torek, 24. november 2020

Moč sirot (ob branju Miško Kranjec "Prostor na soncu")


Pogled na vas (Vrečič)

Po nekem naključju se mi je med koronsko branje uvrstil Prostor na soncu Miška Kranjca. Knjigo sem dobil že pred leti, ko mi je mama podarila, ob svoji predzadnji selitvi predzadnji kontingent svojih knjig. Pravzaprav je to knjiga, ki me je spremljala – če že ne celo življenje, pa celo otroštvo. Vedno je bila na pooblaščenem mestu med maminimi leposlovnimi knjigami, na samostoječi knjižni polici, ki jo je dobila za malo maturo, knjigo pa je dobila, kakor je razvidno iz posvetila, pri sedemnajstih (1942) za Božič, od Pera, vdovskega ljubimca njene matere. Torej eden izmed mnogih kamenčkov mitskega mozaika otroštva, ki ga je treba prebrati.[1]

Zaintrigiral me ni le lep slog pripovedovanja, ampak sam zaplet, ki je tudi lep. Zaplet ni dramski, ampak pripovedni, perspektivni. Ustvari ga s tem, da pripoved začne s siroto – z otrokom, ki ga mati prinese na prizorišče dogajanja – prekmursko vas Lepovico.[2] Tja pride »s hribov« za dojiljo bogatemu trgovcu, svojega otroka pa odda teti, ki ima v vasi gostilno. Ga tudi pri njej pusti, ko gre dalje po svetu. Otrok – Franc, to sprejema, saj mu ni nič hudega, nasprotno ima se dobro. Kakor tudi sprejme tetino smrt, po kateri ostane sam – prepuščen samemu sebi, kar mu ni slabo, saj mu vas in vrstniki ponujajo vse, kar potrebuje, vsaj dokler ga ne stisne zima. Poleti in jeseni je siroti na vasi dobro in celo lepo, pozimi potrebuje zavetje in zaloge hrane – potrebuje dom.

Dobi ga, tako kot je dobival vse drugo, pri prijateljih, vrstnikih. Povabijo ga k sebi otroci propadlega trgovca (dobrega človeka, ki raje ostane v gostilni, kakor da bi gledal, kako otroci stradajo). V opuščeni trgovini, kamor prihajajo tudi drugi otroci, ustvarijo svojo »otroško republiko«[3] – si pravijo zgodbe, razvijajo domišljijo, imajo svojo ekonomijo, razmerja in prevzemajo v tej otroški skupini posebne vloge. Francova vloga je konstitutivna. Prav to, da je sirota, mu omogoča drugačen pogled, brez omejitev, ki bi jih nalagali starši ali šola, ima pogled od zunaj in najde rešitve, ki so zunaj utečenega, a pravzaprav nič nenavadnega. Nima »superega« – prepovedi ali zapovedi – čisto skladje med tem, kar si poželi in kar lahko naredi – harmonijo med »egom« in »idom«. Njegova razzemljitev mu omogoča miselno in svobodo delovanja. Med drugim tudi, da gre »po svetu«. Prav to pa je na koncu tudi usoda skoraj vseh teh otrok.

Knjiga ima tri dele. Prvi je o otrocih in njihovi republiki, drugi o mladosti, o tem, kaj hočejo postati, kje si hočejo poiskati svoj prostor na soncu. Tretji o tem, v kaj odrastejo oz. kje prostor dejansko najdejo. To trodelno kompozicijo odlikuje napetost med otroškim upanjem in sanjami, ki jih zares ne morejo uresničiti. Izkaže se, da so sanje, ki si jih v mladosti vsak po svoje zastavi, pravzaprav utvara, da z njihovim uresničevanjem pravzaprav ne najdejo svojega prostora na soncu. Katerikoli prostor že najdejo, je bržkone prostor nekoga drugega.

Največ jih odide po svetu, v Ameriko. Tudi Marko Čeh, najstarejši trgovčev sin, ki ostane zvest svoji otroški ljubezni (in s tem kraju), po poskusu umora moža svoje ljubice, ki naj bi uresničil njegove sanje, ljubico najde v objemu drugega in jo skupaj z ljubimcem ubije. Ljubezen, ki so jo otroci, v svojem prostoru pod soncem imeli, je kolektivna – ko se individualizira postane spodletelo srečanje – ali pa pogubna strast preganjana fantomov.

