sprememb zakona, opiše ravni programov, pa tudi obliko in vsebino. Morda je treba tudi to nekako zapisati v zakon.

Programe smo definirali kot dejavnosti, ki jih izvajalci socialnega varstva organizirajo za preprečevanje ali razreševanje socialnih stisk skupin prebivalstva oziroma zaradi izboljšanja njihove kakovosti življenja. Od storitev se razlikujejo predvsem po tem, da jih (še) ni moč definirati kot storitve. Gre bodisi za tiste dejavnosti, ki jih je treba organizirati kolektivno, in zato ni moč govoriti o storitvah, saj ne moremo identificirati posamezne uporabnike, bodisi so namenjene skupnosti ali skupini, ne pa določljivim posameznikom.

Razliko lahko ponazorimo s primerom organiziranja dnevnih zaposlitvenih dejavnosti. Dnevni center ali dnevno varstvo je storitev, jasno je namreč članstvo skupine. Ne glede na to, da so nekatere dejavnosti kolektivne, je moč definirati paket storitev, ki ga uporabnik dnevnega centra prejme. Če govorimo o popoldanskem klubu ali drop-in centru, pa ne vemo, kdo se bo oglasil, koliko časa bo ostal in tudi dejavnost sama je manj predvidljiva. Zato ne moremo govoriti o storitvah, temveč o dejavnosti, ki sicer ima svoj program in načrt izvajanja.

Eden izmed razlogov za razlikovanje med storitvami in programi, je, da programov ni moč obračunavati glede na število navzočih članov. Obstajajo pa tudi hibridne oblike storitev oz. programov. Krizni center je, denimo, storitev, saj zagotavlja krizno oskrbo povsem določenim uporabnikom, ga je pa treba vzdrževati, ne glede na število navzočih uporabnikov. Glede na to značilnost bi ga lahko označili za program. Oznaka je v tem primeru pomemba predvsem zaradi dveh različnih načinov plačevanja. Zato bi bilo v takih primerih smiselno kombinirati programe in storitve tako, da bi program plačeval delo, ki je opravljeno za kolektiv, storitve pa za posameznike.

Med programe lahko uvrstimo tudi tiste dejavnosti, ki so sicer po strukturi primerljive storitvam – imajo določeno število uporabnikov, ki zanje v določenem času nekdo opravi določeno delo, a so še v procesu razvoja in imajo zato težje določljive vrednosti. Usoda takih programov (eksperimentalnih in razvojnih) bi morala biti v tem, da prerastejo v storitve ali pa zamrejo, ugasnejo, če se ne pokaže, da zadovoljujejo določenih konkretnih potreb.

Posebna kategorija programov so projekti. Ti so manjši in manj organizacijsko zahtevni. Da bi zagotovili čim več možnosti kolektivnega vzpostavljanja odgovorov na socialne stiske in izzive, bi kazalo organiziranje in prijavljanje takih dejavnosti čim bolj poenostaviti. Morda vzpostaviti projektne pisarne, ki bodo samoorganiziranim skupinam zagotavljale podporo.

Glede na namen in status

Pri snovanju taksonomije smo zastavili tako klasifikacijo programov:

1. stalni (javni),

2. razvojni,

3. eksperimentalni,

4. dopolnilni (lokalni).

Ta klasifikacija delno opisuje namen programov in torej tudi status.

Stalni (javni) programi so tisti, ki so preizkušeni, ki jih velja organizirati za območje celotne države in ki omogočijo, da je določena dejavnost dostopna vsakomur. Bili naj bi stalnega značaja in imeli stabilno financiranje. Razvojni programi so tisti, ki so namenjeni razvijanju določene dejavnosti. Razvojne programe naj bi predvidel nacionalni program. Ko se končajo, preidejo v stalne (javne) programe ali storitve, če so bili uspešni, če pa niso uspešni, jih ukinemo. Eksperimentalni programi so tisti, ki jih predlagajo akterji socialnega varstva, pa jih ni predvidel nacionalni program, kljub temu pa kažejo na potrebne odgovore, ki jih velja preizkusiti. Če so zelo uspešni, lahko po koncu prerastejo v storitve ali javne programe, lahko pa jih nacionalni program uvrsti v program razvojnih programov, če je treba še nadaljnje razvojno delo. Dopolnilne programe definiramo kot lokalne oz. parcialne. Odgovarjali naj bi lokalnim posebnim okoliščinam, potrebam, ki so značilne za ozko skupino uporabnikov ali pa so jih ugotovili na posebni lokaciji.

Projekti se razlikujejo od programov po tem, da so organizacijsko in finančno manj zahtevni. Klasificiramo jih lahko podobno kot programe, le da ne moremo govoriti o stalnih projektih. Še več, projekti bi naj bili le izjemoma razvojnega značaja, večinoma naj bi bili eksperimentalni ali dopolnilni.

Programe in projekte lahko klasificiramo po podobnih kriterijih, kot smo to storili za storitve. Klasifikacija glede na čas izvajanja je podobna klasifikaciji glede na status. Stalni programi trajajo pet ali več let, razvojni 3–6 let, eksperimentalni pa do 3 let. Projekti podobno, le da lahko nekateri projekti trajajo zelo malo časa, če gre na primer za enkratne akcije, ki se zgodijo na določen dan.

Za javne in razvojne programe bi bilo treba določiti, da jih morajo voditi strokovni delavci s končanim podiplomskim študijem. Za projekte in dopolnilne programe to ne bi smel biti nujni pogoj. Programe bi lahko izvajali izvajalci vseh sektorjev, projekte tudi neformalne skupine.

Oblika

Glede na obliko programov in projektov lahko razlikujemo:

1. skupnostne,

2. za določeno skupino,

3. vzpostavljanje določene oblike dejavnosti,

4. kampanje in ozaveščanje.

Skupnostni projekti imajo za cilj svojega delovanja bolj ali manj določeno skupnost. To je lahko soseska, širše geografsko območje (mesto, občina, pokrajina), lahko pa gre za interesne skupnosti (skupnosti, ki jih definira podobna izkušnja, podobni interesi – na primer mladi, istospolno usmerjeni). Programi, še zlasti projekti, so lahko namenjeni povsem določenim skupinam z določenim članstvom (npr. skupine za samopomoč, akcijske skupine, člani organizacije). Lahko pa obliko definira razvojna potreba, ki ni lastnost določljive skupine ali skupnosti, ampak je lahko v načelu namenjena vsakomur oziroma široki skupini prebivalstva, pa jo je zaradi eksperimentalne narave programa moč izvajati le na eni lokaciji ali pa v omejenem obsegu (npr. pilotski programi ali eksperimenti). Povsem drugačna oblika projektov oziroma programov pa so programi, ki so namenjeni t. i. preventivnim dejavnostim – ozaveščanju, kampanjam, ki opozarjajo na krivice, krepijo občutljivost za posamezna socialna vprašanja, ozaveščajo uporabnike, strokovnjake ali splošno javnost. Njihove ciljne skupine so širše določene, zanje pa so značilne tudi drugačne metode dela.

Vsebina

Programe in projekte lahko razdelimo tudi po vsebinskih vidikih:

1. aktiviranje in razvoj skupnosti,

2. krepitev neformalnih mrež,

3. razvijanje storitev,

4. krepitev prostovoljnega dela, samopomoči in vzajemne pomoči,

5. koristno in ustvarjalno preživljanje časa,

6. preventivne dejavnosti,

7. izobraževanje in usposabljanje za boljšo kakovost življenja in socialno

vključevanje,

8. usposabljanje ogroženih skupin za spopadanje z izzivi,

9. ozaveščanje in informiranje javnosti o stiskah, socialnovarstveni

dejavnosti in družbenih problemih.

Na prvi pogled bi se utegnilo zdeti, da nekateri od teh programov temeljijo na načelih skupnostnega dela, se pravi, da pri njihovem snovanju, organiziranju in izvajanju sodelujejo člani določene skupnosti (predvsem uporabniki socialnega varstva), da pa pri drugih prevladuje bolj pedagoški pristop (izobraževanje, usposabljanje, ozaveščanje). Če je morda zdaj res tako (večkrat se namreč odzovemo na kak družbeni problem tako, da načrtujemo delavnice o njem), pa je v duhu načel socialnega dela tudi pri takih dejavnosti vključiti v njihovo pripravo, vodenje in izvedbo vse udeležene in jih izvajati v ustvarjalnem duhu skupnostnega dialoga (Freire 1972).

Viri:

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Freire, P. (1972) Pedagogy of the Oppressed, Penguin Books.