Nekaj uvodnih opomb ob začetku ciklusa predavanj Teorije
družbene deviantnosti[1]
Delitev na
normalno in odklonsko je seveda družbeni konstrukt. Vendar kot tak, ni nedolžen
in neaktiven. Ima aktivno vlogo v »urejanju prometa« pa naj bo ta ekonomski ali
pa socialni, vsakdanji, med ljudmi. Je tudi en od glavnih virov zatiranja,
razvrednotenja in izključevanja ljudi.
Nenazadnje
je velika večina ljudi deviantnih – deviantna
večina – saj definicijam normalnega ustreza le peščica belih moških,
srednjih let, zaposlenih, poročenih z otroki, razumnih, treznih, zvestih in
poštenih – pa še ti gotovo kaj prikrivajo, se česa sramujejo in občasno
naredijo kaj napačnega. Še več, odklon od pričakovanih ravnanj je bistven za
to, kot pravi Goffman, da občutimo sami sebe.
Če smo torej
vsi deviantni, potem je precej nesmiselno deviantnosti naštevati, katalogizirati
deviantne pojave, ali celo skupine ljudi, ki jim pritičejo, iskati biološke,
psihološke, morda celo družbene vzroke za njihov nastanek.[2]
Četudi je to morda kdajpakdaj produktivno, pa gotovo utrjuje razumevanje
človeškega vedenja, lastnosti v razlikovanju med normalnim, pravilnim in
odklonskim, napačnim. V tem je kontraproduktivno.[3]
Morda se ne
bomo mogli izogniti rekreiranju etiketiranja, vzpostavljanja dvojiškosti normalnega
in odklonskega, je pa proučevanje deviantnosti treba zastaviti drugače. Najprej
je treba biti kritičen, polemičen in razgaliti mehanizme ustvarjanja
deviantnosti, predvsem pa izključevanja, razvrednotenja in opredmetenja ljudi.
A to ni dovolj.
Ena od vrlin
naše fakultete, da med študijem študentke in študenti vsaj omehčajo, če že ne
razbijejo, vsaj nekatere predsodke, ki so jih prinesli s seboj in ki
prevladujejo sicer v družbenih izmenjavah. A kaj ko so stališča, in z njimi
predsodki, precej lahko pokvarljiva roba, nekaj kar se lahko mimo grede
spremeni. Predvsem pa niso neke prosto lebdeče misli in občutja, pač pa so usidrani
v konkretne, materialne (npr. prostorske) ali pa nematerialne ureditve (npr. postopke).
Tam zares živijo in čakajo na nas v zasedi. Zato ni dovolj razgaljati le
ideologije, pogleda na odklone, temveč tudi prav te ureditve, ki jih porajajo.
In, seveda, te ureditve spreminjati (oz. pri takem »teoretičnem« predmetu
nakazati načine, kako jih lahko spremenimo).
Tri glavne teme (tarče)
Na ravni
vsakdanjega življenja, konkretnih ljudi, se ureditve, o katerih govorimo,
zgostijo v družbene vloge (vključno s stigmo, nalepko, kariero itn.), delujejo
pa skozi sistem institucij, pravil,
postopkov, ki presegajo obzorja konkretnih vlog in izmenjav. Preobraziti je
treba oboje.
Jasno je, da je deviantna vloga produkt sistema, malo manj
pa je očitno, da vloga služi tudi vsaj ohranjanju, vzdrževanju, če ne
ustvarjanju in porajanju njega samega. To, da nekoga porinemo oz. da pristane v
deviantni vlogi, ima zanj konkretne posledice, ki mu zmanjšajo družbeno moč in
ga zrinejo na družbeni rob. Hkrati pa prav to ustvarja pogoje za ustvarjanje
profita (npr. zdravila za duševne stiske), kapitalistično in industrijsko
delitev dela (namestitev staršev v dom, da lahko v miru opravljamo svoj poklic,
ustvarjanje poklicev in delovnih mest oskrbe in nadzora), red in mir, ki sta
nujna za delovanje javnih in drugih družbenih prostorov, pa tudi za ubogljivo,
disciplinirano delovno silo in nadzor nad gibanjem prebivalstva in še druge
okoliščine delovanja sistema.
Transformacija, ali celo preobrazba (metamorfoza) mora torej
zajemati tako raven vloge kakor tudi »sistema«, ali bolje rečeno družbenih
ureditev. S spremembo ureditev se sicer samodejno spreminjajo tudi vloge, ki
jih v takih ureditvah imamo, a sistem spreminjamo ljudje. Med drugim tudi zato,
da uidemo tovrstnim vlogam, da nam jih ni treba igrati, in, nenazadnje, so prav
vloge, ki jih igramo merilo delovanja sistema. Družbena moč, ki jo v neki vlogi
imamo ali nimamo, je tisto, kar je res pomembno. In če ne preobrazimo tega, je
vsaka sprememba, novost, reforma le lepotni popravek »več-istega«.