Prostor, ki so ga otroci ustvarili, zasede njihov oče. Sicer ne tako, kakor si je zamisli, z velikim dobitkom pri kartah – to se mu sicer končno zgodi, a človeku, od katerega si je bogastvo priigral, premoženja ne more vzeti, saj mu njegova družina ne pusti, sam igralec pa naredi samomor – tudi ne z navidezno obuditvijo trgovine – temveč s tem, da vas, z denarjem, ki ga pošiljajo otroci iz Amerike,  poskrbi zanj. Povsem na koncu knjige dobi od Franca razglednico:

»No upam, da se mu dobro godi. Saj je bil pameten, dovolj pameten, da si je lahko poiskal primeren prosto na svetu. Od kod pa piše?!«

Ema je brala: »Zdaj sem v Perpignanu. Jutri gremo dalje proti jugu.«

Njegov prostor je torej v svetu, pa ne v Ameriki, ampak v španski državljanski vojni. S tem se roman Prostor pod soncem tudi konča. Trenutek zmagoslavja?!

Roman je predvsem oda proletariatu, svobodi tistih, ki nič nimajo. Biti sirota ni zgolj metafora, je prototip proletarca. Nikomur in nikamor ne pripada, lahko gre in pride, nič ga ne veže ne zavezuje. Pa vendar je konstitutivni člen skupnosti.

Kljub temu, da nima nadnaravne moči in sredstev, ki so na voljo Piki Nogavički, in prav zaradi tega se njegova moč kaže še bolj radikalno.

Je tudi oda otroški skupnosti, kar je tudi tema mladinske literature (Mark Twain, Bratovščina Sinjega Galeba) in še zlasti socialnega realizma. Otroška perspektiva ni le naivno-kritična, je tudi inventivna, izumlja tisto, kar svet odraslih ne premore. Otroška skupnost ni le literarni prijem, ali celo leposlovna fikcija, je dejanski del stvarnosti, ki, morda, v enaindvajsetem stoletju izginja ali pa jo spregledamo v razmerju med šolo in družino, institucijama, ki naj bi otroštvo obvladali. Je pa videti, da je otroška skupnost, kolektiv, za socialni realizem zastavek neke bodoče – enakopravnejše skupnosti, prostora na soncu.

Čeprav ima roman svoje posamezne junake, pa to niso literarni liki psihološkega realizma[4] – lik je otroški kolektiv na ozadju življenja neke vasi, in širše – ob prelomnih dogodkih svetovne vojne in proletarske revolucije. A to je tisti oddaljen svet, ki se skorajda naključno zgosti v situacijah, ki jih otroci ustvarjajo in ki ustvarjajo njihove usode in prostor na soncu. Pripoved, ki teče in nas zanima, je prav o situacijah in razmerjih, ki se med junaki pletejo, brez posebnega (osebnega) zapleta in razrešitve, so pač zgodbice, ki se ljudem dogajajo – zanimive same po sebi in pa tudi v spletenem nizu situacij. Tisto, kar bralca pritegne (zanima) je preplet usod in ne posamične usode.

 

Referenci:

Kranjec, M. (1937) Prostor na soncu. Ljubljana: Naša založba.

Slodnjak, A. (1939) Kritika. Miško Kranjec. Prostor na soncu. Roman. Naša založba, Ljubljana 1937. Sodobnost (1933), letnik 7, številka 1. URN:NBN:SI:doc-UACNSM64 s http://www.dlib.si[5]


[1] Se spomnim, da sem kot otrok spraševal mamo o Mišku Kranjcu in o njegovih knjigah na njeni knjižni polici. Je rekla, da je to verjetno najboljši slovenski sodobni pisatelj. Lirično lep. Pozneje sem ga tudi osebno srečal, saj je živel v bližini naše šole, njegov sin (Matjaž) pa je nanjo hodil. En razred pred mano. Je bil nekakšna zvezda – odličen dijak in športnik s kodrastimi lasmi in lepimi očmi, tehnični urednik šolskega glasila – čeprav sem bil formalno njegov pomočnik, ga nikoli nisem zares spoznal.  

[2] To je verjetno prav Velika Polana – skorajda anagram. Morda tudi Lipovci (Lipahovci), kjer je Miško Kranjec tudi nekaj časa živel. Če delo ni avtobiografsko krajevno, pa je časovno, saj opisuje čas Kranjčevega otroštva.

[3] Izraz je moj odmev na »prekmursko republiko«. Slodnjak (1939) to poimenuje »otroški komunizem«.

[4] Slodnjak ob izdatni pohvali pripomni, da bi lahko like v njihovi globini bolj razdelal.

[5] Digitalna knjižnica napačno navaja Lina Legišo kot avtorja kritike.

Ni komentarjev:

Objavite komentar