Marsikdo se je začudil, ko sem povedal, da sem se odločil,
da bom kandidiral za direktorja Hrastovca. Zakaj bi namreč zapustil varni in
udobni položaj univerzitetnega profesorja in se lotil dela, ki nosi tolikšno
odgovornost in tveganja? Zakaj bi se ukvarjal z birokracijo, denarjem, bil
odgovoren za življenja ljudi, za socialno varnost zaposlenih, zakaj bi se moral
ukvarjati s politiki – lokalnimi in nacionalnimi? Zakaj bi zapuščal Ljubljano
in šel na podeželje? Res je, da so Slovenske Gorice eden od lepših delov
Slovenije, prijazna pokrajina in ljudje, seveda pa to še zdaleč ni glavni
razlog, da bi se potegoval za službo direktorja v Hrastovcu.
Tisti, ki me poznajo, in tisti, ki podpirajo proces dezinstitucionalizacije in si želijo sprememb v socialnem varstvu, niso bili presenečeni, ne le da so me podprli, bili so veseli in mi čestitali k pogumu. Vedo namreč, da si celo svoje delovno življenje prizadevam za take spremembe, da si želim, da bi ljudje bolje živeli, da bi imeli tiste pravice in možnosti, ki jih imajo drugi, ki ne živijo v zavodih, da bi ne bili več odloženi na rob družbe, da bi postali ljudje z vizijo in s prijatelji. Vedo, da sem nisem »foteljski« intelektualec, da sem pripravljen poprijeti za delo, da mi je pomembno, da uresničujem svoje ideje v praksi in da znam delati tisto, kar učim.
Uresničevanje življenjskega projekta
S Hrastovcem sem se srečal prav na začetku svoje kariere. S
kolegom Bernardom Stritihom sva namreč v začetku osemdesetih let prejšnjega
stoletja tu vodila trening skupinske dinamike, ki naj bi omogočil večjo
demokratičnost odnosov in večjo občutljivost za potrebe in želje stanovalcev.
Že takrat je name Hrastovec naredil močan vtis – ne le mogočna zgradba
zaznamovana z usodo svojih prebivalcev. Čeprav sem precej dobro poznal
psihiatrijo, je koncentracija ljudi s hudimi omejitvami name naredila vtis,
hkrati pa me je navdušila odprtost in neposrednost ljudi, ne le stanovalcev,
temveč tudi osebja, za novosti, sodelovanje, za človeškost.
Bolj podrobno in globlje sem Hrastovec spoznal leta 1987, ko smo kot obliko prostovoljnega dela organizirali prvi tovrstni mladinski (delovni in raziskovalni) tabor.[1] S skupino prostovoljcev smo preživeli skoraj tri tedne v zavodu, namen pa je bil, da popestrimo življenje stanovalcev, da spodbudimo osebje k drugačnem razumevanju in ravnanju, da vnesemo v nek samozadosten in ločen svet nekaj novega, ga povežemo z zunanjim svetom. Tabor je bil uspeh, zato smo ga ponovili naslednje leto. Toda takrat smo spoznali, da ni dovolj popestriti monotonijo totalne ustanove, povezati ljudi, ki živijo v njej z dogodki in ljudmi zunaj, temveč da je treba ljudi peljati ven, družbo opozoriti, da tak način oskrbe ljudi ni ustrezen in ustvariti pogoje za življenje zunaj.
Ustanovili smo Odbor za družbeno zaščito norosti. Poleg tega, da je bil kamenček v mozaiku družbenih gibanj tistega časa, pa je na področju sociale deblokiral marsikaj in začel neko novo zgodbo, skupaj s kolegi iz Hrastovca. Sprva smo predvsem opozarjali na krivico, da so ljudje zaprti, hkrati pa vodili stanovalce Hrastovca ven med druge, na tabore v Ljubljani, Portorožu, Idriji.[2]
To je bila vaja za ustanovitev prve stanovanjske skupine pri nas, verjetno tudi prve v kakšni bivši socialistični državi.[3] V njej so živeli prav Franc, Boro, Kristjan in Puba (Albin) - štirje bivši stanovalci iz Hrastovca.
V Hrastovcu smo tudi imeli enega od prvih sestankov Mreže za spodbujanje duševnega zdravja Alpe Jadran.[4] Neposredna posledica tega sestanka je, da smo začeli s študijem duševnega zdravja v skupnosti, se povezali s procesi dezinstitucionalizacije po svetu in postavili Slovenijo na zemljevid takšnih dogajanj.[5] Lahko bi rekli, da se plaz vzpostavljanja skupnostnih služb sprožil prav v Hrastovcu.