Ko bomo obravnavali
odklonsko vlogo, se bomo ukvarjali s kariero, stigmo, nalepko, raziskovali bomo
procese etiketiranja in opredmetenja, vstopa v vlogo (tudi izstopa),
stigmatizacije in razvrednotenja, izključevanja, potiskanja na rob in izobčenja.
Zanimalo nas bo kako delujejo družbene odklonske vloge v vsakdanjem življenju,
medosebnih izmenjavah, pa tudi politična ekonomija stigme in družbena delitev
dela. Pri tem nam bo v pomoč razumevanje subkultur in tega kako ljudje
doživljajo odklone, kaj jim pomenijo in prinašajo, kako se v njih vživijo in
jih igrajo. Videli bomo, da je sodobno pojmovanje potreb in posameznika
problematično, relativno in zgodovinsko pogojeno. Da človeške potrebe na eni
strani normiramo, na drugi pa kriminaliziramo.
V razpravi o družbeni produkciji odklonskosti (sistemu oz.
ureditvah) se moramo najprej posvetiti institucijam, predvsem tistim totalnim (zavodi
ipd.), pa tudi bolj prikritim. Ena izmed nujnih tarč emancipativnega delovanja
so postopki, ki so jih uporabniki socialnega dela (in drugih strok) oz. ljudje
z nalepkami (ali tisti, ki jih bodo še dobili) deležni in ki jih kot deviantne
ustvarjajo. Organizacija življenja je tudi organizacija izkušnje. V konkretnih
dejanjih in ureditvah bomo skušali najti splošnejše obrazce, nekateri imenujejo
dispozitivi ali pa sheme. Poskušati je treba razbrati, kako se postopki, sheme
in organizacija združujejo v modele (in ideologije).
Transformacija oz. preobrazba se navadno začne s kritiko in
polemiko – kar hočemo spremeniti, moramo najprej razgaliti. Na takih spoznanjih
temelji transformativna akcija. Ta lahko pomeni reforme sistema (dezinstitucionalizacija),
skoraj nujno pa tudi družbena gibanja, pa naj bodo ta uporabniška, manjšinska
ali strokovna. Izumiti in uveljaviti je treba alternativne modele in postopke.
Skupna značilnost in merilo pa mora biti krepitev moči (tistih, ki je nimajo
oz. je imajo premalo). Transformacija ureditev je preoblikovanje »sebe (samega)«
- tako v dobesednem pomenu, kakor tudi pojmovanja tega kaj je človek in
človeško.
Če ideologija
odklonskosti vzpostavlja neko človeško delovanje kot »tuje«, nam po njeni kritiki in preobrazbi nič človeškega
ne sme ostati tuje.
[1] Nekoč je
predmet nosil ime »Socialna patologija«, kar jasno izraža ne le intenco po
medikalizaciji družbenih pomenov in organicističnega pojmovanja družbe (Comte),
temveč tudi po katalogiziranju skupin »odklonskih« pojavov in ljudi in po
teoriji, ki naj bi opravičevala obstoječe ali v najboljšem primeru tako stanje
popravljala, reformirala. Pri tem pa ni bilo jasno, ali gre za »bolezni družbe«
- torej okvare nje kot »organizma« ali pa za »družbene bolezni« posameznikov –
torej za okvare posameznikov, ki so družbenega pomena (npr. alkoholizem,
samomori itn.). Ta dediščina je še precej živa tudi v novejših razpravah o
deviantnosti.
[2] Res je
sicer, da sta biti zapornik ali biti obsojen družbeni dejstvi. Na drugi strani
pa je to, da si prisvojim nekaj tujega, ne da bi kdo (ali celo jaz sam) vedel,
(med)osebno dejstvo. Razlika je v tem, da slednje v množici dogodkov
spregledamo, medtem ko prvo pomeni prestavitev stvarnega dogodka na raven, ki
presega naš življenjski svet. Pomeni torej premestitev, odtujitev in
ustvarjanje virtualnega predmeta, s katerim lahko družbeni (u)stroj nekaj
počne.
[3] Nekdo bi
lahko zatrjeval, da ima tako katalogiziranje smisel, tudi če smo vsi deviantni,
saj smo deviantni na različne načine, pri različnih stvareh. V tem smislu
deviantnost proslavlja človeško raznolikost. Misel, da je odklon normalen,
sicer ni tuja klasikom proučevanja odklonskosti (Dürkheim), a to pomeni
pristajanje na »danost« normalnosti in odklonskosti – celo ustoličevanje. Etično
bolj sprejemljivo je torej ugotoviti, da ni normalnega in ne odklonskega, da je
vse človeško, in da moramo odstopanja od pričakovanj sprejeti kot možnost
ustvarjalnosti oz. priložnost, tako kakor to storimo pri interakcijskih
prekrških, da skupaj nekaj popravimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar