Odgovornost ključnega delavca 1 (Labirinti odgovornosti 8)

Za ključnega delavca velja, da je v prvi vrsti odgovoren za dobrobit, blaginjo – boljše življenje uporabnika. To, kar sicer velja za vse vloge pri delu z ljudmi, velja še toliko bolj za lik in vlogo ključnega delavca. Ta izhodiščni imperativ dela z ljudmi je sicer toliko splošen, da ga lahko strokovnjaki poljubno preoblikujejo – navadno tako, da njihova vloga in razmerje z uporabnikom postajata čedalje bolj skrbniška in čedalje manj zagovorniška, saj jim od zgoraj podeljen mandat dovoljuje svojo vlogo definirati kot tako, da bolje ve, »kaj je dobro za uporabnika« oz. da tako razume svojo odgovornost za uporabnikovo blaginjo. Tega manevrskega prostora ključni delavec nima in ne sme imeti.

Za ključnega delavca je ključen mandat uporabnika. Tega mu uporabnik podeli z osebnim načrtom. A to ni dovolj. Osebni načrt je predvsem miselna matrica, ki usmerja skupno delo, tlakuje skupno pot. Je tudi izraz uporabnikove volje, a je to le njen zapis in kot tak ostaja virtualen (vrlinski), nekaj kar je treba šele uresničiti. Dejanski mandat se mora ustvariti v dejanskem srečanju dveh ljudi. V zaupanju, spoštovanju, navezavi, celo zaroti – v tovarištvu. Praktično to pomeni iskrenost, iskanje in ustvarjanje skupnih vrednot, ki so potem lahko temelj navezave. Prav slednja je konstitutivna prvina odnosa med uporabnikom in ključnim delavcev. Pomeni tudi preskus ključnega delavca – uporabnik mora vedeti, da je njegov ključni delavec pripravljen tvegati več, kot je le njegova služba, da mu nekaj pomeni kot človek in da je zanj ali zanjo pripravljen narediti nekaj več.

Glavno delo, ki ga mora ključni delavec opraviti, je organizacija oskrbe (po osebni meri) oz. uresničevanje osebnega načrta. Načrt je pravzaprav odziv na človekovo življenjsko situacijo, a vloga ključnega delavca je tudi odzivanje na konkretne življenjske situacije, nuje, ki se dogajajo ob uresničevanju osebnega načrta in mimo njega.[1] Delo ključnega delavca – organizacija in koordinacija vseh nalog in izvajalcev, ki jih predvideva načrt, lahko pojmujemo kot storitev – delo, ki ga opravi po naročilu uporabnika.[2]  A je ta storitev zagovorniška. Kot tako jo v izhodišču definira razmerje med ključnim delavcem in uporabnikom, dejansko pa skupno premagovanje ovir, ki se ob uresničevanju pojavijo – kar je glede na vobče družbeno podrejeni položaj uporabnikov nekaj gotovega, nekaj, čemur se ne da izogniti.

Naloga ključnega delavca je torej omogočati uporabniku, da naredi, dela stvari, ki si jih v svojem življenju želi, njegova osnovna odgovornost je torej za dejanja. Predvsem za svoja, pa tudi za skupna in uporabnikova. A pri slednjih odgovornost ključnega delavca ni za dejanja, ki jih je storil uporabnik ali uporabnica, temveč je njegova odgovornost v tem, da jih omogoči. Za sama dejanja odgovarja uporabnik sam. Odgovornost ključnega delavca ni le v tem, da tovrstno uporabnikovo odgovornost prizna in jo spodbuja, temveč tudi, da njegova ali njena dejanja uzre v perspektivi vrlin (moči) in jih tudi drugim predstavi kot dosežek in uspeh.[3]

Hkrati je odgovornost ključnega delavca tudi v nenehni pozornosti in odvračanju naravnanosti, ki so nasprotne temu. V jeziku pogojev odgovornosti je še posebej pomembno boriti se proti »pripisovanju« odgovornosti za dogodke uporabniku in njegovi stigmi. Spodrsljajev, napak in drugih neželenih dogodkov namreč ne smemo pripisovati uporabnikovi stigmi. Najprej zaradi tega, ker stigma ni dejavnostna, zares predikatna kategorija, ni vzrok ne motiv za neko dejanje.[4] Potem zaradi tega, ker ne gre za hoteno dejanje, ampak za nekaj, kar se zgodi ob udejanjanju drugega namena, je nesrečni dogodek. In nenazadnje, ker tako razumevanje dejanj onemogoči potek interakcije, človeka diskvalificira in hoteno dejanje suspendira. Ključni delavec ima zase in za občinstvo dve orožji, s katerima se tovrstnim težnjam upre: negativne vidike oz. posledice dejanja lahko banalizira, jih uvrsti med dogodke, ki niso pomembni, ki se lahko vsakomur pripetijo; lahko pa, namesto, da jih pripiše stigmi, poskuša zares dojeti – tokrat kot vrlino in ne hibo – in jih tako tudi predstaviti občinstvu.[5]

Skupno delo uporabnika in ključnega delavca je ustvariti pogoje, da se uresničijo cilji osebnega načrta (pa tudi druge majhne želje in hotenja, ki vzniknejo mimogrede ob uresničevanju načrta). Je nadaljevanje dela, ki ga je uporabnik začel z načrtovalcem, je oživljanje črke na papirju. Torej vzpostaviti in vzdrževati mašinerijo, ki bo zagotavljala izide, ki jih načrt predvideva.

Vira:

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., Urek, M. (2008), Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

---

[1] V tem je tudi ena ob razlik med ključnim delavcem in načrtovalcem. Načrt je celosten odziv na človekovo situacijo. Prav njegova virtualnost omogoča celostni in strateški pogled. Uresničevanje načrta, kar je naloga ključnega delavca, pomeni spoprijemanje z dejanskimi situacijami. V tem spoprijemu gre za dialektiko med zamišljenim in stvarnim, je preskušanje stvarnosti, ki vedno poraja vprašanja, ki jih (virtualni) načrt ni predvidel, pogosto tudi ni mogel predvideti.

[2] Za definicijo storitev glej Flaker, 2015, str. 33–3.

[3] Ko nekaj naredimo, to storimo zaradi koristi, veselja ali užitka, ki ga z dejanjem dobimo, imamo. Negativne posledice so vsakdanjem življenju nekaj, kar se nam utegne zgoditi, ko nekaj opravljamo, nesreča, dogodek. So sekundarna, naključna in neželena plat našega dejanja.

[4] Tudi v primeru »samoizpolnjujoče se prerokbe«, ko nekdo zaradi sekundarnega odklona stori neko dejanje – nima kaj izgubiti, ker ima že tako neko nalepko – je družbena reakcija, ki ga zaznamuje, dejavni del konstelacije, ki sproži odklonsko ravnanje.

[5] Več o tem, kako stigma prekine interakcijo in o popravljalnih manevrih, da se to izteče drugače glej poglavje o »Nelagodju v interakciji« v Dolgotrajni oskrbi (Flaker in drugi, 2008, str. 231–257).