Tudi Hrastovec je začel s spremembami, naredil je »Ribiško kočo«, po začetnih težavah s sosedi tudi stanovanjsko skupino v Mariboru.
Velike spremembe pa so se zares začele v prejšnjem desetletju. Izkazalo se je namreč, da, kljub temu, da so stanovanjske skupine in druge vmesne strukture, ki so jih ustanovile nevladne organizacije, ustvarile novosti in preizkusile metode dela v skupnosti, niso prav nič prispevale k zmanjševanju zavodskih kapacitet.[6] Hkrati se je v Hrastovcu zamenjalo vodstvo in Josip Lukač je obrnil ploščo in začel z velikimi spremembami.
Vesel sem bil, da me je povabil zraven, najprej skupaj s študenti na enomesečno strnjeno prakso (tabor), potem pa kot sodelavca in strokovnega vodjo. Zame, verjetno pa za večino ljudi, ki so pri tem sodelovali, je to bila življenjska izkušnja. Naredili smo veliko (vsi vemo, kaj, a vseeno naj naštejem vsaj bistvene stvari): ljudje, ki so živeli v zavodu, so dobili več pravic in priložnosti, spremenili smo organizacijo dela, vlogo posameznih strok, vzpostavili interdisciplinarno sodelovanje, spremenili pogled na usodo stanovalcev, vpeljali in ustvarili nove metode in oblike dela, zmanjšala se poraba zdravil, uporabe prisilnih sredstev pa skorajda več bilo; …
Najbolj očitni in verjetno največji dosežek je bil, da smo veliko število stanovalcev, skorajda pol, preselili ven iz zavoda – večino v stanovanjske skupine oz. dislocirane enote, nekaj pa tudi v nevladne organizacije (npr. v Ljubljani), domov z individualno oskrbo in podporo.[7] Izpraznili smo grad Trate.
Hrastovec je postal središče dogajanja v slovenski sociali, vzor in zgled za domače in tuje ustanove. Obiskovali so nas številni tuji strokovnjaki, nekateri, da bi se mi od njih učili, drugi da bi se učili od nas – vsi pa so bili navdušeni nad tem, kar smo počeli. Hrastovec je postal drevesnica idej in pobud (vsako leto smo imeli vsaj eno dobro obiskano mednarodno srečanje in več domačih seminarjev, delavnic), morda smo premalo objavljali in pisali o svojih izkušnjah, nekaj pa tudi. Kar smo začeli v Hrastovcu je bila spodbuda za več slovenskih ustanov in nekaterih v tujini (Bosna, Hrvaška), da so začeli s podobno prakso.
V borih petih letih smo naredili velik korak, če ne že skok, od institucionalnega varstva k skupnostni oskrbi. A ta korak, čeprav velik, je le prvi korak. Preselitve v dislocirane enote oziroma stanovanjske skupine, so le prehod od življenja v ustanovi k samostojnem in suverenem življenju v skupnosti.[8] Drugi korak, ki ga nismo naredili (razen v nekaterih vzorčnih primerov), je, da se ljudje, ki pridejo iz zavodov, vsak na svoj način in po svojih zmožnostih, dejansko vključijo v skupnost, dobijo svoj temelj življenja z drugimi, ki je dovolj suveren in trden. Za to pa je potrebna še bolj razpršena in filigranska organizacija storitev, opore ljudem in sodelovanje z drugimi, formalnimi in neformalnimi, akterji oskrbe v skupnosti.
Da tega, drugega, koraka nismo naredili, je bilo več razlogov. Že proti koncu mojega mandata kot strokovnega vodje je začel proces razvoja zastajati in potem, ko sem odšel, tudi dejansko zastal. Razlogi so bili subjektivni in objektivni. En objektiven razlog je bil, da smo cel proces izpeljali brez dodatnih sredstev (kar je dosežek in dokaz, da drugačne oblike dela ne stanejo več kot obstoječe, vseeno pa je potrebna dodatna injekcija za premostitveno obdobje in ustvarjanje služb in storitev, ki jih sam zavod neposredno ne more ustanoviti). Drug objektiven razlog pa je bil, da zakonodaja, ki uravnava socialno varstvo, ni sledila inovacijam na terenu. Tako smo se vedno znašli, ko smo naredili nekaj novega, v sivi coni na meji predpisanega. Manjkal je tudi nedvoumen mandat države, jasna usmeritev in zastavitev cilja dezinstitucionalizacije.
Subjektivni razlogi so bili pregorevanje pa tudi razhajanje v pogledu, kako nadaljevati. Zase lahko rečem, da sem, kot bi v žargonu sociale rekli, pregorel. Poleg te zahtevne naloge, sem bil v istem času tudi dekan fakultete, bil vključen v več drugih procesov sprememb na področju socialnega varstva (spremembe zakonodaje na področju duševnega zdravja, izdelava kataloga CSD, reorganizacija CSD, itn.), vodil pa sem tudi izredno pomemben in težaven pilotski projekt individualizacije financiranja storitev socialnega varstva.
Podobno utrujenost sem lahko opazil tudi pri svojih sodelavcih. Na krilih navdušenja, prvih uspehov, novega tovarištva in občutka, da delamo nekaj zelo pomembnega, smo namreč delali bistveno več, kot so bile naše delovne obveznosti in verjetno tudi fizične zmožnosti. Morda smo tudi temu morali plačati davek. A če bi bilo samo to, bi se lahko ustavili in spočili, pa potem nadaljevali. Šlo je tudi za razhajanja v stilu in viziji.
Josip je bil namreč ključen in ustrezen človek za začetek sprememb in za to, kar smo v tistih letih naredili, gredo zasluge predvsem njemu. Sčasoma pa mu je bilo čedalje bolj pomembno, da bi razvoj šel predvsem v smeri vzpostavljanja manjših oskrbnih domov (40-60 stanovalcev in stanovalk). Ker to sprva ni bistveno oviralo procesov sprememb in kvarilo mojega delovnega prijateljstva z Josipom, temu tudi nisem izrecno nasprotoval. Se pa je zgodilo tako, da to sčasoma postala ovira za razvoj in se je prelevilo v aktivno nasprotovanje dejanjem, ki bi pomenila napredek k drugemu koraku. Imela pa sva tudi različna stila vodenja.
Žal, kot sem že zapisal, sem bil preveč utrujen in imel premalo nedvoumne podpore »z vrha«, da bi stopil v odkrit konflikt in uveljavil svojo vizijo in način dela. Sprejel sem predlog, da ne kandidiram za drugi mandat in se od Hrastovca (nevede) poslovil za naslednjih sedem let. Po mojem odhodu je proces nazadoval – zdaj je manj stanovalcev v okolje integriranih enotah, nekateri pristopi in metode, ki smo jih uveljavili so zamrli, obravnavna paradigma se je premaknila od usposabljalne nazaj k popravljalni in nadzorovalni, večalo se je nezadovoljstvo osebja in stanovalcev, Hrastovec pa se je iz središča dogajanja premaknil na obrobje in izolacijo.
[1] Urek, M. in Flaker, V.
(ur.) (1989), Hrastovški anali za leto
1987. Ljubljana: RK ZSMS.
[2] Flaker, V. (1992),
Hrastovec v Ljubljani. Subpsihiatrične študije - Hrastovški anali za leto 1989
Časopis za kritiko znanosti, 138-139: 47-97.
[3] Jerman, D. (1991),
Dezinstitucionalizacija in nova psihiatrija - o stanovanjskih skupinah. Časopis za kritiko znanosti, 138/39:
103-112.
[4] Flaker, V. (1991), Predlog
programa Društva za spodbujanje duševnega zdravja Alpe - Jadran. Bilten Odbora za družbeno zaščito norosti:
15.
[5] Flaker, V. (1995), Študij
duševnega zdravja v skupnosti - Usposabljanje za psihosocialne službe: Poročilo
o projektu. Socialno delo 34 6:
437-444.
[6] Flaker, V. in sodelavci
(1999), Oblike bivanja za odrasle ljudi,
ki potrebujejo organizirano pomoč in podporo: Analiza in predlog ukrepov.
Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
[7] Več o tem v: Cizelj, M.,
Ferlež, Z., Flaker, V., Lukač, J., Pogačar, M., Švab, V. (2004), Vizija
posebnih socialnih zavodov. Ljubljana: Skupnost socialnih zavodov Slovenije
in Fakulteta za socialno delo; FLAKER, Vito, ŽAKELJ, Magdalena. Social care
home Hrastovec, Trate : dislocated residential units. IUC Journal of social
work, no 11, 2004/2005. http://www.bemidjistate.edu/sw_journal.
[COBISS.SI-ID 2451045]
Ni komentarjev:
Objavite komentar