Ne vem, ali je tale objava reklama, agit-prop, važenje, vabilo k branju ... Morda obupni poskus, da se začne diskusija o tem, kaj delamo? Da pa bežen vpogled v knjigo, ki bi rad, da jo preberete.
Knjiga
je torej sestavljena tako, da v prvem delu najprej določimo osnovne okvire
taksonomije, poskušamo definirati, kaj socialno delo in varstvo delata, kako je
njune »produkte« moč definirati, predvsem pa, kako definirati »storitev«, še
posebej socialne in socialnovarstvene storitve. Storitev je namreč osnovna organizacijska
enota oziroma oblika socialnega varstva – zato jo je treba dobro definirati in
razumeti, kot jo definira slovar, torej kot »nekaj, kar po naročilu nekoga
drugi zanj stori, navadno za plačilo«. V socialni politiki in organizaciji socialnega
varstva »storitev« uporabljajo kot metaforo za skupek storitev. Storitve
socialnega varstva in socialne storitve imajo prav v socialnosti, ne zgolj v
organizacijskem okvirju, specifično razliko. Socialnost določata na eni strani ogroženost
uporabnika storitve, na drugi imperativ po boljši kakovosti življenja. V prvem
poglavju se tudi ozremo na taksonomijo obstoječe zakonodaje in poskuse, kako bi
jo spremenili. Sedanja zakonska taksonomija je toga in robustna, a čeprav je
taka, je izhodišče za spremembe.
V
drugem poglavju obravnavamo osnovno stopnjevanje storitev glede na intenzivnost
vstopa in posega v življenjski prostor uporabnikov. Razliko intenzivnosti
vstopa lahko odčitavamo na registrih dejanj: intenzivnost se stopnjuje od
pogovora k podpori, potem k pomoči, koordinaciji in na koncu do namestitve.
Lahko jo razumemo kot posege na hierarhičnih ravneh reprezentacij, dejanj, moči,
organizacije (usklajevanja) in premestitve (dislokacije). Teh pet ravni označimo
s termini: svetovanje, osebna podpora, osebna pomoč, koordinacija oskrbe in
oskrba z nastanitvijo (institucionalno varstvo). Delitev na stopnje intenzivnosti
vstopa v svet uporabnika je tudi podlaga za razvrščanje storitev v
nadaljevanju.
Potem ko smo uvedli osnovni taksonomski red, v četrtem poglavju naredimo
pregled drugih možnih klasifikacijskih določil storitev socialnega varstva. Naštejemo:
trajanje, kraj, sestavljenost, izvajalce, vire, vrste situacij, uporabnikov,
namenov in načinov izvajanja, registrov in prostorov delovanja, naročnike, plačnike
in načine plačevanja. Te dimenzije naštejemo, jih na kratko opišemo in
komentiramo glede na pomen v socialnem delu in varstvu in glede na osnovno
dimenzijo razvrščanja storitev.
Na
koncu poglavja na kratko opišemo možnosti taksonomije drugih elementov
socialnega varstva: programov, sredstev in ureditev. S tem sklenemo prvi, v
ozkem pomenu besede, taksonomski del monografije.
Sledijo
tri poglavja, ki so namenjena razpravi o nekaterih pomembnejših vidikih razvrščanja
storitev – kaj določa pogovor v socialnem delu, v kakšnih prostorih deluje
socialno delo in kako prostor določa njegovo delovanje in kako poteka prilaščanje
virov socialnega varstva in določa vrste storitev v njem.
V
petem poglavju se kritično in etnometodološko lotimo umetnosti pogovarjanja in
spoznavanja v socialnem delu – predvsem okvirjev, ki nas usmerijo, da
uporabnike socialnih služb zaznavamo kot nemočne, stigmatizirane, nemoralne. To
poglavje je morda najbolj zabavno, saj opisuje eksperiment komedije zmešnjav, ko
strokovni okvir spoznavanja uporabimo v vsakdanjih situacijah, npr. pri
spoznavanju ljudi na ulici. Iz eksperimenta ne izvemo samo tega, da je
vsakdanji okvir spoznavanja bolj superioren od strokovnega, ampak tudi, kaj
določa enega in drugega, kakšni so njuni učinki in značilnosti.
V
šestem poglavju se lotimo odnosa med prostorom in socialnim delom. Socialno
delo je namreč nastalo kot odpor proti institucionalni homogenizaciji prostora
in je kot stroka brez svojega hrama moralo ustvariti virtualne prostore
komunikacije, zapisovanja v sistem socialne varnosti in organizacije. Predvsem
pa mora raziskovati dejanski prostor, v katerem ljudje živijo, in ustvarjati
nove prostore, ki lahko omogočijo boljše življenje. Za ta namen je ustvarilo
lastne kartografije in načine ustvarjanja novih prostorov. V procesu
dezinstitucionalizacije je treba, na primer, spremeniti institucionalni
prostor, ga odpreti, demokratizirati in ga narediti bolj heterogenega,
stanovalce zavodov je treba preseliti v skupnost, ki jih mora sprejeti,
ustvariti je treba vmesne strukture in osebne prostore oskrbe in ne nazadnje
nove kolektivne prostore svobode.
Sedmo
poglavje se loteva umeščenosti socialnega dela v matrico blaginje, ki jo ustvarja
dinamika prilaščanja virov v družbi. To vprašanje nas je vodilo h kritiki
ideologije blaginjskega trikotnika (Evers), ki blaginjo predstavlja kot
področje delovanja treh različnih domen (država, trg, mreža) v razmeroma
miroljubnem sožitju, pri tem pa spregleda vlogo družbenih gibanj. Alternativa,
ki jo predlagamo, je matrica blaginje. To nam omogoči, da začrtamo področje
blaginje bolj dinamično. Omogoči nam razpravo o lastništvu virov, procesih
prilaščanja in odtujevanja in torej raziskovati logiko oblikovanja služb in
storitev. Vprašanje lastništva je tudi osnova razprave v tem poglavju. Z njo
lahko utemeljimo predlagani model in poskusimo razumeti razmerja in oblike na
terenu – kako narava lastnine oblikuje posamezne storitve in kako te delujejo
druga na drugo. Socialne službe se porajajo kot blago na trgu, kot pravica do
javnega dobrega, usluga člana skupnosti, pa tudi kot skupno dejanje spremembe
in emancipacije – torej gibanje.
Sklepno
poglavje je epigramski povzetek, hkrati pa tudi seznam nastavkov za
nadaljevanje razprave o taksonomiji, predvsem pa o tem, kar je ključna zasnova
za nadaljevanje začetega dela, drugi korak – prehod od taksonomije k sintaksi.
Treba je namreč – na eni strani izpiliti kategorialni aparat razvrščanja storitev
in drugih elementov socialnega varstva in dela, na drugi strani pa že nastaviti
načine sestavljanja potentnih strojev, ki bodo omogočili zelo praktično uporabo
taksonov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar